VSL Sklep I Ip 1247/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep:

- v I. in II. točki izreka, kolikor ni dovoljen prenos dolžnikovih zarubljenih denarnih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek

ter

- v II. točki izreka, ki se nanaša na upnikove stroške, delno spremeni tako, da se stroški upnika zvišajo za 261,32 EUR (na 947,42 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (to je glede izvršbe za zakonske zamudne obresti od zneska 624.365,00 HRK ter glede upnikovih stroškov v znesku nad 261,32 EUR), potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje na podlagi izvršilnega naslova – sodbe Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010 na predlog upnika zaradi izterjave terjatve upnika, in sicer: 1. zneska v višini 624.365,00 HRK in 2. izvršilnih stroškov tega predloga, odmerjenih na 686,10 EUR, ki jih je dolžnik dolžan upniku plačati v roku 8. dni od prejema sklepa o njihovi odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, zoper dolžnika dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet ter s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (I. točka izreka), predlog za izvršbo pa je zavrnilo v delu, kjer upnik zahteva več ali drugače, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa o izvršbi (II. točka izreka).

2Upnik je zoper I. točko izreka sklepa, kolikor ni bila dovoljena izvršba na denarna sredstva s prenosom zarubljenih sredstev še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in zoper II. točko izreka, kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo tudi za zakonske zamudne obresti od zneska 624.365,00 HRK ter priglašene stroške nad zneskom 686,10 EUR, vložil pritožbo. Navaja, da je sodišče v I. točki izreka sklenilo, da se OPP naloži poplačilo upnika po pravnomočnosti sklepa, kar pa je nezakonita odločitev. Skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZIZ se namreč upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet. Sodišče bi tako v I. točki sklepa o izvršbi moralo odločiti, da se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, ker gre za denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri OPP, na podlagi izvršilnega naslova. Dalje je po mnenju upnika materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da se ne dovoli izvršba tudi za zakonske zamudne obresti od zneska 624.365,00 HRK od 4. 11. 2010 do plačila. Sodišče bi pri odločanju o pripadajočih zakonskih zamudnih obrestih namreč moralo uporabiti določbe hrvaškega prava. V pritožbi citirani slovenska in hrvaška teorija sta si enotni, da imajo stroški postopka naravo kvazidelikta oziroma odškodnine, kar na podlagi načela akcesornosti velja tudi za pripadajoče zakonske zamudne obresti. Gre za škodni poseg v premoženjsko sfero upnika, za katerega je odgovoren dolžnik, ki je neupravičeno začel pravdo, čeprav zanjo ni bilo nobene podlage. Uporabo prava, ki se uporablja za škodne dogodke z mednarodnim elementom, določa Uredba (ES) št. 846/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Uredba Rim II). Uredba Rim II se uporablja za škodne dogodke, ki so nastali po 11. 1. 2009, na Hrvaškem pa se je začela uporabljati z njenim pristopom k Evropski Uniji, dne 1. 7. 2013. Vendar pa se pravo, na katerega odkazuje Uredba Rim II, na podlagi 3. člena uporablja tudi, če ni pravo države članice. Čeprav torej Uredba Rim II pred 1. 7. 2013 na Hrvaškem še ni veljala, se mora hrvaško pravo uporabiti, če uredba nanj odkazuje in če se je škodni dogodek zgodil po 11. 1. 2009. Uredba Rim II v 4. členu določa, da je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, kjer škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil škodo in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale neposredne posledice. Ker so pravdni stroški in pripadajoče obresti, ki imajo naravo kvazidelikta, nastali z izdajo tuje sodne odločbe na Hrvaškem, je treba v konkretenem primeru uporabiti določbe hrvaškega prava. Evropska pravna teorija je enotna, da je stroške postopka treba šteti kot škodni dogodek v smislu 4. člena Uredbe Rim II. Pravna pravila sodišče pozna po uradni dolžnosti, kar ne velja le za domače pravo, temveč tudi za tuje pravo. Plačilo zakonskih zamudnih obresti v hrvaškem pravu ureja Izvršilni zakon (Ovršni zakon). Ta v drugem odstavku 30. člena določa, da kadar plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka ni naloženo že v izvršilnem naslovu, jih sodišče na predlog upnika naloži v plačilo dolžniku v sklepu o izvršbi, po zakonski obrestni meri. Upnik je zato v konkretnem primeru povsem utemeljeno v predlogu za izvršbo sodišču predlagal, da dovoli izvršba zaradi upnikove zapadle terjatve v višini 624.365,00 HRK z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2010 do plačila. Sodišče bi zato ob pravilni uporabi hrvaškega prava moralo dovoliti tudi izvršbo za pripadajoče zakonske zamudne obresti. Sodna praksa je že večkrat potrdila, da zaradi uporabe domačega prava stranka ne sme biti postavljena v slabši položaj, kot bi bila ob uporabi tujega prava. Glede same višine zakonitih zamudnih obresti pa se uporabljajo določila hrvaškega Zakona o obligacijskih razmerjih (Zakon o obveznim odnosima), in sicer 29. člen. Če bi sodišče štelo, da Uredba Rim II v konkretnem primeru ni uporabljiva, pa upnik opozarja, da mora sodišče kljub temu uporabiti določbe hrvaškega prava. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku v 30. členu določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. Ker so pravdni stroški in pripadajoče obresti, ki imajo naravo neposlovne odškodninske odgovornosti, nastali z izdajo tuje sodne odločbe, je Hrvaška tako kraj storitve dejanja kot tudi nastanka posledice. Sodišče bi tako moralo ugoditi predlogu za izvršbo glede zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov. Upnik izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišče je upniku priznalo le 200 točk za zahtevo za priznanje tujega izvršilnega naslova, čeprav je upnik skladno s prvo alinejo četrte točke tarifne št. 27 v zvezi s tarifno št. 18 Odvetniške tarife upravičen do priglašenih 550 točk za omenjeno storitev. V tem postopku gre namreč za zahtevo za priznanje tujega izvršilnega naslova v ocenljivi zadevi (gre za denarno terjatev v višini 624.365,00 HRK s pripadki, kar preračunano v EUR po referenčnem tečaju ECB na dan vložitve predloga za izvršbo (ki je znašal 7,546) znese približno 82.741,19 EUR, preračunano v točke iz OT, pa 137.902 točk. Upoštevaje število točk in tarifno št. 18 OT bi tako vrednost storitve znašala 1.100 točk, 50% omenjenega zneska pa znaša 550 točk, kolikor bi moralo sodišče upniku priznati za to storitev. Poleg tega mu sodišče ni priznalo stroškov za obrazloženi vlogi – dopolnitvi izvršilnega predloga z dne 27. 1. 2021 in z dne 26. 2. 2021, za vsako izmed katerih je upnik po prvi alineji 7. točke tarifne št. 27 OT priglasil 50 točk. Upnik je obe vlogi vložil na podlagi poziva sodišča k predložitvi slovenskih prevodov, gre pa za samostojni vlogi in s tem za dodatno storitev po prvi alineji 7. točke tar. št. 27. Sodišče bi tako moralo upniku priznati dodatnih 450 točk, posledično pa tudi dodatna 2% za materialne stroške in 22% DDV. Upnik priglaša pritožbene stroške.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6Iz spisa izhaja, da je upnik v predlogu za izvršbo predlagal izvršilno sredstvo rubeža in prenosa dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (prim. tretji odstavek 46. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo v celoti, saj je v I. točki izreka sklepa o izvršbi dovolilo izvršbo na denarna sredstva s prenosom zarubljenih denarnih sredstev na upnikov račun po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. V II. točki izreka sklepa je sicer predlog za izvršbo zavrnilo v delu, kjer upnik zahteva več ali drugače, kot izhaja iz I. točke izreka, vendar pa v razlogih sklepa ni nikjer pojasnilo, zakaj ni dovolilo predlaganega prenosa zarubljenih denarnih sredstev še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (prim. peti odstavek 44. člena ZIZ). Ker tako izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, je v tem delu obremenjen z uradno upoštevno absolutno bistveno postopkovno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi zoper I. in II. točko izreka, kolikor v okviru izvršbe na denarna sredstva ni bilo odločeno o prenosu zarubljenih sredstev še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, ugodilo, sklep v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče svojo odločitev o tem delu predloga za izvršbo tudi ustrezno obrazloži.

7Dalje se upnik pritožuje zoper II. točko izreka, kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 624.365,00 HRK (pravdni stroški po izvršilnem naslovu) od dne 4. 11. 2010 do plačila. Tako odločitev je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z argumentom, da je vezano na vsebino izvršilnega naslova, v konkretnem primeru pa v izvršilnem naslovu – sodbi Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010 (II. točka izreka) ni bilo določeno, da je dolžnik dolžan v primeru zamude plačati poleg svojega dela obveznosti tudi zakonske zamudne obresti. Izvršilno sodišče dolžniku plačila zamudnih obresti ne more naložiti, zato je predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. S tako odločitvijo višje sodišče soglaša.

8Podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je tuja sodna odločba – pravnomočna in izvršljiva sodba Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010, ki jo je sodišče prve stopnje pred dovolitvijo izvršbe preizkusilo skladno z določbami od 94. do 103. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP¹) in odločilo o njenem priznanju kot o predhodnem vprašanju (prim. 108. člen ZMZPP in 13. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ugotovilo je, da so podani pogoji za priznanje in zato navedeno tujo sodno odločbo priznalo. Sodba hrvaškega sodišča je bila izdana 23. 6. 2010, to je pred pristopom Republike Hrvaške k Evropski uniji (dne 1. 7. 2013), zato se za njeno priznanje in izvršitev uporabljajo nacionalni predpisi oziroma morebitne mednarodne pogodbe.² Za vprašanje priznanja in izvršitve sodbe Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010 je torej treba uporabiti še ZMZPP, to je zakon, ki ureja razmerja z mednarodnim elementom, konkretno vprašanja, katero (materialno) pravo je treba uporabiti pri odločanju v razmerjih z mednarodnim elementom, pristojnost sodišč v takih razmerjih ter pravila priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb (prim 1. člen ZMZPP). Tudi v razmerjih z mednarodnim elementom oziroma tudi, če je treba pri odločanju o samem zahtevku uporabiti tuje materialno pravo, pa sodišče v postopku odloča po pravilih slovenskega procesnega prava (lex fori). Vsaka država sama določa pravila postopka, po katerih pristojni organi obravnavajo zadeve. V procesnem pravu je uporaba lex fori pravilo, zakon samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo.³

9Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izvršbo glede izterjave zakonskih zakonskih zamudnih obresti od zneska 624.365,00 HRK s sklicevanjem na načelo formalne legalitete (prim. 17. člen ZIZ), je po presoji višjega sodišča stvar uporabe (izvršilnega) procesnega prava. Gre za načelo, ki se nanaša na pravila o izdaji sklepa o izvršbi.⁴ Izvršilni naslov je formalna predpostavka za izvršbo, kršitve v zvezi s tem so ugovorni razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Po stališču teorije se ta ugovorni razlog uvršča med kršitve pravil postopka oziroma kršitve procesnih predpostavk.⁵ Pod ta ugovorni razlog spada tudi položaj, ko se dovoli izvršba preko izvršilnega naslova.⁶ V obravnavanem primeru je torej dilema, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo načelo formalne legalitete, kar je glede na zgoraj pojasnjeno stvar (izvršilnega) procesnega prava. Zato tudi ne pridejo v poštev niti Uredba (ES) št. 846/2017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 (Uredba Rim II) niti določbe ZMZPP o uporabi prava pri nepogodbeni odškodninski odgovornosti, kot zmotno meni pritožba. Oboje se namreč nanaša na materialno – obligacijsko pravo.

10Ker je načelo formalne legalitete stvar (izvršilnega) procesnega prava, to glede na zgoraj pojasnjeno⁷ tudi pomeni, da je treba (ne)pravilnost njegove uporabe presojati po slovenskem pravu. Upoštevaje 17. člen ZIZ in z njim povezano sodno prakso slovenskih sodišč⁸ pa ni sporno, da je izvršilno sodišče, sploh pri sodni odločbi kot izvršilnem naslovu, na le-to strogo vezano in lahko zato dovoli izvršbo le za izterjavo natančno take (in nič večje) terjatve, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Za terjatev, ki iz izvršilnega naslova ne izhaja, izvršbe ni mogoče dovoliti. V konkretnem primeru je bil v I. točki izreka sodbe Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010 tožbeni zahtevek dolžnika (prej tožnika) zavrnjen, v II. točki izreka pa je sodišče dolžniku (prej tožniku) naložilo, da je dolžan upniku (prej tožencu) plačati stroške postopka v znesku 624.365,00 HRK v roku 15. dni. Ni pa v sodbi dolžniku naloženo tudi, da mora, če z izpolnitvijo obveznosti zamudi, upniku plačati še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da po načelu formalne legalitete, ki ga uzakonja 17. člen ZIZ, izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti ni mogoče dovoliti.

