VSM Sodba IV Kp 16846/2015

I. Pritožbe zagovornikov obtoženega A. A., zagovornika obtožene pravne osebe B. d.o.o. ter okrajne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec in obtožena pravna oseba sta dolžna plačati sodno takso, in sicer A. A. v znesku 360,00 evrov in gospodarska družba B. d.o.o. v znesku 960,00 evrov.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 16846/2015 z dne 8. 7. 2020 pod točko I spoznalo obtoženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu na podlagi drugega odstavka 196. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pod točko II je obtoženo pravno osebo B. d.o.o. spoznalo za odgovorno storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter 3. točko 4. člena ter 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Sodišče ji je na podlagi prvega odstavka 17. člena in 1. točke prvega odstavka 26. člena ZOPOKD izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen 15.000,00 EUR, ki ne bo izrečena, če pravna oseba v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP sta obtoženec in obtožena pravna oseba dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka v znesku 617,32 EUR in vsak plačati sodno takso in sicer obtožena pravna oseba v znesku 490,00 EUR, obtoženec v znesku 192,00 EUR in 30,00 EUR in po prvem odstavku 94. člena ZKP še krivdno povzročene stroške v znesku 200,00 EUR.

2Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega in zagovornik obtožene pravne osebe, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, slednji tudi zaradi odločbo o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbama ugodi in obtoženca ter obtoženo pravno osebo oprosti obtožbe, podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, po predlogu zagovornika obtožene pravne osebe pred drugega sodnika posameznika. Pritožbo je vložila tudi okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v okviru izrečene pogojne obsodbe obtožencu določi kazen eno leto in pet mesecev zapora, obtoženi pravni osebi pa denarno kazen v višini 20.000,00 EUR, ob nespremenjeni preizkusni dobi.

3Zagovorniki obtoženca in obtožene pravne osebe so v pisnem odgovoru na pritožbo, podanem na podlagi določbe 376. člena ZKP, ocenili, da pritožba okrajne državne tožilke ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je na predlog zagovornikov obtoženca in zagovornikov obtožene pravne osebe o seji senata obvestilo stranke. Seje so se vsi obveščeni udeležili, razen zastopnika obtožene pravne osebe, za katerega je bilo obvestilo izkazano. Seja je bila opravljena po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5Pritožbe so neutemeljene.

6Zagovorniki obtoženca uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Sodišče prve stopnje ne pojasni očitane kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1, temveč opisuje zgolj temeljno obliko očitanega kaznivega dejanja. Tako ne pojasni in ne navede, kdaj gre za storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja in katere zakonske znake kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja je obtoženec izpolnil. Iz obrazložitve ne izhaja očitek, da je kršil pravice delavcev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in da so njegova dejanja imela za posledico tudi neupravičeno izplačilo treh zaporednih plač, kot se to navaja v opisu dejanja. Iz obrazložitve ni razvidno komu, zakaj in v kakšnem obsegu so bile kršene pravice iz invalidskega zavarovanja. Izgube pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja sodišče niti ne omeni, čeprav gre za odločilno dejstvo, enako velja za neupravičeno izplačilo treh zaporednih plač. Sodišče navede le: „Opisana ravnanja tako ni moč opredeliti drugače od tega, da se je dobro zavedal svojega ravnanja že tedaj, ko je C. C. dal navodila, da ne bo obračunavala in odrejala plačila prispevkov in ga je tudi hotel storiti, zavedajoč se vseh njegovih posledic, pri tem pa ni nepomembne podatek, da je prikrajšanje v pravicah delavcev za nekatere od njih nastopilo za obdobje daljše od treh mesecev, medtem ko se je obdobje neplačil raztezalo na več kot na leto in pol“. Zgolj iz teh navedb pa nikakor ni moč zaključiti, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na očitek kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, še manj pa da je sodba v tem delu obrazložena.

7Kršitvi po mnenju sodišča druge stopnje nista podani. V točki 12 izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje obrazloži, zakaj gre za kvalificirano obliko. Najprej pojasni, da obtoženec ni ravnal v skladu z zavezujočimi blanketnimi predpisi, ki napotujejo na predpise o plači in plačilu predpisanih prispevkov, in je delavcem omejil pravico do bruto plače na način, da jim ni plačal predpisanih prispevkov za socialno varnost, nato pa na koncu pojasni, da je prikrajšanje v pravicah delavcev za nekatere nastopilo za obdobje, daljše od treh mesecev. Pri tem je potrebno tudi upoštevati razlago sodišča prve stopnje v točki 7 iz česa je vse sestavljeno plačilo za delo in da pojem prispevki za socialno varnost zajema prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Iz takšne obrazložitve izhaja zaključek, da je obtoženec zaposlenim že z neplačilom prispevkov omejil pravico do bruto plače, ki jim pripada, pri čemer je šlo za neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač oziroma več, zato je opisano ravnanje pod točko I/1 in I/2 izreka potrebno obravnavati po drugem odstavku 196. člena KZ-1, ki pomeni kvalificirano obliko očitanega kaznivega dejanja. Glede posledice, ki mora nastati, da sploh lahko govorimo o kaznivem dejanju po 196. členu KZ-1, je sodna praksa jasna – prepovedana posledica je že v povzročitvi neplačila prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca, ker se že tako poseže v sistem socialne varnosti in se tem ogrozi delavčeva socialna varnost,¹ kar zapiše sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve sodbe.

