17. člen ZOPOKD

Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Ker prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ampak nastopi že z neplačilom prispevkov, in je poškodbena posledica neplačila prispevkov prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti, ta predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, kršitev kot jo uveljavljajo zagovorniki v pritožbi, pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Glede na ustaljeno sodno prakso pa ni potrebno, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi obtožbe sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori. Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejs

Škoda je zaradi ravnanja obdolženega D.B. nastala oškodovancu, zato jo je obdolženec kot storilec kaznivega dejanja dolžan povrniti. Zaradi njegovega ravnanja je družba, ki je odgovorna za kaznivo dejanje po v izreku sodbe navedenih določilih ZOPOKD (obdolženec pa je bil tisti, ki je bil zadolžen za to, da se plačilo računov izvrši), pridobila premoženjsko korist v navedenem znesku, hkrati pa je obdolženec s svojim ravnanjem oškodovancu v tem znesku povzročil škodo. Izrek napadene sodbe je zato pravilen, ni nerazumljiv in tudi ne s seboj v nasprotju, z njim pa so skladni tudi razlogi napadene sodbe. Ker je storilec kaznivega dejanja obdolženec, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca odločilo, da ga je dolžan izpolniti obdolženec in mu je povrnitev navedenega zneska utemeljeno naložilo tudi kot obveznost v posebnem pogoju. Pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato ni utemeljena.