VSL Sklep II Ip 332/2021

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru zastavne dolžnice delno ugodilo in svoj sklep o izvršbi I 4508/2019 z dne 25. 2. 2020 razveljavilo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo za izterjavo: - rednih obresti preko zneska 52.900,10 EUR, - zakonskih zamudnih obresti v znesku nad 164.588,10 EUR, - zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 13.620.772,75 EUR od 18. 11. 2010 do pačila, in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo ter izvršbo v tem obsegu ustavilo (I. točka izreka), v preostalem delu pa je ugovor dolžnice zavrnilo (II. točka izreka), in dolžnici naložilo, da mora upniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti 1.540,96 EUR stroškov odgovora na ugovor, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo plačilo do plačila (III. točka izreka).

2Dolžnica je vložila pravočasno pritožbo proti II. ter III. točki izreka sklepa. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je v zemljiški knjigi zaznamovana neposredna izvršljivost hipoteke oziroma da obstaja izvršilni naslov. Dolžnica se je kot lastnica predmetnih nepremičnin vpisala v zemljiško knjigo dne 15. 11. 2011, tj. v času, ko je že obstajala elektronska zemljiška knjiga. Tako dolžnici ni mogoče „naložiti“ obveznosti, da bi šla pred vpisom svoje lastninske pravice fizično preverjati ročno vodene zemljiške knjige. Zakonski določbi 142. člena SPZ in 91. člena ZZK-1 sta namenjeni ravno temu, da se posamezniki lahko seznanijo z morebitnimi omejitvami in bremeni, ki so vpisani pri nepremičninah. V predmetni zadevi pa se dolžnica pred svojim vpisom lastninske pravice s tem ni mogla seznaniti, saj v elektronski zemljiški knjigi tega zapisa (šifra 706 – zaznamba neposredne izvršljivosti) v času njenega vpisa ni bilo in ga tudi še vedno ni. Z ozirom na to je popolnoma neutemeljena navedba sodišča o tem, da ohranjen zapis iz ročno vodene zemljiške knjige „omogoča“ neposredno izvršljivost. Temu nikakor ni tako, saj je ves smisel zemljiške knjige ravno v tem, da se lahko javnost seznanja z aktualnim pravnim stanjem nepremičnin. V kolikor obstaja elektronska zemljiška knjiga, mora biti v njej pravilno zabeleženo pravno stanje nepremičnin. V nasprotnem primeru bistveni elementi zemljiške knjige niso izpolnjeni (načela javnosti, publicitete in zaupanja v zemljiško knjigo). V predmetni zadevi gre ravno za to. Poleg tega sodišče svoje odločitve ni oprlo na nobeno zakonodajo. Nikjer namreč ni zabeleženo, da bi ročni zapisi iz zemljiške knjige „nadomeščali“ ali „izpopolnjevali“ stanje v zemljiški knjigi. Očitno je namreč, da je pri prepisu iz ročne zemljiške knjige v elektronsko prišlo do napake oziroma do izpusta zaznambe neposredne izvršljivosti, vendar pa za to nikakor ni odgovorna dolžnica. Dolžnica ni osebna dolžnica in zastaviteljica, saj ni podpisala listine, na katero upnik opira svoj izvršilni predlog v predmetni zadevi. Tako se dolžnica ni nikdar strinjala z neposredno izvršljivostjo hipoteke. Notarski zapis brez zaznambe neposredne izvršljivosti v zemljiški knjigi ni izvršilni naslov in posledično izvršba na njegovi podlagi ni dopustna. Hipoteka, katere poplačilo uveljavlja upnik, posledično predstavlja navadno hipoteko. Za njeno uveljavitev pa mora upnik sprožiti postopek hipotekarne tožbe in ne izvršilnega postopka. Sodišče v izpodbijanem sklepu tudi povsem nepravilno navaja, da naj bi za neposredno izvršbo obstajal primeren izvršilni naslov. Notarskemu zapisu v predmetni zadevi namreč manjka obseg izpolnitve obveznosti. Sodišče ob navedbi, da naj bi to izhajalo že iz prve točke notarskega zapisa, popolnoma spregleda nadaljnje navedbe notarskega zapisa. Tako nepravilno ugotavlja pogoje za črpanje kredita, saj popolnoma spregleda, da je bilo v 2. členu Kreditne pogodbe jasno zapisano, da mora dolžnik kot predpogoj za črpanje kredita predložiti prodajne pogodbe z Javnim stanovanjskim skladom Občine Y. o prodaji 119 stanovanjskih enot. Notarski zapis tako že sam po sebi ni primeren, saj je obstoj obveznosti pogojen z omenjenim. Notarskemu zapisu kot izvršilnemu naslovu manjka obseg izpolnitve obveznosti dolžnika oziroma je obseg terjatve nedoločen, kar je eden od pogojev za njegovo primernost po 1. odstavku 21. člena ZIZ. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana in od izvršilnega sodišča zaradi načela stroge formalne legalitete ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Sodišče se v tej zadevi sploh ne bi smelo spuščati v presojo o tem, ali je bil kredit res počrpan ali ne, saj je s tem preseglo svojo pristojnost izvršilnega sodišča. Presoditi bi moralo zgolj to, ali je obveznost v notarskem zapisu določljiva ali ne. Določljivost terjatve pa je presojalo iz drugih listin, ki jih je predložil upnik, kar pa ni pravilno. Kakršna koli druga listina namreč ne more nadomestiti manjkajoče podlage v samem notarskem zapisu. Dalje sodišče z izpodbijanim sklepom dejansko ni preverilo, ali vtoževana terjatev sploh obstaja. Dolžnica je v svojem ugovoru navajala, da bi morala banka A. d. d. iz naslova prodaje 119 stanovanjskih enot Javnemu stanovanjskemu skladu Občine Y. prejeti kupnino za ta stanovanja. Upnik se v zvezi s tem sploh ni opredelil, sodišče pa prav tako ni ugotavljalo, ali je Občina Y. res plačala banki A. d. d. kupnino za ta stanovanja. To vprašanje pa je bistveno, saj je od tega odvisna višina vtoževane terjatve. V kolikor je namreč Občina Y. plačala banki A. d. d. navedeno kupnino, bi se morala višina terjatve ustrezno zmanjšati. Sodišče je posledično povsem neutemeljeno zavrnilo dolžničin dokazni predlog glede pridobitve in vpogleda v kartico prometa med banko A. d. d. in družbo B. d. o. o. ter Javnim stanovanjskim skladom Občine Y. Priznanje terjatve v stečajnem postopku, na katerega se sklicuje sodišče, namreč z ničemer ne reši navedenega vprašanja. Sodišče je tudi povsem neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge dolžnice glede postavitve izvedenca ekonomsko finančne stroke. Upnik je v predmetni zadevi priložil številne obračune zamudnih in pogodbenih obresti, katerih pravilnosti dolžnica kot laik ne more preveriti. Gre za zapletene računske operacije in posledično njihove pravilnosti ne more preveriti niti sodišče, saj s takim ekonomsko-finančnim znanjem ne razpolaga. Glede na to so nepravilne navedbe sodišča, da dolžnica ni podala ustrezne trditvene podlage za postavitev izvedenca ekonomsko-finančne stroke. Pravilno je namreč navedla, da pravilnosti izračunov ni mogoče preveriti in je posledično treba postaviti izvedenca ekonomsko finančne stroke. Sodišče pa takemu dokaznemu predlogu ni ugodilo in je povsem enostransko sledilo navedbam upnika, čeprav sploh ne razpolaga z ustreznim znanjem, da preveri take izračune. Prav tako pa je sodišče tudi nepravilno navedlo, da se dolžničine trditve glede tega, da je banka A. d. d. v letu 2008 oziroma 2009 podala pisno izjavo o nameravani izdaji izbrisnih pobotnic, štejejo za nerelevantne. Gre namreč za vprašanje obstoja vtoževane terjatve, banka A. d. d. se je s pisno izjavo o nameravani izdaji izbrisnih pobotnic vsem bodočim kupcem stanovanj v X. zavezala izdati izbrisne pobotnice, tako da bodo kupci razpolagali z neobremenjenimi nepremičninami. Banka A. d. d. je torej podala izjavo, da se hipoteki na predmetnih nepremičninah odreka, kar predstavlja razlog za prenehanje hipoteke. Odrek hipoteke pa se razteza tudi na upnika. Dolžnica priglaša pritožbene stroške.

3Upnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6Upnik je zoper (zastavno) dolžnico vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 1 z dne 19. 12. 2008 (v nadaljevanju: Sporazum o zavarovanju terjatve), katerega sestavni del je Kreditna pogodba reg. št. 000 z dne 15. 12. 2008 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba). Stranke notarskega zapisa so banka A. d. d. (pravni prednik upnika) kot kreditodajalec, družba B. d. o. o., sedaj v stečaju, kot uporabnik kredita in C. d. d., sedaj prav tako v stečaju, kot solidarni porok. Kredit je bil dan za namen izvedbe projekta X., v zavarovanje terjatve pa je bilo zastavljenih več nepremičnin, na katerih je bila kasneje oblikovana etažna lastnina in so sedaj (med drugim) v lasti dolžnice. Izvršbo je upnik predlagal zaradi izterjave glavnice v višini 13.620.772,75 EUR, rednih obresti v višini 632.420,36 EUR, zamudnih obresti v višini 164.588,10 EUR in zakonskih zamudnih obresti od dne 18. 11. 2010 do plačila. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 25. 2. 2020, razen za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od rednih obresti v višini 632.420,36 EUR za obdobje od 19. 11. 2010 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zamudnih obresti v višini 164.588,10 EUR za obdobje od 19. 11. 2010 do plačila.

7Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, ki mora biti obrazložen (prvi odstavek 53. člena ZIZ). V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ.

8Dolžnica je v obravnavani zadevi zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje v I. točki izreka obravnavanega sklepa delno ugodilo, in sicer glede rednih obresti preko zneska 52.900,00 EUR, zakonskih zamudnih obresti v znesku 164.588,10 EUR in zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 13.620.772,75 od 19. 11. 2010 do plačila. Ugodilni del v I. točki izreka ni predmet tega pritožbenega postopka, je pa višje sodišče presojalo odločitev v II. točki izreka sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljen. Taka odločitev je pravilna, prav tako razlogi zanjo in se višje sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbi pa, kot je obrazloženo v nadaljevanju, ne more slediti.

9Dolžnica najprej neutemeljeno vztraja pri ugovornem stališču, da upnik nima izvršilnega naslova zoper njo, ker v zemljiški knjigi pri konkretnih nepremičninah ni (ustrezno) vpisana neposredna izvršljivost notarskega zapisa. V elektronski zemljiški knjigi namreč v času dolžničinega vpisa lastninske pravice ni bilo tega zapisa (šifra 706 – zaznamba neposredne izvršljivosti) in ga tudi še vedno ni.

10Če pride po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa do spremembe lastništva na nepremičnini, pri kateri je zaznamovana neposredna izvršljivost, mora dopustiti neposredno izvršbo na taki nepremičnini tudi vsakdo, ki pridobi lastninsko pravico po trenutku zaznambe neposredne izvršljivosti (prim. drugi odstavek 142. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Z vpisom zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiško knjigo je namreč omogočeno, da se s tem dejstvom seznanijo tudi vsi kasnejši pridobitelji nepremičnine, pri kateri je bila zaznamovana neposredna izvršljivost.¹ Za nastop učinka po 142. členu SPZ je zato bistveno, da je bila neposredna izvršljivost notarskega zapisa v trenutku pridobitve lastninske pravice na nepremičnini že vpisana v zemljiški knjigi in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen.

11Tako iz rednega izpiska iz zemljiške knjige, kot tudi iz zgodovinskega izpiska izvedene pravice/pravnega dejstva pri konkretnih dolžničinih nepremičninah je namreč razvidno, da je neposredna izvršljivost vpisana v točki b) opisa vpisane pravice, z začetkom učinkovanja vpisa od dne 24. 4. 2009, dolžnica pa je bila v zemljiško knjigo vpisana kot lastnica dne 16. 12. 2013, z začetkom učinkovanja vpisa od dne 15. 11. 2011. Dejstvo je torej, da sta že v času, ko je dolžnica postala lastnica konkretnih nepremičnin, pri le-teh bili vpisani hipoteka in neposredna izvršljivost notarskega zapisa, pri tem pa je tudi terjatev, na katero se nanaša soglasje z neposredno izvršljivostjo, določno opredeljena. Navedeno glede na publicitetno načelo (prvi odstavek 6. člena ZZK-1) pomeni, da je (tudi) dolžnica (od dne 24. 4. 2009) vedela oziroma bi morala in mogla vedeti, da je pri konkretnih nepremičninah zaznamovana neposredna izvršljivost, in na katero terjatev se to dejstvo nanaša. Zgolj okoliščina, da pri zaznambi neposredne izvršljivosti ni navedena tudi šifra tega vpisa - številka 706, pa tudi po presoji višjega sodišča ni odločilna. Kljub odsotnosti navedene šifre je namreč iz zapisa pod hipoteko, v točki b), da se »zaznamuje neposredna izvršljivost« (to je notarskega zapisa), dejstvo neposredne izvršljivosti jasno in nedvoumno razvidno in je tako (bilo) javno objavljeno za pravni promet bistveno dejstvo, da so konkretne nepremičnine obremenjene s hipoteko ter da se lahko upnik glede na neposredno izvršljivost notarskega zapisa z realizacijo hipoteke poplača neposredno v izvršbi.

