251. člen ZPP

Ker ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo v delovni nesreči dne 9. 9. 2019, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do soprispevka tožnika in višine vtoževane odškodnine. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Sestopanje po lestvi ne predstavlja nevarne dejavnosti, tudi če je ta vlažna ali mokra, saj že ob povprečni pazljivosti pri sestopu ni podana znatnejša nevarnost zdrsa. Objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari ali dejavnosti kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki iz nje izvira. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna pa izjema in jo je kot takšno treba tolmačiti ozko. To, da je tožnik padel z lestve, še ne pomeni, da je bila ta pomanjkljivo pritrjena oziroma da je bilo z njo nekaj narobe. Tožnik je padel z lestve bodisi zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja bodisi zaradi nesrečnega naključja, ki se mu je pripetilo. Nesrečno

Znižan dokazni standard se uporabi, če nekega dejstva po izvedbi vseh predlaganih relevantnih dokazov ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, ne pa v primeru nepopolno izvedenega dokaznega postopka.

Pri tožniku je bila siva mrena diagnosticirana, zaradi česar je bila tudi tožniku izdana e‑napotnica. Tožniku izdana napotnica je zadoščala za ambulantno storitev, kot jo je opravil pri tujem zdravstvenem izdajalcu. Na ta način so bila upoštevana notranja pravila države članice, v kateri zavarovana oseba uveljavlja povračilo stroškov. Spoštovano je bilo ključno določilo, implementirane Direktive 2011/24/EU, na katero se nanaša 44.c člen ZZVZZ. Če socialno zavarovani pacient pridobi s strani ustreznega organa veljavno napotnico, ni v njegovi pravni sferi obveznost presojanja in preverjanja upravičenosti do njene izdaje. Prav tako ni pravne podlage za obveznost presoje postavljene diagnoze s strani lečečega specialista, ki je bila podlaga za izdajo napotnice za operacijo sive mrene. Slednje je lahko predmet razmerja toženca s tretjimi.

Predlog se zavrne.

Sodni izvedenec je pri izdelavi elaborata zgolj sledil navodilom sodišča glede združitve nekaterih prostorov. Izpodbijana odločitev ne prejudicira končne odločitve o dejanskem in pravnem položaju spornih prostorov, ampak se z njo le presoja primernost elaborata kot strokovne podlage.

V skladu z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pred začetkom dokazovanja z izvedencem je treba izvedencu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse kar opazi in dožene in naj poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke (251. člen ZPP). Nikakor pa glede postavitve vprašanj ne velja prekluzija iz 286. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba. V skladu s 325. členom ZPP lahko sodišče na predlog stranke, ki ga mora slednja podati v 15. dneh od prejema sodbe, sodbo dopolni, v kolikor ni odločilo o celotnem zahtevku stranke. Pritožba se za takšen predlog šteje zgolj v primeru, ko se sodba sodišča prve stopnje izpodbija samo zaradi tega, ker to sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde (tretji odstavek 327. člena ZPP).

Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko. Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina. Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke ni v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem

Za preverjanje pravilnosti in ustreznosti elaborata se imajo udeleženci pravico izjaviti o njem na način, da predlagajo ogled na kraju samem ali zaslišanje sodnega izvedenca za dokazovanje ali preverjanje njegove (ne)pravilnosti, kar vse jim je sodišče dolžno omogočiti, bodisi razloge za zavrnitev ustrezno obrazložiti. Pritožnica je v pripombah na izvedensko mnenje predlagala ustno obravnavo z ogledom, kar izpostavlja tudi v pritožbi. Do njenega predloga se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Izvedenka je v odgovoru na pripombe izrazila dvom v primernost in strokovnost elaborata kot podlage za vpis spremembe v kataster zaradi uveljavitve ZKN. Skladno s petim odstavkom 13. člena ZVEtL-1 ima sodišče možnost, da strokovno podlago predhodno pošlje v preveritev pristojnemu upravnemu organu. V konkretnih okoliščinah bi bilo skladno z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopka smotrneje preveriti pri GURS še pred izdajo vmesnega sklepa, ali elaborat zaradi spremembe zakonskih določb, predstavlja primerno podlago za vpis v kataster.

