57.c člen ZP-1

Poleg dejstva, da je bilo pred pravnomočnostjo izvršeno polovično plačilo globe, je odločilno tudi dejstvo, da je polovično plačilo bilo izvršeno po volji oziroma s soglasjem storilca, o čemer mora sodba imeti jasne in prepričljive razloge, zlasti kadar je odsotnost tega odločilnega dejstva z zadostno stopnjo verjetnosti zatrjevana v zahtevi za sodno varstvo, ki je bila podkrepljena s pravno relevantnimi dokaznimi predlogi, katerih sodišče ni izvedlo in zavrnitve ni obrazložilo, s čimer je storilcu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, pri čemer kršitev utegne vplivati na zakonitost uporabe prvega odstavka 57.c člena ZP-1.

Prekrškovni organ se sicer pravilno sklicuje na določbo 57.c člena ZP-1, vendar gre za pravilo, ki ga je treba razlagati na način, da ima storilec kljub temu možnost dokazati, da je bila polovična globa plačana brez njegove vednosti in v nasprotju z njegovo voljo.

Iz določbe drugega odstavka 57.c člena ZP-1 izhaja, da zahteva za sodno varstvo ni dovoljena, če storilec znesek polovične globe plača v roku za napoved zahteve za sodno varstvo. Storilki sta v roku za napoved zahteve za sodno varstvo napovedali zahtevo za sodno varstvo, nato pa sta šele po izteku roka za napoved plačali celotno izrečeno jima globo. Plačilo globe v celotnem (in ne le polovičnem) znesku po prepričanju pritožbenega sodišča dodatno kaže na to, da storilki nista imeli namena izkoristiti ugodnosti, ki jo ponuja zakon, to je plačati polovično globo ter se s tem odpovedati zahtevi za sodno varstvo.

Polovično plačilo globe, (ne)napoved zahteve za sodno varstvo ali njen umik so instituti pritožbenega prava, ki se medsebojno dopolnjujejo, vsem pa je značilno, da stranka z njihovo uporabo izrazi voljo, da se pravici do pravnega sredstva odpove. Storilka je polovično globo plačala pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo, zaradi česar je na podlagi drugega odstavka 57.c člena ZP-1 pravico do zahteve za sodno varstvo izgubila, kar velja tudi v primeru, ko je zagovorniku odločba o prekršku bila vročena kasneje, saj je tudi v tem primeru storilka (kršiteljica) polovično plačilo globe izvršila pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo.

Ne glede na to, da je prekrškovni organ o obeh prekrških odločil z isto odločbo, gre še vedno za dva različna prekrška, ki naj bi bila storjena z dvema različnim dejanjema, zato plačilo globe za en prekršek ne vpliva na dovoljenost zahteve za sodno varstvo za drug prekršek. Tudi sicer je bil storilcu za prekršek po šestem odstavku 110. člena ZPrCP izrečen opomin, določbo 57.c člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pa je mogoče uporabiti le, če je storilcu izrečena globa.

Ker je storilec plačal globo v polovičnem znesku 400,00 EUR v osmih dneh po pravnomočnosti plačilnega naloga, ni dolžan plačati celotnega zneska globe v znesku 800,00 EUR, kar pomeni, da ni dolžan plačati še preostalih 400,00 EUR, kot sta v razlogih sklepov napačno navedla sodišče prve stopnje in prekrškovni organ.

Z zavrženjem zahteve za sodno varstvo se namreč posega v pravico do pravnega sredstva, ki je ustavno varovana kategorija, zaradi česar mora za upravičenost takega posega biti izkazano, da je plačilo polovične globe pred pravnomočnostjo plačilnega naloga, posledica storilčevega voljnega ravnanja. Zato je poleg dejstva, da je bilo pred pravnomočnostjo izvršeno polovično plačilo globe, potrebno tudi zanesljivo ugotoviti, kdo je to plačilo izvršil, na kakšni podlagi oziroma s kakšnim namenom, predvsem pa ali je to plačilo bilo izvršeno po volji oz. s soglasjem storilca.

ZP-1 v določbi tretjega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 57.c člena ZP-1 zahteva zgolj pravni pouk v zvezi s pravicami, obveznostmi in omejitvah iz prvega, drugega in tretjega odstavka 57.c člena ZP-1, ki pa ne zajema tudi pouka o tem, kolikšen bo znesek globe v primeru neuspeha z vloženo ZSV. Od povprečno razumnega človeka je namreč utemeljeno pričakovati da ve, da bo v primeru neuspeha z vloženim pravnim sredstvom moral plačati celotno izrečeno globo.