11Ne glede na navedeno pa je odločitev v tem delu pravilna tudi, če bi šteli, da je treba upnikov predlog za izvršbo glede zakonskih zamudnih obresti presojati po hrvaškem Ovršnem zakonu,⁹ na katerega se tudi sklicuje pritožba. Res hrvaški Ovršni zakon v drugem odstavku 30. člena določa, da če plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka ni določeno že v izvršilnem naslovu, sodišče na predlog upnika v izvršilnem predlogu v sklepu o izvršbi določi plačilo teh obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od dneva izdaje odločbe ali sklenitve poravnave do plačila. Teorija ugotavlja, da se s to določbo, drugače kot v naši ureditvi, lastnost izvršilnega naslova priznava tudi za zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, čeprav v izvršilnem naslovu niso določeni. Razlog za to je torej v citiranem drugem odstavku 30. člena Ovršnega zakona in ne v drugačni razlagi načela stroge vezanosti na izvršilni naslov.¹⁰ Takega pravila pa ni, če v izvršilnem naslovu niso določene obresti od glavnice.¹¹ V sodbi Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010 so edina denarna terjatev konkretni stroški pravdnega postopka, glavnice pa v njej sploh ni. Tudi iz tega razloga se odločitev, da se predlog za izvršbo zavrne glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 624.365,00 HRK, izkaže kot pravilna.

12Delno utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na upnikove stroške. Glede na vrednost spornega predmeta 624.365,00 HRK oziroma 82.741,18 EUR (po tečaju ECB na dan vložitve izvršilnega predloga, to je 7,546) je namreč upnik za zahtevo za priznanje tuje sodne odločbe skladno s prvo alinejo 4. točke tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (OT) upravičen do 550 točk in ne le 200 točk, kolikor mu je priznalo sodišče prve stopnje. Neutemeljeno pa pritožba uveljavlja, da je upnik upravičen tudi do stroškov za dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 27. 1. 2021 in z dne 26. 2. 2021, saj teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Prevoda sodne odločbe in izpiska iz hrvaškega sodnega registra v slovenski jezik bi namreč upnik lahko predložil že k predlogu za izvršbo, brez posebnih pozivov sodišča. Stroškov, ki so nastali z obema dopolnitvama, zato ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku.

13Po povedanem je višje sodišče pritožbi zoper II. točko izreka delno ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na upnikove stroške in sklep glede tega delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da se upniku priznani stroški zvišajo za 261,32 EUR (to je 350 točk oz. 0,60 EUR dodatne nagrade za sestavo zahteve za priznanje tuje sodbe, 7 točk oz. 4,20 EUR za materialne stroške in 22% DDV; priznani stroški se torej zvišajo na 947,42 EUR).

14Sicer pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in se sklep v ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (to je glede izvršbe za zakonske zamudne obresti od zneska 624.365,00 HRK in glede upnikovih stroškov v znesku nad 261,32 EUR), zavrnilo ter sklep potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.
² Sklep Vrhovnega sodišča RS, Cp 2/2016.
³ Sodba Vrhovnega sodišča, II Ips 772/2006, ki se v opombi št. 1 sklicuje na Ilešič, Polajnar-Pavčnik, Wedam-Lukič, Mednarodno zasebno pravo: komentar zakona, 1992, str. 22.
⁴ Triva S., Belajec D., Dika M., Sudsko ovršno pravo, Opči Dio, 2. izdaja, str. 45.
⁵ Orož D., Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, 2018, str. 78, ki se med drugim sklicuje na stališče Triva, Belajec, Dika, Sudsko ovršno pravo, str. 295 in Wedam – Lukič, Civilno izvršilno pravo, str. 69, ter Rijavec, Civilno izvršilno pravo, str. 197.
⁶ Orož D., nav. delo, str. 78 in 79.
⁷ Prim. 8. točka razlogov tega sklepa.
⁸ Na primr VSL sklepi II Ip 525/2021, II Ip 466/2021, I Ip 726/2020.
⁹ NN, št. 112/12 in nasl.
¹⁰ Orož D., nav. delo, str. 82.
¹¹ Orož D., nav. delo, str. 82, ki se v opombi št. 373 sklicuje na odločbo VS, Revt-137/10-2 z dne 9. marca 2011, in na Mihelčić, Komentar Ovršnog zakona, Organizator, Zagreb 2015, str. 162 in 163.