Izvedenec je upravičen do nagrade, ko opravi nalogo, ki mu je bila naložena s sklepom sodišča. Izvedencu je bila dana naloga, da zariše dejanski potek poti v celotni dolžini in širini. Sodišče je bilo seznanjeno, da zaris v izvedenskem mnenju temelji na poteku poti, ki ga je izvedencu pokazal tožnik. Tudi na tej okoliščini temelji torej ocena sodišča, da je izvedenec nalogo opravil. Ali sporna pot teče tako, kot je izvedencu pokazal tožnik, je v pristojnosti sodišča prve stopnje, ki vodi dokazni postopek. Pritožnikovo drugačno stališče o poteku (ali morda celo obstoju) poti zato ne vpliva na pravilnost zaključka, da je izvedenec opravil nalogo, ki mu jo je dalo sodišče.

Naloga sodišča (ne izvedenca) je, da glede na trditveno podlago in izvedene dokaze presodi, katera dejstva šteje za dokazana. V ta namen mora sodišče presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presoditi, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje teh metodoloških napotkov ni upoštevalo, pač pa je, kot pravilno opozarja pritožba, v resnici upoštevalo le mnenje podjetja A. d. o. o., ki ga ni soočilo z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče bi moralo dokaz z izvedencem dopolniti, saj mnenje ni jasno in popolno. Zmotno je stališče, da je vprašanje, ali je za nastanek škode, ki jo tožeča stranka uveljavlja v zvezi s poškodbami na posebni opremi, materialno pravno gledano vprašanje obstoja vzročne zveze med nastalo škodo in prometno nesrečo. Tožena stranka je priznala, pa tudi z izvedencem cestno prometne stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prometno nesrečo povzročil stranski intervenient. Tudi če je res, da oprema v vozilu tožeče stranke ni bila ustrezno nameščena oziroma zaščitena (dejansko stanje v zvezi s tem ni popolno ugotovljeno), to ni izključni vzrok nastanka škode. Tožena stranka niti ne

Pritožbeno razlogovanje, da bi le izvedenec ortoped lahko natančno pojasnil zdravstveno stanje tožnice glede SCC, potek zdravljenja, omejitve, ki jih ima v vsakdanjem življenju, možnost vpliva temeljne bolezni na pojav drugih boleznih in funkcionalne sposobnosti tožnice, ne more predstavljati razloga za imenovanje sodnega izvedenca v socialnem sporu, saj je predmet socialnega spora omejena na invalidnost; in sicer kako zdravstveno stanje zavarovanca vpliva na opravljanje dela oziroma poklica v skladu s 63. členom ZPIZ-2.

Cenilec tudi mora upoštevati, da kupec že kot solastnik pridobi pravico, da nepremičnino uporablja. Življenjsko so utemeljeni le dodatni stroški, ki se nanašajo na morebitno potrebno preureditev nepremičnine glede uporabe in stroški sodnega postopka v zvezi z ureditvijo razmerij. Če cenilec ocenjuje vrednost na podlagi metode dejanskih stroškov, mora te določno opredeliti in pojasniti njihovo utemeljenost tudi glede zmanjševanja vrednosti deleža. Če pa cenilec upošteva metodo tržnih primerjav pri določanju vrednosti celotne nepremičnine, pa se kaže kot primerno, da se tudi glede vrednosti polovičnega solastniškega deleža izvede tovrstna primerjava, za koliko so kupci na trgu pripravljeni plačati solastniški delež manj glede primerljive vrste nepremičnin.

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke tožnikov razdružilo in zahtevke ločeno obravnavalo v tej pravdi, ni zagrešilo (nedefinirane) absolutno bistvene kršitve določb postopka. Gre za sklep procesnega vodstva, ki je bil izdan v skladu z načelom procesne ekonomije, saj pogoji za zaključek postopka glede ostalih tožencev še niso bili izpolnjeni. Na ogledu ni dopustno širiti trditvene podlage ali predlagati novih dokazov. Pravica strank do sodelovanja v postopku je zagotovljena s tem, da jim je omogočena prisotnost pri izvajanju dokaza z izvedeniškim mnenjem, tako da lahko podajo pripombe ali predlagajo njegovo dopolnitev, to možnost pa so v postopku imele. S tem, ko si je sodišče prve stopnje odmero stroškov postopka v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP pridržalo, ni zagrešilo postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj jih bo tožnik po višini lahko izpodbijal po izdaji sklepa o odmeri.

