289. člen ZPP

Tožnik je zlorabil bolniško odsotnost s tem, ko je potoval na Poljsko brez dovoljenja osebnega zdravnika; gre za odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta temelji na ugotovitvi, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Četudi sta bili stranki zakonca oziroma družinsko povezana, je pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedena okoliščina zato ne izključuje pravil, ki veljajo za delovno razmerje. Delodajalec ima pravico preverjati, ali delavec svoje pravice, konkretno pravice iz zdravstvenega zavarovanja, izvršuje v skladu s predpisi, in če jih ne, ustrezno ukrepati.

Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti je z vidika izobrazbenega pogoja torej treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1. Uporaba 40. člena ZZRZI izhaja tudi iz četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti izrecno napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Pritožnik je vložil pritožbo po elektronski pošti, ki ni podpisana, zato jo je višje sodišče v skladu z zgoraj navedenimi procesnimi določbami zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbeno sodišče je namreč ob pregledu pritožbe ugotovilo, da ne vsebuje niti lastnoročnega podpisa pritožnika, niti njegovega varnega elektronskega podpisa. Pritožba, ki je bila vložena v obliki sporočila elektronske pošte, poslanega z elektronskega naslova ...@gmail.com na elektronski naslov sodišča urad.ozce@sodisce.si, namreč vsebuje le računalniški izpis imena "A. A.", kar pa ne ustreza lastnoročnemu podpisu, kot je opredeljen v tretjem odstavku 105. člena ZPP.

Teža očitanih kršitev z znaki kaznivega dejanja, prepričanost toženke v obstoj teh kršitev in posledično omajanje zaupanja v tožnico, ter toženkin argument, da glede na ugotovljene kršitve ni bilo mogoče pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja, niso bile okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke upravičeno pričakovati, da ji ne omogoči zagovora.

Tžena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi upada naročil in slabih poslovnih rezultatov, temveč zaradi izvedbe reorganizacije delovnega procesa - delovnega mesta nabavno/prodajni referent. Sodišče je zato pravilno kot neprimeren zavrnilo dokazni predlog tožnice, s katerimi je želela dokazati, da so manjša nihanja v poslovanju toženke ob koncu leta in začetku novega leta, običajna. Navedeno za odločitev ni bilo relevantno. Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in mu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni treba posebej dokazovati. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka morala dokazati ekonomski razlog, in sicer slabše poslovne rezultate na trgih, kjer naj bi svoje delo opravljala tožnica. Zadošča, da je tožena stranka ugotovila, da glede na obseg dela niso več potrebovali enega delavca na delovnem mestu nabavno prodajni referent, in da je reorganizirala delo z razporeditvijo tožničinih nalog na sodelavce. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca in v katero sodišče ne more posegati. Dejstva, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in dela prerazpo

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov – navodila, s katerim je bilo obvezno nošenje mask – ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska obveznost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1; spoštovanje in izvajanje predpisov ter ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je zakonska obveznost delavca (35. člen ZDR-1). Izdano navodilo glede mask ni pomenilo, da bi se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca, da bi se zahtevala sprememba obstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Toženec je vsaj v vtoževanem obdobju dejansko prebival v Ljubljani na naslovu stalnega bivališča. Središče toženčevih življenjskih interesov, upoštevaje družinske, partnerske, delovne in ekonomske vezi, je bilo namreč v Ljubljani, kjer so bivali njegova žena in otroci ter, kjer je bilo njegovo takratno delovno mesto. Na pravilnost prvostopenjske presoje glede na vse navedeno ne vpliva pritožbeno navajanje, da je toženec v Krškem jedel, pral perilo, imel osebne stvari in uniformo ter sprehajal psa. Pravica do povračila potnih stroškov javnemu uslužbencu oziroma delavcu ni namenjena kritju stroškov prevoza za osebne opravke in poti, kot jih je po prvostopenjskih ugotovitvah toženec opravil v svojem prostem času, pred in po zaključku dela pri tožnici. Potni stroški osebne narave niso stroški, potrebni za opravljanje delavčevega dela za delodajalca, zato jih ta ni dolžan kriti.

