376. člen ZKP

Po 376. členu ZKP vroči sodišče prve stopnje izvod pritožbe nasprotni stranki (120. in 121. člen), ki sme nato v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. V obravnavani zadevi oškodovanca nista nasprotni stranki obdolžencu, temveč je to državni tožilec, prav tako pa nista nasprotni stranki državnemu tožilcu. Vročitve pritožbe obdolženčevega zagovornika oškodovancem oziroma njihovemu pooblaščencu, da bi nanjo odgovorili, kadar ne gre za oškodovanca kot tožilca, zakon ne predvideva, prav tako se oškodovancu oziroma njegovemu pooblaščencu zaradi podaje odgovora ne vroči pritožba državnega tožilca.

Kritika vsakokratne oblasti (politikov, javnih funkcionarjev, parlamentarnih in drugih političnih strank, vlade, koalicije in opozicije, nosilcev oblasti oziroma javnih pooblastil in podobno) torej uživa največ pravne zaščite in s tem tudi največ svobode. Pri tem je kritika lahko zelo ostra, celo surova in neusmiljena. Dopušča tudi pretiravanja in izraze, ki so sami po sebi, glede na uporabljene besede in konkludentna ravnanja, žaljivi. Prav v tem je bistvo ustavno pravne zaščite svobode izražanja: pravna zaščita gre tudi pretiranim, šokantnim, žaljivim in javno vznemirjajočim izjavam; deplasiranim, slabega okusa in nizkotnim, v moralnem smislu nepoštenim. Objektivno žaljivi pomen uporabljenih besed in užaljenost naslovnika sama po sebi še ne zadoščata za sklep, da je bila prestopljena meja svobode izražanja. Obstaja namreč bistvena in odločilna razlika med svobodnim izražanjem (free speech) in poštenim izražanjem (fair speech). Ljudi se zato ne sme utišati, preganjati ali kaznovati zgolj zaradi golih besed, ki so bile uporabljene ali le zaradi vsebine besed ali zaradi vsebine idej, ki so za besedami, ampak le zaradi dejanske ali zelo verjetne škode (škodljivih posledic), ki so

Sodišče prve stopnje je ustrezno razumelo konkretni opis očitanega kaznivega dejanja v obtožnici kot konkretni dejanski stan kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ in se do navedenega opredelilo v zaključku točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe ter posebej v poglavju, ki se nanaša na pravno presojo dejanja. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da je iz opisa očitka jasno razvidna povezava negativnega vrednotenja obtoženčevega aktivnega ravnanja, to je podpisa sklepa o odobritvi kredita, z vsebino norm, ki so ga zavezovale kot predsednika uprave. Zaključek sodišča prve stopnje, da v izreku sodbe navedena normativna podlaga predstavlja ustrezno regulativo dolžnega ravnanja obtoženca, ki je, preko podpisa sklepa o odobritvi kredita družbi, katera pogojev za to ni izpolnjevala, deloval v nasprotju z interesom banke, saj je vedel, da ni preverjena sposobnost družbe za vračilo kredita ter realna vrednost sekundarne možnosti poplačila kredita, to je vrsta in obseg zavarovanj (izraba položaja v kombinaciji z opustitvijo dolžnega ravnanja), je pravilen. Iz navedenega opisa je razvidno, da se obtožencu očita ravnanje v naspro

Podpis na povratnici, ki naj bi po oceni sodišča prve stopnje potrjevala vročitev sodbe obsojencu dne 11. 6. 2021, se tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem razlikuje od obsojenčevih podpisov v spisu. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te okoliščine ni opredelilo, prav tako je ostalo nepojasnjeno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila sodba obsojencu vročena preko pristojnih organov Republike Avstrije dne 13. 7. 2021, zato sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb niti ne more preizkusiti. Predmet presoje v pritožbenem postopku je zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, torej sodišče druge stopnje preizkuša zgolj tiste ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je utemeljilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, podatkov, ki jih je pridobilo po izdaji sklepa in vložitvi pritožbe, pa pri pritožbenem odločanju ne more in ne sme upoštevati.

