46. člen ZIZ

Izvršilni postopek mora biti hiter in učinkovit, prav zato in zaradi dejstva, da upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika, pa je razumljivo, da sta ugovorni in pritožbeni rok krajša kot v pravdnem postopku, to je 8 in ne 15 dni. V zvezi z določbo tretjega odstavka 46. člena ZIZ višje sodišče opozarja na že zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-339/98), da popolna nesupenzivnost ugovora oziroma pritožbe v izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni neustavna oziroma ni v nasprotju z zahtevo po učinkovitosti pravice pravnega sredstva. Če se naknadno izkaže, da je bilo vloženo pravno sredstvo utemeljeno, se namreč dolžnik lahko posluži instituta nasprotne izvršbe. Zakonska možnost fiktivne vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP je odraz zahteve po učinkoviti pravici do sodnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer je korektiv taki ureditvi institut vrnitve v prejšnje stanje, če fikcija vročitve dejansko ni bila pravilno opravljena.

Prvi odstavek 2. člena ZIZ izrecno odgovora na to vprašanje, kdaj se šteje, da se je izvršba začela, ne daje, zato je ob smiselni uporabi 15. člena ZIZ, odgovor poiskati v določbah ZPP, zlasti tistih, ki urejajo roke in pravočasnost vlog (npr. 112. člen ZPP). Če še nadalje primerjamo določbe pravdnega postopka: npr. ZPP v 179. členu določa, da se pravdni postopek začne s tožbo, medtem ko prvi odstavek 189. člena ZPP določa, da se pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki. Na podlagi primerjave navedenih navedenih zakonskih določb je mogoče zaključiti, da je bil postopek izvršbe v obravnavanem primeru uveden z vložitvijo izvršilnega predloga, začel pa se je, ko je sodišče prejelo upnikov predlog za izvršbo, medtem ko sama oprava izvršbe predstavlja vsa izvršilna dejanja za izpolnitev upnikove terjatve, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi. V konkretnem primeru (ko je bil tudi predlog že vročen upniku in je sodišče izdalo sklep o izvršbi, ki je že postal pravnomočen) je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je izvršba že začela, saj že vročitev sklepa o izvršbi predstavlja dejanje oprave izvršbe, kar pomeni, da upnik, skladno z drugim odstavkom 72. člena ZIZ, za

Sodišče druge stopnje sicer nima pomislekov glede tega, da je imel sklep o rubežu z dne 29. 4. 2024 v določbah ZIZ predvidene pravne učinke že pred svojo pravnomočnostjo in pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je sodišče v zadevi I 848/2023 dne 20. 12. 2023 odločilo o vstopu novega upnika (tj. družbe A. d.o.o.) in torej tudi ob plačilu družbi A. d.o.o. (26. 7. 2024), ki je bilo izvedeno pred pravnomočnostjo navedenih sklepov. Vendar pa učinkov sklepa o rubežu ni mogoče širiti preko meja, ki jih določa ZIZ. Tako sicer drži, da sodišče s sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, upnik pa z rubežem pridobi zastavno pravico na zarubljeni terjatvi (prvi in tretji odstavek 107. člena ZIZ). Vendar pa upnik v izvršilnem postopku glede na specialno ureditev v ZIZ zgolj na podlagi rubeža terjatve ne glede na določbo 180. člena SPZ še ne pridobi tudi pravice, da od dolžnika zarubljene terjatve (dolžnikovega dolžnika) zahteva (ali prejme) izplačilo zneska v višini zarubljene terjatve. Rubež denarne terjatve je namreč zgolj prvo od izvršilnih dejanj, predvidenih v okviru izvršbe na denarno terjatev dolžnika (prvi odstavek 104. člena ZIZ). Pomen na podlagi

Namen vročanja kot enega od izrazov ustavne pravice do izjave je, da se strankam zagotovi možnost seznanitve in opredelitve do vsega procesnega gradiva v spisu, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če že zakon ne določa obvezne vročitve posamezne vloge v izjavo, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je (bila) vročitev nasprotni stranki potrebna za zagotovitev poštenega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da vročanje ne sme biti samo sebi namen, zato vlog, ki ne morejo vplivati na odločitev sodišča, nasprotni stranki ni treba vročiti. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo ravno na podlagi trditvene in dokazne podlage upnice iz odgovora na ugovor, kljub temu pa le-tega ne bi vročilo dolžniku v izjavo že pred sprejemom svoje odločitve, bi šlo za absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Stroški vloge, s katero upnik delno umakne predlog za izvršbo, niso že kategorično, v vsakem primeru potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Odvisno je, za kakšen dejanski položaj gre. Sodna praksa razlikuje med primeri, ko gre za prostovoljn