12Ne drži torej pritožbeni očitek, da se dolžnica pred svojim vpisom lastninske pravice ni mogla seznaniti z omejitvami in bremeni na konkretnih nepremičninah, češ da v elektronski zemljiški knjigi tega zapisa (šifra 706 – zaznamba neposredne izvršljivosti) tedaj ni bilo in ga tudi še vedno ni. Res je smisel zemljiške knjige v seznanitvi javnosti z aktualnim pravnim stanjem nepremičnin, vendar pa je v konkretnem primeru, kot je pojasnjeno zgoraj, tej zahtevi bilo zadoščeno. Tudi z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo se je dolžnica imela možnost in dolžnost seznaniti z dejstvom, da so konkretne nepremičnine obremenjene s hipoteko ter da je pri njih zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa, zgolj odsotnost šifre pri vpisu neposredne izvršljivosti pa še ne pomeni, da se v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati na zemljiškoknjižna načela javnosti, publicitete in zaupanja v zemljiško knjigo. Čeprav drži pritožbena navedba, da dolžnica ni stranka notarskega zapisa in posledično sama ni res ni podala soglasja z njegovo neposredno izvršljivostjo, tako ta lastnost notarskega zapisa na podlagi 142. člena SPZ veže tudi njo in je nasprotno pritožbeno stališče pravno zmotno.

13Dalje pritožba vztraja pri ugovornih navedbah, da notarski zapis ni primeren izvršilni naslov za izvršbo. Po mnenju dolžnice to izhaja iz II. člena Kreditne pogodbe, po katerem je predpogoj za črpanje kredita, da dolžnik – kreditojemalec, B. d. o. o. predloži prodajne pogodbe z Javnim stanovanjskim skladom Občine Y. o prodaji 119 stanovanjskih enot. Poleg tega obseg terjatve v notarskem zapisu ni določen in je sodišče prve stopnje določljivost terjatve presojalo iz drugih listin, ki jih je predložil upnik, kar pa ni pravilno. Tudi s temi argumenti dolžnica ne more uspeti. Drži sicer, da je po II. točki Kreditne pogodbe z dne 15. 12. 2008 eden od predpogojev za črpanje kredita tudi, da dolžnik predloži prodajne pogodbe z Javnim stanovanjskim skladom Občine Y. o prodaji 119 stanovanjskih enot. Nastanek kreditne obveznosti je torej res pogojen tudi s kreditojemalčevo predložitvijo navedenih prodajnih pogodb. Prav tako je res, da je bil s Kreditno pogodbo z dne 15. 12. 2008 dolžniku - kreditojemlacu dan kredit v višini glavnice 13.620.772,75 EUR s sukcesivnim črpanjem, do višine posameznih zneskov, določenih v Kreditni pogodbi (ti zneski so določeni za posamezna časovna obdobja črpanja kredita). Obseg terjatve v Kreditni pogodbi z dne 15. 12. 2008 ob njeni sklenitvi tako res še ni bil natančno določen po obsegu. Vendar dolžnica spregleda, da so stranke Kreditne pogodbe dne 19. 12. 2008 sklenile tudi notarski zapis Sporazuma o o zavarovanju terjatve, SV 1, in v njegovi točki Prvič ugotovile, da na podlagi Kreditne pogodbe z dne 15. 12. 2008 obstoji terjatev upnika do dolžnika in solidarnega poroka v višini 13.620.772,75 EUR (prvi odstavek točke Prvič). V nadaljnjih odstavkih točke Prvič notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju terjatve pa je opisano tudi, kako se obrestujejo pogodbene in zamudne obresti.

