87. člen ZDR-1

Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po četrti alineji, temveč tudi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi če se ugotovi, da je tožnik obvestil toženo stranko, da bo po 1. 9. 2013 odsoten z dela, še vedno ostaja v odpovedi naveden in obrazložen odpovedni razlog: neupravičena odsotnost z dela. Sodišče bi zato moralo ugotavljati tudi, ali je v ravnanju delavca podan ta odpovedni razlog, torej razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu, čemur je toženka tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi zadostila (nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da razume, zakaj je prejela odpoved). Zadošča namreč, da delodajalec obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved. Stvar svobodne poslovne odločitve, v katero sodišče ne more posegati, je odločitev delodajalca, kako dolgo je še sposoben, zmožen ali pa zgolj pripravljen prenašati nerentabilno poslovanje. Delodajalec se namreč lahko prosto odloči za reorganizacijo že v primeru, ko izguba še sploh ni nastopila.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo v zvezi s presojo o prenehanju potreb po opravljanju dela tožnika pri toženki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi glede na pisno obrazložitev dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je primarno presojalo, ali je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitev procesne narave, nato pa je ugotavljalo še utemeljenost očitkov, kot izhajajo iz izpodbijane izredne odpovedi. Glede na to, da je odpoved nezakonita že zaradi kršitev procesne narave, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo utemeljenost dejanskih razlogov, pri čemer pa je sicer pravilno ugotovilo, da so toženčevi očitki neutemeljeni.

Tožnik je v obeh navedenih obdobjih kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Na delo v tem času ni prišel, čeprav je bil v obdobju od 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 v bolniškem staležu le 4 ure, v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 pa mu bolniški stalež sploh ni bil odobren, prav tako mu v teh obdobjih ni bil odobren letni dopust. Tožnik je bil torej v teh obdobjih neupravičeno odsoten z dela. Že navedena kršitev zadostuje za utemeljenost tako opozorila kot kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v odpovedi naveden poslovni razlog zgolj navidezen in je bila tožniku odpoved podana zato, ker se ni razumel s takratnim članom uprave toženke oziroma ker se ga je povezovalo z afero.

Zgolj navedba, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje zaradi težje kršitve pogodbe o zaposlitvi, brez pisne obrazložitve dejanskega razloga, ni v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1. Delodajalec mora v odpovedi obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter jih tudi časovno opredeliti, česar toženka v odpovedi ni storila. Obrazložitev dejanskega razloga predstavlja podlago za pripravo delavca na zagovor oziroma za sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi, časovna opredelitev pa omogoča sodišču presojo pravočasnosti podaje odpovedi.

Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved. Ne gre za nedopustno širjenje razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec v sodnem sporu bolj podrobno pojasni oziroma obrazloži tiste dejanske razloge, ki jih je navedel v odpovedi. Pravilna je presoja o neuspešno opravljanem poskusnem delu. Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi priče in prokurista toženke, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnika v času trajanja poskusnega dela in neustrezen odnos do dela ter zaposlenih.

Tožnik v pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, naj poda predlog za izdajo svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča. Po četrtem odstavku 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjega sodišča ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. Ker predlog za svetovalno mnenje lahko vloži le sodišče prve stopnje zaradi neenotne prakse višjega sodišča, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni, predpisani pogoji niso izpolnjeni. V skladu z 72. členom ZPP izločitev lahko zahteva tudi stranka, in sicer takoj ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe; pri tem mora navesti tudi okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni storil, zato pritožbenih očitkov o krnitvi videza nepristranskosti pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bila vsebina izpodbijane odpovedi pavšalna in da zato ni mogoč preizkus njene zakonitosti. Bistveno je, da je mogoče iz obrazložitve odpovedi razbrati konkretne razloge za negativno oceno poskusnega dela. To je v skladu s splošno zakonsko zahtevo, da morajo biti odpovedi, ki jih poda delodajalec, obrazložene (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Iz odpovedi (ne nazadnje pa tudi iz navedb v pritožbi, ki se nanašajo na to, da tožnik ni osvojil delovnih operacij in znanj za samostojno opravljanje dela, da ni bil samoiniciativen, da ni kazal zadostnega interesa po pridobivanju novih znanj in da je med delovnim časom večkrat zaspal) so jasno razvidno poudarki, na katerih je temeljila ocena poskusnega dela. Bolniška odsotnost mentorja ni mogla bistveno vplivati na uspeh tožnikovega poskusnega dela, saj je šlo za relativno kratko obdobje odsotnosti na samem začetku tožnikovega dela (tožnik je namreč imel poskusno dobo določeno v trajanju šest mesecev, tj. od 1. 5. 2024 do 30. 10. 2024), v tem času pa je tožnik opravljal delo, ki so ga spremljali drugi delavci. Že samo dejstvo, da je tožnik večkrat zadremal na delovnem mestu, lahko preds

Revizija se dopusti glede vprašanj: − ali sta sodišči druge in prve stopnje presegli opredelitev dejanskega odpovednega razloga, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi; − ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga invalidnosti.

