113. člen ZDR-1

Okoliščina, da je toženka sindikat obvestila o odpovedi, ne pomeni, da je tožniku priznavala status sindikalnega zaupnika s posebnim varstvom pred odpovedjo, saj mora delodajalec obvestiti sindikat in mu omogočiti, da sodeluje na zagovoru in poda mnenje o odpovedi, če to zahteva delavec (86. člen ZDR-1). Enako velja za dejstvo, da je toženka zavrnila začasno zadržanje odpovedi z obrazložitvijo, da je zahteva prepozna, ne pa tudi z obrazložitvijo, da tožnik ne uživa varstva po 113. členu ZDR-1.

Obrazložitev izpodbijanega sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede statusa tožnika kot sindikalnega zaupnika, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo, o prisojeni reparaciji in denarni kazni, nejasnosti v izreku), zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ.

Tožnik je v obeh navedenih obdobjih kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Na delo v tem času ni prišel, čeprav je bil v obdobju od 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 v bolniškem staležu le 4 ure, v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 pa mu bolniški stalež sploh ni bil odobren, prav tako mu v teh obdobjih ni bil odobren letni dopust. Tožnik je bil torej v teh obdobjih neupravičeno odsoten z dela. Že navedena kršitev zadostuje za utemeljenost tako opozorila kot kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Tožnik zahteva izdajo posebne začasne odredbe na podlagi 113. člena ZDR-1. Pogoj za začasno zadržanje učinkovanja odpovedi na podlagi prvega in tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 je, da gre za predstavnika delavcev, ki je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zoper katero uveljavlja sodno varstvo, negativno mnenje sindikata k odpovedi in zahteva predstavnika delavcev, naslovljena na delodajalca, da se zadrži učinkovanje odpovedi. Kljub temu, da mora upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretizirano navesti trditve in predložiti dokaze za izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe, je dopustno tudi konkretizirano sklicevanje na že podane navedbe in predložene dokaze. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe podal dovolj trditev in priložil dokaze, da bi sodišče prve stopnje moralo o njegovemu predlogu odločiti po vsebini.

Kriteriji, po katerih je toženka spremljala poskusno delo tožnika, so bili samostojnost, natančnost in pravočasnost opravljanja delovnih nalog. Ker jih po oceni toženke ni dosegel, mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Drži, da so našteti kriteriji lahko tudi podlaga presoji odpovednega razloga nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1,1 vendar to ne pomeni, da je odpovedni razlog neuspešno opravljenega poskusnega dela mogoče vsebinsko enačiti z odpovednim razlogom nesposobnosti, za kar se dejansko zavzema pritožba. Če bi delavca, kateremu je bila pogodba odpovedana zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, zakonodajalec nameraval glede pravic, povezanih z odpovedjo, izenačiti z delavcem, ki mu je bila pogodba odpovedana zaradi poslovnega razloga, bi to storil na način, kot je npr. za invalide, glede katerih je v drugem odstavku 116. člena ZDR-1 določil, da se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi invalidnosti in zaradi poslovnega razloga glede pravic, ki niso drugače urejene in glede posebnega varstva pred odpovedjo, uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovn

Ob navedenih dejanskih materialnopravnih razlogih je pravilen dokazni zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 25. 12. 2021, zaradi česar je podan razlog za odklonitev pravice po 5. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD.

Tožnica odločitvi, da se ne zadrži učinkovanje prenehanja njene pogodbe o zaposlitvi po pravnomočnosti odločitve sodišča o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, nasprotuje z zatrjevanjem, da ji je toženka z vročitvijo Prepovedi opravljanja dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2024 (listina A 14) podelila pravico zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu pred sodiščem prve stopnje oziroma najdlje za šest mesecev. To zavzemanje ni utemeljeno. Iz navedene listine, s katero je toženka tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne izhaja, da bi toženka tožnici podelila kakršnokoli pravico. Gre za listino, s katero toženka tožnici skladno s četrtim odstavkom 113. člena ZDR-1 prepoveduje opravljanje dela v času, ko še ne učinkuje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ko je torej tožnica še v delovnem razmerju pri njej in bi delo še opravljala, če ji tega toženka ne bi prepovedala. Dejstva, da je zaradi sklicevanja na besedilo člena 113. ZDR-1, ki se uporablja šele od 16. 11. 2024 dalje, toženka v tej listini tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadrža

Z izpodbijanim sklepom je utemeljeno zavrnjen ugovor tožnika, da sodišče učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo zadržati le do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, temveč do odločitve sodišča prve stopnje v sporu oziroma najdlje za šest mesecev. Šele s 16. 11. 2024 se začne uporabljati določba drugega odstavka 38. člena ZDR-1D, ki tretji odstavek 113. člena ZDR-1 spreminja tako, da delodajalčevo zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi podaljšuje do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev. Prav tako ni pravne podlage za pritožbeno zavzemanje, da bi zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi moralo veljati še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku v predmetni zadevi.

