105. člen ZUP

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja. Kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka ne more uveljavljati napak, za katere trdi, da jih je zagrešil organ. Razlog za vrnitev v prejšnje stanje torej ne more biti nepravilna vročitev upravnega akta. Če je bila vročitev nepravilna, do zamude namreč ni prišlo, pač pa je pravilnost vročitve lahko upoštevna pri presoji pravočasnosti pritožbe ali izrednega pravnega sredstva.

Ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnica v sporočilu o neuspeli osebni vročitvi poučena, da bo po tem roku dokument puščen v hišnem predalčniku, kar pa ji v obravnavanem primeru ni bil, temveč ji je bil dokument ponovno poslan s priporočeno pošto, sodišče šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena šele z dnem ponovne vročitve dokumenta. Na vročitev in pravne učinke upravnega razmerja praviloma strankin ugovor, da pooblaščenca ni pooblastila, če za to ni posebej izkazanih znakov, ne vpliva. Gre za odgovornost pooblaščenca do stranke oziroma za njuno notranje razmerje, kar pa na pravilnost opravljene vročitve ne vpliva. Tožnica ne more uspeti s pavšalnimi in neizkazanimi navedbami o tem, da naj bi bila nekaj dni odsotna oziroma da naj ji mož ne bi pravočasno izročil pošiljke, domnevne nepravilnosti pri vročanju pa sicer tudi ne predstavljajo razloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Prvostopenjski organ je na podlagi drugega in tretjega odstavka 106. člena ZUP v povezavi s prvim podstavkom 104. člena ZUP odločil o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tako, da je le-tega skladno z v uvodu navedenimi zakonskimi določbami ZUP v izreku zavrgel (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). V nasprotju s tem pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisal, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Ker stranka in strankina sestra v predlogu okoliščin ni verjetno izkazala, je RTV Slovenija odločila v skladu 106. člen ZUP. Takšna odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj se sklep ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Zadnji dan osemdnevnega subjektivnega roka se je iztekel 6. 2. 2020. Tožnica se pri tem nepravilno sklicuje na objektivni rok treh mesecev in pri tem spregleda prvi odstavek 105. člena ZUP, ki določa subjektivni rok osem dni, saj sta oba roka začela teči dne 29. 1. 2020, ko je bil tožnici sklep DT 4934-12291/2020 tudi vročen.

Tožnik je vložil tožbi zoper akta, s katerima je tožena stranka predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s predhodnim zavrženjem vloge tožnika za podaljšanje roka za dopolnitev vloge. Ker sta bila akta o zavržbi predloga za podaljšanje roka odpravljena v drugem upravnem sporu in ker iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka glede na odločitev sodišča tožniku podaljšala rok za dopolnitev vlog, tožnik nima več pravnega interesa za konkretni tožbi, to je za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zavržbo podaljšanja roka, saj je organ dejansko vrnil zadevo v prejšnje stanje. Torej ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče v tem upravnem sporu sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj je tožena stranka dejansko vrnila postopek v fazo, kot jo z izpodbijano tožbo tožnik želi, je po presoji sodišča prenehal pravni interes tožnika za odpravo te odločbe.

Storilka je prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, zato pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« z odločitvijo sodišča o ugoditvi storilkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožnika sta zamudila objektivni rok treh mesecev, ki se šteje od objektivne okoliščine - dneva zamude in ni odvisen od vednosti ali nevednosti predlagatelja. Glede na to, da sta tožnika prišla v zamudo s pretekom roka za vložitev pritožbe, to je s 14. 10. 2017, bi predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko vložila v treh mesecih od tega dne, vendar je nesporno, da sta pritožbo s smiselnim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložila (šele) 22. 11. 2018. To pomeni, da sta zamudila rok za predlog v vrnitev v prejšnje stanje. Zaradi zamude tega roka pa vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče predlagati (tretji odsatvek 105. člena ZUP).

Vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, ker tožnici odločba prvostopenjskega organa ni bila vročena, kot je to navajala tožnica. Če pa zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, se tak predlog kot nedovoljen zavrže.