8Zagovorniki v pritožbi pravilno ugotavljajo, da iz razlogov izpodbijane sodbe v točki 12 izhaja tudi druga oblika kaznivega ravnanja, to je neobračun in neplačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ravnanje pod točko I/1), s čimer je obtoženec izpolnil posledico v obliki izgube pravic, ki izvirajo iz neplačanih prispevkov (prepovedana posledica iz razlage 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-2), ki jo inkriminira drugi odstavek 196. člena KZ-1, te posledice pa sodišče posebej ne obrazloži, kar pa po mnenju sodišča druge stopnje ne predstavlja v pritožbi zatrjevane kršitve, to je odsotnost razlogov o kvalificirani obliki kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Obtožencu se očita aktivno ravnanje, ki se kaže v dveh oblikah: obtoženec prispevkov niti ni obračunal v skladu s 3. in 6. členom ZPIZ-2 (prepovedana posledica je izguba pravic kot hujša posledica), v nadaljevanju pa jih je obračunal, vendar pa jih ni plačal (prepovedana posledica je temeljna oblika kaznivega dejanja – omejitev pravic ), z obema oblikama ravnanj pa je obtoženec oškodoval delavce za obdobje več kot tri mesece, kar pomeni prepovedano posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač (trajanje kršitve pravice pri dejanju pod točko I/1 od decembra 2012 do avgusta 2013, pri dejanju pod točko I/2 od septembra 2013 do oktobra 2014), kar pri obeh oblikah ravnanj predstavlja kvalifikatorno okoliščino iz drugega odstavka 196. člena KZ-1, ki jo obrazloži prvostopenjsko sodišče.

9Zagovorniki obtoženca in obtožene pravne osebe uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo oziroma z izvedenimi dokazi. V izreku je navedeno, da je dejanje imelo za posledico izgubo pravice, v obrazložitvi pa sodišče ne pojasni izgubo pravice, pojasni pa, da so bile obveznosti do delavcev v davčni izvršbi poravnane. Kar pomeni, da delavci zaradi začasnega neplačila prispevkov niso izgubili nobenih pravic, zaradi zamude s plačilom jim tudi ni nastala nikakršna škoda. Po pritožbah je v tem delu izrek v nasprotju z obrazložitvijo.

10Po mnenju sodišča druge stopnje kršitev ni podana. V točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pojasni iz česa vse je sestavljeno plačilo za delo po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) in da to vključuje tudi plačilo prispevkov za socialno varnost, nato pa v 12 točki pojasni, da je z neplačilom prispevkov socialna varnost delavcev že bila ogrožena. Ker prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ampak nastopi že z neplačilom prispevkov, in je poškodbena posledica neplačila prispevkov prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti,² ta predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, kršitev kot jo uveljavljajo zagovorniki v pritožbi, pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

11Obtoženčevi zagovorniki v povezavi s spremembo obtožnega predloga uveljavljajo več kršitev: - bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidijo v odsotnosti razlogov o odločilnem dejstvu; - kršitev ustavne pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, ker izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti; - bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je nepravilna uporaba določbe 344. člena ZKP v konkretnem primeru vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V utemeljitev kršitev navajajo, da se v konkretnem primeru modifikacija ni nanašala na spremembe, ki bi bile posledica drugače ugotovljenega dejanskega stanja, ampak je državna tožilka obtožni predlog nedopustno širila z očitkom, da je njegovo ravnanje imelo za posledico tudi izgubo drugih pravic, v prvotnem obtožnem predlogu pa je bil zgolj očitek neupravičenega izplačila treh zaporednih plač, in ga spreminjala v delu, ki se je nanašal na kršitev blanketnih predpisov. Sodišče modifikacijo v uvodu sicer omeni, vendar se v obrazložitvi sodbe do nje ne opredeli in ne pojasni, na kaj se modifikacija nanaša. Iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče opravilo presojo dopustnosti modifikacije obtožnega predloga, niti je ne omeni, kljub jasnim navodilom višjega sodišča v (razveljavitvenem) sklepu.

12Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa in poteka tega postopka, je državna tožilka na glavni obravnavi 20. 11. 2019 po izvedenem dokaznem postopku spremenila obtožni predlog in na zapisnik podala razloge za njegovo spremembo (stran 537 spisa). Med drugim je navedla, da se modifikacija nanaša na spremembo in prilagoditev pravnih podlag in na sestavo očitka, samo obdobje neplačila oziroma nepredložitve obračunov ali število delavcev, kar vse bi vplivalo na kriminalno količino, se ni spremenilo in je v preostalem delu očitek ostal enak, enaka tudi pravna kvalifikacija. Iz zapisnika izhaja, da sta obdolženec in zastopnik obdolžene pravne osebe izjavila, da sta modifikacijo razumela in nimata ničesar dodati v svoj zagovor. Dodatnega časa za pripravo obrambe nista potrebovala. Ob reševanju pritožb zagovornikov in državne tožilke zoper izdano obsodilno sodbo je sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je terjala razveljavitev sodbe. Ugotovljeno je bilo, da sodba ni imela razlogov o spremembi obtožnega predloga, tega (pisnega izvoda) ni bilo v spisu, niti iz sodbe ni razvidno ali je sodišče opravilo presojo dopustnosti slednjega, s tem pa je bila onemogočena primerjava vloženega obtožnega predloga in njegove kasnejše spremembe. V ponovljenem sojenju je državna tožilka predstavila obtožni predlog in v spis vložila identičen izvod modifikacije obtožnega predloga z dne 19. 11. 2019, ki je bil na glavni obravnavi 8. 7. 2020 vročen sodišču in obrambi (list. št. 630). Obtoženec in zastopnik obtožene pravne osebe sta izjavila, da sta obtožbo razumela, zagovornika pa sta podala (nekonkretiziran) ugovor pravne narave, trdeč (zgolj na splošni ravni), da se s spremembo širi očitek obtožencu, zato niso podani pogoji za spremembo obtožnega predloga. Ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo.

13Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP sme tožilec na glavni obravnavi vse do njenega zaključka spremeniti obtožbo, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, pri čemer se sme spremenjena obtožba nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Državni tožilec lahko tako prosto razpolaga z obtožnim aktom. Pri tem ni potrebno, da tožilec spremeni obtožni akt na podlagi novih dokazov, lahko jo spremeni tudi na podlagi dokazov, ki so že bili izvedeni med posameznimi preiskovalnimi dejanji, ki jih po njihovi izvedbi na glavni obravnavi tožilec drugače oceni. Tožilec lahko obtožni akt spremeni tako, da spremeni opis dejanskega stanja v korist ali škodo obtoženca. Sprememba opisa lahko ima za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem zakonu, vendar se mora predmet obtožbe po spremembi še vedno nanašati na isti historični dogodek, saj obtožbe ni mogoče spremeniti tako, da bi bil obtoženec obtožen za povsem drugo kaznivo dejanje.³

14Ob upoštevanju navedenih pravnih stališč je bistveno, da se opis dejanja tudi po spremenjeni obtožbi nanaša na ista ravnanja obtoženca oziroma isti historični dogodek. Primerjava vloženega in spremenjenega obtožnega predloga pa pokaže, da se obtožencu še vedno očita isto kaznivo ravnanje, spremenjena je pod točko I/1 le pravna podlaga (citirane določbe ZPIZ-2), ker ima neobračun in neplačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za posledico izgubo pravic, ki izvirajo iz neplačanih prispevkov (in ne omejitev za to pravico, kot je bil prvotni očitek), in sicer neupoštevanje plač za navedeno časovno obdobje v izračunu pokojninske dobe, kar je prvotni očitek vseskozi vseboval.

15Glede na ustaljeno sodno prakso pa tudi ni potrebno, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi obtožbe sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori. V tem postopku pa se je glavna obravnava po razveljavitvi prejšnje sodbe začela znova in je bil obtožencu in obtoženi pravni osebi ponovno v celoti predstavljen nov obtožni predlog ( z dne 19 oziroma 20. 11. 2019), na katerega pa obramba takrat ni imela nobenih ugovorov. Na podlagi navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ocenilo, da v pritožbi uveljavljene zakonske in ustavne kršitve niso podane.

16Zagovorniki obtoženca in obtožene pravne osebe s pritožbeno navedbo, da je isti historični dogodek že obravnavala Davčna uprava RS, Davčni urad (v nadaljevanju DURS) in izdala odločbo o prekršku DT 71011-290/2014-5 z dne 17. 3. 2014, v odločbi očitani prekršek (pravni in odgovorni osebi) pa se v večji meri prekriva z opisom dejanja iz točke I/1 izreka izpodbijane sodbe, uveljavljata prepoved ponovnega odločanja o isti stvari. Trdita, da je stališče sodišča prve stopnje, da se dejansko stanje opisa prekrška in kaznivega dejanja v celoti ne prekrivata, kajti s kaznivim dejanjem se poleg neoddaje REK-1 obrazcev, očita tudi neplačilo predpisanih prispevkov za socialno varnost in s tem prikrajšanje delavcev v njihovi pravici, pravno zmotno. Ko je zoper posameznika uveden in pravnomočno končan postopek o prekršku, hkrati in za tem pa je bil v zvezi z istim historičnim dogodkom uveden še kazenski postopek, je ta dopusten le, če sodišče ugotovi, da ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenih enakih dejstev, zaradi česar je mogoče sklepati, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. Že Višje sodišče v Mariboru je v sodbi IV Kp 36314/2012 z dne 2. 3. 2017 pojasnilo, da gre za kršitev načela ne bis in idem tudi v primeru, ko ima prekršek le nekatere znake kaznivega dejanja. V tej zadevi je sodišče obravnavalo podoben primer, ko je DURS izdal obtoženki plačilni nalog zaradi prekrška zaradi neplačila prispevkom več osebam - ta je globo plačala, pozneje pa jo je sodišče spoznalo za odgovorno še kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1.

17Po mnenju sodišča druge stopnje uveljavljana kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 357. člena ZKP in 10. členom ZKP, kršitev 31. člena Ustave in 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) niso podane. Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je opredeljeno v 31. členu Ustave, ki določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Ponovno sojenje torej ni dopustno, če je podana identiteta kaznivih dejanj (element idem). Načelo je uzakonjeno tudi v prvem odstavku 10. člena ZKP ter v prvem odstavku 4. člena Protokola št. 7 k EKČP. Temeljni izhodiščni pristop pri ugotovitvi morebitne kršitve načela, ki mu sledi tudi Ustavno sodišče⁴, je ESČP postavilo v sodbi Sergey Zolotukhin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009, v kateri je poenotilo svojo dosedanjo sodno prakso in presodilo, da ponovni pregon, sojenje ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, ki izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, ni dopustno⁵.

18Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 podrobno pojasnilo, kdaj gre za isto stvar oziroma eno dejanje v procesnem smislu. Po stališču Vrhovnega sodišča oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja) oziroma vse, kar se označuje za idem factum. V okviru prepovedi ponovnega sojenje o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve neutemeljeno. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem, bo eno dejanje v procesnem smislu podano, če je med dejanji poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Že razsojeno, v smislu res iudicata, pa je bilo o tistem dejanju obsojenca oziroma tistih dejstvih življenjskega primera, ki so bila opisana v izreku sodbe, ki je postala najprej pravnomočna. Iz dejstev v opisu dejanja kot konkretnega dejanskega stanja, je razvidno, kateri življenjski primer - kot predpravni pojem, je predmet kazenskega postopka.

