110. člen ZDR-1

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sme sodišče druge stopnje spremeniti sodbo sodišča prve stopnje in odločiti o neobstoju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, če sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnika, ni presojalo vseh kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč samo eno kršitev, sodišče druge stopnje pa je navedlo, da je toženka dokazala eno samo kršitev; - ali je mogoče materialnopravno pravilno odločiti o pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, če sodišči prve in druge stopnje ne presodita vseh očitanih kršitev v izredni odpovedi, ki so bile zatrjevane in dokazovane že pred sodiščem prve stopnje.

Za začetek teka subjektivnega roka je odločilna ugotovitev razlogov za odpoved, ne pa poznejša pravna kvalifikacija ravnanja kot kaznivega dejanja. Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti trajanje zaposlitve, starost delavca, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo relevantne okoliščine, vendar jim je po presoji pritožbenega sodišča pripisalo preveliko težo. Tožnik, star 49 let, je bil pri toženki zaposlen dvanajst let, vendar le za polovični delovni čas. Hkrati je neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, sklenil novo zaposlitev, zaradi česar ni utrpel daljšega obdobja brezposelnosti. Za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze je uveljavljal pravice za obdobje devetih dni. Ob upoštevanju navedenega ter primerljivih primerov iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da denarno povračilo v višini devetih plač presega okvir pravične denarne satisfakcije iz 118. člena ZDR-1.

Za presojo pravočasnosti odpovedi je odločilno, kdaj se je delodajalec seznanil z dejstvi, ki tvorijo posamezen odpovedni razlog. Ker sta bila podpisnika odpovedi z dejanskimi bistvenimi okoliščinami očitka glede polnjenja električnega vozila seznanjena že 24. 10. 2024, je pravilno zaključilo, da je bila odpoved, vročena 30. 11. 2024, glede tega očitka podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Zaradi takega ravnanja tožnice je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna dokazna sredstva, posredni dokazi pa nedovoljeni. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov.

Ravnanje tožnika izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Tožnik je v več primerih podpisoval dokumentacijo v imenu komitentov, čeprav ti ob podpisu niso bili prisotni, oziroma je omogočil, da je ena oseba podpisovala dokumentacijo za več različnih komitentov, ki jih ni bilo v poslovalnici.

Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče. Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.

Za zakonitost izredne odpovedi je treba dokazati tudi izpolnitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja med njima ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tega pogoja. Pritožba zmotno navaja, da je že utemeljenost drugega očitka zadosten razlog za obstoj vseh pogojev za zakonitost izpodbijane odpovedi. V citirani določbi ZDR-1 je jasno zahtevan hkraten obstoj dveh predpostavk: obstoj zakonskega odpovednega razloga (hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti) in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Na traktorsko prikolico so se z vedenjem tožnika nezakonito nalagali gozdno lesni sortimenti (GLS) in ne sečni ostanki (C. C. jih je nalagal z dovoljenjem tožnika), pri čemer je bil prav tožnik kritičnega dne kot odpremnik na rampnem prostoru odgovoren za nadzor nad nakladanjem in razkladanjem GLS, za usmerjanje in vodenje voznikov in strojnikov ter za preverjanje, kaj se nalaga na traktorsko prikolico. Posledično se tožnik odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na sekača, traktorista in šoferja. Ravnanje tožnika vsebuje vse znake kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v sostorilstvu. Tožnik je kot odgovorna oseba za nadzor nad nakladanjem GLS zavestno sodeloval pri odtujitvi tuje premične stvari v obliki približno 3 m³ GLS, ko je dal navodilo, da se na zasebno traktorsko prikolico naloži posekan GLS, pri čemer je vedel, da za takšen natovor ne razpolaga niti z dovoljenjem delodajalca niti z ustrezno knjigovodsko listino. Dejstvo, da les zaradi posredovanja inšpektorice ni bil odpeljan, kot pojasnjeno, ne izključuje dokončanosti dejanja. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neobstoju prilastitven

Toženka ni dokazala očitka iz odpovedi, čeprav je bilo na njej dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), da je tožnik organiziral odvoz cca. 3 m3 gozdno‑lesnih sortimentov (GLS), ki je napadel na sečišču. Ker je imel tožnik dovoljenje da odpelje vse, kar je ostalo zadaj, tudi ni odločilno, ali je šlo za sečne ostanke ali pa za GLS, saj ta distinkcija na delovnopravno presojo ravnanja tožnika, ki mu je nadrejeni delavec odobril odvoz vsega, kar bo ostalo zadaj, ne vpliva.

