VDSS Sklep Pdp 256/2021

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2000 zaradi izredne odpovedi št. ... z dne 30. 3. 2021 do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe (točka I izreka). Sklenilo je, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe (točka II izreka) ter da ugovor in pritožba ne zadržita njene izvršitve (točka III izreka). Zavrnilo je predlog za: - zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas po pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe; - da toženka tožnika nemudoma, najkasneje v roku enega delovnega dne pozove na delo in mu omogoči opravljanje dela za čas od 1. 4. 2021 do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter mu omogoči opravljanje funkcije predsednika sveta delavcev pri toženki; - plačilo denarne kazni v višini 100.000,00 EUR v primeru neizpolnitve zahtevka za reintegracijo (točka IV izreka). Toženki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 111,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka).

2Zoper zavrnilni del navedenega sklepa (točka IV izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno zmotno odločitev. Zmotno je štelo, da bi bila verjetnost obstoja terjatve podana le, če bi iz predloženih listin izhajalo, da je toženka odpoved podala iz očitno neutemeljenega razloga. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Nikjer ni določeno, da bi se o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo le na podlagi listinskih dokazov. Sodišče ne more ugotoviti, da določeno dejstvo ni dokazano, ne da bi izvedlo predlagane dokaze, vključno z dokazom za zaslišanje prič. To še toliko bolj velja, kadar gre za kršitev z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in ko se začasna odredba predlaga, saj sicer niti z ugoditvijo zahtevku ne bo mogoče kršitve odpraviti. V konkretnem primeru je toženka tožnika kot kandidata za delavskega direktorja nezakonito odstranila z dela, s čimer je preprečila uresničevanje delavskih pravic. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi tožnikovih navedb in predlaganih dokazov presojati, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi formalno in vsebinsko zakonita. V tem okviru bi moralo presojati tožnikove navedbe, da so očitki v odpovedi neresnični, da očitano ravnanje ni kaznivo dejanje, da je toženka odpoved podala prepozno, da ni podan subjektivni pogoj za izredno odpoved. Če sodišče, kot je v konkretnem primeru, presoja odpoved le s formalnega vidika, si delodajalec lahko izmisli kršitve, ki jih delavcu očita. Sodišče prve stopnje se do določenih navedb tožnika sploh ni opredelilo niti se ni opredelilo do vseh predlaganih dokazov. Ravnalo je arbitrarno in samovoljno. Tožnik je v tožbi izčrpno pojasnil dogajanje pred odpovedjo, ki kaže, da je toženka odpoved podala nezakonito. Navedel je razloge, zaradi katerih očitki niso utemeljeni, kot dokaz je predlagal zaslišanje strank in priče A.A., navedel je, da je imel za svoje ravnanje dovoljenje nadrejenega delavca, kot dokaz je predložil pisno izjavo priče B.B., predlagal je zaslišanje strank in priče C.C., in da je direktor za razlog za podajo odpovedi ugotovil že dne 17. 3. 2020, kot dokaz je predložil elektronsko sporočilo z dne 17. 3. 2020 in predlagal zaslišanje že omenjenih prič. Če bi sodišče prve stopnje te navedbe upoštevalo in izvedlo predlagane dokaze, bi pravilno ugotovilo, da je verjetnost obstoja terjatve podana. Pred sodiščem prve stopnje je tožnik utemeljil, da v očitani kršitvi niso podani vsi znaki kaznivega dejanja, predložil je pravno mnenje dr. D.D. To pomeni, da je toženka za podajo odpovedi zamudila objektivni rok. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so podani vsi znaki kaznivega dejanja. Toženka je zlorabila tako institut izredne odpovedi kot institut prepovedi opravljanja dela. Tožnik zahteva reintegracijo za čas do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Zaradi prepovedi opravljanja dela oziroma odstranitve z dela mu je toženka onemogočila opravljanje funkcije delavskega predstavnika. Odredila mu je, da to delo opravlja na naslovu, kjer ni drugih delavcev. Z začasno vrnitvijo tožnika na delo toženka ne bi utrpela negativnih posledic, prav nasprotno. Škoda bi se zmanjšala, saj bi tožniku za opravljanje dela izplačevala plačo. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni izkazal druge predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tožniku je očitalo, da te predpostavke ni dokazal, čeprav zadošča, da je podana s stopnjo verjetnosti. Verjetno je, da je bila tožniku odpoved podana izključno iz razloga, ker je opravljal funkcijo predstavnika delavcev in ker je kandidiral za delavskega direktorja. Vedno je dobro opravljal delo, nikoli ni bilo nobenih kršitev, od očitane kršitve do odpovedi je minilo eno leto, kršitev ni huda, toženka si je razlog za odpoved izmislila. Tožnik kršitve ne more ponoviti. Institut zadržanja učinkovanja prenehanja delovnega razmerja je namenjen varstvu delavskih predstavnikov. Je konkretizacija varstva, ki ga predvidevajo mednarodnopravni akti. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo tožnikovim navedbam, da so delavci pri toženki zaradi podane odpovedi onemogočeni v izvrševanju pravic pri upravljanju. Tožniku bo v primeru prenehanja delovnega razmerja prenehala funkcija predstavnika delavcev. Ne bo mogel biti imenovan za delavskega direktorja. Gre za nepopravljivo škodo. S predlagano začasno odredbo bi se uredilo sporno razmerje na način, da bi tožnik še naprej opravljal funkcijo delavskega predstavnika. Poleg tega je tožnikova eksistenca ogrožena. V dokaz teh navedb je predložil plačilne liste, predlagal je zaslišanje strank. V predlogu za izdajo začasne odredbe je utemeljil, da toženki zaradi očitanega ravnanja ni nastala škoda, pri toženki je še eno leto po očitanem ravnanju opravljal delo. Sodišče prve stopnje ni tehtalo posledic, ki bi jih brez začasne odredbe utrpel tožnik, in posledic, ki bi jih z izdajo začasne odredbe utrpela toženka. Odločilo je v škodo tožniku, čeprav gre za očitno nezakonito odpoved. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni, tako da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je uporabilo materialno pravo.

