103. člen ZUP

Vročilnica je javna listina, kar pomeni, da velja izpodbojna domneva, da je bilo pisanje vročeno. Naslovnik lahko resničnost na njej navedenih dejstev izpodbija, vendar je na njem tako trditveno kot dokazno breme. V odločbah, na katere se sklicuje v pritožbi, je šlo za položaj, ko je naslovnik izpolnil svoje trditveno in dokazno breme in na ta način vzbudil dvom v pravilnost vročitve. V tem smislu naslovnik ne nosi sam vsega tveganja pri vročanju, ampak zadošča, da vzbudi razumen dvom v pravilnost vročitve.

Bolezen ali težko zdravstveno stanje samo po sebi še ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak bolezen predstavlja opravičen vzrok za zamudo zgolj v primeru, če je nepredvidljiva in nenadna, tako da predlagatelju preprečuje, da bi opravil procesno dejanje sam ali po pooblaščencu. Iz predloga niti iz tožbe pa ne izhaja, da je bilo tožnikovo stanje takšne narave. Prav nasprotno, tožnik sam pojasni, da gre za dalj časa trajajoče zdravstvene težave, ki izvirajo iz leta 2020 in so se nadaljevale oziroma trajale tudi v letu 2022. Davčni organ je torej izhajal iz pravilne razlage standarda opravičenega vzroka iz prvega dostavka 103. člena ZUP in ga v okoliščinah konkretnega primera tudi pravilno uporabil.

Ker je bila pritožba, ki jo je zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o denarni kazni vložil tožnik, iz procesnih razlogov (kot prepozna) zavržena, drugostopenjski organ pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o izrečeni denarni kazni vsebinsko sploh ni presojal, kar pomeni, da pritožba ni bila vsebinsko izčrpana, akt, izdan v postopku na prvi stopnji, pa ni postal materialnopravno dokončen. V takšnem primeru zoper upravni akt, izdan v upravnem postopku na prvi stopnji, tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti, dokler stranka s tožbo uspešno ne izpodbije procesnih ovir za vsebinsko obravnavo pritožbe. Opravičenost vzroka za zamudo roka pa lahko organ po prvem odstavku 103. člena ZUP po vsebini presoja šele, ko ugotovi, da je stranka rok za opravo dejanja (npr. za vložitev pritožbe) zamudila zaradi vzroka, ki je na strani stranke. V primeru, če se ugotovi, da pisanje stranki ni bilo vročeno skladno s predpisi (t. i. pomota pri vročanju), gre za napako organa oziroma za procesno kršitev, zaradi katere se vročitev šteje za opravljeno šele tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik pisanje dejansko prejel. Stranka zato v primeru ugotovljene napake pri vro

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja. Kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka ne more uveljavljati napak, za katere trdi, da jih je zagrešil organ. Razlog za vrnitev v prejšnje stanje torej ne more biti nepravilna vročitev upravnega akta. Če je bila vročitev nepravilna, do zamude namreč ni prišlo, pač pa je pravilnost vročitve lahko upoštevna pri presoji pravočasnosti pritožbe ali izrednega pravnega sredstva.

Ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnica v sporočilu o neuspeli osebni vročitvi poučena, da bo po tem roku dokument puščen v hišnem predalčniku, kar pa ji v obravnavanem primeru ni bil, temveč ji je bil dokument ponovno poslan s priporočeno pošto, sodišče šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena šele z dnem ponovne vročitve dokumenta. Na vročitev in pravne učinke upravnega razmerja praviloma strankin ugovor, da pooblaščenca ni pooblastila, če za to ni posebej izkazanih znakov, ne vpliva. Gre za odgovornost pooblaščenca do stranke oziroma za njuno notranje razmerje, kar pa na pravilnost opravljene vročitve ne vpliva. Tožnica ne more uspeti s pavšalnimi in neizkazanimi navedbami o tem, da naj bi bila nekaj dni odsotna oziroma da naj ji mož ne bi pravočasno izročil pošiljke, domnevne nepravilnosti pri vročanju pa sicer tudi ne predstavljajo razloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi pooblaščenca morala ravnati z večjo skrbnostjo in svoje delo organizirati tako, da bi se s tožnikom lahko čim prej sestala, saj sta sklep prejela že 20. 4. 2022 in se je rok za pritožbo iztekel 28. 4. 2022. Ker pa je tožnik zbolel, bi lahko z njim komunicirala po telefonu, lahko pa bi, saj sta imela veljavno pooblastilo in potrebne podatke, vložila pritožbo, česar pa nista storila.

