43. člen ZDSS-1

Tožnica v tej fazi postopka ni verjetno izkazala obstoja terjatve. V sporu o zakonitosti odpovedi to pomeni, da mora biti z vidika uspeha tožbe verjetno izkazano, da je odpoved nezakonita oziroma očitno neutemeljena. Dejanska utemeljenost poslovnega razloga se bo praviloma presojala šele po izvedbi dokazov v kontradiktornem postopku. Obstoj terjatve je v tej fazi verjetno izkazan zlasti tedaj, ko iz navedb in predloženih listin izhaja, da je bila odpoved podana iz očitno neutemeljenega razloga, da delodajalec postopka odpovedi ni izpeljal skladno z določbami ZDR-1 oziroma da razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku prevladujejo nad razlogi za njegovo zavrnitev.

Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnik pa v predlogu za začasno odredbo ni obrazložil svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja (ali ima prihranke oziroma premoženje, s katerim se lahko preživlja) niti ni s tem v zvezi podal nobenih dokazil.

Tudi po dopolnitvi vloge predlagana začasna odredba, s katero tožnik zgolj posplošeno zahteva prenehanje kršitev materialnih avtorskih pravic v zvezi z izumom konektorski priklop priključne vrvice, ne predstavlja takšne konkretizacije prepovednega zahtevka, da bi bil ta izvršljiv. To velja tudi za nadaljnje zahtevke, ki jih je tožnik postavil v predlogu. Ker ni opredelil obveznosti določljivo in s tem tako, da bi bila izvršljiva (21. in 268. člen ZIZ), je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP).

Izključne pravice, ki so zagotovljene imetniku patenta, določa 18. člen ZIL-1. Tožnik ni navedel terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe, oziroma ni navedel dejstev, ki bi omogočala presojo verjetnosti obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.

Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno pravno stališče, da je za izdajo začasne odredbe z verjetnostjo izkazan nastanek težko nadomestljive škode in možnost vzpostavitve prejšnjega stanja za toženko, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugodilo ugovoru toženke in razveljavilo izdano začasno odredbo s stroškovno posledico.

Verjetnost terjatve tožnice je izkazana, ni pa izpolnjen nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker tožnica ni dokazala verjetnosti obstoja ene izmed predpostavk, ki mora biti podana poleg pogoja iz prvega odstavka tega člena in sicer obstoja težko nadomestljive škode. Tožnica je le pavšalno navajala, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa podala konkretnih trditev in dokazov, da gre pri tem za škodo, ki jo je težko nadomestiti. Enako velja tudi za škodo, ki bo nastala njej zaradi peturne vožnje večkrat na teden ob 12 urnih delovnikih (pomanjkanje spanca, stres, preobremenjenost in pregorelost).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni navajala ustreznih pogojev za izdajo začasne odredbe, preuranjena. Sodišče se je opredelilo le do tožničine navedbe, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa se opredelilo do drugih navedb tožnice o nastajanju škode, npr. dolgotrajni vožnji na in z dela - 2,5 ure v eno smer, njeni neprespanosti, utrujenosti, stresu in bolniški odsotnosti zaradi tega. O izdaji začasne odredbe pritožbeno sodišče ne more prvič odločati, saj bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek (239. člen ZIZ v zvezi z 9. in 54. členom ZIZ).

Predlagana začasna odredba ni v funkcionalnem razmerju s tožbenim zahtevkom (načelo koneksnosti), zaradi česar ni primerna za začasno ureditev spornega razmerja med strankama. Predlagana prepoved sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa k njej presega terjatev iz tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala odpravo sklepa Upravnega odbora toženca o izboru in imenovanju A. A. za direktorja toženca z dne 15. 4. 2025 ter ponovitev postopka izbire kandidata za razpisano delovno mesto direktorja toženca. Razveljavitev razpisa za izbiro direktorja javnega zavoda in njegova ponovitev je mogoča tudi v primeru razveljavitve sklepa o izbiri in imenovanju direktorja, če je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri (prvi odstavek 36. člena ZZ). Če je razveljavljen sklep o izbiri in imenovanju, mandat direktorju, ki je funkcijo nastopil na podlagi tega sklepa, preneha samodejno na podlagi pravnomočne sodbe, razrešitev torej ni potrebna.

Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo pravilno zavrnilo že iz razloga, ker tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja vtoževane odškodninske terjatve zoper toženko.

Tožnik je predlagal izdajo regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja še pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku. Njen namen je torej varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje regulacijske začasne odredbe.

Presoja utemeljenosti odpovedi presega okvir odločanja o začasni odredbi, zato se v tej fazi postopka ne presoja, ali je toženka imela dovolj časa, da je preizkusila delovne sposobnosti tožnika in ali je tožnik od 11. 11. do 15. 11. 2024 sploh opravljal delo, katerega bi toženka lahko ocenjevala.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnica lahko uveljavljala vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnica v predlogu za začasno odredbo ni obrazložila svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja (ali ima prihranke oziroma premoženje, s katerim se lahko preživlja) niti ni s tem v zvezi podala nobenih dokazil. Zgolj zatrjevana izguba dohodka in obveznosti iz naslova kredita še ne zadoščajo za ugotovitev ogroženosti preživljanja. Ker za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen že pogoj nastanka težko nadomestljive škode, izdaja regulacijske začasne odredbe ni mogoča, zato presoja dodatnega pogoja verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (pogoja reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča niti ni bila potrebna.

Sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, ker ne more poseči v prisojnost sveta zavoda, da imenuje direktorja, zato toženki z začasno odredbo sploh ni mogoče naložiti zadržanja učinkovanja redne odpovedi in prepovedati aktivnosti za imenovanje novega direktorja. Tožnik tudi ni izkazal, da bo brez uporabe začasne odredbe prišlo do uporabe sile. Le pavšalno se je, tako v predlogu za izdajo začasne odredbe, kakor tudi v pritožbi, skliceval na pretekla in morebitna bodoča samovoljna ravnanja toženke, ni pa konkretno in določno navedel ravnanj toženke, ki naj bi zaradi samovoljnosti pomenila uporabo sile ali nevarnost nasilja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v tej fazi postopka še ni izkazala utemeljenosti svojih navedb, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma o njih še ni mogoče presojati, saj bo šele potek dokaznega postopka pokazal, ali je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen oziroma ali je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZDR-1, kar bo v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 morala tudi dokazati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v tej fazi, ko sodišče še ni izvajalo dokazov, verjetnost obstoja terjatve še ni izkazana, s tem pa že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan. Pravilno je utemeljilo, da bi bila terjatev verjetno izkazana, če bi razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, prevladali nad nasprotnimi.

Tožnikove navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi in s katerimi si prizadeva, da bi bila za odločitev o zakonitosti odpovedi oziroma postopka pred odpovedjo relevantna določba 33.a člena ZJU, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Da bi se ta določba uporabljala za delovno razmerje med strankama, ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik predložil s tožbo. Za njegovo delovno razmerje s toženko, ki je javni zavod, velja prvi del ZJU, torej določbe do 21. člena ZJU, ostale določbe (od 22. člena ZJU dalje) pa veljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (prvi odstavek 22. člena ZJU). Ob izostanku uveljavljanih postopkovnih nepravilnosti oziroma formalnih razlogov, zaradi katerih bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bi bila uveljavljena terjatev verjetno izkazana, če bi bila podana iz očitno neutemeljenega razloga, kar pa iz navedb tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe ne izhaja.

Tožnik ni verjetno izkazal, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnik v predlogu za začasno odredbo ni obrazložil svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja niti ni s tem v zvezi podal nobenih dokazil. Zgolj zatrjevana izguba dohodka še ne zadošča za ugotovitev ogroženosti preživljanja. Tudi morebitna dolgotrajnost sodnega postopka, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, ne more privesti do drugačnega zaključka, saj tožnik niti ne navaja, da nima možnosti pridobitve (nove) zaposlitve in dohodka v bodoče oziroma za čas trajanja postopka.

