63. člen ZP-1

Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške. Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dosto

ZP-1 je spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, ter da se z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih. Prekrškovni organ, preden zahtevo za sodno varstvo odstopi v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje, opravi njen predhodni preizkus in v primerih, ki jih določa 63. člen ZP-1, lahko zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne bo posredovana v odločitev pristojnemu sodišču. Vendar če organ v okviru predhodnega preizkusa zahteve za sodno varstvo po določbah 63. člena ZP-1 o zahtevi za sodno varstvo ne odloči sam, jo odstopi oziroma posreduje v odločitev pristojnemu sodišču. To pomeni, da bo o zahtevi za sodno varstvo, odločalo pristojno sodišče in da vlagatelj zahteve za sodno varstvo, ne bo dopolnjeval oziroma ne bo imel možnosti, da jo ponovno vloži. Zato je štelo, da se v tem postopku uresničuje pravica do sodnega varstva.

Kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov po petem odstavku 57. člena ZP-1 nima funkcije obtožbe oziroma obtožnega predloga, ampak predstavlja informacijo sodišču, iz katere morajo biti razvidne bistvene okoliščine prekrška in vsaj smiselno tudi vsebina ustne predstavitve storjenega prekrška in dokazov kršitelju na kraju dejanja oziroma ob vročitvi plačilnega naloga.

Postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo je namenjen sodni kontroli zakonitosti in pravilnosti prekrškovnih odločb, ta nadzor pa se vrši v postopku pred pristojnim sodiščem, ki mu prekrškovni organ, če ugotovi, da so izpolnjene predpisane procesne predpostavke, zadevo pošlje v vsebinsko obravnavo, razen če pred tem že sam v korist vlagatelja zahteve namesto sodišča ne poseže v izdano odločbo o prekršku oziroma plačilni nalog. Za učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva je zato pravico do dodelitve brezplačne pravne pomoči treba priznati tudi vlagatelju zahteve za sodno varstvo, če izkaže, da izpolnjuje z Zakonom o brezplačni pravni pomoči predpisane pogoje. Kršitelj je namreč v podani zahtevi za sodno varstvo dolžan navesti vsa relevantna dejstva in dokaze, ker kasneje brez utemeljenega razloga ne more več navajati novih dejstev in dokazov ter tako lahko uveljavlja svojo pravico do pravnega varstva po Ustavi RS le ob ustrezni strokovni pomoči odvetnika, v kolikor sam nima tega znanja.

Po določbi sedmega odstavka 66. člena ZP-1 se pritožba sicer res vloži pri prekrškovnem organu, vendar prekrškovni organ v zvezi z vloženo pritožbo nima nobene pristojnosti odločanja. Namen te določbe je izključno v tem, da se prekrškovni organ z vloženo pritožbo seznani in jo skupaj s spisom pošlje sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Ta namen pa je bil dosežen s tem, ko je sodišče o vloženi pritožbi obvestilo prekrškovni organ, ki je nato pritožbo skupaj s spisom odstopil sodišču. Zato kršitev sedmega odstavka 66. člena ZP-1, ker storilka pritožbe ni vložila pri prekrškovnem organu, ampak pri sodišču, ki je odločalo v njeni zadevi, ni mogla povzročiti procesne sankcije nepravočasnosti. V sodbi je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču prekrškovnega organa, da A. A. ni sodil v krog upravičencev iz prvega odstavka 59. člena ZP-1, skladno s katerim lahko zahtevo za sodno varstvo vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov.

Predmet odločanja v tem postopku ni vprašanje, ali je bila odločba prekrškovnega organa, s katero je bil odpravljen plačilni nalog in nadomeščen z novim, izdana pravilno in zakonito, temveč vprašanje, ali je storilec že v tem trenutku upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi z zahtevo za sodno varstvo zoper prvi plačilni nalog. Ker gre za en sam postopek, je odločanje o povrnitvi stroškov preuranjeno.

