3. člen ZPIZ-2

Tožnica v zahtevi pri upravnem organu ni zahtevala samostojne pravice, ki bi pogojevala odločanje toženca z izdajo odločbe. Tožničina zahteva o informaciji glede obsega zavarovanja ne predstavlja upravne zadeve, saj obseg zavarovanja ni pravica iz obveznega zavarovanja, ki so naštete v 3. čl. ZPIZ-2. Ugotavlja se le v okviru odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Toženec bo ob podaji zahteve za priznanje katere izmed pravic, presojal izpolnjevanje pogojev in opravil eventualno odmero pripadajoče dajatve. Tožnica bo ob morebitnem nestrinjanju z odločbo, s katero bo odločeno o konkretni pravici, imela na voljo vsa pravna sredstva.

Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 pojasnilo razliko med prikrajšanjem ali omejitvijo temeljne pravice delavca do obračuna in plačila socialnih prispevkov iz (takrat veljavnega) prvega odstavka 196. člena KZ-1 ter izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, po drugem odstavku 196. člena KZ-1.

Pri zahtevi tožnice za znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ne gre za samostojno pravico, ki bi jo tožnica lahko samostojno uveljavila v posebnem ugotovitvenem postopku. Tožničina zahteva se nanaša na dejstvo, da zakon omogoča, da se poleg časa prebitega v obveznem zavarovanju, v zavarovalno dobo všteje tudi nekatera obdobja izven delovnega razmerja, ki jih zakon taksativno našteva. Kot pravilno izpostavlja toženec, bo lahko tožnica znižanje starosti zaradi skrbi za otroka uveljavljala v postopku, ki se bo začel na njeno zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, tj. v postopku dejanske upokojitve. Ob morebitnem nestrinjanju z odločbo toženca, bo imela tožnica na voljo vsa pravna sredstva.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o drugem odstavku 4. člena ZPIZ-2, ki določa da pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo. Pri poklicnem zavarovanju namreč ne gre za obvezno zavarovanje po ZPIZ-2. Obvezno zavarovanje je urejeno v drugem delu zakona in se z njim zagotavljajo pravice do pokojnine, pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka ter pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-2), medtem ko je poklicno zavarovanje urejeno v enajstem delu ZPIZ-2 in se z njim zagotavlja pravica do poklicne pokojnine (drugi odstavek 3. člena ZPIZ-2). Določba drugega odstavka 4. člena ZPIZ-2 tako ne zajema tudi poklicnega zavarovanja. Glede na vse navedeno z odločitvijo sodišča prve stopnje ni poseženo v pravico do pokojnine (kot pravico do socialne varnosti) iz 50. člena Ustave RS.

Pogoj za izbiro med dvema ali več pokojninami iz obveznega zavarovanja, da zavarovanec v času izbire izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin. V okoliščinah obravnavanega primera, ko je potrebno tožnika za pasivnega zavarovanca iz 21. člena ZPIZ-2 šteti od leta 1997 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je na dan 1. 3. 2016, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, izpolnjeval tudi pogoje za invalidsko pokojnino. Če bi bilo ugotovljeno, da je kot pasivni zavarovanec izpolnil pogoj invalidnosti (tudi starost in pokojninsko dobo) na dan 1. 3. 2016 (odkar je uživalec starostne pokojnine) in s tem pogoje za invalidsko pokojnino, bo imel možnost izbire med obema pokojninskima dajatvama.

Ker prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ampak nastopi že z neplačilom prispevkov, in je poškodbena posledica neplačila prispevkov prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti, ta predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, kršitev kot jo uveljavljajo zagovorniki v pritožbi, pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Glede na ustaljeno sodno prakso pa ni potrebno, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi obtožbe sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori. Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejs

Nikakor ne more biti protipravno ravnanje toženca, ko tožniku, ob sicer res za nazaj priznani pravici do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ni plačal prispevkov niti obdobja prejemanja tega nadomestila ni upošteval pri določitvi pokojninske osnove, torej pri odmeri starostne pokojnine. Nasprotno. Pravica do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot jo je urejal ZPIZ sama po sebi ne pomeni vključenosti v obvezno pokojninsko zavarovanje, niti plačevanja prispevkov. Obravnavanega nadomestila za čas, ko tožnik ni bil niti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ni mogoče upoštevati pri odmeri starostne pokojnine.

Pri uveljavljanju dodatka za pomoč in postrežbo je prišlo do materialnega in posledično do procesnega nasledstva. Tožnik B.B. je z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Eventuelna zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo bo prešla na dediča, to je tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določenih v zakonu, se v vsakem primeru (lahko) ugotavljajo (le) za zapustnico.

Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja, in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona, že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga, in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ

ZUJF, ki je začel veljati 1. 6. 2012, je za čas od njegove uveljavitve v 6. točki 143. člena določil način izplačevanja letnega dodatka, in sicer tako, da se uživalcem pokojnin, katerih pokojnina v mesecu izplačila letnega dodatka presega 622,00 EUR, letni dodatek ne izplača. Tožnikova pokojnina je v letu 2013 mesečno znašala 871,32 EUR, kar presega znesek 622,00 EUR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal priznanje letnega dodatka v letu 2013, ni utemeljen.

V ZPIZ-2 je bil za zavarovance iz 3. člena določen rok, v katerem morajo ustrezno urediti prostovoljno zavarovanje. Na podlagi te določbe so zavarovanci do vključno 7. 6. 2013 lahko na podlagi dokazil uredili prostovoljno zavarovanje. Tožnica tega ni storila, saj je vlogo za spremembo šifre vrste zavarovanja vložila 12. 6. 2013, rok za vložitev pa se je iztekel 7. 6. 2013. Ker je tožnica zamudila rok za vložitev zahteve, je toženec takšno vlogo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alinee 34. člena ZPIZ-1 od 1. 2. 2012 dalje, pravilno zavrgel (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 11. členom ZPIZ-2).