Predsednik senata ne more stranki oziroma njenemu pooblaščencu prepovedati vseh nadaljnjih vprašanj, ki jih ta namerava postaviti priči oz. odrediti zaključka snemanja (ne da bi sploh vedel, kaj stranka še namerava vprašati pričo), saj takšno ravnanje dejansko pomeni kršitev načela kontradiktornosti, ki se odraža v tem, da je stranki nepravilno odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka od tožnika na podlagi zavezujočega Odloka utemeljeno zahtevala, da izkaže izpolnjevanje pogoja PCT, kar je tožnik zavrnil. Tožnik glede na ZNB in Odlok dela ni smel opravljati, če ni izpolnjeval pogoja PCT. Ukrepi so bili sprejeti prav z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja vseh delavcev pri delodajalcu, zato je tožnik s kršenjem navodila o izpolnjevanju pogoja PCT nedvomno kršil svoje pogodbene in zakonske delovne obveznosti. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožniku, ki je bil po pogodbi o zaposlitvi dolžan delo opravljati na sedežu delodajalca, občasno omogočila opravljanje dela od doma, še ne predpostavlja njene obveznosti, da mu delo na takšen način omogoči kadarkoli in ne glede na potrebe delovnega procesa.

Za pritožbeno rešitev zadeve sta dejstvi, da pri tožniku zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, kjer je moral tožnik sam nositi stroške opravljenih zdravstvenih storitev, odločilnega pomena. V takšnih okoliščinah namreč tožnik do povračila stroškov zdravstvenih storitev ni upravičen. V sodni praksi je bilo namreč že zavzeto stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno zdravstveno mrežo, sam krije stroške storitev.

Neposredno zaslišanje je zlasti potrebno v zadevah, v katerih dejansko stanje posega na strokovno zahtevna področja, ki zahtevajo kompleksen pristop strokovnjakov zaradi odstranitve vsakršnega dvoma o pravilnosti ali popolnosti mnenja. Potrebno je tudi kadar je uspeh v pravdi odvisen izključno od mnenja izvedenca. Pravica strank, da izvedencem postavljajo vprašanja na obravnavi (drugi odstavek 289. člena ZPP) ima tem večjo težo, čim večja je povezanost med izvedenskim mnenjem in odločanjem o zahtevku. Včasih more šele sosledje vprašanj in odgovorov, ki ga omogoča le usten dialog, odgovoriti na pomisleke in odpraviti (ali potrditi) dvome v pravilnost in popolnost mnenja. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo izvedenke, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Sodišče druge stopnje poudarja, da izpolnjevanje dolžnostnih ravnanj, ki jih nalagajo (pravnomočne in izvršljive) odločbe sodišč, ni nedopustno ali protipravno ravnanje temveč ustavnopravna dolžnost tako strank kot tudi vseh državnih organov (2. člen ZS). Odločitev sodišča prve stopnje zgolj vzpostavlja prejšnje stanje - brv čez potok je obstajala in toženca (ni pomembno ali zgolj prvotoženec sam ali po tretji osebi) sta jo odstranila (peta alineja tč. 13. obrazložitve). S tem ravnanjem je onemogočena uporaba služnostne poti, kajti brv je bila njen ključen del, saj je omogočala prehod čez potok. V tem postopku ni bilo ne zatrjevano in ne dokazovano, da je bilo za postavitev brvi potrebno pridobiti kakršnokoli soglasje ali drug upravni akt (odločbo), temveč je nesporno dejstvo, da takšnega akta ni bilo. Prav tako je povsem nesporno, da toženec ni porušil brvi zaradi kakršnekoli druge pravne zapovedi (predpisa, individualne odločbe), temveč samovoljno.

