25. člen ZOPOKD

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Zgolj ogrozitev premoženja drugega pri poškodbenih kaznivih dejanjih ne zadostuje. Namen inkriminacije po prvem odstavku 223. člena KZ-1 ni varovanje časovno oddaljenih (negotovih) premoženjskih interesov, temveč konkretnega oškodovanja, ki izkazuje takšno stopnjo nevarnosti, da upravičuje kazenskopravno intervencijo, ki je v skladu z načelom omejenosti represije skrajno sredstvo družbenega odzivanja na protipravna dejanja posameznikov.

Pritožbeno stališče zagovornika, da naj bi institut enovitega kaznivega dejanja, ker se je izoblikoval v sodni praksi, predstavljal izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno in zgolj v korist obdolžencu, ni utemeljeno, saj je presoja uporabe tega instituta odvisna od okoliščin vsakokratnega konkretnega primera. Ključno je, da je obtoženka za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala zahtevala kontinuirane, periodične nedovoljene denarne nagrade ter da je bil njen cilj od samega začetka postavljene zahteve čim dlje kontinuirano, periodično sprejemati nedovoljene denarne nagrade v celotnem časovnem obdobju dobav medicinskega materiala, ne glede na dejanskega dobavitelja, pri čemer ji jih je celotno obdobje izročala ista oseba in vedno le in izključno v gotovini. Zato je šlo z vidika obtoženke pri prenosu dobave določenega medicinskega materiala z družbe Y. na družbo X. glede zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih denarnih nagrad zgolj za nadaljevanje ustaljene dotedanje prakse in ne morebiti za oblikovanje nove volje pri obtoženki. Vsa navedena dejstva pa potrjujejo tako visoko homogenost obtoženkinega ravnanja, da je posamičn

Do pripomb na izvedensko mnenje se mora sodišče opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila, ki jih zahteva stranka, niso potrebna, ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje izvedenca. V obravnavanem primeru, ko izvedensko mnenje odločilno vpliva na presojo sodišča in ko delo izvedencev predstavlja bistveni del dokaznega postopka, sodišče stranke ne sme prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. Tudi za dokaz z izvedencem velja razpravno načelo iz 7. člena ZPP. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvida in mnenja izvedenca dokazati (212. člen ZPP). Četudi iz mnenja izvedenca izhajajo določena druga dejstva, ta ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožbe ne morejo biti upoštevana.

Po ugotovitvi, da so zakonski znaki v izreku obtožbe opisanega kaznivega dejanja v zadostni meri konkretizirani, je potrebno pritrditi pritožbi državne tožilke tudi v delu, ko ta graja ugotovitve izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na zgoraj navedeno obtožba tudi na ravni utemeljenega suma povsem zadostno utemeljena, saj zgoraj izpostavljeni dokazi in tudi ostali v obrazložitvi obtožnice navedeni dokazi, vsekakor potrjujejo obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, posledično pa tudi obstoj utemeljenega suma, da je obdolžena pravna oseba za to kaznivo dejanje odgovorna. Odločitev o tem, ali je obdolženec očitano kaznivo dejanje tudi storil in ali je obdolžena pravna oseba odgovorna zanj, je pridržana razpravljajočemu sodišču, ki bo svojo sodbo oprl samo na dejstva in dokaze, ki bodo pretreseni na glavni obravnavi.

Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Premoženje družbe z omejeno odgovornostjo je tuje premoženje ne le navzven, ampak tudi v razmerju do edinega družbenika. Pravilen je tudi iz navedenega izhajajoč zaključek izpodbijanega sklepa, da zgolj na podlagi škode, ki naj bi nastala družbi, ni mogoče avtomatično sklepati, da je škoda hkrati nastala tudi družbenikom te družbe.

Ker tudi po oceni pritožbenega sodišča izveden dokazni postopek ni z gotovostjo potrdil, da bi obdolženca in obdolžena pravna oseba ravnali, kot jim je očitano v obtožbi oziroma o tem obstaja dvom, ki ga z razpoložljivimi dokazni ni bilo mogoče odpraviti, k čemur pa glede na izvedene dokaze ne bi prispevala niti izvedba dokazov, ki so bili predlagani s strani strank, je odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe pravilna in je ne more omajati niti tožilska pritožba niti pritožba pooblaščenca oškodovanca, ki zgolj v bistvu podajata lastno oceno izvedenih dokazov in prepričati v krivdo obdolženih in obdolžene pravne osebe.