19Ob upoštevanju predstavljene sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter ESČP je za presojo kršitve načela ne bis in idem treba primerjati izreka obeh odločb, saj le izrek postane pravnomočen in s svojo konkretizacijo to presojo sploh omogoča. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo presojo, ali so dejstva v obeh zadevah ista oziroma v bistvenem enaka, pri tem pa pravilno izhajalo iz primerjave konkretnih dejanskih stanov oziroma iz primerjave dejanskih stanov v obravnavani kazenski zadevi in v prekrškovni zadevi, kot so opisani v izrekih odločb ter pravilno ugotovilo, da ne gre za enak življenjski primer. V točki 13 obrazložitve sodbe na strani 13 in 14 sodbe je zapisalo, da ne gre za primer ne bis in idem, saj se dejansko stanje zapisa prekrška in opisa kaznivega dejanja pod točko I/1 v celoti ne prekrivata, kajti s kaznivim dejanjem se poleg tega, da obtoženec ni poskrbel, da se za tam naštete delavce izdela obračun predpisanih prispevkov za socialno varnost, kar stori s pravilno izpolnjenimi in davčnemu organu posredovanimi REK-1 obrazci, temveč se mu očita tudi neplačilo teh prispevkov in s tem prikrajšanje delavcev v njihovi pravici, to je, da se jim navedeno obdobje upošteva v pokojninsko dobo.

20S presojo sodišče prve stopnje sodišče druge stopnje soglaša. Očitek po pravnomočni odločbi o prekršku DT 71011-290/214-5 z dne 17. 3. 2014 je, da sta obdolžena pravna oseba in obdolženec odgovorna za prekršek, ker niso bili v roku (pravočasno) oddani REK-1 obrazci za izplačilo osebnih prejemkov, kar je bilo ugotovljeno ob inšpekcijskem nadzoru 25. 9. 2013, kar predstavlja prekršek po 2. točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ⁶ za kar jima je bil izrečen opomin. Iz obrazložitve odločbe o prekršku pa izhaja, da je inšpekcijski nadzor davkov in prispevkov dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve zajemal obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 8. 2013.

21Iz očitka pod točko I/1 izpodbijane sodbe izhaja, da obtoženec v obdobju od januarja 2013 do avgusta 2013 za zaposlene delavce ni poskrbel za obračun in posledično tudi za plačilo predpisanih prispevkov za socialno varnost, s tem pa je delavcem omejil pravico do plače, kar je imelo za posledico izgubo (ne zgolj omejitev) pravice delavcev, da bi se jim to obdobje na podlagi 134. člena ZPIZ-1 štelo v pokojninsko dobo, pri tem pa je šlo za obdobje več kot treh mesecev.

22Torej kot dejstva, ki izvirajo iz istega historičnega dogodka, izhaja za del časovnega obdobja zgolj neizdelava obračuna predpisanih prispevkov za socialno varnost, v preostalem, bistvenem delu pa se dejstva obeh zadev ne prekrivajo. Še posebej velja za očitek, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to je neplačilo predpisanih prispevkov, tako je mogoče zaključiti, da čeprav v določenem delu gre za krajevno in časovno povezana ravnanja obtoženca s tem, ko mu je bilo za opisana ravnanja sojeno v prekrškovnem postopku, v izpodbijanem kazenskem postopku načelo prepovedi večkratnega sojenja ni bilo kršeno, saj postopka ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev. Iz procesnega vidika gre za dve različni dejanji, ki izhajata iz bistveno različnih dejstev.

23Zadeva tudi ni primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Mariboru (sodba IV Kp 36314/2012). V tej zadevi je v prekrškovnem postopku FURS (prej DURS) tako odgovorni kot pravni osebi izdal plačilni nalog za obdobje, ki je predmet postopka(ov) zaradi neplačanih prispevkov, kar predstavlja prekršek po 6. točki prvega odstavka 397. člena ZdavP-2 ⁷( postopek pravnomočno končan z izrekom globe, ki je bila plačana), enak očitek neplačila prispevkov pa je zajemal tudi opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu in prvostopenjski (obsodilni) sodbi. Sodišče druge stopnje je presodilo, da dejstva v izreku dajejo podlage za sklepanje, da gre za isti historični dogodek, za dejstva in okoliščine istega historičnega dogodka, o katerih je bilo že razsojeno z odločbo o prekršku v okviru prekrškovnega postopka.

24Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, to je, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, zagovornik obtoženca in obtožene pravne osebe uveljavljata kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata namreč, da kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 ni podano, če zavezanec za plačilo prispevkov teh svojim delavcem ne zmore plačati iz objektivnih razlogov, ker nima dovolj sredstev za izpolnitev svojih obveznosti do delavcev in obenem ne gre za naklepno povzročitev finančnega stanja zavezanca. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa sodišče druge stopnje tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo tovrstne kršitve iz 372. člena ZKP.

