26. člen ZOPOKD

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Kdaj gre v konkretnem primeru za izkoriščanje, presoja sodišče v vsakem primeru posebej in sicer glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja. Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Pri avtonomiji osebe gre za posege v ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje), kakor tudi za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja, med katere spada na primer omejevanje prostosti gibanja, vsiljevanje določenih strank, načina, kraja in drugih značilnosti delovanja osebe, ki se prostiruira. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih ter poseg v pravico do samoodločbe. Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V kolikor sodišče protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ugotovi in odvzame, mora biti onkraj razumnega dvoma prepričano, da izvira iz obravnavanega kaznivega dejanja in tudi v njeno vi

Ker prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ampak nastopi že z neplačilom prispevkov, in je poškodbena posledica neplačila prispevkov prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti, ta predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, kršitev kot jo uveljavljajo zagovorniki v pritožbi, pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Glede na ustaljeno sodno prakso pa ni potrebno, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi obtožbe sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori. Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejs

Navedba, da je obtoženi kot direktor in solastnik obdolžene pravne osebe najprej poklical oškodovanca in mu naročil, da s svojim avtodvigalom sodeluje pri montaži, nato pa na pomisleke oškodovanca, da mu obdolžena pravna oseba zaradi svoje prezadolženosti ne bo mogla plačati opravljenega dela, slednjemu zagotovil, da mu bo v primeru neplačila s strani obdolžene pravne osebe sam plačal na podlagi cesijske pogodbe z obdolženo pravno osebo ter mu naročil, naj račun izstavi na obdolženo pravno osebo, s čimer je oškodovanca zavedel, da je opravil naročeno delo in izstavil račun, misleč, da mu bo obtoženi slednjega poravnal, česar pa ni storil in tega tudi ni imel namena storiti že na začetku, nedvomno zadosti zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve.

Škoda je zaradi ravnanja obdolženega D.B. nastala oškodovancu, zato jo je obdolženec kot storilec kaznivega dejanja dolžan povrniti. Zaradi njegovega ravnanja je družba, ki je odgovorna za kaznivo dejanje po v izreku sodbe navedenih določilih ZOPOKD (obdolženec pa je bil tisti, ki je bil zadolžen za to, da se plačilo računov izvrši), pridobila premoženjsko korist v navedenem znesku, hkrati pa je obdolženec s svojim ravnanjem oškodovancu v tem znesku povzročil škodo. Izrek napadene sodbe je zato pravilen, ni nerazumljiv in tudi ne s seboj v nasprotju, z njim pa so skladni tudi razlogi napadene sodbe. Ker je storilec kaznivega dejanja obdolženec, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca odločilo, da ga je dolžan izpolniti obdolženec in mu je povrnitev navedenega zneska utemeljeno naložilo tudi kot obveznost v posebnem pogoju. Pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato ni utemeljena.