14Stranke Kreditne pogodbe so torej v notarskem zapisu Sporazuma o zavarovanju terjatve ugotovile obstoj celotne uveljavljane terjatve iz naslova glavnice po Kreditni pogodbi, in tudi terjatve iz naslova pogodbenih ter zamudnih obresti, kot izhajajo iz Kreditne pogodbe. Ker sta kreditojemalec in porok notarski zapis tudi podpisala, tako dejstvo, da ob sklenitvi Kreditne pogodbe končna višina danega kredita še ni bila natančno znana, to na določnost oziroma določljivost terjatve ne vpliva.² S terjatvijo, katere obstoj je bil po sklenitvi Kreditne pogodbe ugotovljen v notarskem zapisu Sporazuma o zavarovanju terjatve, se je torej dolžnica, kot je pojasnjeno zgoraj, imela možnost in dolžnost seznaniti z vpogledom v zemljiškoknjižne podatke. S svojimi nepremičninami pa jamči le za terjatev, za katero je bila na podlagi notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju terjatve pri konkretnih nepremičninah v zemljiški knjigi tudi dejansko zaznamovana neposredna izvršljivost, to je za celotno glavnico in del rednih obresti. Glede preostanka rednih obresti in glede vseh zamudnih obresti, za katere neposredna izvršljivost v zemljiški knjigi ni zaznamovana, pa je sodišče prve stopnje v neizpodbijani I. točki izreka ugovoru pravilno ugodilo.

15Prav tako pritožbi ni mogoče slediti v delu, v katerem dolžnica oporeka obstoju in višini terjatve. Drži pritožbena ugotovitev, da je bilo v kreditni pogodbi dogovorjeno sukcesivno črpanje kredita, tudi ob pogoju, da se predloži prodajne pogodbe z Javnim stanovanjskim skladom Občine Y. o prodaji 119 stanovanjskih enot, z vključenim dodatkom, da se celotna kupnina nakaže na račun banke A. d. d., za poravnavo obstoječih kreditov kreditojemalca pri banki A. d. d. (II. točka Kreditne pogodbe). Drži tudi, da če bi bila kupnina za stanovanja upniku nakazana, bi se obveznost posledično zmanjšala. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je upnik v odgovoru na ugovor med drugim jasno in nedvoumno navedel, da za poplačilo glavnice doslej še ni prejel nobenega nakazila. Predmetna terjatev tako po njegovih navedbah ni bila poplačana niti iz stečaja nad B. d. o. o. (St 000), saj so bile s premoženjem iz stečajne mase poplačane terjatve po drugih kreditnih pogodbah. V dokaz je (poleg IOP, ki ga je priložil že izvršilnemu predlogu) priložil knjigovodsko kartico B. d. o. o., povzetek obračunanih in neplačanih obveznosti na dan 31. 12. 2014, dolgoročni kredit: partija 000, Obračun po pogodbi 000, knjigovodsko kartico za kredit 001 in izpisek iz končnega poročila stečajnega upravitelja z dne 1. 7. 2016, ki potrjujejo njegove navedbe, da konkretna terjatev ni bila niti še delno poplačana.

16Pritožba dalje očita, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dolžnikov dokazni predlog za pridobitev in vpogled v kartico prometa med banko A. d. d., B. d. o. o., in Javnim stanovanjskim skladom Občine Y. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče tega dokaza ni izvedlo, ker je že na podlagi ostalih izvedenih dokazov presodilo, da je bil ves kredit počrpan, poleg pa je tudi ugotovilo, da iz načina črpanja kredita in predpogojev za črpanje (II. točka Kreditne pogodbe) niti ne izhaja, da bi bil pogoj za nadaljnje črpanje kredita tudi, da upnik že v fazi črpanja kredita prejme določena plačila. Da posamezna plačila že v fazi črpanja kredita niso bila pogoj za nadaljnje črpanje, sicer ugotavlja tudi višje sodišče, to iz kreditne pogodbe ni razvidno. Res je bil eden od pogojev za črpanje tudi, da dolžnik predloži prodajne pogodbe z vsemi prilogami z Javnim stanovanjskim skladom Občine Y. o prodaji 119 stanovanjskih enot, ne pa tudi, da bi bila že v fazi črpanja opravljena določena plačila. To iz II. točke Kreditne pogodbe ne izhaja. V zvezi s tem zatrjevanim dejstvom zato sodišče prve stopnje dokaza s pridobitvijo in vpogledom v kartico prometa med banko A. d. d., B. d. o. o. in Javnim stanovanjskim skladom Občine Y. pravilno ni izvedlo.

