86. člen ZDR-1

Okoliščina, da je toženka sindikat obvestila o odpovedi, ne pomeni, da je tožniku priznavala status sindikalnega zaupnika s posebnim varstvom pred odpovedjo, saj mora delodajalec obvestiti sindikat in mu omogočiti, da sodeluje na zagovoru in poda mnenje o odpovedi, če to zahteva delavec (86. člen ZDR-1). Enako velja za dejstvo, da je toženka zavrnila začasno zadržanje odpovedi z obrazložitvijo, da je zahteva prepozna, ne pa tudi z obrazložitvijo, da tožnik ne uživa varstva po 113. členu ZDR-1.

Toženka je dokazala reorganizacijo z ukinitvijo oddelka notranjih kontrol, zaradi česar je prenehala potreba po tožnikovem delu na mestu vodja projektov v oddelku notranjih kontrol, saj ni opravljal nalog na kakršnihkoli drugih projektih toženke. Sprememba tožnikovega kraja opravljanja dela ne bi bistveno vplivala na njegovo delo v svetu delavcev, saj bi lahko kontakt z delavci vzdrževal prek spletne aplikacije, kakršna je že bila praksa pri toženki, obenem bi bila tožniku omogočena tudi pot v Ljubljano, če bi se izkazalo, da bi bila potrebna. Navedeno v ničemer ne bi oviralo oziroma omejevalo tožnika pri njegovem delu, zato toženki ni mogoče očitati kršitve 56. člena ZSDU.

Za presojo (ne)zakonitosti odpovedi je ključen 9. člen PKP, ki med drugim določa: komisija mora pred potekom poskusnega dela izdelati poročilo o poteku in oceno poskusnega dela; oceno mora obrazložiti; poročilo mora vročiti tudi delavcu na poskusnem delu; delavec mora biti z oceno o opravljenem poskusnem delu seznanjen tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, sicer se šteje, da je poskusno delo uspešno opravil. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica z oceno poskusnega dela ni bila seznanjena tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, je utemeljeno zaključilo, da se upoštevaje 9. člen PKP šteje, da je poskusno delo opravila uspešno. Odpoved je nezakonita, ker ni bil podan utemeljen odpovedni razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Da bi toženka morala za preprečitev poslovnega razloga izpad dohodkov nadomestiti iz virov ustanovitelja ali da bi morala v tem sporu tudi dokazati, kolikšen del sredstev je zaradi epidemije dobila povrnjenih od države, od nje ni mogoče zahtevati. Na kakšen način se je toženka odločila spopasti s svojim slabim poslovanjem je - neodvisno od njenih virov financiranja in stroškovnega izplena - stvar njene svobodne poslovne odločitve.

Iz četrtega odstavka 125. člena ZDR-1 ne izhaja, da je treba odpoved podati že takoj - torej isti dan, ko delodajalec ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, oziroma najkasneje ob poteku poskusnega dela, za kar se zavzema tožnica. Odpoved pa je kljub temu treba podati v nekem razumnem času od ugotovitve neuspešno opravljenega dela oziroma ne veliko kasneje od te ugotovitve.