Tožnik je zlorabil bolniško odsotnost s tem, ko je potoval na Poljsko brez dovoljenja osebnega zdravnika; gre za odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta temelji na ugotovitvi, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Četudi sta bili stranki zakonca oziroma družinsko povezana, je pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedena okoliščina zato ne izključuje pravil, ki veljajo za delovno razmerje. Delodajalec ima pravico preverjati, ali delavec svoje pravice, konkretno pravice iz zdravstvenega zavarovanja, izvršuje v skladu s predpisi, in če jih ne, ustrezno ukrepati.

Bistvo zagovora je v tem, da ima delavec možnost izjaviti se o očitanih kršitvah, kar je tožnik, kot rečeno, storil s pisnim zagovorom. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora (ne zahteva, da mora biti ta dan pred delodajalcem v ustni obliki), temveč samo dolžnost delodajalca, da ga delavcu omogoči (čeprav pravica delavca do zagovora ni absolutna). Če delavec poda (zgolj) pisni zagovor, se je delodajalec z njim dolžan seznaniti, ni pa dolžan delavcu hkrati omogočiti še zagovora v ustni obliki. Ker je toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, je primarno odločilna presoja četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (drugi odstavek 110. člena ZDR-1). Tožnik v pritožbi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bil z dela odsoten najmanj pet zaporednih dni in da toženke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost.

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore sicer res umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Ureditev v citiranih določbah pa ne preprečuje, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in zakonitosti iz tega razloga podane izredne odpovedi nato presojati v individualnem delovnem sporu. Prvi odstavek 13. člena ZStk neobstoj kršitve delovne obveznosti in nedopustnost prenehanja delovnega razmerja pogojuje z zakonitim organiziranjem stavke in udeležbe v njej. Uporaba argumenta sklepanja po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vodi v zaključek, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja (kar mora biti pr

Ker je sodišče prve stopnje v ravnanju, ki je bilo očitano tožniku, pravilno prepoznalo postopanje v nasprotju z ZStk, tožnik pogojev za zaščito iz prvega odstavka 13. člena ZStk ni izpolnjeval.

Pravila OZZ v 233. členu določajo splošna pravila ravnanj v času zadržanosti od dela. Glede na drugi odstavek 233. člena Pravil OZZ pa so vsi položaji začasne zadržanosti z dela, tj. zaradi bolezni, poškodbe ali nege izenačeni po omejitvah. To pomeni, da mora tudi delavec, ki je na bolniškem staležu zaradi nege, spoštovati omejitev, da mora biti z otrokom, zaradi katerega je na negi, doma, odhod izven kraja bivanja pa je možen le ob odobritvi osebnega zdravnika. Bolniška odsotnost zaradi nege otroka ni izvzeta iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Pravica (tožnika kot notranjega revizorja) do prostega dostopa do podatkov ni bila absolutna, ampak je od revizorjev terjala določeno previdnost, s čimer so bili revizorji seznanjeni. Tožnik je z vpogledom v informacije, ki niso bile v povezavi z njegovim delom, ravnal v nasprotju interesov kot ga določa Pravilnik o obvladovanju nasprotja interesov, njegovo ravnanje pa je pravilno opredeljeno kot hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je imel tožnik dostop do vseh podatkov v aplikaciji ga namreč ne odvezuje obveznosti, da vpogleda le v gradiva, ki so v zvezi z odrejenimi nalogami notranje revizije.

Odpoved tožnici ni bila pravilno vročena, toženec je pred izredno odpovedjo ni pisno seznanil z očitanimi kršitvami ter ji ni omogočil zagovora. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi navedenih kršitev postopka, se pravilno ni ukvarjalo z vsebinsko utemeljenostjo odpovedi.