Izvedenec je do povračila stroškov in nagrade upravičen, če opravi delo v skladu z navodili sodišča.

Višje odškodnine sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo. Pravilno je, ker je šlo pri laceraciji veznice desnega očesa za površinsko poškodbo, ki ne pusti trajnih posledic, ugotovilo, da tožnik ni utrpel (trajnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi česar do odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine iz tega naslova ni upravičen, enako velja za skaženost. Začasna sprememba zunanjega videza ne more predstavljati skaženosti (kvečjemu nevšečnost med zdravljenjem), prav tako je ne more predstavljati pri tožniku ugotovljena minimalna sled zašitja rane v temporalnem delu veznice.

Ob ugotovitvi, da tožnik kljub predhodni okvari in operaciji hrbtenice v letu 2010 vse do predmetnega škodnega dogodka ni imel nikakršnih težav, ki bi kakorkoli kazale na povezavo z operacijo v letu 2010, niti ni bilo potrebno nobeno dodatno zdravljenje, predhodnih nemih degenerativnih sprememb ni mogoče šteti kot pravno relevantnega sovzroka v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode, zaradi katerega bi bilo potrebno znižati odškodnino. V primeru izvajanja poslovne dejavnosti, ki jo izvajajo zasebniki oziroma samostojni poklici, kakršen je tudi poklic odvetnika, letni podjetnikov dohodek predstavlja letno plačo odvetnika, v breme katere se obračuna dohodnina. Škodo v višini izgubljenega dobička je zato mogoče določiti (kvantificirati) šele po koncu vsakega poslovnega leta za preteklo leto. Njegov izgubljeni dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, to so variabilni stroški. Ali povedano drugače: škoda je enaka dohodku odvetnika, povečanem za fiksne stroške, tj. tiste, ki tožniku nastajajo ne glede na obseg poslovanja.

Nestrinjanje z zaključki in mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki izhajajo iz pritožbe, tako ne predstavlja podlage niti za določitev novega izvedenca, niti za utemeljenost pritožbenega razloga o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Kršitev določb 251. do 254. člena ZPP, ki vsebujejo pravila dokazovanja z izvedencem in pravila postopanja v primeru nejasnosti, pomanjkljivosti in nasprotij v samem izvedenskem mnenju predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, na katero se tožnica v pritožbi ne more uspešno sklicevati. Iz določbe 286. b člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bila tožnica o tem, da sodišče prve stopnje zatrjevanih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja oziroma cenitve izvedenca po njegovem ustnem zaslišanju ne bo še dodatno odpravljalo in da tudi ne bo določilo novega izvedenca, obveščena že na naroku za glavno obravnavo dne 11. 10. 2018, ko je takšen predlog tožnice sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotreben, bi morala tožnica najkasneje na tem naroku tudi uveljavljati zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ne gre za kršitev, na katero mora sodišče pazi

Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ker ni niti zatrjevala oziroma predložila ustreznih dokazov. Kateri so ključni za odločitev v tej zadevi, se je pokazalo šele ob zaslišanju zakonitih zastopnikov pravdnih strank in prič. Kot je pravilno poudarilo sodišča prve stopnje, je šele ob njihovih iizpovedbah postalo jasno, da gradbena dnevnika predstavljata le popis izvedenih del, za katere pravdni stranki želita, da jima jih potrdi G. d.o.o. in da ne gre, kot je zatrjevala tožeča stranka, za gradbeno knjigo. Končne gradbene knjige, na podlagi katere bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti višino vtoževane terjatve, tožeča stranka ni predložila. Trdila je sicer, da je nima in zatrjevala, da jo ima tožena stranka. V nasprotju s pritožbo, ki očita sodišču prve stopnje, da bi moralo tožečo stranko v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP pozvati k predložitvi podpisane gradbene knjige, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno. Sama tožeča stranka v pritožbi navaja, da jo je sodišče prve stopnje opozorilo, da bi morala predlagati edicijski postopek glede gradbene knjige