25V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagovorniki obtoženca navajajo, da je sodišče prve stopnje zagovor obtoženca zavrglo, svojo odločitev pa uprlo na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke X. Iz njega bi naj izhajalo, da je do velikega pomanjkanja likvidnostnih sredstev prišlo zaradi zadolževanja družbe in nato plasiranja teh sredstev v obliki danih posojil fizičnim in pravnim osebam, ki se niso vračala. Sodišče tudi meni, da je obtoženec kot direktor s tem, ob stanju neprekinjenih blokad na računih, sam sebi iz sredstev družbe izplačal posojila v višini 28.645,85 EUR in ko je finančna sredstev, ki so se natekla na poslovne račune, namenil za plačilo materiala, storitev in obresti, ravnal v nasprotju z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Taki zaključki so pravno in dejansko zmotni in predstavljajo kršitev kazenskega zakona in dejanskega stanja. V tem primeru je inkriminirano obdobje od 18. 1. 2013 do 18. 11. 2014, posojila pa pretežno izvirajo iz leta 2011, ko družba ni imela likvidnostnih težav, dana posojila pa so se v inkriminiranem obdobju delno vračala, vendar dana posojila niso bila vzrok likvidnostnih težav in posledično vzrok za neplačilo prispevkov. Izvedenec zapiše, da sta bila razlog za insolventnost ter nezmožnost plačevanja davkov in prispevkov neopravičeno dana posojila in slabo poslovanje, sodišče pa navedbe glede neuspešnega poslovanja povsem spregleda (neuspešno poslovanje je bilo posledica razmer na trgu) dejstvo, da v času, ko bi morali biti prispevki plačani, družba ni bila likvidna in denarja za plačilo prispevkov ni imela. Obtožencu ni mogoče očitati, da je namerno povzročil nezmožnost plačila prispevkov. Res je, da je v očitanem obdobju plačevala dobaviteljem, vendar je s tem ohranjala proizvodnjo in s tem zaposlenim zagotavljala redno izplačilo neto plač. Obtoženec je imel upanje, da se bodo razmere na trgu uredile, kar tudi so se. Začasno nespoštovanje delovne zakonodaje je manjše zlo od stečaja. Sodišče spregleda, da je obtoženec ravnal v skladu z določili ZFPPIPP. Ugotovil je insolventnost in podal predlog za prisilno poravnavo 27. 6. 2014. Ali ga je podal relativno pozno, kot ugotavlja izvedenec, na presojo kaznivega dejanja ne vpliva. Dejstvo je, da je s postopkom začel in to v inkriminiranem obdobju. Upniki niso bili oškodovani, in prispevki so bili v celoti plačani v postopku davčne izvršbe. Res je, da si je obtoženec v inkriminiranem obdobju izplačeval iz sredstev družbe posojila v višini 28.645,85 EUR, vendar spregleda, da je obtoženec na račun družbe nakazal 80.210,60 EUR, kar predstavlja presežek. Obtoženec je torej v gospodarsko družbo vložil več sredstev kot jih je prejel. Prispevkov ni plačal zaradi slabega finančnega stanja, to je napačne poslovne odločitve. Obtožencu ni mogoče očitati naklepa, ker si je ves čas prizadeval, da se obveznosti izplačajo.

26Prav tako zagovornik obtožene pravne osebe v pritožbeni graji na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja izpostavlja, da dejanje ni bilo storjeno z direktnim naklepom. Razlog za neplačilo je bila gospodarska kriza, kateri je botrovala nenadna izguba poslovnega programa Y., ki ga je obtožena pravna oseba izvajala. Družba je v enem letu izgubila za približno en milijon prometa, neplačilo prispevkov pa se je izvajalo v dogovoru z delavci in sindikatom. Družba je pričakovala, da bo s prodajo zemljišča pridobila denar za poplačilo dolgov, a do prodaje ni prišlo. Noben delavec pa se kljub seznanitvi ni odločil za sodno izterjavo. Sodišče preveč enostransko sledi izvedenskemu mnenju. Upoštevati je, da so bila kratkoročna posojila dana že pred letom 2011, ko je bilo poslovanje družbe uspešno. Res je, da so se iz leta 2013 na 2014 povečala za približno 35.000,00 EUR, kar pa v nobenem primeru ne bi zadostovalo za plačilo prispevkov, a so se od leta 2012 dejansko nižala. Ni prav, da so se upoštevala vsa posojila, ki jih je prejel obtoženec od leta 2010 do 2014, morala bi se upoštevati namreč le posojila iz inkriminiranega obdobja. V tem času pa je prejel 40.645,85 EUR, vrnil pa je 80.910,00 EUR. Ni res, da se niso držali ZFPPIPP, saj so uvedli postopek poenostavljene prisilne poravnave. Prispevki so bili plačani z davčnimi izvršbami, ki so bile uspešne le zaradi sodelovanja obtoženca in vodstva pravne osebe. Obtožena pravna oseba je premoženjsko korist dobila le začasno, zato ta zakonski znak ni podan, s tem pa tudi ni podano kaznivo dejanje ter je podana kršitev kazenskega zakona.

27S povzetimi pritožbenimi izvajanji sodišče druge stopnje ne soglaša in pritrjuje ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec kot direktor družbe z ravnanji, ki so se v inkriminiranem obdobju (18. 1 2013 do 18. 11. 2014) kazala v dajanju kratkoročnih posojil ter v selektivnem obravnavanju upnikov, ko je plačal tiste, ki niso imeli prednostnih terjatev, povzročil insolventnost družbe, tako da je z dnem 18. 9. 2013 prišlo do blokade na vseh njenih transakcijskih računih, takšne finančne razmere pa niso omogočale plačila obveznih prispevkov za socialno varnost in so bili ti poravnani šele na podlagi davčnih izvršb.