Določba tretjega odstavka 103. člena ZUP je, v nasprotju s prvim odstavkom istega člena, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje zaradi objektivnih oziroma nezakrivljenih okoliščin, namenjena ravno saniranju kratkih zamud pri opravi procesnih dejanj, do katerih pride zaradi subjektivnih okoliščin na strani stranke ali njenega pooblaščenca.

Do zamude roka je prišlo na podlagi očitne zmote, razlogi za nastanek te zmote pa so na strani obeh strank, ki bi obe (glede na svoje subjektivne lastnosti) morali delovati s povečano stopnjo skrbnosti.

Prvostopenjski organ je na podlagi drugega in tretjega odstavka 106. člena ZUP v povezavi s prvim podstavkom 104. člena ZUP odločil o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tako, da je le-tega skladno z v uvodu navedenimi zakonskimi določbami ZUP v izreku zavrgel (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). V nasprotju s tem pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisal, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Ker stranka in strankina sestra v predlogu okoliščin ni verjetno izkazala, je RTV Slovenija odločila v skladu 106. člen ZUP. Takšna odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj se sklep ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Zadnji dan osemdnevnega subjektivnega roka se je iztekel 6. 2. 2020. Tožnica se pri tem nepravilno sklicuje na objektivni rok treh mesecev in pri tem spregleda prvi odstavek 105. člena ZUP, ki določa subjektivni rok osem dni, saj sta oba roka začela teči dne 29. 1. 2020, ko je bil tožnici sklep DT 4934-12291/2020 tudi vročen.

Sodišče je v IV. in V. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe in sklepa v zvezi z odločitvijo toženca glede tožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Izrecno se je opredelilo, da gre v primeru zamude roka iz 88. člena ZPIZ-2 za materialni prekluzivni rok, ki ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje, hkrati pa potrdilo pravilnost odločitve toženca, da zatrjevane zdravstvene težave ne predstavljajo upravičenih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje. Takšno razlogovanje sodišča vsebuje notranje nasprotje.

Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnica med drugim navedla kot razlog zdravstveno stanje zakonskega partnerja, svojo starost in slabši vid, kar po presoji sodišča niso opravičiljivi razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da prav zaradi teh okoliščin ni mogla pravočasno vložiti pritožbe, saj teh okoliščin ni z ničemer konkretizirala. Tudi po mnenju sodišča je tožnica navaja dalj časa trajajoče splošne okoliščine, ki pa ne morejo biti razlog, ki opravičuje zamudo pri vložitvi pritožbe.

Storilka je prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, zato pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« z odločitvijo sodišča o ugoditvi storilkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso gre pri pooblastilu s takšno vsebino, kot izhaja iz obravnavanega primera, za splošno pooblastilo, brez omejitev na posamezna procesna dejanja v upravnem postopku. Odpoved pooblastila pa velja šele od naznanitve organu, pred katerim teče postopek, zato odpovedi pooblastila pa tudi ni mogoče upoštevati za nazaj. Odločbi sta bili že vročeni pooblaščencu A. (o obeh odločbah je bil naslovnik, tj. ... obveščen že 18. 2. 2019, fikcija vročitve tako je nastopila 6. 3. 2019, kar vse izhaja iz povratnic vrnjenih pošiljk ter navedenega obvestila z dne 6. 3. 2019), torej je bila vročitev opravljena.