17Dolžnica je sicer izvedbo navedenega dokaza predlagala tudi v zvezi z ugovorom glede obstoja oziroma višine terjatve. V zvezi s tem je v ugovoru navedla, da sta v tej zadevi vsekakor sporna tudi obstoj in višina terjatve ter da sama ni bila stranka Kreditne pogodbe, zato naj upnik v okviru svoje edicijske dolžnosti predloži kartico prometa med banko A. d. d., B. d. o. o. in Javnim stanovanjskim skladom Občine Y. V izvršilnem postopku velja zahteva po obrazloženosti ugovora, skladno s katero mora dolžnik v ugovoru dovolj konkretizirano navesti pravno relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje,³ in predložiti dokaze (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Če se dolžnik sklicuje na prenehanje obveznosti s plačili,⁴ mora tako najprej navesti konkretne datume in zneske posameznih plačil in nato te svoje navedbe tudi dokazno podpreti. V konkretnem primeru dolžnica v zvezi z uveljavljanim (delnim) prenehanjem obveznosti ugovornemu trditvenemu bremenu ni zadostila, temveč je s predlogom, naj podatke o morebitnih opravljenih plačilih predloži upnik, predlagala izvedbo informativnega dokaza, to je dokaza, s katerim bi se pravno upoštevna dejstva šele ugotavljala. Po presoji višjega sodišča sodišču prve stopnje tudi v tej zvezi navedenemu dokaznemu predlogu s pridobitvijo kartice prometa med banko A. d. d., B. d. o. o. in Javnim stanovanjskim skladom Občine Y. ni bilo treba slediti. Novejši pogledi⁵ sicer dopuščajo izjeme od načela prepovedi informativnih dokazov, vendar tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena.

18Drži, da za dolžnico, ki ni bila pogodbena stranka, glede ugovornega trditvenega in dokaznega bremena ne morejo veljati povsem enake zahteve, kot do pogodbenih strank. Vendar pa bi glede na zgornje pravno izhodišče morala v ugovoru konkretno pojasniti, zakaj podatkov o morebitnih plačilih kreditne obveznosti ne bi mogla pridobiti sama pri družbi B. d. o. o. oziroma pri Javnem stanovanjskem skladu Občine Y. Procesna skrbnost nalaga stranki ne le, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna oziroma bi jih lahko poznala, ampak tudi, da preišče in pridobi gradivo v zvezi s tem. Šele če bi dolžnica navedla in tudi izkazala, da dokumentacije, ki bi ji omogočala substancirano ugovarjanje, ni mogla pridobiti oziroma da ta ni zadostna, bi sodišče lahko upniku naložilo predložitev te dokumentacije, iz katere bi izhajali morebitni datumi in zneski plačil. Tega pa dolžnica v ugovoru ni storila.

19Obrazloženo je že bilo, da pa je po drugi strani upnik v odgovoru na ugovor konkretno in izrecno navedel, da terjatev ni bila (niti delno) poplačana, pri čemer je to tudi dokazal s predložitvijo več listinskih dokazil. Takih navedb pa dolžnica v vlogi z dne 24. 8. 2020 (in niti v obravnavani pritožbi) ni ovrgla z vztrajanjem, da upnik ni dokazal obstoja terjatve in njene višine, češ da bi morala biti ta razvidna iz samega notarskega zapisa in je upnik ne more dokazovati z drugimi listinami. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da se dolžnica s sklicevanjem na neobstoj terjatve v zahtevani višini, kar naj bi bil izvršilni naslov neprimeren za izvršbo, ne more uspeti, saj je bil obstoj terjatve s strani strank Kreditne pogodbe ugotovljen v kasneje sklenjenem notarskem zapisu Sporazuma o zavarovanju terjatve. Prav tako v vlogi z dne 24. 8. 2020 ni ovrgla konkretiziranih in dokazno podprtih navedb o tem, da upnik iz stečaja nad B. d. o. o. ni bil niti delno poplačan, niti s prilivi iz stečajne mase, niti s prevzemom v stečaju neunovčenega premoženja. V zvezi s tem je upnik v odgovoru na ugovor tudi navedel, katere druge kreditne pogodbe so bile poplačane iz stečajne mase, prav tako je v dokaz svoje terjatve predložil obračune obresti. Tega v vlogi z dne 24. 8. 2020 dolžnica ni izpodbila.