Značilnost obravnavanega kaznivega dejanja, brez katere ni tega dejanja, je tudi ta, da mora biti storilčevo ravnanje motivirano s pridobitvijo premoženjske koristi sebi ali komu drugemu ali s povzročitvijo premoženjske škode. Posledično je napačno stališče, da je premoženjska korist protipravna le, če hkrati pomeni tudi oškodovanje gospodarskega subjekta. Koristnost oziroma škodljivost storilčevega ravnanja za gospodarski subjekt ni pomembna, saj ni zakonski znak kaznivega dejanja. Pri tem kaznivem dejanju je premoženjska korist protipravna že zato, ker izvira iz storilčeve zlorabe položaja ali pravic, ne glede na njen vpliv na premoženje gospodarskega subjekta. Ne glede na siceršnje (koristne) učinke pravnega posla, ki je bil sklenjen z zlorabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je kaznivo dejanje podano, če se storilcu dokaže, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti svoj položaj zlorabil z namenom drugemu pridobiti nepremoženjsko korist. Premoženjska korist, ki je pri tem morebiti nastala eni izmed strank pravnega posla, protipravnosti očitanega kaznivega dejanja ne more izključiti.

Ker prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ampak nastopi že z neplačilom prispevkov, in je poškodbena posledica neplačila prispevkov prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti, ta predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, kršitev kot jo uveljavljajo zagovorniki v pritožbi, pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Glede na ustaljeno sodno prakso pa ni potrebno, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi obtožbe sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori. Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejs

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ni neposredno povezano z uvedbo stečaja, saj lahko do tega kaznivega dejanja pride tudi takrat, ko kasneje ni uveden stečaj. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227.členu KZ-1 je v obeh svojih storitvenih oblikah dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, kar je pomembno za začetek teka zastaralnih rokov. Pri vprašanju o tem kdaj in s kakšnim ravnanjem storilec kaznivega dejanja povzroči premoženjsko škodo je potrebno izhajati iz določbe 18. člena KZ-1 (čas storitve kaznivega dejanja): kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica. Obtoženi je s sukcesivnimi prenakazili namenjenih mu plačil na drug transakcijski račun, v daljšem časovnem obdobju preprečeval, da bi se upniki (enako sukcesivno) poplačevali iz sredstev, ki bi se morala stekati na njegov transakcijski račun. Vseh šest upnikov, ki so obtoženemu z judikatno terjatvijo (pravnomočnimi izvršilnimi naslovi) blokirali transakcijske račune, je bilo tako z vsakim prenakazilom na drug račun oškodovanih, saj je bila z vsakim nakazilom odtegnjena možnost poplačila, četudi v manjšem oz

Tožilec mora dokazati vse prvine obtožbe, to je dejanski stan, ki se ujema z zakonskimi znaki očitanih dejanj, protipravnost dejanj in obdolženčevo krivdo, saj je tožilec enako kot sodišče zavezan k iskanju resnice. Obdolžencu pa se v samem kazenskem postopku ni potrebno braniti in mu ni treba ničesar dokazovati ter je lahko dokazno aktiven ali pasiven.

Obtožencu se očita storitev kaznivega dejanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe. Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti, torej tudi plačilo v dogovorjenih rokih ob zapadlosti. Preslepitev v primeru zakonskega znaka po prvem odstavku člena 228 KZ-1 pa je mogoča le v obdobju, ko bi konkretna zaveza storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, med temi zavezami pa je tudi plačilo računa ob zapadlosti. Iz sodbenega izreka izhaja očitek o storitvi kaznivega dejanja med izvajanjem pogodbe, kar je ob povzemanju abstraktnih znakov tega kaznivega dejanja konkretizirano z navedbo časa, ko je obtoženec naročil pri oškodovani družbi izdelavo PZI, to je v drugi polovici leta 2009, račun za izdelavo PZI, ki je bil izstavljen 15. 2. 2012 pa je zapadel 16. 3. 2012. Tak časovni okvir pa po vsebini pomeni čas izvajanja pogodbenih obveznosti, zato je nepravilno zatrjevanje pritožbe o zastaranju kaznivega dejanja (najkasneje 9. 2. 2020). Zaradi izpolnjevanja pogodbenih zavez v dogovorjenih rokih, torej plačila računa, ki je bil izdan 15. 2. 2012 in je zapadel 16. 3. 2012 zato še ni moglo priti do zastaranja, kajti preslepitev je n

