388. člen ZKP

Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve. Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Čeprav zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, pa iz vsebine pritožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II. izreka, torej oprostilni del sodbe. Ker niti zagovornik niti obtoženi pritožbe zoper oprostilni del sodbe nista napovedala, se šteje, da sta se v tem delu odpovedala pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Pritožba zoper oprostilni del sodbe ni dopustna, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 388. člena ZKP). Čeprav je zagovornik v uvodu navedel, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga ni utemeljil. V skladu z določilom 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče je zato izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbralo primerno kazensko sankcijo - zaporno kazen, znotraj

Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje. Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.

V obravnavanem primeru je C. C., oče mladoletnih oškodovancev (starih 10, 8 in 5 let) res sam sebe napačno poimenoval za oškodovanca kot tožilca, in v tem delu gre pritrditi pritožbi, kar pa na pravno veljavnost izjave in upravičenost vlagatelja ne vpliva. Po zakonu je zakoniti zastopnik svojih otrok in kot tak upravičen v otrokovem imenu podati izjavo o nadaljevanju kazenskega pregona in vložiti obtožni predlog. Ponovno odločanje in presojanje sodišča o izločitvi dokazov na glavni obravnavi ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, saj pri sklepu, izdanem po četrtem odstavku 340. člena ZKP ni mogoče govoriti o formalni ali materialni pravnomočnosti. Ne Ustava ne ZKP namreč ne določata prepovedi glede pridobivanja zakonito pridobljenih dokazov iz drugih kazenskih spisov, v okviru katerih se ti dokazi hranijo. Dokaz, ki je bil pridobljen na dovoljen način, s potrditvijo prvotnega namena njegove pridobitve, v drugi kazenski zadevi ne more veljati za nezakonitega in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti. Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnost

Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna. Takšne okoliščine po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča terjajo razveljavitev odločbe drugostopenjskega sodišča, s katero ni bilo odločeno o vseh pritožbah. Vrhovno sodišče je enako stališče že zavzelo tudi v okoliščinah, ko je drugostopenjsko sodišče o pritožbi enega od udeležencev postopka meritorno odločilo, drugo pa zaradi pravnomočnosti izpodbijane sodbe naknadno zavrglo ter s temu udeležencu de facto odvzelo pravico do pritožbe. Pri tem je Vrhovno sodišče odločilo, da v takem primeru načelo konsekutivnega odločanja narekuje tudi razveljavitev tiste od omenjenih drugostopenjskih odločb, ki se z zahtevo neposredno ne izpodbija, da bi nato pritožbeno sodišče lahko o obeh pritožbah odločilo z eno odločbo. Glede na povzete okoliščine in predstavljeno ustaljeno sodno prakso Vrhovno sodišče zaključuje, da so zahteve zagovornikov obsojencev utemeljene in je potrebno ob dejstvu, da so tudi

V skladu z drugim odstavkom 388. člena ZKP sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo. Če sodišče druge stopnje iz kakršnegakoli razloga ni odločalo o vseh pritožbah zoper sodbo z isto odločbo, ne more naknadno odločiti še o pritožbi, o kateri ni odločilo, saj ne more izdati dopolnilne sodbe niti ne more spremeniti pravnomočne sodbe. Takšno opustitev je mogoče odpraviti le z zahtevo za varstvo zakonitosti.

V skladu z drugim odstavkom 358. člena ZKP sodišeč druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo. Če sodiše druge stopnje iz kakršnegakoli razloga ni odloalo z eno odločbo o vseh pritožbah zoper isto sodbo, ne more naknadno odločiti o pritožbi, o kateri ni odločilo, saj ne more izdati dopolnilne sodbe, niti ne more spremeniti pravnomočne sodbe. Takšno opustitev je mogoče odpraviti le z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zaradi preklica pooblastila zagovorniku je Višje sodišče v Ljubljani skladno s četrtim odstavkom 70. člena ZKP, ki določa, da predsednik sodišča, pred katerim poteka postopek, postavi zagovornika po uradni dolžnosti, če ostane obdolženec brez zagovornika v primeru obvezne obrambe, obtoženki postavilo zagovornico po uradni dolžnosti.

Ker je torej obsojenka izpolnila posebni pogoj, določen v citirani sodbi o kaznovalnem nalogu ter oškodovancu plačala 54,99 EUR (kljub temu, da je to storila šele 22. 10. 2020 po prejemu izpodbijane sodbe), tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča več ne obstaja zakonska podlaga za preklic pogojne obsodbe.

Z začetkom stečajnega postopka preidejo na upravitelja vse pravice glede upravljanja s premoženjskimi zahtevki v zvezi s stečajno maso. Upravitelj je pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase, in sicer ne glede na to, ali gre za postopke, ki potekajo v prid ali v škodo stečajne mase. Zastopanje stečajnega dolžnika v tem obsegu z začetkom stečajnega postopka prevzame upravitelj stečajnega dolžnika kot njegov zakoniti zastopnik, stečajni dolžnik pa v tem delu izgubi poslovno sposobnost.

Tudi postopek zavarovanja na nepremičninah, ki so predmet stečajne mase, sodi med postopke upravljanja s premoženjem stečajne mase. Ker z začetkom stečajnega postopka postane upravitelj tisti, ki v zvezi z upravljanjem stečajne mase prevzame zastopanje stečajnega dolžnika kot njegov zakoniti zastopnik, stečajni dolžnik pa v tem delu izgubi poslovno sposobnost, po stališču pritožbenega sodišča lahko pritožbo zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja vloži le upravitelj in ne tudi stečajni dolžnik.

Pravico do pritožbe zoper sklep o odvzemu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi ima lastnik odvzetega premoženja, ne pa tudi obdolženec.

V obravnavani zadevi je prišlo do procesne situacije, ko je pritožbeno sodišče že odločilo o pritožbi obtoženca na seji pritožbenega senata 21.1.2016 in je bila o tem že izdana sodba opr. št. II Kp 61696/2013 z dne 21.1.2016, s katero je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter je odločilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 252,00 EUR. Ta sodba strankam še ni bila vročena, saj je sodišče prve stopnje, ko je prejelo spis, zadevo ponovno vrnilo pritožbenemu sodišču, da odloči še o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Res je, da drugi odstavek 388. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje odloči z eno odločbo o vseh pritožbah in je bila torej v obravnavani zadevi ta določba kršena, vendar bi bilo v dani situaciji nevzdržno, da pritožbeno sodišče ne bi odločilo tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice, saj s tem, ko je že bilo odločeno o pritožbi obtoženca, sodba sodišča prve stopnje dejansko še ni postala pravnomočna, ker je ostalo odprto odločanje o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Glede na navedeno je potrebno dati prednost obtoženčevi ustavni pravici do obrambe in pravici do pritožbe, zato je pr

S tem, ko je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi zagovornika, ne pa tudi o pritožbi obsojenca, je kršilo drugi odstavek 388. člena ZKP, s takšnim ravnanjem pa je bila nedvomno kršena obsojencu tudi pravica do pritožbe (prvi odstavek 366. člena ZKP in 25. člen Ustave RS).

Iz prvega odstavka 83. člena ZS izhaja, da sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah. Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 8. točki taksativno določa zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne, in mednje v 1. točki šteje sojenje v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji.

Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev - ta bi bil popolnoma izničen, če sodišče druge stopnje o pritožbi ne bi odločilo, s tem pa bi bilo tudi negirano načelo dvostopenjskega sojenja.

Pravica do pritožbe se udejanja skozi preizkus prvostopenjske odločbe, ki ga na podlagi pritožbe opravi sodišče druge stopnje, zato mora sodišče o pritožbi odločiti. Če pa je pritožb zoper isto sodbo več, bi bilo procesno gledano nevzdržno, če bi v istem kazenskem postopku zoper določenega storilca zaradi istega kaznivega dejanja hkrati obstajali pravnomočna sodba in sodba, ki jo je še mogoče izpodbijati s pritožbo.

Sodišče druge stopnje je s svojo odločbo odločilo le o pritožbi obdolženčeve zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne pa tudi o (pravočasni) pritožbi okrožnega državnega tožilstva vloženi zoper isto sodbo, zato je drugostopenjska sodba nezakonita.

Sodišče druge stopnje o obtoženčevi pritožbi v tej zadevi še ni odločilo, zato sodba zanj še ni postala pravnomočna. Zoper sodbo, ki ni pravnomočna, pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti tako zoper odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, kakor tudi zoper drugo odločbo, se sme vložiti šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Edino izjemo omogoča določba četrtega odstavka 420. člena ZKP. Pritožbeno sodišče praviloma res odloča o vseh pritožbah zoper sklepe hkrati in izda eno samo odločbo. Izjemo, ki jo je izoblikovala praksa, pa predstavlja odločanje o sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kjer je dana prednost hitremu reševanju pritožb, vendar z odločbo pritožbenega sodišča sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne postane pravnomočen, še posebej če sklep o odreditvi pripora obdolžencu še sploh ni bil vročen.