Telesna oslabelost lahko vpliva na posameznikove umske sposobnosti (razsodnost), vendar glede pokojnega A. A. ta povezava ni izkazana. Čeprav je bila toženka ob sklenitvi pogodbe v celoti seznanjena s pokojnikovim zdravstvenim stanjem (vedela je za jetrno cirozo, zaradi zdravstvenih težav, izvirajočih iz bolezni, je moral pokojni v dobrem mesecu pred smrtjo dvakrat poiskati nujno medicinsko pomoč), to dejstvo ne vodi avtomatično k sklepu, da je bila njegova smrt skoraj takoj po sklenitvi pogodbe zanjo pričakovana. Zaradi nedoločljivosti trenutka preživljančeve smrti ni mogla vedeti, kolikšne bodo njene obveznosti (po trajanju in obsegu) v bodoče.

Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje na navedeno pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo razlik v plači oprlo, ne da bi tožena stranka podala za to ustrezno trditveno podlago in ne da bi v zvezi s to pravno podlago izvajalo dokazni postopek. V tem delu je izdana sodba sodba presenečenja, saj je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na pravno podlago, ki je tožnica ob zadostni procesni skrbnosti ni mogla predvideti, še posebej glede na to, da tožena stranka svojega ugovora zoper ta del tožbenega zahtevka sploh ni utemeljevala na navedeni pravni podlagi.

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke tožnikov razdružilo in zahtevke ločeno obravnavalo v tej pravdi, ni zagrešilo (nedefinirane) absolutno bistvene kršitve določb postopka. Gre za sklep procesnega vodstva, ki je bil izdan v skladu z načelom procesne ekonomije, saj pogoji za zaključek postopka glede ostalih tožencev še niso bili izpolnjeni. Na ogledu ni dopustno širiti trditvene podlage ali predlagati novih dokazov. Pravica strank do sodelovanja v postopku je zagotovljena s tem, da jim je omogočena prisotnost pri izvajanju dokaza z izvedeniškim mnenjem, tako da lahko podajo pripombe ali predlagajo njegovo dopolnitev, to možnost pa so v postopku imele. S tem, ko si je sodišče prve stopnje odmero stroškov postopka v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP pridržalo, ni zagrešilo postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj jih bo tožnik po višini lahko izpodbijal po izdaji sklepa o odmeri.

Ker je ob vsem povzetem navedeno cenitveno poročilo bilo odločilnega pomena za odločitev o tržni vrednosti nepremičnin, na katere je bila dovoljena izvršba, cenilec v odgovoru na pripombe dolžnika svojega poročila ni vsebinsko nadgradil glede vseh pripomb, stranke postopka pa imajo skladno z določbo drugega odstavka 289. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravico cenilcu postavljati vprašanja na naroku, so pritožbeni očitki o kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker je sodišče zavrnilo dolžnikov predlog za zaslišanje cenilca na naroku, utemeljeni, saj popolnost izvedenskega mnenja ni pravilen razlog za opustitev zaslišanja cenilca, ker je dokaz z izvedencem glede na zakonsko dikcijo primarno ustni dokaz.

Okoliščina, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev zapisana v notarskem zapisu, ni ovira za presojo, da je pogodba navidezna. Fiduciaren posel je veljaven, če je sklenjen v predpisani obliki (notarski zapis) in če vsebuje varovalke, ki preprečujejo zlorabo upnika zoper dolžnika (tj. varovalke, ki izključujejo možnost, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev). Take varovalke predstavljajo klavzule, ki določajo, da lahko upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti bodisi obdrži lastninsko pravico nad stvarjo za primerno (tržno) ceno, ki jo določi nekdo tretji, morebitni presežek med vrednostjo stvari in vrednostjo terjatve pa vrne dolžniku, bodisi proda stvar (sam ali s posredovanjem tretjega) in se poplača iz izkupička, presežek pa vrne dolžniku. Dogovor, na podlagi katerega dolžnik pristane na (dokončno) izgubo lastninske pravice nad stvarjo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti, je brez omenjenih varovalk/klavzul (zaradi kršitve določbe 132. člena SPZ) ničen. Z dogovorom, ki je tožencu omogočal, da v primeru neizpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb ostane imetnik poslovnih deležev, je bil dosežen učinek komisornega dogovor

