VSRS Sodba IV Ips 5/2021

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Celju razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Velenje je zoper storilko A. A. s. p. izdal odločbo o prekršku z dne 2. 7. 2019, s katero jo je spoznal za odgovorno storitve prekrška po 3. točke četrtega odstavka 46. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) ter ji izrekel globo v višini 2.000 EUR. Odločba je bila storilki dne 24. 7. 2019 vročena s fikcijo vročitve na podlagi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 58. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe o prekršku je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) storilki poslala opomin pred izvršbo z dne 6. 9. 2019 za plačilo globe v višini 2.000 EUR in stroškov izvršilnega postopka v višini 200 EUR. Storilka je nato dne 14. 9. 2019 vložila prošnjo za obročno plačilo globe in stroškov postopka. Dne 1. 10. 2019 pa je podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati napovedala zahtevo za sodno varstvo. Prekrškovni organ je s sklepom z dne 4. 10. 2019 predlog storilke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil, napoved zahteve za sodno varstvo pa zavrgel. Zoper navedeni sklep je storilka dne 17. 10. 2019 vložila zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Celju s sodbo ZSV 916/2019 z dne 17. 4. 2020 ugodilo in sklep prekrškovnega organa z dne 4. 10. 2019 spremenilo tako, da je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo in zadevo vrnilo v fazo napovedi zahteve za sodno varstvo o glavni stvari z napotilom prekrškovnemu organu, da izda odločbo z obrazložitvijo in pravnim poukom o pravnem sredstvu.

2Storilka je dne 8. 6. 2020 prekrškovnemu organu podala ponovno napoved zahteve za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ s sklepom z dne 24. 6. 2020 na podlagi drugega odstavka 63. člena ZP-1 zavrgel kot nedovoljeno. Odločitev je oprl na prvi odstavek 57.c člena ZP-1 ter ugotovitev, da je storilka dne 14. 9. 2019 FURS zaprosila za obročno odplačevanje globe v desetih obrokih, kar je FURS odobril in je storilka do 24. 6. 2020 plačala 1.600 EUR globe. Zoper odločitev prekrškovnega organa je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je pojasnila, da ne drži, da je plačala globo pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku, temveč je bil postopek v fazo pred pravnomočnostjo odločbe prekrškovnega organa vrnjen šele s sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 916/2019 z dne 17. 4. 2020. Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo ZSV 468/2020 z dne 30. 7. 2020 zahtevo za sodno varstvo zavrnilo ter pritrdilo ugotovitvi prekrškovnega organa, da je storilka globo, izrečeno z odločbo prekrškovnega organa, v zvezi s katero je napovedala vložitev zahteve za sodno varstvo, plačala pred pravnomočnostjo te odločbe, saj je bil prekrškovni postopek s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 17. 4. 2020 vrnjen v fazo pred izdajo obrazložene odločbe o prekršku, zato odločba še ni postala pravnomočna. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 57.c člena ZP-1 in navaja, da je bila na takšno posledico storilka z odločbo prekrškovnega organa z dne 2. 7. 2019 opozorjena.

3Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 468/2020 z dne 30. 7. 2020 v zvezi s sklepom prekrškovnega organa z dne 24. 6. 2020 in odločbo o prekršku z dne 2. 7. 2019 vlaga vrhovni državni tožilec Boris Ostruh zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve desetega odstavka 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 57.c člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. V obrazložitvi zahteve pojasnjuje, da je namen določbe 57.c člena ZP-1 v preprečitvi situacij, da bi kršitelji s plačilom polovične globe hkrati imeli možnost vložitve rednega pravnega sredstva, s čimer bi izigrali učinkovitost izvršitve pravnih naslovov, ki kršiteljem prekrškovnih norm nalagajo določeno obveznost v razmerju do države. Zato se določba uporablja v primerih, ko kršitelj pred pravnomočnostjo plača polovičen znesek globe, s čimer se po predhodni seznanitvi iz pravnega pouka zavestno odpove pravici do sodnega varstva. Za tak primer pa ne gre v konkretni prekrškovni zadevi, ko je storilka s plačevanjem globe pričela oktobra 2019, ko jo je k temu zavezoval pravnomočen in izvršljiv oblastni akt pristojnega organa, saj je okrajno sodišče šele s sodbo z dne 17. 4. 2020 odločilo, da se postopek o prekršku zoper storilko vrne v fazo napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo. Uporaba določbe 57.c člena ZP-1 bi v konkretnem primeru storilko, če bi hotela »obdržati« pravno sredstvo, prisilila k nespoštovanju pravnomočne in izvršljive odločbe prekrškovnega organa, torej k samovoljnemu ravnanju naslovnice oblastnega akta države. V tej zvezi poudarja, da vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne ustavi izvršilnega postopka. Zato položaja storilke ne gre enačiti s situacijami, ki jih naslavlja 57.c člen ZP-1, saj storilka ni imela izbire med možnostjo polovičnega plačila globe in vložitvijo rednega pravnega sredstva, ampak je lahko sprejela zgolj odločitev o tem, ali se bo podredila pozivu izvršilnega organa na podlagi pravnomočne odločbe ali bo tvegala uporabo prisilnih sredstev za izterjavo dolga zoper njo. Storilka je torej s prostovoljnim plačevanjem globe pričela zaradi zavezujoče odločbe organa, ki je bila izvršljiva, določba 57.c člena ZP-1 pa ureja situacije, v katerih zoper kršitelja ne obstoji pravnomočna in izvršljiva sodna odločba in zato preprečuje možnost kombiniranja ugodnosti kršiteljev na način, da bi plačali polovično globo in imeli hkrati možnost vložitve rednega pravnega sredstva in s tem popolni izognitvi plačilu. Pravica storilke do polovičnega plačila globe pa je v konkretnem primeru »oživela« šele s seznanitvijo storilke z odločbo sodišča, da je postopek vrnjen v fazo napovedi za vložitev zahteve za sodno varstvo. Vložnik še pojasnjuje, da je izpodbijana odločitev sodišča tudi v nasprotju s predhodno odločitvijo sodišča v isti zadevi, ko je storilki priznalo pravico do napovedi zahteve za sodno varstvo. Sodišče je po presoji vložnika napačno uporabilo določbo prvega odstavka 57.c člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, saj bi moralo zahtevi za sodno varstvo skladno z desetim odstavkom 65. člena ZP-1 ugoditi in odpraviti sklep prekrškovnega organa o zavrženju nedovoljene zahteve za sodno varstvo in hkrati odločiti o zahtevi storilke A. A.

4Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki in njeni zagovornici, ki nanjo nista odgovorili.

B.

5V obravnavani zadevi je bila storilki globa izrečena z odločbo o prekršku, plačilo katere ureja drugi odstavek 57.c člena ZP-1 in ne njen prvi odstavek (ta ureja plačilo globe, izrečene s plačilnim nalogom) kot je to napačno navedeno v izpodbijani sodbi in obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti. Drugi odstavek 57.c člena ZP-1 določa, da kršitelj, ki ne napove zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, plača polovični znesek globe v roku osmih dni po izteku roka za napoved zahteve za sodno varstvo. Če plača polovično globo pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo, zahteva za sodno varstvo zoper odločbo ni dovoljena, razen, če je v skladu z določbami tega zakona globo moral plačati pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo.