Tožnik je zatrjeval, da bo ostal brez rednega mesečnega prihodka, ki mu omogoča eksistenco in s katerim preživlja tri mladoletne šoloobvezne otroke, pri čemer drugih virov sredstev preživljanja nima. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da takšno zatrjevanje ne predstavlja ustrezne opredelitve težko nadomestljive škode, saj tožnik ni podal nobenih trditev (niti dokazil), s katerimi bi konkretiziral svoje premoženjsko stanje oziroma premoženjsko stanje svoje družine. Enako velja za njegovo trditev, da s sredstvi, ki jih prejema iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne zmore preživljati sebe in otrok. Za kakšne prejemke gre, ni obrazložil, prav tako ni navedel njihove višine.

Za obdobje do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zavrnilo. Za to obdobje namreč niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZDR‑1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se novelirana določba tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 (novela ZDR-1D), po kateri se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za 6 mesecev, začne uporabljati 12 mesecev po uveljavitvi zakona, torej šele 16. 11. 2024 in zato v konkretnem primeru te določbe še ni mogoče uporabiti. Zato morajo biti v konkretnem primeru za podaljšanje zadržanja za obdobje po pravnomočnosti odločitve sodišča o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe podani pogoji po določbah ZIZ.

V sodni praksi je zavzeto jasno stališče, da mora delavec, ki želi doseči izdajo regulacijske začasne odredbe, pri izdaji katerih je zaradi začasne ureditve spornega pravnega razmerja potreben restriktiven pristop, za verjetno izkazati, da je odpoved podana iz očitno neutemeljenih razlogov oziroma da je izpodbijana odpoved očitno nezakonita. Tega tožnica ni izkazala z verjetnostjo. Pavšalno se je sklicevala na to, da je odpoved posledica okoliščine, da je sindikalna zaupnica in si je prizadevala urediti razmere glede nepriznanih in neizplačanih nadur, dne 25. 10. 2023 je bila s tem v zvezi na toženko naslovljena zahteva za pripoznavo dolga, vendar iz izpodbijane odpovedi izhaja, da odpoved ni povezana s sindikalnim delom tožnice, ampak je posledica očitanih kršitev. Tako v opozorilu kot odpovedi so očitane kršitve opisane, pojasnjeno je tudi, katere obveznosti je tožnica s tem kršila. Razlogi v prid ugotovitvi, da je redna odpoved iz krivdnega razloga nezakonita, da je posledica sindikalnega delovanja tožnice, v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo, da je odpoved posledica očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je zaradi napačnega razlogovanja o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 113. členu ZDR-1 preuranjeno zaključilo, da izredna odpoved s strani tožnice ni relevantna, ker predmeta odpovedi1 ni več, ker je prenehal veljati že na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