Plačilni nalog po 57. členu ZP-1 se izda samo, če prekršek ugotovi pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa sama (bodisi z osebno zaznavo ali z uporabo tehničnih sredstev bodisi z ugotovitvami na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju storitve prekrška). Navedeni zakonski kriterij v predmetni zadevi ni izpolnjen, saj je prekršek zaznala uslužbenka oškodovanega javnega podjetja A. d.o.o., pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa pa je relevantna dejstva v postopku o prekršku začela ugotavljati šele po podaji oškodovančevega predloga slabe tri mesece po storitvi prekrška. Konkretno vodenje hitrega postopka o prekršku je odstopalo od zakonske ureditve v tem, da je bila storilcu takoj izdana pisna odločba z obrazložitvijo (namesto brez obrazložitve) in da je bil storilcu dan pravni pouk, da lahko vloži zahtevo za sodno varstvo (namesto da bi bil poučen, da mora najprej vložiti napoved za sodno varstvo). Nobene izmed teh kršitev ni mogoče opredeliti kot bistvene kršitve določb postopka o prekršku v smislu drugega odstavka 155. člena ZP-1.

Ugovor v postopku o prekršku nima le narave pravnega sredstva, temveč zakon posebej določa, da se ugovor šteje kot izjava v hitrem postopku o prekršku, s čimer se kršitelju omogoča, da se izjavi o "obtožbi" ter hkrati predlaga dejstva in dokaze v svojo obrambo. Prekrškovni organ mora zaradi ugovora zoper plačilni nalog svojo odločitev znova pretehtati z vidika vsebine ugovora in nato z odločbo odločiti o glavni stvari postopka, torej o prekršku, odgovornosti storilca za prekršek in o sankciji zanj; pri tem ne gre samo za ugotavljanje utemeljenosti ugovora, ampak se ugotavlja obstoj vseh odločilnih dejstev za izvedbo dokazov zanje, upoštevajoč tudi druge ugotovitve v postopku izdaje plačilnega naloga po tem zakonu. Pri tem mora prekrškovni organ upoštevati prepoved reformatio in peius.

Po presoji višjega sodišča bi bila ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 57. c člena ZP-1 takšna, da bi bila zahteva za sodno varstvo nedovoljena le v primeru, če bi kršitelj polovično globo plačal pred iztekom roka za vložitev zahteve za sodno varstvo. Vrhovno sodišče takšni razlagi kot jo ponuja višje sodišče v izpodbijani sodbi ne pritrjuje, saj je v nasprotju z jasno jezikovno razlago predmetne določbe zakona, ki določa, da je zahteva za sodno varstvo nedovoljena, če kršitelj globo plača pred pravnomočnostjo plačilnega naloga, torej ne le do poteka roka za vložitev pravnega sredstva. Takšno razlago potrjuje tudi namen zakonodajalca in s tem zgodovinska razlaga predmetne določbe. Ravno tako tudi logična in namenska razlaga, saj je njen namen v zmanjšanju števila (neutemeljenih) zahtev za sodno varstvo, s čimer se zagotavljajo učinkovitost postopka, zmanjšanje stroškov izterjave in spodbujanje plačilne discipline. Izbira, ali bo vložil pravno sredstvo ali bo plačal polovico globe pa je v celoti na kršitelju, ki se s plačilom globe prostovoljno odpove pravici do pravnega sredstva, zato je tehtanje navedenih pravic nepomembno za razlago te določbe

Storilka je prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, zato pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« z odločitvijo sodišča o ugoditvi storilkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Iz dokazil predloženih pritožbi izhaja dvom o pravilnosti potrdila o pravnomočnosti na plačilnem nalogu ob dejstvu, da je bila zoper plačilni nalog vložena zahteva za sodno varstvo kot redno pravno sredstvo, o katerem še ni bilo dokončno odločeno. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da je klavzula pravnomočnosti preuranjeno dana na plačilni nalog in je preuranjena ugotovitev, da je storilec v preizkusni dobi storil hujši prekršek, ki ima za posledico preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Zato je po mnenju pritožbenega sodišča plačilo polovične globe pred pravnomočnostjo v smislu drugega stavka prvega odstavka 57. c člena ZP-1 razumeti kot plačilo polovične globe pred iztekom roka za vložitev zahteve za sodno varstvo.1 Plačilo polovične globe po vložitvi zahteve za sodno varstvo pa ne pomeni odpovedi že vloženi zahtevi za sodno varstvo, treba šteti, da se je odpovedal pravici do plačila polovične globe in ne zahtevi za sodno varstvo. Iz zgoraj povzetega opisa dejanskega stanja pa ni razvidno, kakšne razmere naj bi bile v trenutku vožnje na vozišču in katerim konkretnim razmeram oz. okoliščinam bi storilka morala prilagoditi hitrost vožnje, zaradi česar dejanja, kot je opisano v plačilnem nalogu, ni mogoče šteti za prekršek.

Pritožba je s priloženimi dokazili vzbudila dvom o pravilnosti podatkov o pravnomočnosti plačilnih nalogov glede na nedvomno izkazano dejstvo, da je storilec zoper plačilna naloga vložil zahtevi za sodno varstvo, prav tako je zoper sklepa o zavrženju zahteve za sodno varstvo vložil dovoljeno pravno sredstvo, o katerem pa glede na spisovne podatke še ni bilo odločeno.