Zatrjevana procesna kršitev ni podana. V 376. členu ZKP je med drugim določeno, da izvod pritožbe vroči sodišče prve stopnje nasprotni stranki, ki sme nato v osmih dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. Četudi nasprotna stranka odgovori na pritožbo po poteku zakonskega roka, ga predsednik senata ne zavrže, temveč ga, če o pritožbi še ni bilo odločeno, pošlje sodišču druge stopnje, kateremu lahko, vsaj posredno koristi pri odločanju o utemeljenosti pritožbe. Kot že pravilno navaja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, je iz navedenega zakonskega določila in njegove razlage ugotoviti, da lahko sodišče druge stopnje tudi neposredno upošteva oziroma obravnava prepozno vložen odgovor na pritožbo vse do svoje odločitve o pritožbi. Tretji odstavek 378. člena ZKP med drugim določa, da če je stranka, ki je vložila pritožbo, na seji navzoča, predstavi glavne poudarke vložene pritožbe, nasprotna stranka pa lahko poda odgovor na pritožbo. S tem ko je v obravnavani zadevi senat Višjega sodišča v Ljubljani zagovorniku "ukazal" naj se omeji na osnovne poudarke svoje pritožbe in ko je državna tožilka podala (prebrala) odgovor na pritožbo zagov

Če sodišče prve stopnje premoženjske koristi ne odvzame, pa bi jo moralo, je državno tožilstvo upravičeno vložiti pritožbo iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP. Tega pritožbenega razloga ne izključuje določba drugega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Ta izključitveni razlog se navezuje na pogoj skladnosti izrečene sodbe s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde – predmet takega sporazuma pa glede na drugi odstavek 450.b člena ZKP sploh ne more biti odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi (razen način njenega odvzema). Obsojenca sodišče ni bilo dolžno poučevati na obveznost odvzema premoženjske koristi, ker je to posledica, ki sledi po sili zakona obsodilni sodbi, v kateri je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje, s katerim ali zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska korist. Obsojenec oziroma njegova zagovornica sta imela v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje možnost odgovoriti na pritožbo okrožne državne tožilke. Na ta način je bilo obsojencu omogočeno varstvo njegovih pravic in interesov na v pritožbi zatrjevano kršitev kazenskega zakona. Poleg tega je imel tudi pravico do (izredneg

Prvostopenjsko sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika s spisi predložilo sodišču druge stopnje, ne da bi počakalo na iztek osemdnevnega roka, v katerem bi oškodovanec kot tožilec lahko odgovoril na pritožbo. Drugostopenjsko sodišče pa oškodovancu kot tožilcu ob obravnavi obdolženčeve pritožbe na seji senata ni omogočilo obravnave njegovega odgovora na pritožbo, čeprav je bil ta prvostopenjskemu sodišču poslan pravočasno. Zaradi takšnega postopanja sodišča je bila prekršena pravica oškodovanca kot tožilca izjaviti se o navedbah v pritožbi obdolženčevega zagovornika.

Obdolženec mora imeti možnost, da se izjavi o pritožbi zoper sklep, ki je primerljiv odločitvi o krivdi ali kazenski sankciji oziroma sicer pomembneje posega v njegove pravice ali pravne interese, kljub temu, da ZKP ne vsebuje določbe, po kateri bi moralo sodišče izvod pritožbe zoper sklep vročiti nasprotni stranki ter ji omogočiti, da nanjo odgovori, kot je to določeno v primeru pritožbe zoper sodbo (376. člen ZKP).

Navaja, da je v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, zaradi storitve takšnega kaznivega dejanja pa storilcu ni mogoče izreči varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 64. člena KZ, saj ne gre za hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Pritožba, ko navaja, da storilcu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (oziroma glede na neprištevnost storilca dejanja, ki ima znake tega kaznivega dejanja, kot v obravnavanem primeru), tega ukrepa ni mogoče izreči, nima prav.

Sodišče ni prekršilo določbe 376. člena ZKP, ker obdolženca ni pozvalo, da odgovori na pritožbo okrožne državne tožilke, saj mu je že z vročitvijo pritožbe omogočilo udejanjanje pravice, da na pritožbo nasprotne stranke odgovori. Dejstvo, da je obdolženec, ki opravlja poklic policista, storil naklepno kaznivo dejanje, pomeni obteževalno okoliščino.

Sodišče prve stopnje prekršilo določbo 376. člena ZKP, ko je pritožbo obsojenčevega zagovornika z vsemi spisi predložilo sodišču druge stopnje, ne da bi počakalo na iztek 8-dnevnega roka, v katerem bi lahko državni tožilec kot nasprotna stranka odgovoril na pritožbo. Zaradi takega ravnanja sodišča je bila prekršena pravica državnega tožilca izjaviti se o navedbah v pritožbi obdolženčevega zagovornika. Vendar pa se obsojenčev zagovornik ne more uspešno sklicevati na kršitev določb postopka na škodo nasprotne stranke in na tej podlagi zatrjevati, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Vročevalec, ki mora obdolžencu, ki nima zagovornika, vročiti sodbo, ne zadosti zakonski zahtevi iz 1. odstavka 118. člena ZKP s tem, da obdolženčevi stanodajalki naroči, naj bo obdolženec naslednjega dne ob določeni uri v stanovanju, da mu vroči sodno pisanje. V primeru odsotnosti naslovnika vročevalec največkrat ne more vedeti, ali bodo lahko osebe iz 1. odstavka 119. člena ZKP pisanje še pravočasno izročile naslovniku. Ker tudi pri nadomestni vročitvi teče rok za pravno sredstvo od vročitve prejemniku in ne od izročitve naslovniku, je o pravočasnosti izročitve naslovniku mogoče govoriti takrat, ko ima slednji na voljo tolikšen del roka, ki mu še omogoča vložitev učinkovitega pravnega sredstva.