Aktivno sodelovanje sindikata se lahko udejanja na različne načine, npr. preko podajanja mnenj, pripomb, predlogov, obveznega posvetovanja s sindikati v postopkih o kolektivnih pravicah delavcev, v določenih primerih je predpisano tudi soglasje sindikata v nekaterih postopkih pri delodajalcu, ali pa sodelovanje pri uveljavljanju individualnih pravic delavcev kot npr. podajanje mnenja o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter soglasja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavniku delavcev. V predlogu za izdajo začasne odredbe bi upnik primeroma moral zatrjevati, kakšne so finančne posledice za dolžnika in utemeljiti, zakaj njegov interes pretehta nad to in ostalimi posledicami za dolžnika. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi sodelovanje sindikata na sejah zavoda lahko vplivalo tudi na odločitve, sprejete na teh sejah, tudi takšne, ki so v domeni zavoda (v zvezi s šolskimi programi, statusi dijakov, vzgojno in izobraževalno problematiko...), zato bi upnik moral izkazati svoj prevladujoči interes za sodelovanje na celotnih sejah zavoda oziroma tudi pri sprejemanju tovrstnih odločitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik z očitanim dejanjem spolno nadlegoval delavko C.C. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 je spolno nadlegovanje kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Presoja, ali je posamezno ravnanje delavca mogoče oceniti kot spolno nadlegovanje, je pravna presoja, ki je v pristojnosti sodišča. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja, da C.C. v izpovedi dejanja tožnika ni ocenila kot spolno nadlegovanje. Iz njene izpovedi pa jasno izhajajo vsi elementi, zaradi katerih je bilo dejanje tožnika - dotik prsi delavke z obema rokama - oblika neželenega fizičnega ravnanja spolne narave, ki je prizadelo dostojanstvo delavke C.C., saj je bila ta zaradi tega ravnanja šokirana, jezna in razočarana. Njeno izpoved pa so potrdile tudi druge priče. To pomeni, da je tožnik z očitanim dejanjem kršil prepoved iz 7. člena ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku s strani toženke - delodajalca, nezakonita, namreč v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Tožnik takšni presoji neutemeljeno oporeka in se sklicuje na 8. člen ZPP, ki ureja prosto presojo dokazov. Dokazni standard gotovosti velja za vsebinsko odločanje v pravdnem postopku, ne pa za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot jasno izhaja iz zgoraj povzetih določb ZIZ.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da zavrača pritožbene očitke v smislu kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o vseh pomembnih okoliščinah (tožnik izpostavlja zlasti neupoštevanje mnenja sindikata), ter da so razlogi sodišča v neskladju (kar tožnik veže na ugotovitve sodišča v zvezi z dogovorom med sindikatom in toženko, da je tožnik profesionalni predsednik sindikata, o čemer pa ni bila sklenjena še posebna pogodba o zaposlitvi). Nič od navedenega namreč ni odločilni razlog, ki bi lahko vplival na presojo verjetnosti terjatve oziroma, ki bi lahko privedel do ugotovitve o nezakonitosti odpovedi.

Pritožba uveljavlja, da je pri odločanju glede začasne odredbe znižan dokazni standard odločanja na stopnjo verjetnosti. Navedeno velja, pri čemer pa je tožnik predlagal ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere bistveni namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja do pravnomočnosti sodne odločbe. Pri izdaji takšnih začasnih odredb pa je potreben restriktiven pristop, pri čemer pa iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da bi bila dosedaj izkazana verjetnost terjatve, saj je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer mu je očitala hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker si je tožnik protipravno prisvojil sredstva delodajalca, pri čemer obstaja utemeljen sum, da je tožnik naklepno storil kaznivi dejanji tatvine in odvzema motornega vozila. Tožnik je bil vabljen na zagovor in je zagovor tudi podal. Dejstvo, da je sindikat v postopku izredne odpovedi podal negativno mnenje, ne more biti odločilno za odločanje, kot to uveljavlja tožnik, saj delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi tudi ob n

Četudi delodajalec sindikata, kot bi ga bil dolžan na podlagi prvega odstavka 86. člena ZDR-1, ne obvesti o postopku odpovedi, to samo po sebi ne vpliva na zakonitost odpovedi.

ZDR-1 sploh ne predvideva, da bi se odpoved izdala v obliki upravne oziroma sodne odločbe, z uvodom, izrekom in obrazložitvijo odločbe. Tudi, če se je tožena stranka za takšno obliko odpovedi odločila, to ne pomeni, da je sodišče vezano zgolj na izrek, ne da bi se upoštevalo vsebina "obrazložitve". Odpoved je potrebno obravnavati celovito, pri čemer je sodišče vezano na dejanske opredelitve odpovednega razloga, kot izhaja iz odpovedi, torej tudi iz obrazložitve odpovedi, in ne zgolj iz "izreka". Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da nedovoljeno predčasno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznost. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo tretjega odstavka 79. člena ZVZelP-1, ki določa, da če je za posamezno delo s predpisi določena obvezna primopredaja službe, se čas primopredaje delavca, ki prevzema delo, ne šteje v čas trajanja izmen. Tožnik je namreč nepravilno štel, da lahko zapusti delovno mesto, ker se mu čas primopredaje šteje v delovni čas oziroma bi zaradi opravljene primopredaje delal več kot 12 ur. V zvezi s tem je sodišče pravilno zaključilo, da ureditev delovnega časa na delovnem mestu, ki ga je za

Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka. Tožnik je na to relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka opozarjal že v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje na ugovore tožnika odgovorilo pavšalno, na vrsto pritožbenih ugovorov pa vsebinsko sploh ni odgovorilo.