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju temeljito proučiti pritožbenega izvajanja ter ugotoviti, zoper kateri PN je storilec vložil ZSV dne 27. 12. 2018 in na kateri PN se nanaša plačilo 400,00 EUR, ki je priloženo vloženi ZSV storilca, v ta namen bo moralo vpogledati tudi prekrškovni spis prekrškovnega organa v zvezi z izdajo PN št 182130000668 z dne 1. 10. 2018, za katerega prekrškovni organ trdi, da je ta PN postal pravnomočen in da naj bi globo v tem postopku storilec poravnal, odprta pa naj bi ostajala zadeva po izdani PN 182330000106 z dne 13. 12. 2018. Če se bo izkazalo, da zoper PN št. 182330000106 z dne 13. 12. 2018 storilec ni plačal globe v polovički, bo potrebno njegovo ZSV, za katero prekrškovni organ trdi, da je vložena pravočasno, obravnavati vsebinsko.

Sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z zakonom, ko je obdolžencu določilo globo za vsak posamezni prekršek, mu nato v skladu s 27. členom ZP-1 izreklo enotno globo v višini seštevka posamezno določenih glob in ga v drugem odstavku pravnega pouka prepisa izreka sodbe (l. št. 46 – 48) poučilo, da lahko v primeru, če zoper sodbo v delu, ki se nanaša na prekrške pod točkami 2., 3. in 4. izreka te sodbe, ne napove pritožbe, plača polovično globo, ki jo mora plačati v roku osmih dni po izteku roka za pritožbo. Iz takega pravnega pouka je povsem jasno za koliko bo znižana enotna globa v primeru, če se obdolženec odloči, da se glede katerega od posameznih prekrškov ne bo pritožil in so pritožbeni očitki o dvoumnem in nedefiniranem pravnem pouku neutemeljeni. Domnevo iz drugega odstavka 107. člena ZPrCP o naknadnem strinjanju z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom je mogoče uporabiti le v primeru, ko gre za preizkus alkoholiziranosti voznika, ki je bil ustavljen med vožnjo, ne pa tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je torej preizkus z elektronskim alkotestom bil odrejen in opravljen dosti kasneje na obdolženčevem domu in ko je obdolženec celo izjavil, da je alkohol už

Iz določbe prvega odstavka člena 57.c ZP-1 izhaja, da kršitelj, ki ne vloži ZSV zoper PN, plača polovico izrečene globe, če le-to poravna v 8-ih dneh po pravnomočnosti. V primeru, če pa plača polovično globo pred pravnomočnostjo, pa ZSV in ugovor zoper PN nista dovoljena, razen če je storilec v skladu z določbami tega zakona globo moral plačati pred pravnomočnostjo. Že novela ZP-1H je namreč v novem členu 57.c izrecno določila, da če kršitelj plača polovico globe pred pravnomočnostjo, ZSV zoper odločbo prekrškovnega organa oziroma PN ni dovoljena, taka ureditev pa je bila še dopolnjena z novelo ZP-1I, ki pa je v navedenem pravilu dodala še izjemo, v skladu s katero ima kršitelj pravico do vložitve ZSV zoper PN oziroma odločbo o prekršku tudi v primeru, če je v skladu z določbami tega zakona globo moral plačati pred pravnomočnostjo. Takšna situacija pa je predvidena v določbi sedmega odstavka člena 57 ZP-1, po kateri mora kršitelj, ki bi se lahko z odhodom zaradi prebivanja v tujini izognil plačilu globe, plačati globo takoj na kraju prekrška in za takšen primer gre tudi v obravnavanem primeru, ko je bil PN izdan v skladu z določbo prvega odstavka člena 201 ZP-1, v skladu s kater

Odvoz vozila s pajkom je ukrep pooblaščene osebe, ki je po zakonu vezano na določen prekršek, v konkretnem primeru na prekršek iz 1. točke četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. To pomeni, da je tudi pravno varstvo v zvezi s tem ukrepom primarno zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo o prekršku. Zaradi povezanosti prekrška (nepravilno parkiranje) in ukrepa (odvoz nepravilno parkiranega vozila) velja, da se odpoved pravici do ugovora zoper plačilni nalog (v primeru plačila polovične globe) nanaša tudi na ukrep odvoza nepravilno parkiranega vozila. Če je tožeča stranka menila, da bi moral prekrškovni organ v zvezi z odvozom vozila izdati ustrezen upravni akt (in da prekrškovni organ izdajo takšnega akta neutemeljeno odklanja), bi lahko sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljala s tožbo, s katero bi zahtevala izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) (3. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Tudi (neupravičena) opustitev izdaje upravnega akta s strani prekrškovnega organa v okoliščinah konkretnega primera ne bi mogla biti protipravna v tem smislu, da bi utemeljila odškodninsko odgovornost države. Odpravi nepravilnosti pri odločanju je nam

Treba je pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da je bila polovična globa plačana pred pravnomočnostjo plačilnega naloga, s tem pa je po določbi prvega odstavka 57.c člena ZP-1 ugasnila storilkina pravica zahtevati sodno varstvo.