ZDR-1 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalcu ne nalaga posebnih obveznosti. Poskusno delo pomeni vnaprej dogovorjen preizkus sposobnosti za delo, pri čemer je delavec že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi seznanjen, da bo ocenjen in da v primeru negativne ocene pogodba preneha po poenostavljenem postopku. Prav v tem je smisel poskusnega dela, zato zakonodajalec ni predvidel dodatnih formalnih postopkov, kot je na primer obvezni predhodni razgovor z delavcem. Obrazložena pisna ocena in poročilo je bilo tožnici vročeno skupaj z odpovedjo, zato dejstvo, da je bila tožnica o negativni oceni obveščena na sestanku 5. 3. 2025 zgolj ustno, ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno navesti dejanski razlog zanjo. Odpoved, ki je predmet presoje, vsebuje konkretne okoliščine, na podlagi katerih je jasno, zakaj tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, s čimer je zakonska zahteva izpolnjena. Takšna obrazložitev omogoča tudi sodni preizkus zakonitosti odpovedi.

Toženka ob podaji odpovedi ni mogla vedeti, da bo tožnica nezmožna za delo tudi po poteku odpovednega roka, saj tega obdobja odločba ZZZS z dne 9. 1. 2025 ni pokrila. Zato je v odpovedi navedla odpovedni rok, vendar je po njegovem izteku spoštovala določbo 116. člena ZDR-1 in tožnici delovno razmerje pri toženki z iztekom roka ni prenehalo. Pravilno je tudi stališče, da zaradi navedbe odpovednega roka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ta ni nezakonita. Toženka tožnice pri odločitvah o tem, katere prodajalke iz zaprtih trgovin je prerazporedila v druge poslovne enote in katerim je odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ni diskriminirala. Delavke iz zaprtih trgovin na Goriškem je premestila v bližnje trgovine na Goriškem. Tožnica je bila od njih bolj oddaljena, v bližnje poslovne enote na obalni regiji pa ni bila razporejena, ker ni bilo potrebe po prodajalki, ampak samo po opravljanju dela poslovodje.

Vsi štirje očitki iz opozorila pred redno odpovedjo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil obveznosti iz delovnega razmerja, so neutemeljeni in nedokazani.

Odpovedni razlog iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je obrazložen skladno s 87. členom ZDR-1. Toženka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala ustrezen in zadosten opis tožnikovega ravnanja, iz katerega so razvidne konkretne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in zakonski znaki kaznivih dejanj, ki jih izpolnjujejo očitane kršitve. Tožnik tako ni mogel biti v dvomu, katera konkretna ravnanja mu toženka očita oziroma pred čem se brani, saj so posamezni historični dogodki v obrazložitvi izredne odpovedi opredeljeni tako vsebinsko kot časovno. ZDR-1 vsebine pojma "hujša kršitev" ne opredeljuje, gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. V skladu s slednjo je za presojo, ali je podana hujša kršitev delovnih obveznosti, pomembno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca, obveznost, ki jo je delavec kršil. Tožnikovo izrekanje navedenih izjav, ki jih ni zanikal, predstavlja neprimeren in nespoštljiv odnos do neposredno nadrejene, kar je kršitev dolžnosti po spoštljivosti v odnosih s predstojniki, drugimi javnimi uslužbenci in podrejenim osebjem iz 3. točke 5. člena Kodeksa ravnanja ja

Iz poteka postopka, kot ga je razbrati iz zapisnika naroka za glavno obravnavo in ostalih podatkov v spisu, ne izhaja, da bi bila tožnica zavedena z materialno-procesnim vodstvom in zavzetimi stališči predsednika senata v okviru načela odprtega sojenja. Toženka kot izvajalec osebne asistence izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov (drugi odstavek 12. člena ZOA), zato se tožnica na načelni ravni utemeljeno zavzema za to, da bi jo morala toženka vsaj poskusiti prerazporediti na izvajanje del osebne asistence k drugemu uporabniku. Ob tem pa zanemari, da je toženka odpovedni razlog (poslovni razlog) dodatno utemeljila z nadaljnjo okoliščino, zmanjšanjem števila uporabnikov osebne asistence.