126.a člen ZDavP-2

Nepremičninsko izvršbo namreč opravlja sodišče, medtem ko izvršbo na ostale predmete opravlja davčni organ po določbah ZDavP-2, postopka pa lahko tečeta vzporedno. Ker za davčne obveznosti, ki se izterjujejo z davčno izvršbo, ni predpisana izjema od prenehanja pravice do izterjave, mora davčni organ ob vsakokratni uvedbi davčne izvršbe upoštevati zastaranje in v seznam izvršilnih naslovov, ki je podlaga davčne izvršbe, zastaranih terjatev ne sme vključiti. Posledica tega so "ažurirane" terjatve v sklepih, na katere je dolžnik opozoril tudi v ugovoru po izteku roka. Vendar si dolžnik napačno tolmači, da se je iz tega razloga davčna obveznost zmanjšala zgolj na 1.092,74 EUR. Kot že pojasnjeno, podlago predmetni izvršbi predstavlja seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 9. 2017, v njem navedene terjatve pa so zavarovane s hipoteko, kar pomeni izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka za njihovo izterjavo iz dolžnikove nepremičnine.

Čeprav se določba 356. člena OZ o zastaranju judikatnih terjatev uporablja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene z odločbo drugega pristojnega organa, je treba pri presoji zastaranja obravnavane terjatve iz naslova vračila preveč izplačane družinske pokojnine upoštevati specialno ureditev Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki postopek za izterjavo obveznosti ureja tudi za terjatve, ki izvirajo iz odločb ZPIZ. ZDavP-2 v zvezi s tem vsebuje specialno ureditev vprašanja zastaranja pravice do izterjave navedenih terjatev, ki izključuje splošno ureditev po OZ. Takšno stališče je v sklepu X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020 sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS.

Ni podana procesna ovira res iudicata. Položaja, ko upnik zaradi izterjave iste denarne terjatve ponovno predlaga izvršbo z istimi izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti, ni mogoče enačiti s položajem, ko upnik to stori znotraj še tekočega izvršilnega postopka, v katerem je bila izvršba s konkretnimi izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti že pravnomočno ustavljena. Kot pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, v primeru, ko je bila izvršba pravnomočno ustavljena kot neuspešna, meje pravnomočnosti sklepa o izvršbi zajemajo le konkretni izvršilni postopek, ne segajo pa tudi zunaj njega. To pomeni, da mora upnik izkazovati spremenjene okoliščine le v primeru, ko ponovno predlaga izvršbo z izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti le v izvršilnem postopku, v katerem je bila izvršba s temi istimi izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti že pravnomočno ustavljena kot neuspešna. Ko gre za nov predlog za izvršbo v novem izvršilnem postopku, pa upniku spremenjenih okoliščin ni treba izkazovati in se lahko tako izvršba z istimi izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti dovoli kljub temu, da ni izkazano, da pa sedaj izvršba bo možna.

Ob običajnem teku stvari oziroma, če v vmesnem času zastaranje ne bi bilo delno zadržano, bi 10-letni absolutni zastaralni rok potekel za terjatve po odločbah iz seznama izvršilnih naslovov najkasneje dne 8. 4. 2024 (izvršljivost je nastopila dne 8. 4. 2014, predlog za izvršbo je bil vložen dne 4. 6. 2024). Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da je bilo v tem času zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-COV-2 (Covid-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je glavnična davčna obveznost v skladu s šestim odstavkom 126. člena ZDavP-2 prenehala, čeprav je davčni dolg zavarovan s hipoteko na več dolžnikovih nepremičninah, upnik pa je prvi predlog za izvršbo na nekatere izmed teh nepremičnin vložil znotraj roka iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, predlog za izvršbo na preostale nepremičnine, torej predlog, ki se obravnava v tem izvršilnem postopku, pa po preteku tega roka.

Na zastaranje davčnega dolga izvršilno sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti. Davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Pri ugotavljanju zastaranja davčnih obveznosti je treba upoštevati, da je bilo zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.

Zastaralni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 je za vsako od obveznosti začel teči s potekom roka, ki je bil za plačilo vsake posamezne obveznosti določen z odmernimi odločbami, pretrgan pa je bil še pred potekom petletnega zastaralnega roka, in sicer z izdajo sklepov o davčni izvršbi na tožnikove premičnine. Izdaja sklepa o davčni izvršbi namreč predstavlja uradno dejanje davčnega organa, katerega namen je izvršitev obveznosti, ki ima po drugem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2 za posledico pretrganje zastaranja in s tem vnovičen začetek teka zastaralnega roka. Davčni dolg, zavarovan s hipoteko, v poplačilo katerega je bil še pred njegovim zastaranjem vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, po zakonu ne more prenehati s potekom absolutnega zastaralnega roka (po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2) oziroma z odpisom zaradi zastaranja pravice do izterjave (po četrtem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 107. člena ZDavP-2). Takšen dolg preneha le s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku (drugi odstavek 126.a člena ZDavP-2), izjemoma, ko davka v postopku izvršbe na nepremičnino ni mogoče poplačati, pa tudi z odpisom z

Čeprav davčna obveznost (razen zamudnih obresti) kljub poteku zastaralnega roka ne preneha, zaradi zastaranja preneha pravica do izterjave davčne obveznosti z izvršbo na tiste nepremičnine, glede katerih pred iztekom zastaralnega roka nista bila izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, tj. vknjižena hipoteka za zavarovanje te davčne obveznosti in vložen izvršilni predlog za njeno izterjavo, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Poplačilo s hipoteko zavarovane davčne obveznosti je po izteku zastaralnega roka v izvršilnem postopku tako mogoče doseči izključno z izvršbo na tisto nepremičnino (oziroma nepremičnine), glede katere (katerih) je bil skladno s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 tudi predlog za izvršbo vložen pred iztekom tega roka.

Davčni dolg – tudi posamezni zneski glavnice je bil zavarovan s hipoteko, upnikov predlog za izvršbo je bil vložen pred potekom desetletnega roka za zastaranje pravice po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2. Ko je upnik odgovoril na ugovor dolžnika, ni mogel vedeti katere ugovorne trditve bo sodišče prve stopnje štelo za pravno pomembne. Zato ima pravico odgovoriti na vse trditve dolžnika, četudi se sodišče v sklepu o ugovoru izrecno opredeli samo do nekaterih. Sicer tvega fikcijo priznavanja dejstev.

Davčne obveznosti, ki bi sicer absolutno zastarale in jih iz tega razloga v postopku davčne izvršbe ni več mogoče prisilno izterjevati, se še vedno lahko poplačajo, vendar pa le v sodni izvršbi na nepremičnino in pod pogojem, da so zavarovane s hipoteko na tej nepremičnini in da je bil za njihovo izterjavo še pred potekom zastaralnega roka že vložen predlog za izvršbo. Očitke, da je 126.a člen ZDavP-2 neustaven in praktično izničuje pomen absolutnega zastaranja ter je v nasprotju z Ustavo RS ter v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in s pravno predvidljivostjo, višje sodišče zavrača kot neutemeljene, saj je izjema iz 126.a člena ZDavP-2, ki dopušča možnost poplačila zastaranih, a predhodno s hipoteko zavarovanih davčnih obveznosti v sodni nepremičninski izvršbi, zakonsko določena in že zato ne more biti pravno nepredvidljiva in po mnenju višjega sodišča tudi ne posega v načelo enakosti in v pravico do sodnega varstva. Zastaranje namreč ne pomeni prenehanja obveznosti, temveč z zastaranjem preneha le pravica zahtevati njeno izpolnitev. Temeljno materialnopravno upravičenje upnika torej še vedno obstaja, kar pomeni, da se še vedno poplačuje obstoječa dolžnikova davčna obve

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo, ali je uveljavljana terjatev iz naslova davčnega dolga (delno) že zastarala, pri čemer sodišče v izvršbi na zastaranje davčnega dolga pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti. Ker se sodišče prve stopnje z zastaranjem materialnopravno zmotno ni ukvarjalo, višje sodišče pa je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z absolutnim zastaranjem, je v pritožbi uveljavljano kršitev v tem delu lahko samo odpravilo. Glede na pravilo o časovnih mejah pravnomočnosti je zastaranje presojalo po stanju na dan izdaje sklepa o ugovoru, to je na dan 18. 12. 2020. Absolutni zastaralni rok znaša deset let, kar pomeni, da bi ob običajnem teku stvari oziroma če v vmesnem času zastaranje ne bi bilo delno zadržano, absolutno zastaranje nastopilo za vse zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo pred 18. 12. 2010. Drugače zastaranje glavničnega davčnega dolga v nobenem primeru še ni nastopilo. Pred vložitvijo predloga za izvršbo v obravnavani zadevi je bila namreč upničina terjatev že zavarovana s hipoteko na dolžnikovih nepremični

Ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti o dolžnikovem ugovoru, češ da je upnik podal delni umik predloga za izvršbo, ki bi ga podal tudi, če dolžnik ugovora ne bi vložil. Glede na to, da je dolžnik ugovor po izteku roka vložil pred upnikovim delnim umikom predloga za izvršbo, to, da je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo na podlagi ugoditve dolžnikovemu ugovoru, ni nepravilno. Če je dolžnik terjatev prerekal le deloma, bi bilo ugovorne stroške treba odmeriti glede na omejeno in ne celotno vrednost spornega predmeta. Na relativno zastaranje je lahko vplivala tudi sprožitev predmetnega postopka sodne izvršbe oziroma procesna dejanja, usmerjena v izterjavo terjatve v tem postopku, o katerih je bil dolžnik obveščen.