Direktor družbe je v smislu vsebine členov 504 ZGD in ostalih tisti, ki na podlagi pooblastila upravlja premoženje družbe in je lahko storilec kaznivega dejanja po 223. členu KZ-1, ki je bilo storjeno v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Direktor izraža voljo družbe, dolžan je poslovati vestno in pošteno, je odgovoren za poslovanje družbe in deluje v korist lastnikov. Pravna oseba pa je samostojna oseba, katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov in namenjeno gospodarski dejavnosti. Storilec kaznivega dejanja po 223. členu KZ-1 je lahko le lastnik stvari ali premoženja, zoper katerega teče postopek prisilne izvršbe. Namen te zakonske določbe je sankcionirati tista ravnanja, ki v postopku prisilne izvršbe preprečijo upnikovo poplačilo terjatev. Na podlagi 223. člena KZ-1 je pravna oseba odgovorna za to kaznivo dejanje, če njen direktor stori kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obtoženi s svojim ravnanjem izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, da je dejanje storil z direktnim naklepom, posebej motiviranim, da doseže pridobitev velike premoženjske koristi, se dejanja zavedal, ga hotel storiti, na kar kaže dobro premišljen način izvršitve. Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentiranim pritožbenim navedbam državne tožilke, da je upoštevajoč obtoženčeve premoženjske razmere in okoliščino, da je dejanje storjeno iz koristoljubnosti, obtoženemu potrebno izreči tudi stransko denarno kazen.

Navedba, da je obtoženi kot direktor in solastnik obdolžene pravne osebe najprej poklical oškodovanca in mu naročil, da s svojim avtodvigalom sodeluje pri montaži, nato pa na pomisleke oškodovanca, da mu obdolžena pravna oseba zaradi svoje prezadolženosti ne bo mogla plačati opravljenega dela, slednjemu zagotovil, da mu bo v primeru neplačila s strani obdolžene pravne osebe sam plačal na podlagi cesijske pogodbe z obdolženo pravno osebo ter mu naročil, naj račun izstavi na obdolženo pravno osebo, s čimer je oškodovanca zavedel, da je opravil naročeno delo in izstavil račun, misleč, da mu bo obtoženi slednjega poravnal, česar pa ni storil in tega tudi ni imel namena storiti že na začetku, nedvomno zadosti zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve.

Uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker bi naj prvostopno sodišče poseglo v pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj, kot jih je obdolžencu in odgovorni pravni osebi glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, očitalo državno tožilstvo in sicer tako, da je obtožbo spremenilo v škodo obdolženih.

Sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve napadene sodbe sicer ugotavlja in razlaga, da sta oba obdolženca odločilno prispevala k storitvi obeh očitanih jima kaznivih dejanj, pri čemer je bila tako zavest, kakor tudi volja vsakega od njiju usmerjena k izvršitvi celotnega vsakega posameznega kaznivega dejanja, za katerega se je vsak od njiju hote odločil, kar vse pomeni, da ju je potrebno obravnavati kot sostorilca, vendar navedenega ne podkrepi s konkretnimi dejstvi, ki bi potrjevala pravilnost zatrjevanih zaključkov prvostopnega sodišča o obstoju sostorilstva obeh obdolžencev pri obeh kaznivih dejanjih. Sodišče prve stopnje je dolžno ugotoviti, kateri od obdolžencev in s čim je izpolnil zakonske zanke očitanega mu kaznivega dejanja in o tem v sodbi navesti jasne razloge, kar pa glede kaznivega dejanja iz točke II izreka prvostopne sodbe ni primer.

Obtožena pravna oseba, ki je v stečaju, je lahko spoznana za odgovorno za storitev kaznivega dejanja, vendar se ji kazenska sankcija ne sme izreči. Zato je pritožbeno sodišče kršitev kazenskega zakona odpravilo s spremembo odločbe o kazenski sankciji na način, da se obtoženi pravni osebi pogojna obsodba ne izreče. Podaljšanje splošnega 15-dnevnega paricijskega roka za plačilo protipravne premoženjske koristi je mogoče le v upravičenih primerih, ko sodišče na utemeljen predlog upravičenca dovoli obročno odplačevanje, ki ne sme biti daljše od dveh let.