Tožnik je zatrjeval, da bo ostal brez rednega mesečnega prihodka, ki mu omogoča eksistenco in s katerim preživlja tri mladoletne šoloobvezne otroke, pri čemer drugih virov sredstev preživljanja nima. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da takšno zatrjevanje ne predstavlja ustrezne opredelitve težko nadomestljive škode, saj tožnik ni podal nobenih trditev (niti dokazil), s katerimi bi konkretiziral svoje premoženjsko stanje oziroma premoženjsko stanje svoje družine. Enako velja za njegovo trditev, da s sredstvi, ki jih prejema iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne zmore preživljati sebe in otrok. Za kakšne prejemke gre, ni obrazložil, prav tako ni navedel njihove višine.

Za obdobje do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zavrnilo. Za to obdobje namreč niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZDR‑1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se novelirana določba tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 (novela ZDR-1D), po kateri se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za 6 mesecev, začne uporabljati 12 mesecev po uveljavitvi zakona, torej šele 16. 11. 2024 in zato v konkretnem primeru te določbe še ni mogoče uporabiti. Zato morajo biti v konkretnem primeru za podaljšanje zadržanja za obdobje po pravnomočnosti odločitve sodišča o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe podani pogoji po določbah ZIZ.

V sodni praksi je zavzeto jasno stališče, da mora delavec, ki želi doseči izdajo regulacijske začasne odredbe, pri izdaji katerih je zaradi začasne ureditve spornega pravnega razmerja potreben restriktiven pristop, za verjetno izkazati, da je odpoved podana iz očitno neutemeljenih razlogov oziroma da je izpodbijana odpoved očitno nezakonita. Tega tožnica ni izkazala z verjetnostjo. Pavšalno se je sklicevala na to, da je odpoved posledica okoliščine, da je sindikalna zaupnica in si je prizadevala urediti razmere glede nepriznanih in neizplačanih nadur, dne 25. 10. 2023 je bila s tem v zvezi na toženko naslovljena zahteva za pripoznavo dolga, vendar iz izpodbijane odpovedi izhaja, da odpoved ni povezana s sindikalnim delom tožnice, ampak je posledica očitanih kršitev. Tako v opozorilu kot odpovedi so očitane kršitve opisane, pojasnjeno je tudi, katere obveznosti je tožnica s tem kršila. Razlogi v prid ugotovitvi, da je redna odpoved iz krivdnega razloga nezakonita, da je posledica sindikalnega delovanja tožnice, v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo, da je odpoved posledica očitanih kršitev.

Za uspeh v tem postopku ne zadošča zatrjevanje obstoja postopkovne kršitve v postopku za izvedbo razpisa, ampak tudi, da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev sveta zavoda o izbiri kandidata oziroma da bi slednja lahko bila drugačna, če zatrjevanih nepravilnosti ne bi bilo. Glede na procesne kršitve, ki jih je zatrjevala tožnica, da ji je toženka onemogočila učinkovito uporabo pravnih sredstev, je sodišče pravilno zaključilo, da tožnica kot neizbrana kandidatka iz posredovane ji razpisne dokumentacije ni mogla preizkusiti, ali je bil postopek voden zakonito niti ali izbrani kandidat (katerega poimensko iz sklepa o izbiri ni mogoče razbrati) izpolnjuje razpisne pogoje. Slednje bi lahko predstavljalo procesno kršitev po 36. členu ZZ, ki pa toženki nalaga zgolj prijavljenemu kandidatu omogočiti pregled razpisnega gradiva, ne pa tudi posredovanja le-tega oziroma celotne razpisne dokumentacije. Utemeljen je pomislek sodišča prve stopnje, da tožnica ni konkretizirala, s čim bi navedena postopkovna kršitev, ki je po časovnem sosledju dogodkov lahko bila storjena šele po opravljeni izbiri kandidata, lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata.