2. člen ZZUSUDJZ

Ob običajnem teku stvari oziroma, če v vmesnem času zastaranje ne bi bilo delno zadržano, bi 10-letni absolutni zastaralni rok potekel za terjatve po odločbah iz seznama izvršilnih naslovov najkasneje dne 8. 4. 2024 (izvršljivost je nastopila dne 8. 4. 2014, predlog za izvršbo je bil vložen dne 4. 6. 2024). Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da je bilo v tem času zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-COV-2 (Covid-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.

V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve,

Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost so

Pravna teorija in sodna praksa sta si že dlje časa enotni v stališču, da je dokazno breme (praviloma) na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva (prvi odstavek 22. člena ZUS-1, prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Tožena stranka je prejem Dopisa tožnika zanikala. To pomeni, da se je trditveno in dokazno breme o tem, da je 18. 2. 2020 posredoval podatke o televizijski dejavnosti v letu 2019, prevalilo na tožnika. Slednji ni podal nobenih drugih (določnih) trditev; sploh ni odgovoril na to nasprotovanje tožene stranke. Na glavni obravnavi je le ponovil, da ga je poslal; pripomnil je še, da je to storil po pošti. Navedenega tudi ni dokazal. Vsebina Pojasnila in sam Dopis ne omogočata sklepa, da je bil 18. 2. 2020 poslan (ali na drug način izročen) toženi stranki.

Rok dveh let, v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V obravnavanem primeru razlogi za to, da zastaranje ne bi teklo, niso bili podani na strani obdolženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe, so pa nastopile okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na Območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so vplivali na tek oziroma zadržanje zastaranja materialnega roka v obravnavani zadevi. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavani zadevi je bila podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih ni bila) in kar je dejansko podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov. Določba prvega odstavka

Rok dveh let, v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V konkretnem primeru razlogov za to, da zastaranje ne bi teklo, ni najti na strani obtoženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe. So pa to okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so vplivali na tek oziroma zadržanje materialnega – zastaralnega roka v obravnavani zadevi. Predsednik Vrhovnega sodišča je z odredbo dne 13. 3. 2020 odločil, da vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS; skladno s četrtim odstavkom 83. člena ZS je določil, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja; če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko prenehajo veljati posebni ukrepi. Navedena odredba pomeni, da so zaradi razglašene

Ob takšnem številu predpisov in ukrepov, iz katerih ne izhaja jasno, s katerim dnem ponovno začnejo teči roki za uveljavljanje sodnega varstva, stališča, da so ti roki začeli teči s 1. junijem 2020 in ne šele z 2. junijem 2020, zlasti ob pravnem pouku, ki je bil naveden na izpodbijani odločbi, zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), tožniku ni mogoče šteti v škodo.

Ker se je rok za napoved zahteve za sodno varstvo iztekel pred objavo in uveljavitvijo ZZUSUDJZ, sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti napovedi zahteve za sodno varstvo ne bi smelo uporabiti določb navedenega zakona (saj na dan izteka roka za vložitev napovedi zahteve za sodno varstvo ta zakon še ni veljal).

Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Po 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Obravnavano kaznivo dejanje naj bi bilo glede na konkretni opis dejanja izvršeno dne 25. 3. 2015, kazenski pregon zanj pa bi zastaral po šestih letih od njegove storitve, torej dne 25. 3. 2021, če zastaralni rok ne bi bil podaljšan zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19. Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS dne 28. 3. 2020 objavljen ZZUSUDJZ, ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od dne 29. 3. 2020 do dne 31. 5. 2020 (za 64 dni), glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo, ali je uveljavljana terjatev iz naslova davčnega dolga (delno) že zastarala, pri čemer sodišče v izvršbi na zastaranje davčnega dolga pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti. Ker se sodišče prve stopnje z zastaranjem materialnopravno zmotno ni ukvarjalo, višje sodišče pa je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z absolutnim zastaranjem, je v pritožbi uveljavljano kršitev v tem delu lahko samo odpravilo. Glede na pravilo o časovnih mejah pravnomočnosti je zastaranje presojalo po stanju na dan izdaje sklepa o ugovoru, to je na dan 18. 12. 2020. Absolutni zastaralni rok znaša deset let, kar pomeni, da bi ob običajnem teku stvari oziroma če v vmesnem času zastaranje ne bi bilo delno zadržano, absolutno zastaranje nastopilo za vse zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo pred 18. 12. 2010. Drugače zastaranje glavničnega davčnega dolga v nobenem primeru še ni nastopilo. Pred vložitvijo predloga za izvršbo v obravnavani zadevi je bila namreč upničina terjatev že zavarovana s hipoteko na dolžnikovih nepremični

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče tožnikovo tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno.

V konkretnem primeru to pomeni, da je bila izpodbijana dokončna odločba tožene stranke z dne 13. 5. 2020 tožniku oziroma pooblaščencem vročena v času veljavnosti začasnih ukrepov po ZZUSUDJZ. Na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov po 1. členu ZZUSUDJZ, se je tek procesnih rokov s 16. 3. 2020 prekinil. Preklic odredbe, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 77/2020, je začel veljati dne 31. 5. 2020. S 1. 6. 2020 so procesni roki začeli spet teči in so nehali veljati začasni ukrepi v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19, kar je bilo tudi objavljeno v sredstvih javnega obveščanja in je to sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno poudarilo. Za obravnavano zadevo to pomeni, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči 1. 6. 2020 in se je iztekel 30. 6. 2020. Tožbo vloženo 1. 7. 2020 priporočeno po pošti je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo za prepozno in je v skladu z določbo 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZDSS-1 kot prepozno pravilno zavrglo.

Nasprotno s pritožbenimi navedbami ni pomembno, kdaj je bilo dolžniku pisanje puščeno v hišnem predalčniku, temveč je pomembno, kdaj je potekel rok za prevzem pisanja, na kar je bil opozorjen že v obvestilu o dne 18. 12. 2020 prejetem pisanju, rok za izpolnitev obveznosti pa začne teči že naslednji dan po poteku tega roka. V drugem valu epidemije, ko so potekli roki za izjavo dolžnika v obravnavani zadevi, tak začasen ukrep ni bil ponovno sprejet. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage, da bi upoštevalo to določilo. Čeprav je bil prvi val epidemije blažji, pa je bil tudi nenaden, za večino nepričakovan in se stranke insolvenčnih postopkov nanj niso mogle pripraviti oziroma se mu v tistem času prilagoditi. Drugi val epidemije pa je bil napovedan in se je začel že jeseni 2020. To je strankam teh postopkov omogočilo prilagoditev, tudi prilagoditev poslovanja in seveda tudi prevzemanja poštnih pošiljk. Položaj je tako zdaj v drugem valu epidemije bistveno drugačen, zato je logično, da zakonodajalec ni sprejel enakega ukrepa kot v prvem valu epidemije. Izrecno je poudarjeno načelo hitrosti postopka, ki mu služi tudi tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP, kar je tud

ZZUSUDJZ je v 3. členu urejal tek rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Kot pravilnejša se nakazuje razlaga, da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov v nenujnih zadevah nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke, kamor spada tudi rok za zastaranje kazenskega pregona. Situacija v času epidemije, ko so sodišča poslovala v omejenem obsegu in so naroke opravljala le v nujnih zadevah, je namreč po mnenju pritožbenega senata primerljiva s situacijami iz tretjega odstavka 91. člena ZKP (čas, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe), ko zastaranje ne teče.

Drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ določa samo procesne, ne pa tudi materialne roke, ki ne tečejo v zadevah, ki niso nujne po 83. členu ZS v zvezi s 83.a členom ZS.