28Ključno je poudariti, da slabo finančno stanje družbe, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obtoženca ne more razbremeniti krivde za očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je v več sodnih odločbah poudarilo, da poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem, saj je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje družbe ne dosega za to potrebnih finančnih rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR in ZFPPIPP.⁸ Dolžnost lastnika je torej postopati po določilih ZFPPIPP, ne more pa družbo reševati tako, da daje prednost poplačilu drugih terjatev pred poplačilom delavcev. Izvedenec X. je v obravnavanem primeru ugotovil, da je imela družba, katere direktor je obtoženec, glede na davčne in druge pravnomočne sklepe o izvršbi velike likvidnostne težave že v letu 2012, zato je bila insolventna že v drugi polovici leta 2012, ta insolventnost pa je bila nato potrjena z neprekinjeno blokado transakcijskih računov od 18. 9. 2013 dalje. Ob ugotovitvi, da je obtoženec kljub neprekinjeni blokadi na računih sam sebi iz sredstev družbe izplačal zneske posojil v skupni višini 28.645,85 EUR (in to že naslednji mesec po blokadi 25. 10. 2013 in za tem 16. 12. 2013, 24. 12. 2013, 27. 12. 2013, 31. 12. 2013 ter 3. 2. 2014 in 23. 5. 2014, 19. 6. 2014 in 9. 7. 2014) in ko je po tem datumu finančna sredstva, ki so se natekla na poslovne račune, namenil za plačilo materiala, storitev, obresti, se izkažejo pritožbena zatrjevanja zagovornikov, da je obtoženec takoj, ko je ugotovil insolventnost, podal predlog za prisilno poravnavo (to je bilo 27. 6. 2014) in ni kršil insolvenčne zakonodaje, za neupoštevna. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje ZFPPIPP poslovodstvu po nastanku insolventnosti ⁹ prepovedujejo plačevanje izbranih upnikov mimo transakcijskega računa in neenakomerno obravnavanje le teh (točka 9 na strani 12 obrazložitve sodbe).

29Zagovorniki obtoženca in zagovornik obtožene pravne ne morejo uspeti z navedbo, da družba ves čas, ko jo je vodil obtoženec, zaradi slabega finančnega stanja ni imela možnosti izplačevanja prispevkov za svoje delavce. Kot že povedano, je družba izpolnjevala obveznosti do drugih upnikov, pa tudi za potrebe tekočega vzdrževanja, med drugim pa tudi dajala kredit obtožencu kot fizični osebi, ni pa izpolnjevala obveznosti do svojih delavcev. Iz dejstev prvostopenjske sodbe pa tudi izhaja, da je prav obtoženec vodil posle in odrejal izplačila delavcem v družbi B. d.o.o. ves čas, ko je bil njen direktor. Sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi utemeljilo vse sestavine obtoženčevega naklepa kot tudi dejstvo, da se je ravnanja v nasprotju s predpisi zavedal.

30Neuspešni so zagovorniki obtoženca in zagovornik obtožene pravne osebe z navedbo, da obtoženec ni ravnal z namenom prikrajšati delavce za njihove pravice. Kaznivo dejanje po prvem, drugem odstavku 196. člena KZ-1 stori, kdor zavestno¹⁰ ne ravna po predpisih, ki urejajo pravice delavcev, kar pomeni, da se za storitev tega kaznivega dejanja ne zahteva poseben storilčev namen dolus coloratus, temveč zadostuje, da storilec ravna naklepno, da se torej zaveda, da ne ravna po predpisih ter se zaveda posledic te kršitve.¹¹ Kar pomeni, da v kolikor se delodajalec zaveda, da je njegova dolžnost, da prispevke za socialno varnost plačuje, pa jih kljub temu ne (plačilo zavestno zanemari oziroma postavi na zadnje mesto), je naklep podan. Ko pa je naklep podan, je nepomembno, ali je takšen storilec s svojim ravnanjem nameraval povzročiti delavcu dejansko škodo. Naklep je pri obtožencu A. A. še kako podan, saj se je zavedal, da socialni prispevki ne bodo poravnani in je to tudi hotel, saj je bilo le–te edino možno odložiti in je za takšne resne finančne težave vedel veliko pred predlagano prisilno poravnavo. Aktivna prizadevanja obtoženca za rešitev lastne situacije so sicer hvalevredna, vseeno pa je naklep podan, ker je obtoženec druge obveznosti sproti poravnaval, plačilo prispevkov za socialno varnost pa zavestno zanemaril oziroma jih postavil na zadnje mesto

31Prav tako se kot neuspešna pokažejo izvajanja zagovornika obtožene pravne osebe, da so bili dolgovani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačani z zamikom (v postopku za izterjavo dolgovnega prispevka v postopku prisilne poravnave), zato delavci niso bili oškodovani. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev je v Kazenskem zakoniku umeščeno v poglavje z naslovom Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. S predmetnim kaznivim dejanjem se varuje delovno razmerje in socialna varnost. Storilec predmetnega kaznivega dejanja krši delavčeve pravice in je njegovo ravnanje usmerjeno zoper pravice, ki delavcu pripadajo v skladu s predpisi. To kaznivo dejanje zato ni osebnostno. Obtoženec je kot delodajalec s tem, ko svojim zaposlenim ni plačal prispevkov za socialno varnost, opustil svoje dolžnostno ravnanje in storil kaznivo dejanje, ki je trajalo ves čas, ko bi svojo obveznost moral izpolniti.¹² Prispevki predstavljajo del bruto plače in zato neplačevanje le teh predstavlja kršitev temeljnih pravic delavcev in to ne glede na dejstvo, ali je delavcu nastala še kakšna nadaljnja škoda (na primer zaradi neizpolnjevanja pogojev za upokojitev ali nižje pokojnine) ali ne.

32Obtoženec je kot direktor pravne osebe deloval v imenu in na račun pravne osebe in je s svojim ravnanjem pridobil protipravno premoženjsko korist, s katero je razpolagal, zato je podan temelj odgovornosti obtožene pravne osebe za kaznivo dejanje, ki ga je storil, v skladu s 3. točko 4. člena ZOPOKD. Sodišče je pravilno ugotovilo subjektivizacijo odgovornosti pravne osebe, ki izvira iz obdolženčevega pooblastila njenega direktorja, ki je odredil računovodkinji, da ne izpolni in predloži REK-1 obrazcev in s tem ne obračuna prispevkov delavcev iz socialnega zavarovanja, in v nadaljevanju neplačilo obračunanih prispevkov za delavce v časovnem obdobju leta in pol, kar je bila podlaga za pridobitev premoženjske koristi v obtoževanem obdobju. Pri premoženjski koristi gre zgolj za posledico, ki razmejuje kaznivo dejanje od prekrška. Ravnanje obtoženca je posledično pripeljalo do premoženjske koristi za družbo, ki je s tem, ko prispevkov za pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in drugo zavarovanje ni plačala oziroma nakazala (posameznim) pristojnim zavodom, s temi sredstvi prosto razpolagala in plačevala večino drugih terjatev, kar ji je omogočalo da je nadaljevala z delom.

