VSL Sodba II Cp 2079/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka na plačilo odškodnine za izgubo dohodka od uporabe parc. št. 1419/55, k. o. X, v višini 82.500 EUR za vsakega od tožnikov (I. in II. točka izreka), ter zahtevka na plačilo nadomestila za uporabo zemljišča za parcelo ID znak 0000-544/2-2, k. o. Y, v skupni višini 9.959,30 EUR za prvega tožnika in 9.192,72 EUR za drugo tožnico, vse z obrestmi po Zakonu o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in Uredbi o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, od dneva uveljavitve ZDen dalje (III. in IV. točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna toženki plačati njene pravdne stroške (V. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo prvi tožnik, uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da sta tožnika kot dediča po pokojnem A. A. nujna sospornika in gre zato za enoten tožbeni zahtevek, oziroma za dva identična zahtevka dveh tožnikov kot dedičev. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je razdružilo spis, pri tem pa ni upoštevalo, da gre za nadaljevanje nepravdnega postopka in da zahtevka stranki nista postavili takšni obliki. Strinja se, da je zavezanec za izplačilo odškodnine za parcelo v k. o. X Republika Slovenija, zato bi sodišče moralo spor voditi tudi zoper to stranko. Mnenje izvedenca B. je strokovno dvomljivo, izvedenec je opravil ogled, ne da bi ju o tem obvestil in v njuni odsotnosti, nato pa je zaključke oprl na telefonsko pridobljene informacije Zavoda za gozdove. Te podatke sta pridobila tudi tožnika sama in zato mnenje ne bi bilo potrebno. Iz evidence Zavoda za gozdove o donosnosti za parcelo 544/2, k. o. Y, izhaja, da obstoji letni prirast po posameznih vrstah dreves, zato je pričakovano, da je bila taka tudi sečnja. Iz izvedeniškega mnenja pa je razvidno nasprotno, da letnega prirasta ni, oziroma da ni bilo evidentiranega nobenega poseka. Če slednjega ni bilo, je nedvomno prišlo do škode, kar pomeni izgubo na dohodku. Prirast je razviden tudi za parcelo 1419/55, k. o. X, kjer je gozd nenegovan, njegov sestoj je ogrožen, vrzelast do pretrgan. Očitno je torej, da se je izkoriščal, zato je toženka izgubo na dohodku dolžna pokriti. Poštena cena gozda se določi glede na vrednost lesa v gozdu in možne donose v prihodnosti, pri čemer je povprečna cena lesa 57 EUR na m3, kar znaša za parcelo 544/2, k. o. Y, od leta 1991 dalje 3.878,28 EUR, za parcelo 1419/55, k. o. X, pa 4.277,28 EUR. Sodišče v sodbi ni navedlo zneska stroškov, ki naj jih tožnika povrneta toženki, čeprav bi ti morali biti priglašeni do zaključka glavne obravnave.

3Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnika, ki imata v pravdi ločena zahtevka, sta proti izpodbijani sodbi vložila skupno pritožbo. Ker druga tožnica takse za pritožbo ni poravnala, je sodišče prve stopnje njeno pritožbo s sklepom s 30. 9. 2020 štelo za umaknjeno (tretji odstavek 105. a. člena ZPP). Na to odločitev, ki je postala pravnomočna 21. 10. 2020, je pritožbeno sodišče vezano. Predmet obravnave je tako le pritožba prvega tožnika glede odločitve v I., III. in V. točki izreka sodbe¹.

6Tožnika s tožbo zahtevata plačilo odškodnine, pri čemer vlagata vsak svoj tožbeni zahtevek, zato o nujnem enotnem sosporništvu ni mogoče govoriti. Poleg tega glede na ugotovitve sodišča prve stopnje iz 28. do 30. točke sodbe, ki izhajajo iz predloženih listin v spisu², druga toženka sploh ni dedinja pokojnega upravičenca A. A., temveč je v zapuščinskem postopku nastopala zgolj kot upnica iz naslova terjatve njenega pravnega prednika zoper upravičenca. Pritožbene trditve o skupnosti dedičev so tudi iz navedenega razloga neutemeljene.

