104. člen ZUP

Bolezen ali težko zdravstveno stanje samo po sebi še ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak bolezen predstavlja opravičen vzrok za zamudo zgolj v primeru, če je nepredvidljiva in nenadna, tako da predlagatelju preprečuje, da bi opravil procesno dejanje sam ali po pooblaščencu. Iz predloga niti iz tožbe pa ne izhaja, da je bilo tožnikovo stanje takšne narave. Prav nasprotno, tožnik sam pojasni, da gre za dalj časa trajajoče zdravstvene težave, ki izvirajo iz leta 2020 in so se nadaljevale oziroma trajale tudi v letu 2022. Davčni organ je torej izhajal iz pravilne razlage standarda opravičenega vzroka iz prvega dostavka 103. člena ZUP in ga v okoliščinah konkretnega primera tudi pravilno uporabil.

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja. Kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka ne more uveljavljati napak, za katere trdi, da jih je zagrešil organ. Razlog za vrnitev v prejšnje stanje torej ne more biti nepravilna vročitev upravnega akta. Če je bila vročitev nepravilna, do zamude namreč ni prišlo, pač pa je pravilnost vročitve lahko upoštevna pri presoji pravočasnosti pritožbe ali izrednega pravnega sredstva.

Ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnica v sporočilu o neuspeli osebni vročitvi poučena, da bo po tem roku dokument puščen v hišnem predalčniku, kar pa ji v obravnavanem primeru ni bil, temveč ji je bil dokument ponovno poslan s priporočeno pošto, sodišče šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena šele z dnem ponovne vročitve dokumenta. Na vročitev in pravne učinke upravnega razmerja praviloma strankin ugovor, da pooblaščenca ni pooblastila, če za to ni posebej izkazanih znakov, ne vpliva. Gre za odgovornost pooblaščenca do stranke oziroma za njuno notranje razmerje, kar pa na pravilnost opravljene vročitve ne vpliva. Tožnica ne more uspeti s pavšalnimi in neizkazanimi navedbami o tem, da naj bi bila nekaj dni odsotna oziroma da naj ji mož ne bi pravočasno izročil pošiljke, domnevne nepravilnosti pri vročanju pa sicer tudi ne predstavljajo razloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Odsotnost tožnice, zaradi neodložljivih obveznosti v tujini, ni opravičljiv razlog. To namreč ni nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek, ampak stvar organiziranosti poslovanja tožnice, za kar sama nosi odgovornost. Prav tako na odločitev ne vplivajo navedbe tožnice o določilih ZUP v zvezi z vročanjem. Predmet te zadeve je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za odločitev o njem pa so relevantna določila od 103. do 108. člena ZUP.

Določba tretjega odstavka 103. člena ZUP je, v nasprotju s prvim odstavkom istega člena, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje zaradi objektivnih oziroma nezakrivljenih okoliščin, namenjena ravno saniranju kratkih zamud pri opravi procesnih dejanj, do katerih pride zaradi subjektivnih okoliščin na strani stranke ali njenega pooblaščenca.

Prvostopenjski organ je na podlagi drugega in tretjega odstavka 106. člena ZUP v povezavi s prvim podstavkom 104. člena ZUP odločil o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tako, da je le-tega skladno z v uvodu navedenimi zakonskimi določbami ZUP v izreku zavrgel (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). V nasprotju s tem pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisal, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Ker stranka in strankina sestra v predlogu okoliščin ni verjetno izkazala, je RTV Slovenija odločila v skladu 106. člen ZUP. Takšna odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj se sklep ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Tožnik je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložil tudi vlogo za odobritev pravnega posla, o kateri pa prvostopenjski upravni organ še ni odločil. Zoper dokončno odločitev o tožnikovi vlogi za odobritev pravnega posla, ki bo v obravnavanem primeru predstavljala odločitev o glavni stvari, pa bo tožnik imel možnost vložitve tožbe v upravnem sporu, v katerem bo lahko uveljavljal tudi ugovore v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo obravnavanega sklepa o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče je v IV. in V. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe in sklepa v zvezi z odločitvijo toženca glede tožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Izrecno se je opredelilo, da gre v primeru zamude roka iz 88. člena ZPIZ-2 za materialni prekluzivni rok, ki ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje, hkrati pa potrdilo pravilnost odločitve toženca, da zatrjevane zdravstvene težave ne predstavljajo upravičenih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje. Takšno razlogovanje sodišča vsebuje notranje nasprotje.

Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnica med drugim navedla kot razlog zdravstveno stanje zakonskega partnerja, svojo starost in slabši vid, kar po presoji sodišča niso opravičiljivi razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da prav zaradi teh okoliščin ni mogla pravočasno vložiti pritožbe, saj teh okoliščin ni z ničemer konkretizirala. Tudi po mnenju sodišča je tožnica navaja dalj časa trajajoče splošne okoliščine, ki pa ne morejo biti razlog, ki opravičuje zamudo pri vložitvi pritožbe.

Storilka je prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, zato pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« z odločitvijo sodišča o ugoditvi storilkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso gre pri pooblastilu s takšno vsebino, kot izhaja iz obravnavanega primera, za splošno pooblastilo, brez omejitev na posamezna procesna dejanja v upravnem postopku. Odpoved pooblastila pa velja šele od naznanitve organu, pred katerim teče postopek, zato odpovedi pooblastila pa tudi ni mogoče upoštevati za nazaj. Odločbi sta bili že vročeni pooblaščencu A. (o obeh odločbah je bil naslovnik, tj. ... obveščen že 18. 2. 2019, fikcija vročitve tako je nastopila 6. 3. 2019, kar vse izhaja iz povratnic vrnjenih pošiljk ter navedenega obvestila z dne 6. 3. 2019), torej je bila vročitev opravljena.

Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo navedenega sklepa uveljavljalo le hkrati s tožbo zoper odločbo o glavni stvari. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da tožnik ugovorov v zvezi s pravilnostjo sklepa o zavrnitvi tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje (v primeru zavrnilne odločitve) ne more več uveljavljati.

Bolezen je razlog za vrnitev v prejšnje stanje zgolj v primeru, če je nepredvidljiva in nenadna tako, da predlagatelju preprečuje, da bi opravil procesno dejanje sam ali pa po pooblaščencu. Iz predložene medicinske dokumentacije ne izhaja, da je bila tožničina bolezen takšne narave.

Tožnik je najprej 1. 3. 2017 vložil pritožbo zoper sklep z dne 20. 1. 2017, ne da bi hkrati predlagal tudi vrnitev v prejšnje stanje, nato pa je, skupaj s pritožbo zoper odločbo z dne 24. 3. 2017 o zavrženju njegove pritožbe z dne 1. 3. 2017 predlagal vrnitev v prejšnje stanje, ob upoštevanju citirane določbe tretjega odstavka 104. člena ZUP, torej prepozno.

Gola trditev, ki ni oprta na noben dokaz oziroma ni taka, da je po naravi ne bi bilo mogoče dokazati, ne more zadoščati za sklepanje o skrbnosti toženkinega ravnanja.

Ker tožnikov delodajalec družba A. d.o.o. v prošnji za podaljšanje roka ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih predlaga podaljšanje, tožnik sam pa za podaljšanje roka za izjasnitev o dejstvih in okoliščinah, ki so mu bile posredovane v dopisu toženke, niti ni zaprosil, je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko roka za odgovor oziroma izjasnitev ni podaljšala. Ker tožnik oziroma njegov delodajalec ni niti navedel, kaj šele izkazal opravičenega razloga za podaljšanje roka, je namreč skladno z 99. členom ZUP pravilno štela, da niso podani opravičeni razlogi za podaljšanje roka.

Za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil storilec hkrati z zahtevo za sodno varstvo, je stvarno pristojen prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku.

Ttožnik se z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena ZUP na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je zato treb

Odločanje o vloženi zahtevi za sodno varstvo je imelo prednost pred odločanjem o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj je bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je do zamude roka za vložitev zahteve za sodno varstvo sploh prišlo.

Predhodno dodeljena izredna denarna socialna pomoč ni bila porabljena v roku iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre, zato tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči pravilno zavrnilo.