33Socialna varnost je dobrina, ki ni razpoložljiva in oškodovani delavec (če delodajalec zapadlega prispevka pravočasno ne plača) v njen poseg ne more privoliti.¹³ Ravnanja obtoženca, ki ga posebej izpostavlja pritožba zagovornika obtožene pravne osebe (obveščanje delavcev o neplačilu prispevkov in pravnih možnostih za uveljavljanje svojih pravic) zato na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obtoženca in odgovornosti pravne osebe nima relevantne teže.

34Odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu, kateri je s svojim naklepnim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom , izreklo pogojno obsodbo in v njej določeno zaporno kazen enega leta, pravni osebi, ki za kaznivo dejanje odgovarja, ker je obtoženec kaznivo dejanje storil v njenem imenu in v njeno korist, pa v izrečeni pogojni obsodbi določeno kazen 15.000,00 EUR, je pravilna in izrečeni ter odmerjeni kazenski sankciji primerni.

35Državna tožilka se zavzema za zvišanje v pogojni obsodbi določene kazni zapora obtožencu iz enega leta na eno leto in pet mesecev zapora ter obtoženi pravni osebi določene denarne kazni iz 15.000,00 EUR na 20.000,00 EUR ob nespremenjeni dveletni preizkusni dobi. Meni, da je sodišče prve stopnje pri tehtanju in odločanju okoliščinam, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca po izvršitvi kaznivega dejanja in dejstvu po sami izvršitvi kaznivega dejanja dalo prevelik poudarek, po drugi strani pa premalo upoštevalo težo kaznivega dejanja, povezano s kriminalno količino. Svoj predlog utemeljuje z dvema pravnomočnima sodbama in sicer sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 8653/2015 z dne 26. 10. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 8653/2015 z dne 9. 4. 2019, s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo enega leta, trdeč, da so v tej zadevi neporavnane obveznosti do zaposlenih delavcev znašale približno 30.000,00 EUR manj kot v konkretnem primeru, to je 83.785,47 EUR, ter sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 15642/2015 z dne 6. 9. 2019, s katero je obsojencu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, trdeč, da so neporavnane obveznosti delodajalca do 16 zaposlenih in oškodovanih delavcev znašale manj kot 30.000,00 EUR.

36Pritožbena prizadevanja za spremembo kazenske sankcije v škodo obtoženca in obtožene pravne osebe so neuspešna. Zgoraj povzeta primera nista primerljiva z obravnavanim primerom. V obeh pravnomočnih sodbah se obsojencem očita večja kriminalna količina kot obtožencu A. A. v obravnavanem primeru. Očitek v prvem primeru poleg neobračuna in neplačila prispevkov za socialno varnost (obsojenec v obdobju 4ih let 24 delavcem več mesecev zaporedoma ni plačal predpisanih prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač v skupnem znesku okrog 54.454,45 EUR, s tem pa jim omejil pravico do bruto plače in odvzel pravico, da se plača navedenim delavcem v navedenem obdobju upošteva v izračun pokojninske osnove), vsebuje še očitek neizplačila celotnih plač, neplačila predpisanih dodatkov k plači, posledično prikrajšanje 11 delavcev za pravico do izplačila plače oziroma pravice do nadomestila plače, očitek neizplačila regresa za letni dopust in s tem prikrajšanje 20 delavcev za pravico do regresa za letni dopust ter očitek neizplačila delavcem pripadajoče odpravnine in tako prikrajšanje 3 delavcev za odpravnino. Tudi v drugi citirani sodbi vsebuje očitek večjo kriminalno količino kot v obravnavanem primeru, tako poleg neplačila predpisanih prispevkov za socialno varnost tudi neplačilo celotne plače in sorazmernega dela regresa za 16 zaposlenih oškodovanih delavcev.

37Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe v točki 15, obtožencu kot obteževalno okoliščino upoštevalo težo kaznivega dejanja, ki se odraža v številu oškodovanih delavcev (pod točko I/1 22 delavcev, pod točko I/2 skupno 30 delavcev), obsegu kršitve pravic (neplačilo prispevkov oziroma neplačilo plač za 18 delavcev v obdobju 9 ih mesecev in za 18 delavcev v obdobju 14 ih mesecev) in trajanju kršitve pravic, izvršene z dejanjem (dalj časa trajajoče obdobje od 18. 1. 2013 do 18. 4. 2014). Drži, da so bili delavci oškodovani za večji znesek, ta je na dan 17. 3. 2014 znašal 11.986,60 EUR, vendar je bil celoten znesek izterjan v postopku davčne izvršbe in še pred uvedbo kazenskega postopka, na kar pravilno opozarjajo zagovorniki v odgovoru na pritožbo. Tudi način storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti obtožencu dodatno v škodo glede na to, da je takšen način poslovanja, to je odobritev posojil obtoženega kot direktorja družbe B. d.o.o. samemu sebi, potekalo že vrsto let pred tem, to je od leta 2010 dalje, torej pred inkriminiranim obdobjem, pri čemer je v inkriminiranem obdobju obtoženec vrnil večji znesek kredita kot ga je v tem obdobju prejel, kar pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavlja zagovornik obtožene pravne osebe. Okoliščina, da gre za delujočega delodajalca, ki ustvarja dobiček, ta pa se je v letih 2018 in 2019 kot ugotavlja državna tožilka, povečal, prav tako ne gre obtožencu v škodo, temveč kvečjemu v korist. Sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo obtožencu v korist njegovo nekaznovanost, sodelovanje v postopku davčne izvršbe, da so bile obveznosti do delavcev v pretežnem delu hitreje poravnane, kar pa glede na to, da postopek davčne izvršbe teče po uradni dolžnosti, obtoženec pa je v tem postopku aktivno sodeloval, ni mogoče oceniti drugače kot izključno obtožencu v korist. Tako je pri tehtanju razlogov za odmero kazni sodišče prve stopnje odmerilo kazensko sankcijo ustrezno glede krivde, dejanja in samega obtoženca. Ustrezno je odmerilo tudi višino denarne kazni, določene v okviru pogojne obsodbe obtoženi pravni osebi. Drži pritožbena ugotovitev, da je le ta odmerjen le nekoliko nad zakonsko določenim minimumom (predstavlja ga znesek 10.000,00 EUR), a glede omejitev iz drugega odstavka 16. člena ZOPOKD (višina denarne kazni ne sme presegati polovice premoženja pravne osebe) in ugotovljene posebne olajševalne okoliščine s strani obtoženca kot njenega direktorja ni razloga za spremembo višine denarne kazni v škodo obtoženi pravni osebi.