6Iz poteka postopka je razvidno, da je odločba o prekršku z dne 2. 7. 2019, ki je bila storilki vročena s fikcijo vročitve dne 24. 7. 2019, postala pravnomočna dne 2. 8. 2019, to je z dnem, ko je potekel rok za napoved zahteve za sodno varstvo. S potekom osemdnevnega roka po pravnomočnosti odločbe prekrškovnega organa oziroma po izteku roka za napoved zahteve za sodno varstvo, je storilka skladno z drugim odstavkom 57.c člena izgubila tudi pravico do plačila polovičnega zneska globe. Po poteku 30 dnevnega roka za prostovoljno plačilo globe je odločba postala tudi izvršljiva in kot takšna je bila v izvršitev posredovana pristojnemu organu, to je FURS. FURS je nato storilki posredoval opomin pred izvršbo z dne 6. 9. 2010, v katerem jo je poučil, da lahko skladno z drugim odstavkom 18. člena ZP-1 poda prošnjo za obročno plačilo in da bo v primeru, da se storilka na opomin ne bo odzvala oziroma predlog za izvršbo ne bo preklican s strani predlagatelja, zoper njo na podlagi 143. člena v zvezi s 156. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začet postopek davčne izvršbe, katerih stroške plača dolžnik. Opomin je vseboval tudi opozorilo o možnosti nadomestitve neizterljive neplačane globe z nadomestnim zaporom skladno z 20.a členom ZP-1. Storilka je po prejemu opomina dne 14. 9. 2019 pri FURS vložila prošnjo za obročno plačilo globe in stroškov postopka ter nato dne 1. 10. 2019 prekrškovnemu organu podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Predlogu je nato po vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper odločitev prekrškovnega organa ugodilo Okrajno sodišče v Celju s sodbo z dne 17. 4. 2020, s čimer se je odločanje v prekrškovnem postopku vrnilo v fazo pred napovedjo zahteve za sodno varstvo.

7Iz opisanega poteka postopka izhaja, da storilka zoper odločbo prekrškovnega organa v trenutku, ko je na FURS naslovila prošnjo za obročno plačilo globe, ni (več) mogla napovedati zahteve za sodno varstvo, torej je bila odločba že pravnomočna. Poleg tega je bila ta tudi že izvršljiva. Storilka takrat ni imela več ne pravice do polovičnega plačila globe kot tudi ne pravice do vložitve pravnega sredstva oziroma njegove napovedi. Lahko je vložila le predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kar je tudi storila, kateri pa, kot pravilno opozarja vložnik zahteve, na tek izvršilnega postopka ne vpliva. Ker je storilka prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« šele z odločitvijo Okrajnega sodišča v Celju z dne 17. 4. 2020, s katerim je ugodilo predlogu storilke za vrnitev v prejšnje stanje. Storilka se je s plačilom globe po opominu FURS, na kar je bila v pravnem pouku tudi izrecno opozorjena, izognila postopku prisilne izterjave, in če globe ne bi bilo mogoče prisilno izterjati, tudi odreditvi nadomestnega zapora. Storilka je bila globo, izrečeno s pravnomočnim in izvršljivim oblastvenim aktom, dolžna plačati, pri čemer bi se globa v primeru, ko ne bi bila »prostovoljno« plačana, prisilno izterjala. V obravnavanem primeru tako tudi ni mogoče govoriti o prostovoljnem plačilu globe v smislu drugega odstavka 57.c člena ZP-1, ki izrecno kot izjemo, ko zahteva za sodno varstvo ni nedovoljena, določa primere, ko kršitelj globo mora plačati pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo. Ker storilka teka izvršilnega postopka ni mogla ustaviti z vložitvijo pravnih sredstev v zvezi z odločbo o prekršku, je bila edina možnost, da prepreči prisilno izvršitev pravnomočne in izvršljive odločbe, plačilo globe oziroma njeno obročno odplačevanje. Globo je tako dejansko morala plačati, saj bi bila ta sicer prisilno izterjana oziroma bi bil zoper storilko lahko odrejen nadomestni zapor.

8Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sta prekrškovni organ in Okrajno sodišče v Celju z izpodbijano sodbo kršili določbo drugega odstavka 57.c člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, saj sta s tem, ko sta zaključili, da je zahteva za sodno varstvo zaradi plačila globe s strani storilke na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe o prekršku nedovoljena, nepravilno uporabili navedeno določbo zakona ter s tem storilki odvzeli pravico do pravnega sredstva zoper odločbo o prekršku.

C.

9Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ter razveljavilo izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Celju in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).