5Toženka je na podlagi dopisa tožnika zadržala učinkovanje prenehanja delovnega razmerja, pri čemer mu je na podlagi četrtega odstavka 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) prepovedala opravljati delo, ki ni povezano z opravljanjem funkcije predstavnika delavcev. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagani začasni odredbi pravilno izhajalo iz četrtega odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katero morajo biti podani pogoji iz 272. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), poleg tega pa še eno izmed predpostavk, določenih v drugem odstavku istega člena ZIZ.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku s strani toženke – delodajalca, nezakonita, namreč v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Tožnik takšni presoji neutemeljeno oporeka in se sklicuje na 8. člen ZPP, ki ureja prosto presojo dokazov. Dokazni standard gotovosti velja za vsebinsko odločanje v pravdnem postopku, ne pa za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot jasno izhaja iz zgoraj povzetih določb ZIZ.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku omogočila zagovor, kot ga ureja drugi odstavek 85. člena ZDR-1, in da je obvestila sindikat (prvi odstavek 86. člena ZDR-1), čemur pritožba niti ne oporeka, v odpovedi je obrazložila razlog za odpoved (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Pravilno je štelo, da tožnik ni izkazal, da bi bila odpoved podana prepozno, po poteku rokov, ki jih določa drugi odstavek 109. člena ZDR-1. Tožnik pod svoje navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe (oziroma tožbe; v predlogu za izdajo začasne odredbe se je skliceval na tožbene navedbe), ki se nanašajo na pravočasnost odpovedi, ni navedel nobenih dokaznih predlogov ("kot doslej"). Navedel je le, da je dne 17. 3. 2020 na sestanku seznanil direktorja toženke s tem, da je od doma vstopil v službeni računalnik. S takšno navedbo ni izkazal, da je toženka odpoved podala po poteku tridesetdnevnega subjektivnega roka. Elektronskega sporočila z dne 17. 3. 2020, ki ga v dokaz svojih navedb omenja v pritožbi, pred sodiščem prve stopnje ni predložil. Prav tako tožnik z navedbami, da v očitani kršitvi niso podani znaki kaznivega dejanja (kot dokaz je predložil pravno mnenje dr. D.D., na katerega se sklicuje v pritožbi, pri čemer sodišča tovrstna pravna mnenja ne zavezujejo), ni z verjetnostjo izkazal, da je toženka odpoved podala po poteku daljšega objektivnega roka, ki velja v primeru razloga za odpoved, določenega v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

8Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da v očitani kršitvi ne morejo biti podani znaki kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po 221. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. RS, št. 55/2008 in nadalj.), ki v prvem odstavku inkriminira ravnanje osebe, ki neupravičeno vstopi ali vdre v informacijski sistem ali neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v informacijski sistem ali iz njega. V izredni odpovedi mu je toženka očitala, da je najmanj enkrat neupravičeno vstopil v informacijski sistem delodajalca. Ali je bil vstop upravičen ali ne, je vprašanje, do katerega se bo sodišče prve stopnje opredelilo po izvedenem dokaznem postopku kot tudi do tega, ali očitana kršitev nima znakov (nobenega) kaznivega dejanja. V sporu o zakonitosti odpovedi, kot je konkretni, je terjatev, če ni očitnih nepravilnosti pri podaji odpovedi oziroma razlogov, zaradi katerih bi bila izredna odpoved že s formalnega vidika nezakonita, verjetno izkazana le, če je izkazano, da je podana iz očitno neutemeljenega razloga, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da presoja utemeljenosti očitkov presega okvir odločanja o začasni odredbi (prim. sklepi VDSS Pdp 47/2018, Pdp 525/2018, Pdp 196/2020).

9Ker tožnik ni izkazal že prvega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe, tj. verjetnosti obstoja terjatve, za odločitev ni bistveno, ali so podane druge predpostavke, določene v drugem odstavku 272. člena ZIZ (- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje nastale upniku), oziroma izkaz, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ). Prav tako nebistvene so navedbe glede poziva na delo oziroma omogočanje dela, ki ni povezano z opravljanjem funkcije delavskega predstavnika, saj bo s pravnomočno odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe prenehanje delovnega razmerja začelo učinkovati. Zato se pritožbeno sodišče do s tem povezanih pritožbenih navedb tožnika na podlagi prvega odstavka 360. člena ZIZ ne opredeljuje.

10Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku). Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške.