221. člen KZ-1

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke A. A. V zadevi VIII Ips 29/2019, na katero se sklicuje, je bilo zavzeto stališče, da rok za podajo odpovedi ni pričel teči šele po menjavi predstojnika, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da je bil že predhodni predstojnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki opravičujejo podajo izredne odpovedi, zato ne gre za primerljivo situacijo. Ker je bilo ugotovljeno, da A. A. ni izdal posebne odredbe o skupinskem evidentiranju, so bile navedbe o tem, da je kot predstojnik skladno s 33. členom ZJU lahko na ta način spremenil Pravilnik o delovnem času, da je le drugače razporedil delovni čas, kar mu naj bi omogočal 5. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, nerelevantne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi sicer pa očitan nepravilen način evidentiranja ne pomeni drugačne razporeditve delovnega časa v posebnih okoliščinah ali dežurstva oziroma pripravljenosti, kar je predmet urejanja 5. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ampak lažno prikazovanje prisot

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka v sklepu, s katerim mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala, navesti, kdaj je ugotovila razlog za odpoved. Tega ji zakon ne nalaga, določa le, da mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti dejanski razlog za podajo (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, se za odpoved, ko je podana, domneva, da je podana v roku. Šele, če se v sodnem postopku vprašanje pravočasnosti izpostavi kot sporno, mora glede na drugi odstavek 82. člena ZDR delodajalec dokazati, kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved.

V očitanem in ugotovljenem (dokazanem) ravnanju tožnice so podani vsi znaki kaznivega dejanja - tožnica je z nepooblaščenim vnosom (z uporabo tuje profesionalne kartice in uporabniškega gesla) vstopila v informacijski sistem in tako dosegla, da je izdajatelj javne listine, kar je potrdilo o cepljenju, v zmoti izdal javno listino z lažno vsebino, da so določene osebe (17) cepljene, čeprav niso bile.

Tudi če bi šteli, da so podani znaki kaznivega dejanja napada na informacijski sistem ali znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, to na zakonitost odpovedi ne vpliva, saj toženka kot delodajalec ni bila dolžna pravno okvalificirati kršitve, bistveno je, da je dejanski razlog odpovedi pisno obrazložila. Iz pisne obrazložitve razloga v odpovedi pa izhaja, da so v očitanem in ugotovljenem (dokazanem) ravnanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja - z nepooblaščenim vnosom (z uporabo tuje profesionalne kartice in preko tujega uporabniškega gesla) je tožnik vstopil v informacijski sistem in tako dosegel, da je izdajatelj javne listine, kar je potrdilo o cepljenju, v zmoti izdal javno listino z lažno vsebino, da so določene osebe cepljene, čeprav niso bile.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da po sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi (spremembi delovnega mesta) tožnici uporabniško ime in geslo nista bila posebej preklicana in da bi ji toženka morala izrecno prepovedati dostop do programa. Dejstvo, da je tožnica z uporabniškim imenom in geslom razpolagala tudi po tem, ko je prenehala opravljati delo v računovodstvu, ji namreč ne daje pravice, da ju uporablja še naprej. Neupravičen vstop v informacijski sistem pomeni tudi poseg v informacijsko zasebnost proti volji upravičenca, torej brez njegovega soglasja, ali kljub njegovemu nesoglasju.

Varstvo elektronskih komunikacij je zagotovljeno tako v 139. kot v 221. členu KZ-1. Kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil po 139. členu KZ-1 inkriminira seznanjanje s sporočilom, ki se prenaša z elektronskim komunikacijskim sredstvom, kaznivo dejanje napada na informacijski sistem po 221. členu KZ-1 pa se nanaša na neupravičen vstop ali vdor ali prestrezanje podatkov (prvi odstavek) oziroma na neupravičeno uporabo, spremembo, preslikavo, prenos, oziroma uničenje podatkov oziroma oviranje prenosa, dostopa oziroma delovanja informacijskega sistema (drugi odstavek). Kaznivo dejanje po prvem odstavku 221. člena KZ-1 stori kdor neupravičeno vstopi ali vdre v informacijski sistem ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v informacijski sistem ali iz njega. Izmed možnih izvršitvenih ravnanj se obdolženki po citirani določbi očita neupravičen vstop (ne pa vdor) v informacijski sistem. Razlika med neupravičenim vstopom in vdorom v informacijski sistem je v tem, da neupravičen vstop pomeni neupravičeno pridobitev vpogleda v informacijski sistem, vdor pa je vstop z obidom, onesposobitvijo in drugačnim onemogočanjem varnostnih mehanizmov ali kršitvijo varnostnih uk

Preslikava podatkov, do katerih je obdolženka imela dostop, kakor je opisano v obtožnem predlogu, ne predstavlja zakonskega znaka neupravičene preslikave in prenašanja podatkov iz informacijskega sistema v smislu napada na informacijski sistem. Zakonski znak prenašanja podatkov se nanaša bolj na obliko motenja sistema oziroma se s prenašanjem podatkov moti delovanje sistema, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Sklicevanje na Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije, UL EU št. 305/17 z dne 26. 11. 2019, ni pravilno. Varnostna pomanjkljivost sistema TETRA, ki ga za komunikacijo uporabljajo številni državni organi (policija, FURS, Sova, itd), ki sicer nikakor ni bil brez varoval, ne pomeni kršitve prava Unije. Opozorilo o varnostni pomanjkljivosti sistema ne opravičuje vdora v sistem, pa četudi zaradi preučevanja varnostne pomanjkljivosti sistema.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku s strani toženke - delodajalca, nezakonita, namreč v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Tožnik takšni presoji neutemeljeno oporeka in se sklicuje na 8. člen ZPP, ki ureja prosto presojo dokazov. Dokazni standard gotovosti velja za vsebinsko odločanje v pravdnem postopku, ne pa za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot jasno izhaja iz zgoraj povzetih določb ZIZ.

Oškodovanka ni konkretizirala sicer datumsko opredeljenih elektronskih sporočil, na podlagi česar bi bilo šele možno sklepati oziroma ugotavljati, ali so in če so, na kakšen način so bila objektivno zmožna doseči posledico predmetnega kaznivega dejanja, ki naj bi se izražala v prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke. Prav tako ni bila dovolj določno opredeljena posledica kaznivega dejanja, torej kako naj bi se oškodovankina prestrašenost in ogroženost manifestirali. Glede opisa kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1, ki ga oškodovanka očita obema osumljenima, gre najprej ugotoviti, da sploh ne vsebuje časovne in krajevne opredelitve kaznivega dejanja. Čas in kraj storitve kaznivega dejanja sta obvezni sestavini opisa kaznivega dejanja, saj kaznivo dejanje individualizirata kot pravno relevanten dejanski stan ter s tem omogočata učinkovito obrambo.

Zagovornica navaja, da razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da sodišče ne sledi izpovedbi priče M.M., niso zadostni. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 19 obrazložitve sodbe zavzelo jasno stališče do izpovedbe priče M.M. V isti točki obrazložitve sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do zagovora obdolženke, ki je sama priznala, da s strani R.F. pripravljene pogodbe o sodelovanju ni nikoli podpisala. Z navedenimi razlogi je sodišče prve stopnje povsem konkretno, jasno in torej zadostno obrazložilo svojo presojo izpovedbe navedene priče, kot tudi zagovor obdolženke. Nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami glede teh okoliščin, pa ne pomeni uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč samostojni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedbami, da je izrek sodbe nepopoln, saj ni opisana uporaba podatkov, zagovornica ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. 7. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Zakonski znak neupravičene uporabe podatkov v informacijskem sistemu

Dovoljenost dokazov.

Kadar se storilec upravičeno nahaja v informacijskem sistemu, za dostop do dela informacijskega sistema, za pregledovanja katerega ni pooblaščen, pa ni treba premagati nobenih tehničnih ovir, ni mogoče govoriti o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 221. člena KZ-1B. Zaposleni, ki v sferi službene elektronske pošte upravičeno pričakuje zasebnost, je oškodovanec pri kaznivem dejanju po drugi točki drugega odstavka 139. člena KZ-1B.

Predmet sporazuma o priznanju krivde ne morejo biti varnostni ukrepi, kadar so obvezni, in odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi. Ni pravilno stališče obrambe, da obtožencu ni mogoče odvzeti denarja v znesku, ki predstavlja razliko med v izreku sodbe navedenim zneskom pridobljene premoženjske koristi in zneskom obtožencu zaseženega denarja, ker to v sporazumu o priznanju krivde ni bilo dogovorjeno.

Pritožbeno sodišče je v preteklosti že zavzelo stališče, da je pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok. Tožnik je s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, saj ni spoštoval pravil v zvezi z registracijo delovnega časa. Tožena stranka je v primerih, ko je tožnik registriral delovni čas za druge pripadnike slovenske vojske oziroma, je svoj delovni čas neupravičeno registriral v vojašnici, utemeljeno prepoznala znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem (221. člen KZ-1) oziroma v primerih, ko ga je registrirala žena, znake napeljevanja h kaznivemu dejanju (37. člen KZ-1), zato je podana tudi kršitev vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr.

Zagovornica skuša omajati sodbo sodišča prve stopnje tudi z navedbami, da je obtoženka povedala, da je oškodovancu nudila spolne usluge in da je obtoženi denar dajal, torej, da ji ga je podaril in ne posodil. S takšnimi navedbami ni uspela vzbuditi nikakršnega razumnega dvoma v pravilnost sodbe. Tudi če bi bilo res, da je oškodovanec koristil usluge prostitutk ter da je raznim osebam dajal denar, to v ničemer ne omaje dokazanih ugotovitev, da je oškodovanec obtoženki denar posojal na podlagi njenega lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin. Ugotovljene okoliščine tega kaznivega dejanja in način, kako je obtoženka ravnala oziroma zavajala oškodovanca, ne dopušča drugačnega sklepa, kot da je obtoženka že ob izposojanju denarja vedela, da zaupanja oškodovanca, da mu bo denar vrnila, ne bo upravičila. Izkaže se torej, da zagovornica v njenih prizadevanjih omajati pravilnost izpodbijane sodbe ni bila uspešna.

Presoja sodišča v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni odvisna od odločitve v kazenskem postopku (ki morda poteka celo istočasno). Delovno sodišče v tem sporu samo preizkusi, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, tudi če zoper delavca sploh ni bil uveden kazenski postopek. Delovno sodišče pa ne odloča o kazenski odgovornosti storilca, ampak zgolj presoja obstoj znakov kaznivega dejanja. V primeru trajajoče kršitve pogodbenih obveznosti rok za podajo odpovedi ne teče od dneva, ko pride do kršitve, ampak najkasneje od dneva, ko preneha, vse dotlej namreč kršitev traja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila očitana kršitev tožnika storjena z dejanjem vklopa preusmeritve elektronske pošte in se je kontinuirano ponavljala vsak dan vključene preusmeritve, vse dokler se delovna postaja tožnika ni zavarovala, tako da mu je bila odvzeta in zapečatena. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila kršitev trajajoče narave in da je z njenim prenehanjem pričel teči objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno pa j

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da se je v času bolniškega staleža prek oddaljenega dostopa prijavil v računalnik tožene stranke z uporabniškim imenom in geslom druge delavke in z informacijskega sistema tožene stranke prenesel celotno vsebino map, v katerih so bile datoteke z osebnimi podatki zaposlenih in študentov ter zaupni podatki o poslovanju tožene stranke, kar vse šteje za poslovno skrivnost. Očitane kršitve predstavljajo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.