če sodišče prve stopnje obsojenčev odgovor na pritožbo oškodovanca v postopku za preklic pogojne obsodbe napačno šteje kot pritožbo zoper sodbo in jo zavrže kot prepozno, višje sodišče na obsojenčevo pritožbo takšen sklep zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ob pravilni uporabi zakona razveljavi. Če nasprotna stranka prekorači 8 dnevni rok za vložitev odgovora na pritožbo sodišče takšnega odgovora ne zavrže, ker gre za procesni in ne prekluzivni rok in ker v zakonu nima pooblastila.

Vročitev pritožbe zoper sodbo je urejena v 376. členu ZKP. Navedena določba ni našteta v 1. odstavku 403. čl. ZKP, ki ureja postopek s pritožbo zoper sklep. V tem odstavku tudi ni našteta določba 378. čl. ZKP, ki določa, kdaj in na kakšen način mora pritožbeno sodišče obvestiti stranko o seji senata pritožbenega sodišča. Glede na to, da v napadenem sklepu ne gre za primer iz 492. čl. ZKP, navedeni kršitvi nista podani. Predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja, obseg inkriminirane dejavnosti in dejstvo, da je obtoženec še v drugih kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, ne glede na psihofizično stanje obtoženca, narekuje uporabo zgolj pripora, ko s hišnim priporom očitno ni mogoče preprečiti obtožencu, da bi ponavljal kazniva dejanja z elementi nasilja in s tem ogrožal varnost ljudi.

Obdolženki je bil v pogojni obsodbi določen tudi posebni pogoj, da mora v določenem roku oškodovancu povrniti škodo, vendar sodišče prve stopnje škode ni prisodilo. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe obdolženke sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da posebnega pogoja ni izreklo, ker bi bila sicer podana kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženke po 5. točki 365. člena ZKP.

Podana je kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca, če mu ni bila ob izrečeni kazni zapora zaradi obravnavanega kaznivega dejanja izrečena enotna kazen z upoštevanjem kazni po prejšnji obsodbi v skladu s čl. 49/I KZJ, takšno kršitev pa mora sodišče druge stopnje v pritožbenem preizkusu upoštevati po uradni dolžnosti.

Obdolženka v pritožbi ne navaja nobenega od razlogov za izpodbijanje sodbe iz člena 363 ZKP, pač pa le obširno ponavlja zagovor in pojasnjuje okoliščine, v katerih je storila kaznivo dejanje, ki ga odkrito prizna in hkrati predlaga, da ji sodišče omogoči bivanje v stanovanju, ki ga nezakonito zaseda. V zvezi s takšno pritožbo v korist obdolženke, ki ne vsebuje podatkov iz 2. in 3. točke prvega odst. 362. čl. ZKP, se je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. odst. 376. člena ZKP omejilo na preizkus kršitev zakona iz 1. in 2. točke. 1. odstavka citiranega člena ter na preizkus odločbe o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da te kršitve niso podane, da je izrečena kazenska sankcija primerna, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče druge stopnje preizkusi izpodbijano sodbo glede uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona (člen 363 tč. 1 in 2), ki nista obrazložena, le v obsegu, ki ga določata 1. in 2. tč. 1. odst. 376. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe glede ugotovljenega dejanskega stanja ne more preizkušati izven okvira, ki ga določajo obtožba, prvostopna sodba in pritožba s svojimi razlogi.

Pritožbeno sodišče je s poizvedbami na Ministrstvu za notranje zadeve (člen 370/4 ZKP) ugotovilo, da takšno orožje (plinska pištola in pištola KT-9 mm) s posebnim dovoljenjem in pod določenimi pogoji občani smejo nabavljati in imeti v posesti, kar pomeni, da to orožje ne sodi med tiste vrste orožja (4. člen Zakona o orožju), katerega promet in posest sta prepovedana. Zaradi kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca (člen 365 točka 1 ZKP) je pritožbeno sodišče v tem delu obtoženca oprostilo obtožbe po 1. točki 350. člena ZKP. Razlogi zaradi katerih je odločilo v korist soobtoženca, ki se je v tej smeri pritožil, so v korist obtoženca, ki se v tej smeri ni pritožil, zaradi česar je tudi tega obtoženca oprostilo dela obtožbe po 1. točki 350. člena ZKP in ga spoznalo za krivega v manjšem obsegu (člen 380 ZKP).