V primeru zavrženja zahteve za sodno varstvo v okviru predhodnega preizkusa oziroma odprave ali spremembe izpodbijane prekrškovne odločbe zahteva ni posredovana v nadaljnje vsebinsko odločanje pristojnemu sodišču. Navedeno pa ne pomeni, da zaradi procesnih možnosti oziroma pooblastil, ki jih zakon iz razloga procesne ekonomije daje prekrškovnemu organu pri obravnavi zahteve za sodno varstvo v okviru prehodnega preizkusa, vlagatelj v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo po ZBPP ne more biti upravičen do brezplačne pravne pomoči.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 ugotoviti, da storilcu pred izdajo odločbe o prekršku ni bila dana možnost podati izjavo o spremenjenem očitku in bi moralo to kršitev odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo, da poda izjavo, kar pomeni, da bi mu moralo zagotoviti pravico do zagovora.

O zahtevi za sodno varstvo odloča sodišče v sodnem postopku. Drži sicer, da se zahteva za sodno varstvo vloži pri prekrškovnem organu, ki opravi tudi njen predhodni preizkus, vendar pa je v primeru zavrženja zahteve z zakonom predpisana vložitev nove zahteve za sodno varstvo, o kateri prekrškovni organ ne more več odločiti, pač pa o njej odloča sodišče. Enako velja tudi v primeru, če prekrškovni organ po prejemu zahteve za sodno varstvo ravna skladno s petim odstavkom 63. člena ZP-1 in odločbo o prekršku nadomesti z novo odločbo - zoper to je dovoljena nova zahteva za sodno varstvo, o kateri vselej odloča sodišče. Prekrškovni organ mora v primeru, ko je zahteva za sodno varstvo pravočasna in dovoljena, odločbe o prekršku pa sam ne odpravi ali nadomesti, to posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. V takšnem primeru torej ne pride do vložitve nove zahteve za sodno varstvo (ali do njenega dopolnjevanja), pač pa se sodni postopek vodi na podlagi prvotno vložene zahteve za sodno varstvo. Vse navedeno pomeni, da je vložitev zahteve za sodno varstvo namenjena sodnemu varstvu pred sodiščem splošne pristojnosti in je po presoji sodišča tako del sodnega postopka v smislu 7. člena ZBPP

Pritožbeno sodišče ob presoji prvega odstavka 60. člena ZP-1 ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da storilec ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic. Ker pa od stranke prekrškovnega postopka, v katerem je bil izdan plačilni nalog, ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8-dnevnem roku, saj je v postopku za prekrške prekrškovnega organa (hitri postopek) poudarjeno načelo hitrosti, ker se v hitrem postopku (praviloma) obravnavajo lažje kršitve, ki imajo manjše posledice za kršitelja in ki so lažje dokazljive, tudi takojšnje zavrženje prepozne pritožbe ni nerazumno.

Določba prvega odstavka 83.a člena ZS oziroma na njeni podlagi sprejeti podzakonski predpisi se ne morejo nanašati na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, torej še niso sodne. Sklep Vlade o začasnem prenehanju teka rokov, sprejet na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS, se nanaša na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, njihov predmet pa je uveljavitev pravic strank v sodnih postopkih oziroma zadržanje teka teh rokov, ki so določeni z zakonom. Z določbo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, so zajeti tako materialni prekluzivni roki kot tudi prekluzivni procesni roki kot je tudi rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo gre nedvoumno šteti za rok za uveljavitev pravice stranke v sodnem postopku, določen z zakonom.