RS postane zakoniti prevzemnik dolgov iz izvršilnih naslovov že z uveljavitvijo ZOKIPOSR, pri čemer se kot izvršilni naslov iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR šteje tako odločba oziroma druga izvršljiva listina, ki je po 17. členu ZIZ lahko izvršilni naslov, izdana zoper izbrisano družbo, kot tudi izvršljiva listina, izdana zoper družbenika izbrisane družbe. Ker upnik v konkretnem primeru razpolaga z izvršilnima naslovoma zoper izbrisano družbo in njeno družbenico ter je zakoniti prevzemnik dolgov iz takšnih izvršilnih naslovov že vse od uveljavitve ZOKIPOSR dolžnik - to je RS, ni bilo pravne podlage za zavrnitev predloga za izvršbo v delu, v katerem je upnik predlagal prenos zarubljenih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Takšna odločitev je v nasprotju s povsem jasnima in nedvoumnima določbama tretjega odstavka 46. člena in drugega odstavka 138. člena ZIZ. Izvršilno sodišče nima diskrecije, da tedaj, ko so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 46. člena ZIZ samo presoja, ali bo ugodilo predlogu za izvršbo v delu glede zahtevanega prenosa zarubljenih denarnih sredstev na upnikov račun še pred pravno

Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Izvršbo predstavljajo izvršilna dejanja, med katera pa sodijo tudi dejanja izvršitelja. To pomeni, da je izvršitelj pravilno že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi začel z opravljanjem izvršilnih dejanj. Tega ne prepreči niti vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, saj pritožba in ugovor ne zadržita postopka (torej oprave izvršilnih dejanj), če ni v zakonu drugače določeno. O dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi še ni bilo odločeno, posledično pa tudi še ni pravnomočno odločeno o utemeljenosti predloga za izvršbo in s tem o dovoljenosti izvršbe. Zato sodišče pred tem trenutkom še ne more presoditi, ali je dolžnik tisti, ki mora plačati izvršilne stroške.

V okoliščinah konkretnega primera, tj. ob več let trajajoči blokadi transakcijskih računov dolžnika in ob nespornem dejstvu, da zapadli judikatni terjatvi upnika več kot 10 let nista poravnani, tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj sklicevanje dolžnika na pravila poslovno-finančne stroke (ki so sicer tudi inkorporirana v ZFPPIPP), finančno analizo in dobre finančne kazalnike, ne zadošča za izpodbitje domneve trajnejše nelikvidnosti.

Treba je razlikovati med ustavitvijo izvršbe in odločitvijo o koncu izvršilnega postopka. V primerih, ko sklep o izvršbi še ni pravnomočen in ko o morebitnih pravnih sredstvih stranke, torej o ugovoru dolžnika, še ni bilo odločeno, ni mogoče sprejeti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka, ampak se lahko le ustavi izvršba, kar je tudi upnica predlagala. Izvršilni postopek se v takšnem primeru konča šele po tem, ko je sklep o izvršbi postal pravnomočen oziroma ko je odločeno o vseh pravnih sredstvih, torej ko so končane vse faze postopka (faza dovolitve izvršbe in faza oprave izvršbe). V konkretnem primeru je pravni interes dolžnika, da se odloči o njegovem ugovoru, podan, saj bi mu v primeru, da bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist, torej, da bi se z odločitvijo njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal.

Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in ravnovesju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom, s stiki se zagotavljajo koristi otroka (prvi odstavek 141. člena ZD). Stroka je enotna, da neizvajanje stikov otroka s staršem, pri katerem ne živi, če ni kakšnih posebnih okoliščin na strani tega starša, ogroža otrokov zdrav, celosten razvoj. Da so stiki otroka z obema staršema (in tudi drugi starosti otroka primerni socialni stiki) potrebni, pretirano navezovanje otroka le na enega starša pa za otroka škodljivo, je znano tudi vsakemu povprečnemu človeku, na CSD pa so zaposleni strokovnjaki. Zakon določa, da ima mnenje CSD v postopkih, v katerih se odloča o ukrepih za varstvo koristi otrok, posebno težo (108. člen ZNP-1). Če otrok s staršem, ki ima prim

Kot izhaja iz točke 1 te obrazložitve, je registrsko sodišče na podlagi sklepa o zavarovanju, izdanega v skladu s 3. točko prvega odstavka 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanje (v nadaljevanju ZIZ), odredilo vpis obremenitve pri poslovnem deležu subjekta vpisa. Gre za realizacijo sklepa o izvršbi, saj ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, učinek sklep o izvršbi (268. člen ZIZ). V skladu s 5. točko drugega odstavka 5. člena ZSreg se namreč v primeru družbe z omejeno odgovornostjo v sodni register vpiše tudi zaznamba sklepa o izvršbi. Gre za (izvršilno) dejanje, ki ga na podlagi prej citirane določbe ZIZ registrsko sodišče izvede po uradni dolžnosti takoj, ko prejme sklep o zavarovanju, pri čemer ne presoja, ali je bila začasna odredba izdana utemeljeno ali ne. O vsebinski utemeljenosti predlaganega zavarovanja odloča sodišče v postopku, v katerem je bil sklep o začasni odredbi izdan. Glede na navedeno na obširne pritožbene navedbe obeh pritožnikov v zvezi z utemeljenostjo predlaganega zavarovanja sodišču druge stopnje ni bilo treba odgovarjati, saj za sprejem odločitve niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na

Drugi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem stroški davčnega organa, in sicer zlasti potni stroški uradnih oseb, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je začel davčni postopek, in na katerega se v prid svojemu stališču sklicuje pritožba, je uvrščen v „DRUGI DEL DAVČNI POSTOPEK“ ZDavP-2 in ureja obveznost kritja stroškov, nastalih v davčnem postopku ugotavljanja in odmere davčne obveznosti. Medtem ko davčno izvršbo ZDavP-2 ureja v „TRETJI DEL DAVČNA IZVRŠBA“, kjer je v prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 določeno, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Upnik je že v SIN z dne 5. 11. 2020 pojasnil način in podlago za obračunavanje obresti, iz rubrike datum izvršljivosti pri posameznem v SIN z dne 5. 11. 2020 navedenem izvršilnem naslovu pa je razvidno tudi od katerega datuma dalje te tečejo. Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da navedeno omogoča preizkus obračunanih zamudnih obresti, saj je za vsak obračun evidentirana tako glavnica, kot začetek teka zamudnih obresti, v zvezi s podano zakonsko podlago pa tudi višina obrestne mere pripadajočih zamudnih obresti. Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi

V danem primeru je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršljivega notarskega zapisa. Glede na navedeno je registrsko sodišče v sodnem registru pri poslovnem deležu pritožnika utemeljeno vpisalo zaznambo sklepa o izvršbi, ki ga je prejelo od izvršilnega sodišča, še pred njegovo pravnomočnostjo (tretji odstavek 45. člena ZIZ). Ker zaznambo sklepa o izvršbi registrsko sodišče opravi po uradni dolžnosti, ne izvaja postopka po tretjem odstavku 31. člena ZSReg.

Dolžnica je dne 13. 7. 2020 vložila ugovor in v njem dokazno podprto zatrjevala, da je prav tako dne 13. 7. 2020 v celoti poplačala upnikovo terjatev s pripadki. Po vložitvi ugovora je upnik umaknil predlog za izvršbo in sodišče prve stopnje je posledično s sklepom z dne 11. 9. 2020, ki je postal pravnomočen dne 1. 10. 2020, ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžničini solastni nepremičnini. Glede na pravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe z dne 11. 9. 2020 se torej izvršilna dejanja v obravnavani zadevi zoper dolžnico ne bodo več opravljala. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da lahko upnik kadarkoli predlaga nadaljevanje predmetne izvršbe, saj postopka, ki je pravnomočno končan, ni več mogoče nadaljevati. Tudi dejstvo, da je poleg dolžničinega prostovoljnega plačila (opravljenega dne 13. 7. 2020) še banka A. d. d. dne 30. 6. 2020, torej že pred dolžničinim prostovoljnim plačilom, delno prisilno realizirala upnikovo terjatev, dolžnici ne daje pravnega interesa za vsebinsko odločanje o ugovoru. Dolžnica sicer pravilno ugotavlja, da je navedena okoliščina lahko razlog za nasprotno izvršbo, zmotno pa meni, da zaradi