Za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil storilec hkrati z zahtevo za sodno varstvo, je stvarno pristojen prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku.

Predhodno dodeljena izredna denarna socialna pomoč ni bila porabljena v roku iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre, zato tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči pravilno zavrnilo.

Glede tožbenih navedb, da tožnik poziva na dopolnitev prošnje ni prejel, ker je bil v tistem času pri sorodnikih, pa sodišče ugotavlja, da je bila vročitev poziva na dopolnitev vloge pravilno opravljena v skladu s 87. členom ZUP na tožnikov naslov. Zato okoliščin, ki jih navaja tožnik v tožbi, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Te bi bilo mogoče uveljavljati v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Razlogi za zamudo so opravičljivi le, če jih stranka ni zakrivila, tako na primer nepredvidljiv dogodek, ki je stranki preprečil, da bi procesno dejanje opravila v določenem roku ali pa dogodek, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Stranka mora glede na navedeno dokazati, da za zamudo ni kriva. Možnost vrnitve v prejšnje stanje pa je potrebno omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja.

Če je tožeča stranka z vročevalcem dosegla dogovor, da ji po njegovih internih pravilih določen čas ne bo vročal nekaterih pošiljk, to ne more biti stvar upravnega postopka, temveč izključno razmerja med pooblaščencem tožeče stranke in vročevalcem. Pooblaščenec tožeče stranke je 16. 8. 2010 iz poštnega predalčnika prevzel tako predmetno odločbo kot tudi obvestilo. Čeprav tedaj še ni prišlo do zamude, pa se je pooblaščenec na podlagi navedenih okoliščin seznanil s tem, da ne bo imel na voljo celotnega pritožbenega roka, predvsem pa tudi s tem, kdaj bo nastopila zamuda. Z dnem nastopa zamude je torej pooblaščenec zanjo že vedel, tako da je najkasneje tega dne pričel teči osemdnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil vložen dne 3. 9. 2007, tožnika pa niti v tožbi ne prilagata nobenih dokaznih listin, ki bi lahko imele za posledico drugačno ugotovitev glede datuma vložitve predloga. S tem sta tožnika zamudila 8-dnevni rok za vložitev predloga, kot ga določa 1. odstavek 105. člena ZUP.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo, vložen po več kot treh mesecih od dneva zamude, je vložen prepozno in ga je treba zavreči. Objektivni rok treh mesecev se šteje od dneva zamude in ni odvisen od zavedanja predlagatelja o zamudi. Gre za zakonski, nepodaljšljiv rok in po preteku tega roka vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča.

Ker je tožnica predlog za vrnitev v prejšnje stanje podala po izteku trimesečnega roka, ki je začel teči od nastanka zamude, je odločba tožene stranke, da se predlog zavrže, zakonita.

Iz ugotovitev obeh davčnih organov izhaja, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi zamude roka za obnovo postopka, prepozen. Dejstvo, da je pooblaščenec tožnika odločbo z dne 5. 7. 2002 (ki jo navaja kot razlog za obnovo) prejel dne 8. 7. 2002, ni sporno. Od tega dne tudi po mnenju sodišča pričnejo teči roki, kot to pravilno ugotavljata davčna organa. Tako bi tožnik lahko predlagal obnovo postopka po 263. členu ZUP samo v enem mesecu od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze (1. točka 260. člena) oz. v primeru iz 4. točke 260. člena od dneva, ko je mogel uporabiti nov akt.

Če je pritožba zoper prvostopno upravno odločbo prepozna, jo je treba zavreči. Vrnitev v prejšnje stanje se lahko predlaga le ob pogojih iz ZUP.

Tožnikova navedba, da je zamudil rok za vložitev pritožbe zoper prvostopno upravno odločbo zato, ker je na Hrvaškem zbiral dokumentacijo, ki jo je želel pritožbi priložiti, ni opravičljiv razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje.

Tožbo je treba zavrniti, ker je tožnik zamudil materialni rok za vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije (25.12.1991).