Sodnik v okviru materialnoprocesnega vodstva in na podlagi procesnih upravičenj vodi obravnavo in med ostalim tudi ne dovoli določenih vprašanj oziroma vprašanj, ki se v širšem smislu ne nanašajo na zadevo. To so tudi vprašanja, ki niso namenjena ugotavljanju dejstev, ki jih je stranka zatrjevala. Predmet dokazovanja so namreč sporna zatrjevana dejstva, ki so obenem pravno relevantna, zato z zaslišanjem ni mogoče ugotavljati dejstev, ne glede na to, kako pomembna so za odločitev. Sodnik zato preverja ustreznost vprašanj, ki jih postavljajo stranke ali njihovi zastopniki. V obravnavanem primeru iz zapisnika ne izhaja, da bi sodnik kršil navedena določila. Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča glede dajatvenega dela zahtevka, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvijo o ustno sklenjenem dogovoru s toženko, po katerem naj bi se mu toženka zavezala iz tega naslova plačati 50.000 EUR. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na pravilno pravno podlago, po kateri morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer so nične. Ustno sklenjena pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij m

V primeru, kadar sodišče odredi zvočno snemanje celotnega ali dela naroka za glavno obravnavno skladno s 125.a členom ZPP, kakor je to storilo tudi v obravnavani zadevi, se namreč pri izdelavi prepisa zvočnega posnetka dobesedno prepiše vse, kar je bilo na naroku povedano, tudi če to ni pomembno oziroma relevantno za odločitev. Tega sodišče prve stopnje ni zagotovilo, s čemer je tožnika prikrajšajo za možnost, da zoper prepis zvočnega posnetka učinkovito ugovarja po četrtem odstavku 125.a člena ZPP. Ugovor v smislu citiranega člena je namreč omejen na pravilnost prepisa oziroma skladnost prepisa s posnetkom, o kateri pa se tožnik zaradi pomanjkljivega prepisa njegovih navedb ni mogel vsebinsko polno izreči. Vprašanje, ki je bilo prepovedano, in vprašanje, na katero je bil prepovedan odgovor, pa se na zahtevo stranke zapiše v zapisnik (četrti odstavek 289. člena ZPP). Tožnik je v predmetnem postopku na narokih nedvomno podajal pripombe oziroma izražal stališča in zastavljal vprašanja skladno z že zgoraj navedenimi procesnimi določbami. Glede na že predhodno izpostavljeno potrebo po dobesednem prepisu vsega na naroku izrečenega v zapisnik pa tožnik pravilno izpostavlja,

Stranka lahko svoje pomisleke glede vodenja in izvedbe dokaznega postopka oziroma načina ugotavljanja dejanskega stanja uveljavlja v pritožbi zoper sodbo, ki jo sodišče prve stopnje izda po zaključku glavne obravnave.

Nestrinjanje stranke z načinom vodenja dokaznega postopka in očitane postopkovne napake ne predstavljajo zatrjevanega izločitvenega razloga, utemeljujejo pa očitano bistveno kršitev določb postopka tj. kršitev pravice tožencev do izvedbe dokazov. Iz prepisov zvočnih posnetkov obravnav je razvidno, da sodnica tožencema ni dovolila postavljati vprašanj tožnici in pričam, da ju je časovno omejevala in prekinjala pri postavljanju vprašanj zaradi časovne stiske in motenja reda, ne pa zato, ker se je že vnaprej odločila, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodila. Predmet prodaje je lahko bil tudi sporni hlev, čeprav v kupoprodajni pogodbi ni naveden, v kolikor so na njem pridobili lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja že pravni predniki prodajalcev. Toženca oziroma njun pravni prednik bi lahko lastninsko pravico na njem zaradi zaupanja v podatke zemljiške knjige pridobila le, v kolikor bi bila dobroverna.