Napako tožnikove pooblaščenke, ki je tožbi, ki se nanaša na drugega tožnika v zvezi z drugim izpodbijanim aktom, priložila priloge, ki se nanašajo na tožnika v tem upravnem sporu, je pripisati nezadostni skrbnosti tožnikove pooblaščenke, ki bi morala kot odvetnica, od katere se pričakuje večja skrbnost, pred vložitvijo vlog na sodišče preveriti, ali pošilja tožbe za vse štiri njene stranke in ali so priloge k tožbam ustrezne. Iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je bila prva napaka storjena že pri tiskanju tožb, saj tožnikova sploh ni bila natisnjena, nato pa še ob odpravi, saj je tožnikove priloge priložila tožbi, ki se nanj ni nanašala. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za napako, do katere je prišlo v sferi tožnikove pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo oprave procesnega dejanja. Prav tako zatrjevani delovna preobremenjenost in časovna stiska nista okoliščini, ki ju tožnikova pooblaščenka ni mogla predvideti oziroma odkloniti.

Rok za vložitev zahteve za uveljavljanje odškodnine je določen v 8. členu ZPŠOIRSP in je tipičen materialni rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja odškodnino kot materialno pravico, določeno v ZPŠOIRSP. Ne gre za sui generis rok, kot meni tožnik. Da gre za materialni rok, izhaja tudi iz enotnega stališča upravno sodne prakse (npr. I U 2526/17, I U 1713/18). Vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča v primeru zamude materialnega roka, za kar gre v konkretnem primeru. V nasprotju s procesnimi roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank, je bil rok za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva materialni rok, določen v materialnem pravu, tj. ZPŠOIRSP in se je nanašal na samo (materialno) upravičenje tožnika.

Za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje na podlagi tretjega odstavka 103. člena ZUP morajo biti izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe kumulativno, in sicer da je organ prejel vlogo v treh dneh po izteku roka, da bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico in da je razlog za zamudo roka očitna pomota. Za ravnanje tožnic pri vlaganju pritožbe sta organa pravilno presodila, da ni bilo neodvisno od njune volje in dejanj. Vzrok njuni zamudi pritožbenega roka je bilo neznanje in ne lapsus (napaka, ki ne nastane zaradi neznanja).

Fikcijo vročitve je sicer mogoče izpodbijati, vendar morajo za to obstajati stvarno utemeljeni razlogi. Tožeča stranka ni izkazala upravičenega razloga za neprevzem pošiljke, saj je imela možnost pošiljko dvigniti še pred potekom roka in pred odhodom na službeno pot, pa tega ni storila.

Tožnica ni verjetno izkazala okoliščin, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenih dejanj, in razlogov, ki jih je pretežno dopolnil drugostopenjski organ. Ker ni sporno, da so bila sporna pisanja na način iz 85.a člena vročena tožnici v času, ko je navedena določba že veljala, in kar je takšen način vročanja v davčnih zadevah zakonsko predpisan, tožnica nima prav, da bi morala predhodno soglašati s takšnima načinom vročanja, saj zakon česa takega ne predpisuje.

Napačna domneva tožnice, da se rok za tožbo šteje od dneva, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem nabiralniku in ne od dneva, ko je potekel 15 dnevni rok za prevzem pošiljke, ne predstavlja očitne pomote iz tretjega odstavka 103. člena ZUP. Sodišče se strinja z davčnim organom, da pri tem ni nepomembno, da vročitev ni bila opravljena laični osebi, pač pa strokovni osebi (davčni svetovalki) in tudi s stališčem davčnega organa, da gre za napako tožničine pooblaščenke oziroma njeno neskrbno ravnanje in torej ne gre za očitno pomoto iz tretjega odstavka 103. člena ZUP.