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj je določilo pritožbeni rok 8 in ne 15 dni, s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Prvič, napačno določen pravni pouk, četudi bi se sodišču prve stopnje pripetil, ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve določb postopka, temveč kvečjemu relativno kršitev. Drugič, noben predpis ne določa, da bi morala sodna odločba vsebovati obrazložitev, zakaj je sodišče določilo pritožbeni rok, kot je zapisan v pravnem pouku (in določen v zakonu). In tretjič, pritožbeni rok v postopkih zavarovanja znaša 8 dni (tretji odstavek 9. člena v zvezi z 239. členom ZIZ), torej je pritožbeni rok določen pravilno.

Podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je tuja sodna odločba – pravnomočna in izvršljiva sodba Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010, ki jo je sodišče prve stopnje pred dovolitvijo izvršbe preizkusilo skladno z določbami od 94. do 103. člena ZMZPP in odločilo o njenem priznanju kot o predhodnem vprašanju. Ugotovilo je, da so podani pogoji za priznanje in zato navedeno tujo sodno odločbo priznalo. Sodba hrvaškega sodišča je bila izdana 23. 6. 2010, to je pred pristopom Republike Hrvaške k Evropski uniji, zato se za njeno priznanje in izvršitev uporabljajo nacionalni predpisi oziroma morebitne mednarodne pogodbe. Za vprašanje priznanja in izvršitve sodbe Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010 je torej treba uporabiti še ZMZPP, to je zakon, ki ureja razmerja z mednarodnim elementom, konkretno vprašanja, katero (materialno) pravo je treba uporabiti pri odločanju v razmerjih z mednarodnim elementom, pristojnost sodišč v takih razmerjih ter pravila priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb. Tudi v razmerjih z mednarodnim elementom oziroma tudi, če je treba pri odločanju o samem zahtevku uporabiti tuje materialno pravo, pa sodišče v posto

V določilu drugega odstavka 388. člena ZFPPIPP je urejena le prepoved posega na naveden račun z namenom poplačila upnikov stečajnega upravitelja, s čimer se pravzaprav utrjuje stališče, da je račun namenjen poplačilu upnikov stečajnega dolžnika in ne gre za sredstva stečajnega upravitelja, čeprav je imetnik računa.

Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kot je to primer v obravnavani zadevi, na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, zakon ne določa drugače, prav tako ne za premičninsko izvršbo.

Z odločanjem je dalo sodišče prve stopnje udeležencu več pravic, kot naj bi jih sam iskal. Pritožbene navedbe pomenijo, da udeleženec ne vztraja več pri osrednji trditvi, da subjekt vpisa nima istega lastnika kot dolžnik. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 46. člena ZIZ, ki določa, da se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače.

Posledica neuspešnega rubeža, ker se pri dolžniku niso našle stvari, ki so lahko predmet izvršbe, ne pomeni, da dolžnik upniku ni dolžan povrniti stroškov neuspešnega izvršilnega dejanja, ki ga je opravil izvršitelj, če jih upnik pravočasno priglasi in sodišče oceni, da so bili ti potrebni za izvršbo.

Po določbi šestega odstavka 9. člena ZIZ pritožba ne zadrži postopka. Po prvem odstavku 46. člena ZIZ, ki ga navaja tudi pritožba, pa se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Za začetek opravljanja premičninske izvršbe zakon ne določa izjeme. Oprava rubeža in cenitev stvari se opravi pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, medtem ko je za nadaljnja izvršilna dejanja (prodaja stvari in poplačilo upnika iz zneska, dobljenega s prodajo) v prvem odstavku 92. člena ZIZ predpisano, da se smejo opraviti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pritožbene očitke o neutemeljeno in neupravičeno opravljenih rubežih izvršitelja zaradi vložene pritožbe dolžnika zoper sklep o ugovoru v zvezi s sklepom o izvršbi je zato zavrniti.