Odločba Agencije RS za kmetijske trge, na kateri je potrdilo o izvršljivosti, predstavlja izrvršilni naslov, saj je izvršilni naslov, kadar je davčni organ pristojen za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Pri izterjavi terjatev iz naslova odločb upravnih organov oziroma terjatev, zaradi izterjave katerih je predvidena upravna izvršba, je glede vprašanja zastaranja treba izhajati iz narave izterjevane obveznosti. Kadar gre za javnopravno obveznost, katere bistvena značilnost je oblastveni odnos med državo in posameznikom, torej razmerje podrejenosti in nadrejenosti, pride v poštev uporaba ZDavP-2, tudi če ne gre za izterjavo terjatve, ki ustreza definiciji davka. Drugače pa je v primeru, ko sta država in posameznik v prirejenem, enakopravnem razmerju. V takšnih primerih posameznikova obveznost nastane kot posledica obveznostnega razmerja ali njegove kršitve. Tedaj je glede vprašanja zastaranja treba uporabiti OZ.

Višje sodišče v zvezi z navedenimi pritožbenimi trditvami ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo prekrivanje nekaterih terjatev iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s seštevanjem posameznih zneskov z istim datumom izvršljivosti v seznamu izvršilnih naslovov z dne 15. 7. 2013 (59. do 79. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer je pojasniti, da gre v primerjavi s seznamom z dne 22. 6. 2007 oziroma z dne 16. 12. 2010 le za drugačen prikaz terjatev iz istovrstnih izvršilnih naslovov. Tako starejša seznama prikazujeta skupen obračun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter skupen obračun prispevkov za zdravstveno zavarovanje za posamezni mesec v določenem letu, medtem ko so v seznamu z dne 15. 7. 2013 prikazani ločeno za isto obdobje, kar je upnica tudi pojasnila v pritožbi.Tako starejša seznama prikazujeta skupen obračun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter skupen obračun prispevkov za zdravstveno zavarovanje za posamezni mesec v določenem letu, medtem ko so v seznamu z dne 15. 7. 2013 prikazani ločeno za isto obdobje, kar je upnica tudi pojasnila v pritožbi. Izvršilne naslove za izterjavo davkov

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se v primerih, kadar zastaralni rok teče v času veljavnosti različnih predpisov, uporabijo določbe tistega zakona, ki je veljal v času, ko se je zastaralni rok iztekel. Ker je v času izteka zastaralnega roka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje za terjatve v izpodbijanem sklepu, že veljala določba 126.a člena ZDavP-2, bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. ZIZ izrecno ne predpisuje obveznosti vročanja upnikovega odgovora na ugovor dolžniku, kar pa še ne pomeni, da se vročitev lahko v vsakem primeru opusti. Do tega vprašanja se je že opredelilo Ustavno sodišče v odločbi Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010, v kateri je zapisalo, da mora sodišče v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve, kar izhaja iz 22. člena Ustave.

Ponovno zavarovanje iste že zavarovane terjatve na istem predmetu zavarovanja ni dopustno.

V skladu s 126.a členom ZDavP-2 ne nastopi absolutno zastaranje davčne obveznosti (5. odstavek 126. člena ZDavP-2) v primeru, ko je bila terjatev najprej zavarovana s hipoteko na nepremičnini (lahko tudi na podlagi ohranjene hipoteke, pridobljene z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, v primeru ustavitve nepremičninske izvršbe, kot je bilo v zadevi In 1/2013), nato pa je v zakonsko določenem roku predlagana izvršba.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se (veljavni) ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale (npr. VS RS v sodbi X Ips 401/2012 z dne 4. 4. 2013). Določba 126. a člena tako, ob odsotnosti drugačne ureditve v noveli ZDavP-2B, po mnenju Vrhovnega sodišča velja tudi za davčne obveznosti, ki jih je davčni organ pred uveljavitvijo novele ZDavP-2B zavaroval z vknjižbo hipoteke, če je pred nastopom zastaranja pravice do izterjave vložen pri sodišču predlog za izvršbo na obremenjeno nepremičnino, kot je to v obravnavanem primeru. Torej, če pravica do izterjave do začetka veljavnosti ZDavP-2B (ki velja od 30. 12. 2009) ni zastarala, se za tek zastaralnih rokov uporabi 126. a člen ZDavP-2, ne glede na to, kdaj je bila hipoteka za zavarovanje nezastaranih terjatev ustanovljena.

Določba 126.a člena ZDavP-2 ureja poplačilo davčnega dolga, zavarovanega s hipoteko in jo je mogoče uporabiti le v primeru, ko upnica najprej davčni dolg zavaruje s hipoteko, za tem pa pred potekom zastaranja pravice do izterjave vloži predlog za izvršbo na nepremičnino. Seznam izvršilnih naslovov ni primeren izvršilni naslov za izterjavo stroškov davčne izvršbe.