VSM Sodba in sklep III Kp 31468/2020

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A.A. se deloma ugodi in sodba sodišča prve stopnje:

a) r a z v e l j a v i

- v izreku o varnostnem ukrepu odvzemu predmetov in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v fazo naroka za izrek kazenske sankcije.

b) s p r e m e n i

- v izreku o premoženjskopravnem zahtevku tako, da se po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku P. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.167,47 EUR napoti na pravdo.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 31468/2020 z dne 22. 9. 2020 obtoženega A.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod točko I. izreka), kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod točko II. izreka) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod točko III. izreka). Obtožencu je za prvo kaznivo dejanje po drugem odstavku 300. člena KZ-1 z uporabo omilitvenih določil prve alineje 50. člena KZ-1 in 4. točke 51. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 z uporabo omilitvenih določil prve alineje 50. člena KZ-1 in 3. točke 51. člena KZ-1 osem mesecev zapora in za tretje kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena KZ-1 z uporabo omilitvenih določil prve alineje 50. člena in 4. točke 51. člena KZ-1 določilo dva meseca zapora, nato pa po 3. točki (pravilno drugega odstavka) 53. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je odločilo, da se v izrečeno kazen eno leto in dva meseca všteje čas, ki ga je obtoženec prebil v priporu od 24. 6. 2020 od 06.22 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, to je zaseženih sekir. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan oškodovani P. plačati znesek 1.167,47 UER v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (očitno po prvem odstavku 97. člena ZKP) in odločilo, da nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice bremeni proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma obtožencu izrečeno enotno kazen ustrezno zniža, prav tako prosi za oprostitev plačila sodne takse.

3Sodišče druge stopnje je na predlog zagovornika obtoženca o seji senata obvestilo stranke. Seje so se vsi obveščeni udeležili.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

Glede zavrnitve pritožbe (sodba):

5Sodišče druge stopnje je na pritožbo zagovornika preizkusilo prvostopenjsko sodbo v odloči o kazenski sankciji. Pritožba trdi, da je enotna kazen previsoko odmerjena iz razloga, ker je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo obtoženčevo bistveno zmanjšano prištevnost v času storitve kaznivih dejanj. Takšne navedbe so neutemeljene. Zagovornik izpodbija zgolj izrek enotne kazni, ne pa odmero posamičnih kazni, pri čemer enotna kazen v obravnavanem primeru temelji na tako imenovanem načelu asperacije (3. točka drugega odstavka 51. člena KZ-1), po katerem mora biti, če so za kazniva dejanja v steku določene zaporne kazni, enotna kazen večja od vsake posamezno določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči trideset let zapora. Sodišče prve stopnje je omenjeno načelo upoštevalo v največjem možnem obsegu, saj je enotna kazen le za en mesec nižja od seštevka posameznih določenih kazni. Presoja temelji na ugotovitvi, da že tolikšna enotna kazen ustreza teži kaznivih dejanj, stopnji obtoženčeve krivde in njegovi nevarnosti. Na takšno presojo ne more imeti vpliva v pritožbi zatrjevana okoliščina, da je na pripornem naroku državni tožilec v zameno za priznanje krivde obtožencu (tedaj osumljencu) ponudil enotno kazen eno leto zapora. Četudi bi bila takšna ponudba dana, gre za neformalno ponudbo, ki bi bila glede na fazo kazenskega postopka zavezujoča zgolj v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde.

6Uradni preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju teže kaznivih dejanj in vseh okoliščin, v katerih so bila storjena ter glede na njegovo krivdo, določilo obtožencu po vrsti in višini ustrezne posamezne kazni ter tudi ustrezno enotno kazen. Pri tem je pravilno ugotovilo in ocenilo olajševalni (priznanje krivde za vsa tri kazniva dejanja ter skrb za mladoletna otroka) in obteževalni okoliščini (predkaznovanost in dejstvo, da je v kratkem časovnem obdobju storil več kaznivih dejanj zoper policiste ter pri tem pokazal veliko mero vztrajnosti) ter posebno olajševalno okoliščino, ki utemeljuje izrek omiljene kazni, to je okoliščino, da je obtoženec vsa tri dejanja storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Vse okoliščine, ki gredo obtožencu v prid, pa so bile v polni meri izražene v višini posameznih (določene pod zakonski minimum) in tudi enotne kazni.

Glede ugoditve pritožbi (sklep):

7Zagovornik utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni navedlo razlogov o tem, zakaj je bilo potrebno obtožencu izreči varnostni ukrep odvzema predmetov, to je zaseženih sekir. Pritožba ima prav, da obrazložitev vsebuje zgolj prepis odločitve iz izreka, ki vsebuje pravno podlago iz prvega odstavka 73. člena KZ-1, ne pa tudi z zadostno jasnostjo opredeljenih razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje doseglo svojo odločitev. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je bil obtoženec s tem prikrajšan za ustavno pravico do obrazložene sodne odločbe.

8Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. O nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. V predmetni zadevi obveznega odvzema predmetov določbe 299., 220. in 300. členov KZ-1 ne določajo. Zato bi morala imeti odločitev o izreku takšnega ukrepa utemeljitev v ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti s sekirama v rokah znova stori kazniva dejanja. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je v tej bistveni točki 8 obrazložena le na pavšalen in splošen način, da ni mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Takšna pomanjkljiva obrazložitev predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih) in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave (zagotovljeno pravno sredstvo je zgolj navidezno), ki ima vedno za posledico razveljavitev sodbe (v obravnavanem primeru deloma - prvi in šesti odstavek 392. člena ZKP). V novem sojenju bo kršitev odpravljena tako, da bo sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije najprej prisluhnilo navedbi obrambe, ki zatrjuje, da ne obstaja zakonska podlaga za odvzem predmetov, pri odločanju, ali naj predmeta, uporabljena pri kaznivem dejanju, odvzame, pa upoštevalo težo kaznivih dejanj ter ali gre za takšno stopnjo nevarnosti, da bosta sekiri v rokah obtoženca ponovno uporabljeni za kaznivo dejanje, in za svojo odločitev navedlo konkretne in jasne razloge.

9Zagovornik obtoženca sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi kršitev 105. člena ZKP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo zadosti podatkov za priznanje premoženjskopravnega zahtevka P.

10Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 22. 9. 2020 izhaja, da je glede premoženjskopravnega zahtevka obtoženec izjavil, da ga priznava (list. št. 201 spisa), v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče svojo odločitev, da je obtoženec dolžan oškodovani P. plačati znesek 1.167,47 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe pod izvršbo, utemeljilo z navedbami, da je obtoženec premoženjskopravni zahtevek priznal tako po temelju kot tudi po višini, višina povzročene škode pa tudi nedvomno izhaja iz kalkulacije družbe X. Iz podatkov spisa izhaja, da je P. podala „predlog upravičenca za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka“ dne 21. 7. 2020 v višini 1.167,47 EUR, skupaj s kalkulacijo št. 004931 z dne 21. 7. 2020 in slikami o poškodbi vozila, kot prilogo k poročilu v dopolnitev kazenske ovadbe št. 2300-3616974/2021543/10115925/2020 z dne 22. 7. 2020, naslovljeno na Okrožno državno tožilstvu in se v spisu nahaja na list. št. 121 do 125. Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da je zavarovalnica njihovemu zavarovancu (oškodovancu) Y, izplačala zavarovalnino iz naslova premoženjskega zavarovanja za škodni dogodek z dne 14. 6. 2020 (čas in kraj nastanka poškodb na vozilu v posesti P. - list. št. 229, 230 spisa).

11Iz povzetega izhaja, da ne obstaja obtoženčeva obveznost plačila zneska 1.167,47 EUR, ki ga je na predobravnavnem naroku priznal, P., ampak družbi X, ki je dejanski lastnik vozila. Sodišče prve stopnje tako ni pravilno uporabilo določb civilnega prava, v posledici česar tudi ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 105. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, to je na zakonitost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP). Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja v kazenskem postopku pridružen pravdni postopek, v katerem kazensko sodišče odloča po pravilih civilnega prava. Smisel adhezijskega postopka je v tem, da se oškodovancu čim prej in s čim manjšimi stroški poravna škoda, ki mu je bila povzročena s kaznivim dejanjem. V obravnavani zadevi bi razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (tudi) v tem delu pomenila nadaljevanje kazenskega postopka zaradi ponovnega odločanja o civilnopravnem vprašanju, ob tem, ko je o obstoju kaznivega dejanja, obtoženčevi krivdi in kazenski sankciji v celoti odločeno, kar ne bi bilo v skladu s samim konceptom kazenskega postopka in njegovimi temeljnimi načeli,¹ v obravnavanem primeru pa je obtoženec tudi v priporu in mora sodišče še toliko bolj paziti, da se postopek nerazumno ne podaljša. Sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku zato ni razveljavilo, temveč jo je na podlagi prvega odstavka 388. člena ZKP spremenilo in odločilo, da se oškodovana P. na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.167,47 EUR napoti na pravdo.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

12Ker je bilo z odločbo sodišča druge stopnje pritožbi deloma ugodeno in s tem odločeno obtožencu v korist, se sodna taksa za nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ne določi.

¹ Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27139/2017 z dne 17. 12. 2020