38V pritožbi zagovornika obtožene pravne osebe izpostavljene okoliščine ne gre dodatno vrednotiti pravni osebi, ki odgovarja na podlagi svojega prispevka k opustitvi njenega direktorja, to je obtoženca, v korist še v večji meri, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče je dalo primerno težo okoliščini, da je družbi uspelo iziti iz težav, prestala je celo prisilno poravnavo in je sedaj zdrav delujoči gospodarski subjekt. Pritožbeno izpostavljanje uspešnega poslovanja družbe z okrog 20 zaposlenih, ki vse obveznosti do delavcev redno plačuje, nima posebne teže. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo, da gre za majhno gospodarsko enoto, da pridobiva na dobičku, ki je v letu 2018 znašal 64.298,77 EUR, v naslednjem letu pa 93.493,77 EUR. Pritrditi je zagovorniku, da poplačilo zapadlih obveznosti v postopku davčne izvršbe ni mogoče šteti obtožencu v škodo, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje, ker gre za okoliščino, na katero obtoženi ni imel vpliva. Neporavnani prispevki so davčna terjatev in se lahko izterjajo le v davčni izvršbi, v postopku davčne izvršbe pa je obtoženec aktivno sodeloval in tako so bili vsi prispevki delavcev lahko tudi poplačani, kar pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo obtožencu v korist in temu dalo tudi primerno težo.

39Neutemeljena so prizadevanja zagovornika obtožene pravne osebe za odpustitev kazni, trdeč, da delavcem ni nastala nobena škoda. Kazen se sme odpustiti, če vodstveni ali nadzorni organ po storitvi kaznivega dejanja, pri katerem je za pravno osebo podan temelj odgovornosti iz 4. točke 4. člena ZOPOKD prostovoljno naznani storilca, preden je bilo dejanje odkrito in takoj odredi vrnitev protipravno pridobljene premoženjske koristi ali odpravi povzročene škodljive posledice ali sporoči podatke o temeljih odgovornosti za druge pravne osebe. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer.

40Sodišče druge stopnje še na tem mestu dodaja, da glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

41Na podlagi vsega navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi zagovornikov obtoženca, zagovornika obtožene pravne osebe ter državne tožilke niso podani in da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, saj izveden dokazni postopek izključuje možnost kakršnekoli drugačne odločitve. Ker prvostopenjska sodba tudi sicer ne vsebuje kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

42Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspelih pritožb. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7112, 71113, 7117, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obtoženca, gospodarske moči pravne osebe, izbrane kazenske sankcij, časa trajanja postopka in zapletenosti obravnavane kazenske zadeve.

¹ Tako sodbe VS RS I I ps 22840/2011 z dne 20. 9. 2012, I Ips 27567/2012 z dne 22. 12. 2015, I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016, I Ips 34451/2015 z dne 10. 1. 2019,
² K. Filipčič, L Tičar, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, 2019, k členu 196, stran 345.
³ Tako sodba Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 14593/2015 z dne 24. 8. 2017.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012, točka 12.
⁵ Sodba ESČP Zolotukhin proti Rusiji št. 14939/03 z dne 10. 2. 2009, točka 82.
⁶ Dikcija prekrška „ ne predloži obračuna davčnega odtegljaja ali ne predloži obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način oziroma v predpisanih rokih“.
⁷ Dikcija prekrška „kot plačnik davka ne izračuna, odtegne ali ne plača davčnega odtegljaja za davčnega zavezanca v skladu z zakonom“.
⁸ Odločbe VS RS I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017, I Ips 61453/2011 z dne 18. 1. 2017, I Ips 48704/2015 z dne 5. 9. 2019, I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018,I Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020.
⁹ Po četrtem odstavku 14. člena ZFPPIPP nastopi neizpodbojna domneva trajnejše nelikvidnosti v primeru, če družba za več kot dva meseca zamuja s plačilom prispevkov.
¹⁰ Nenamerno (malomarno) kršenje relevantnih blanketnih predpisov ne pomeni kaznivega dejanja.
¹¹ Deisinger, mag. Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 341.
¹² K. Filipčič, L Tičar, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, 2019, k členu 196, stran 330.
¹³ Odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 61453/2011 z dne 11. 12. 2015, I Ips 27567/2012 z dne 22. 12. 2015, I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012 in I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016 ter še Višje sodišče v Ljubljani VII Kp 12039/2018 z dne 19. 11. 2019.