Tožniku je dokazana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, storjena s tem, da je spornega dne grobo žalil delavca, se do njega nasilno vedel, tako verbalno kot tudi fizično z udarcem, pri čemer je na delavca glasno vpil s stavki, da če bi imel nož, bi ga razrezal na komade.

Delodajalec je dolžan v okviru obveznosti spoštovanja varnosti in zdravja delavcev pri delu ter spoštovanja dostojanstva delavcev tem zagotavljati delovno okolje, v katerem ne bodo deležni groženj ali celo fizičnega nasilja. V tem okviru lahko oziroma celo mora sprejeti ustrezne ukrepe zoper delavce, ki tako delovno okolje povzročajo drugim delavcem delodajalca. Ob tem, da je bil tožnik že dvakrat predhodno disciplinsko kaznovan prav zaradi fizičnega nasilja nad sodelavci, toženi stranki ni mogoče očitati, da je z izrekom izredne odpovedi ukrepala nesorazmerno oziroma, da bi z milejšim ukrepom lahko zagotovila drugim delavcem varno delovno okolje, v katerem bo varovano njihovo dostojanstvo.

Sodišču druge stopnje ni treba odgovarjali, se opredeljevati in komentirati vsakega pritožbenega stavka posebej. Odgovoriti mora le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na trenutek, ko je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila oseba iz prvega odstavka 20. člena ZDR-1, to je zakoniti zastopnik delodajalca oziroma od njega pooblaščena oseba. Zgolj na podlagi navedbe, da je "tožena stranka" ugotovila odpovedni razlog že 15. 4. 2014 pravilnosti uporabe materialnega ni mogoče preizkusiti. Ker delodajalec lahko pogodbo o zaposlitvi odpove kljub negativnemu mnenju sindikata, zgolj dejstvo, da je takšno mnenje pridobil po tem, ko je odpoved že podal, na zakonitost odpovedi samo po sebi ne more vplivati. Z vidika delodajalca ravnanje v nasprotju z izrecnimi navodili in zahtevami, ki so osnova za zaupanje komitentov v banko, predstavlja hujše kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Opravljanje dela v času od ugotovitve odpovednega razloga do podaje odpovedi zato ne dokazuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno. Transakcija visokega zneska

Če delodajalec ne ve, kateri delavci so člani sindikata, jih vnaprej z nameravanimi odpovedi ne more obvestiti. Mora pa spoštovati zahtevo delavca, da se obvesti sindikat, tudi če je taka zahteva podana po odpovedi. Obveznost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ni podana že, če ima delodajalec sistematizirana prosta delovna mesta, ampak šele, če na teh delovnih mestih izkazuje potrebo po zaposlitvi.

V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tožena stranka očitala tožeči stranki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi spornega dne v predprostoru oddelka, v umivalnici, kričala in za ušesa povlekla otroka. Priča, ki naj bi edina videla dogodek, spornega dogodka s svojo izpovedjo ni potrdila. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnici očitana kršitev ni dokazana oziroma obstoj krivdnega odpovednega razloga ni dokazan. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz ekonomskega razloga (zaradi zmanjšanja naročil, upada prihodkov, izgube od 2014, zaradi česar je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave), ki je vplival na reorganizacijo (združitev posameznih procesov poslovanja in delovnih procesov) in racionalizacijo (zmanjšanje števila zaposlenih) pri toženi stranki. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Iz podjetniške kolektivne pogodbe izhaja, da je delodajalec dolžan delavca, ki je član sindikata, o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti. Tožena stranka tega ni storila. Ne glede na to pa odsotnost takšnega obvestila sama po sebi še ne pomeni tudi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka pisarniško delo na področju poslovne dejavnosti organizirala tako, da je zmanjšala skupno število vodij, vključno z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, njeno delo pa porazdelila med ostale zaposlene znotraj službe „finance, ekonomike in računovodstvo“, je presoja sodišča prve stopnje, da je obstoj utemeljenega poslovnega razloga dokazan, pravilna.