Rok za sodno varstvo je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 in ne teče od prenehanja delovnega razmerja, ampak od vročitve oziroma dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. Kot je tožnica navedla v tožbi, vloženi dne 3. 11. 2020, je bilo to 19. 10. 2020, ko je prejela dopis toženke z dne 15. 10. 2020, da ji bo 17. 10. 2020 prenehalo delovno razmerje. Tožba je torej pravočasna, četudi ji na podlagi tega dopisa delovno razmerje ni prenehalo 17. 10. 2020, ampak kasneje, kar je ustrezno upoštevano pri spremembi tožbe, ki ni vezana na rok, kot zmotno meni toženka. Stranki sta se upoštevaje splošna pravila obligacijskega prava (prvi odstavek 13. člena ZDR-1) pravno veljavno dogovorili za preklic odpovedi. Na podlagi preklicane odpovedi tožnici 27. 11. 2020 ni zakonito prenehalo delovno razmerje, saj je šteti, kot da odpovedi ne bi bilo, pri čemer je nebistveno, da tožnica v zvezi s samo odpovedjo ni uveljavljala sodnega varstva na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik z zatrjevanjem, da mora preživljati brezposelno ženo in otroka ter plačevati stanovanjske kredite, ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je začasna odredba potrebna, da prepreči nastanek nenadomestljive škode. Pravilno je stališče, da škoda zaradi nenadne brezposelnosti (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha s predmetnim individualnim delovnim sporom tožnik lahko uveljavil vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Na opredelitev škode kot nenadomestljive oziroma težko nadomestljive ne vplivajo obveznosti iz naslova stanovanjskega kredita niti dejstvo, da bo do eventualne povrnitve nastale škode v okviru prisojene reparacije prišlo šele v prihodnosti. Ker že ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, izdaja regulacijske začasne odredbe glede na sodno prakso in prakso Ustavnega sodišča ni mogoča, glede na to presoja obstoja dodatnega pogoja možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku s strani toženke - delodajalca, nezakonita, namreč v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Tožnik takšni presoji neutemeljeno oporeka in se sklicuje na 8. člen ZPP, ki ureja prosto presojo dokazov. Dokazni standard gotovosti velja za vsebinsko odločanje v pravdnem postopku, ne pa za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot jasno izhaja iz zgoraj povzetih določb ZIZ.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da zavrača pritožbene očitke v smislu kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o vseh pomembnih okoliščinah (tožnik izpostavlja zlasti neupoštevanje mnenja sindikata), ter da so razlogi sodišča v neskladju (kar tožnik veže na ugotovitve sodišča v zvezi z dogovorom med sindikatom in toženko, da je tožnik profesionalni predsednik sindikata, o čemer pa ni bila sklenjena še posebna pogodba o zaposlitvi). Nič od navedenega namreč ni odločilni razlog, ki bi lahko vplival na presojo verjetnosti terjatve oziroma, ki bi lahko privedel do ugotovitve o nezakonitosti odpovedi.

Po določbi 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatnost škode. Tudi sicer zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po njenem prenehanju praviloma ni mogoče, razen v primerih, ki jih urejata 113. člen ZDR-1 ter drugi odstavek 215. člena ZDR-1. Tako zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni mogoče na podlagi določb ZIZ mimo pogojev iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1.

Pritožba uveljavlja, da je pri odločanju glede začasne odredbe znižan dokazni standard odločanja na stopnjo verjetnosti. Navedeno velja, pri čemer pa je tožnik predlagal ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere bistveni namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja do pravnomočnosti sodne odločbe. Pri izdaji takšnih začasnih odredb pa je potreben restriktiven pristop, pri čemer pa iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da bi bila dosedaj izkazana verjetnost terjatve, saj je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer mu je očitala hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker si je tožnik protipravno prisvojil sredstva delodajalca, pri čemer obstaja utemeljen sum, da je tožnik naklepno storil kaznivi dejanji tatvine in odvzema motornega vozila. Tožnik je bil vabljen na zagovor in je zagovor tudi podal. Dejstvo, da je sindikat v postopku izredne odpovedi podal negativno mnenje, ne more biti odločilno za odločanje, kot to uveljavlja tožnik, saj delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi tudi ob n

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila toženka o izvolitvi tožnice kot sindikalne zaupnice pisno obveščena, tožnica pa že kot predsednica sindikata v organizaciji Sindikata A. - Sindikata delavcev B. zastopa sindikat in kot sindikalna zaupnica zastopa sindikat pri delodajalcu. Kot edina sindikalna zaupnica zanjo velja določba 113. člena ZDR-1, ki ureja zadrževanje učinkovanja prenehanja delovnega razmerja zaradi odpovedi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so v tožničinem primeru izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 in je z začasno odredbo zadržalo učinkovanje prenehanja delovnega razmerja

ZDR-1 omogoča zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi sindikalnih zaupnikov zaradi odpovedi le do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik zmotno meni, da se pri izdaji začasne odredbe v postopku individualnega delovnega spora upošteva 113. člen ZDR-1, saj se varstvo sindikalnih zaupnikov po tej določbi konča s trenutkom odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je mogoče vložiti na podlagi določb ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe podal trditve o obstoju nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode - predvsem potrebo po zaščiti interesov delavcev, ki so nosilci lekarniške dejavnosti, ter dobre polovice zaposlenih, ki so ga izvolili v svet zavoda, saj zaradi prenehanja delovnega razmerja ne bo mogel sodelovati pri volitvah za direktorja ter varovati pravic delavcev. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da to ni pravno pomembna škoda v smislu določbe 272. člena ZIZ, saj se ne nanaša na tožnika osebno. Namen začasne odredbe je zagotoviti začasno varstvo individualne pravice, torej zav