7S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke tožnikov razdružilo in zahtevke zoper Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (sedaj toženo stranko) ločeno obravnavalo v tej pravdi, ni zagrešilo (nedefinirane) absolutno bistvene kršitve določb postopka. Gre za sklep procesnega vodstva, ki je bil izdan v skladu z načelom procesne ekonomije, saj pogoji za zaključek postopka glede ostalih tožencev³ še niso bili izpolnjeni. Ob tem ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče enoten zahtevek strank samovoljno razdružilo. Oba tožnika sta na poziv sodišča svoja zahtevka na plačilo odškodnine določno oblikovala in pri tem plačilo za parceli 1419/55, k. o. X, in 544/2, k. o. Y, zahtevala zgolj od sedanje toženke⁴ in ne tudi od Republike Slovenije. Razdružitev postopka torej na odločitev ni imela vpliva, saj bi tudi v predhodnem enotnem postopku sodišče prve stopnje glede na načelo vezanosti na zahtevek strank iz 2. člena ZPP zaradi zgrešene pasivne legitimacije tožbeni zahtevek glede parcele 1419/55 zavrnilo.

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek glede plačila odškodnine zaradi izgubljene koristi, ki bi jo tožnika lahko dosegla z upravljanjem nepremičnine 544/2, k. o. Y, v obdobju od 2. 9. 1995 do 28. 12. 2017 zavrnilo, ker je, tudi s pomočjo izvedenca gozdarske stroke, ugotovilo, da te nista izkazala. Omenjena parcela je namreč poraščena z gozdom, ki je zavarovan kot varovalni gozd in ni namenjen gospodarskemu izkoriščanju. Sečnjo v takšnem gozdu mora odrediti Zavod za gozdove, ki v relevantnem obdobju odločbe za sečnjo ni izdal, tožnika pa nista konkretizirano zatrjevala, da bi bila ta opravljena. Ker gozd leži na zelo strmem pobočju, bi bila tudi nesorazmerno draga.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek izvedencu, da k informativnemu ogledu na terenu ni povabil strank postopka, saj mu tega sodišče ni naložilo in tega ZPP tudi ne predpisuje. Na ogledu namreč ni dopustno širiti trditvene podlage ali predlagati novih dokazov. Pravica strank do sodelovanja v postopku je zagotovljena s tem, da jim je omogočena prisotnost pri izvajanju dokaza z izvedeniškim mnenjem, tako da lahko podajo pripombe ali predlagajo njegovo dopolnitev, to možnost pa so v postopku imele.

10Izvedenec je ob zaslišanju prepričljivo pojasnil, da si je gozd ogledal in v njem ni zaznal sledov gospodarskega izkoriščanja. Glede na dejstvo, da je bil gozd vrnjen pravnemu predniku pritožnika, pritožbeno sodišče ne vidi ovir, da tožnik ne bi ogleda opravil tudi sam. Trditveno breme, da je stanje drugačno, kot ga je ugotovil izvedenec na terenu, je namreč na njegovi strani. Zgolj s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, v katerih izraža dvom v izvedenčeve ugotovitve in njegovo metodo preverjanja podatkov s strani Zavoda za gozdove (do katerih ima dostop tudi pritožnik), zato ne more uspeti. Prav tako ne s sklicevanjem na uradne podatke internetne strani Zavoda za gozdove, saj so ti predloženi prepozno (337. člen ZPP), poleg tega se nanašajo zgolj na letni prirast, ki pa ob izostali sečnji za pritožnika pomeni korist in ne njene izgube.

11Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožniku, da bi sodišče prve stopnje o stroških postopka moralo odločiti ne le po temelju, temveč tudi po višini. Vendar pa s tem, ko si je odmero v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP pridržalo, ni zagrešilo postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj jih bo tožnik po višini lahko izpodbijal po izdaji sklepa o odmeri. Ker sta tožnika s tožbo zopet toženko v tem postopku v celoti propadla, je odločitev, da sta ji dolžna povrniti njene stroške pravdnega postopka, ki jih je priglasila do zadnje glavne obravnave, pravilna.

¹ V preostalem delu nima pravnega interesa.
² Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 2802/2015.
³ V prvotnem postopku še občina in Republika Slovenija.
⁴ Pripravljalna vloga prvega tožnika s 16. 2. 2017, 4. in 6. alineja tožbenega zahtevka, pripravljalna vloga druge tožnice, 4. in 7. alineja tožbenega zahtevka.