20Pritožba tudi neutemeljeno napada stališče sodišča prve stopnje, da so nerelevantne ugovorne navedbe o tem, da je banka A. d. d. v letih 2008 in 2009 podala pisno izjavo o nameravani izdaji izbrisnih pobotnic. Hipoteka praviloma nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (vpisno načelo) in je tako vpis v zemljiško knjigo konstitutiven. Takoj ko pride do vpisa hipoteke v zemljiško knjigo, nastopi domneva, da je vpisana oseba tudi nosilec te pravice, nasprotno trditev je treba šele dokazati. Glede na navedeno se vpisana hipoteka šteje kot veljavna vse dokler ni izbrisana iz zemljiške knjige. Ena od posebnosti zemljiškoknjižnega prava je namreč ta, da se morajo pravice materialnega prava uklanjati pravicam formalnega prava.⁶ Prenehanje hipoteke v materialnopravnem smislu⁷ zato samo zase ne pomeni že tudi prenehanja te pravice. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnica ne more uspeti z ugovornim sklicevanjem na podano pisno izjavo banke A. d. d. o nameravani izdaji izbrisnih pobotnic, saj je hipoteka v zemljiški knjigi še vedno vpisana in vse do njenega izbrisa (tudi izvršilno sodišče) veže.⁸ Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugovorne navedbe o nameravani izdaji izbrisnih pobotnic šteti kot pravno relevantne, saj naj bi šlo za vprašanje obstoja terjatve, zato ni pravilno.

21Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev, ker je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki bi preveril obračun terjatve po kreditni pogodbi oziroma obračun pogodbenih in zamudnih obresti. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je dolžnica obračunu terjatve oziroma obresti le pavšalno ugovarjala, izvedba dokazov pa ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev. Poleg tega je bilo v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugovoru v celoti ugodeno glede izterjave zamudnih obresti in delno tudi glede rednih obresti (za čas od 1. 1. 2010 dalje). Za redne obresti za obdobje od 30. 11. 2009 do 31. 12. 2009 pa je upnik že predložil izračun, iz katerega je razvidno, da jih je obračunal skladno z izvršilnim naslovom (po obrestni meri trimesečni EURIBOR s pribitkom 2,5%), zato je pravilnost njegovega zneska mogoče preveriti tudi brez sodelovanja izvedenca finančne stroke.

22Po povedanem je izpodbijana odločitev o zavrnitvi ugovora v preostalem delu (II. točka izreka sklepa) pravilna, posledično pa je pravilna tudi izpodbijana odločitev o upnikovih stroških odgovora na ugovor (III. točka izreka sklepa; peti odstavek 38. člena ZIZ in tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Same odmere stroškov pritožba ne izpodbija, ob uradnem materialnopravnem preizkusu pa višje sodišče ugotavlja, da so ti odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

23Višje sodišče, ki tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je tako pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ; peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Načeli javnosti in publicitete (4. in 6. člen ZZK-1) ter vpisno načelo (7. člen ZZK-1).
² Prim. VSL sklepa I Ip 748/2015 in I Ip 2623/2017.
³ To je dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma nešteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ.
⁴ Prim. 8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ.
⁵ Dolenc M., Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 31-32/2010 in Dolenc M., O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7/2011; sklep VS RS III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011 in sklep VSL I Cpg 453/2011 z dne 9. 11. 2011.
⁶ Tratnik M., Rijavec V., Keresteš T., Vrenčur R., Stvarnopravna zavarovanja, Inštitut za reševanje sporov in primerjalno pravne študije, Maribor 2001, str. 78.
⁷ Prim. 154. člen SPZ.
⁸ Prim. tudi VSL sklep I Ip 2298/2019 z dne 26. 3. 2020.