Res je sicer, da ima prekrškovni organ glede na določbo četrtega odstavka 63. člena ZP-1 možnost v okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dopolniti dokazni postopek in opraviti vsa dejanja, ki jih lahko opravi po 55. členu ZP-1, vendar je tako pozivanje k (vsebinski) dopolnitvi pritožbe (z dodatnimi navedbami ali predložitvijo dokazov) tudi po stališču Vrhovnega sodišča šteti kot dejanje, s katerim prekrškovni organ želi dopolniti dokazni postopek. Tudi pritožnik sam navaja, da je nameraval po dopolnitvi dokaznega postopka sam odločiti o zahtevi za sodno varstvo in ustaviti postopek zoper vlagatelja zahteve za sodno varstvo. Vendar če storilec v takem primeru zahteve za sodno varstvo ne dopolni, je prekrškovni organ ne more zavreči kot nepopolne, temveč jo mora v skladu s sedmim odstavkom 63. člena ZP-1 s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. Pri odločanju o tem, kdo krije stroške postopka, primarno potrebno upoštevati določbo 144. člena ZP-1, ki temelji na načelu, da stroške postopka krije tisti, ki je povzročil potrebo po njihovem nastanku. Če se ugotovi, da je storilec storil prekršek, da je zanj odgovoren in se mu zato

Postopek od vročitve plačilnega naloga oziroma odločbe prekrškovnega organa kršitelju do vložitve zahteve za sodno varstvo in nato še naprej do predložitve te zahteve sodišču je torej upravni postopek.

Zahteva za sodno varstvo se vloži pri prekrškovnem (upravnem) organu, ki mora nato v skladu s 63. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) z njo postopati po pravilih upravnega postopka (osmi odstavek 63. člena ZP-1 v zvezi z 38. členom ZP-1). Povedano pomeni, da se rok za vložitev zahteve za sodno varstvo presoja po pravilih za upravne zadeve. Sodišče se je zato pravilno sklicevalo na določbo šestega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 6. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (Covid 19), po kateri so nujne tudi zadeve, pri katerih obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost, za premoženje večje vrednosti, če je od odločitve v zadevi odvisno preživljanje stranke, če je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic ali če je to nujno za učinkovito izvajanje oblasti za doseg namena iz 1. člena ZZUSUDJZ. Ker so roki v predmetni zadevi tekli, na kar je bil kršitelj tudi posebej opozorjen, je bila zahteva za sodno varstvo vložena prepozno.

Storilka je prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, zato pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« z odločitvijo sodišča o ugoditvi storilkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Prekrškovni organ je zlorabil pravno sredstvo za to, da je pravni in odgovorni osebi izdal novo odločbo o prekršku z novim datumom storitve prekrška in tudi z novim očitkom, medtem ko bi moral v primeru poštene obravnave zahteve za sodno varstvo postopek zoper pravno osebo in odgovorno osebo glede s plačilnim nalogom očitanega prekrška ustaviti, saj je ugotovil, da je bila pravna oseba C. d.o.o. enoosebna družba z omejeno odgovornostjo, zato niso bili izpolnjeni znaki prekrška po 3. točki prvega odstavka 167. člena ZPPDFT-1. Dejanje je historično omejeno z izdajo plačilnega naloga in tako prekrškovni organ z novo odločbo o prekršku (izdano po vloženi zahtevi za sodno varstvo) ne more spreminjati v bistvenem delu niti opisa prekrška niti datuma prekrška. Izrek odločbe o prekršku ni konkretiziran, ker iz njega sploh ne izhaja, da je bil 10. 5. 2019 kot edini ustanovitelj in dejanski lastnik vpisan A. A., medtem ko je bila kot zakoniti zastopnik – direktor vpisana B. B., zato družba ni bila več enoosebna. Razlogi odločbe o prekršku lahko le pojasnjujejo navedbe izreka, ne morejo pa nadomestiti vsebine izreka, temveč morajo biti vsi znaki prekrška razvidni že iz iz

Pritožba je s priloženimi dokazili vzbudila dvom o pravilnosti podatkov o pravnomočnosti plačilnih nalogov glede na nedvomno izkazano dejstvo, da je storilec zoper plačilna naloga vložil zahtevi za sodno varstvo, prav tako je zoper sklepa o zavrženju zahteve za sodno varstvo vložil dovoljeno pravno sredstvo, o katerem pa glede na spisovne podatke še ni bilo odločeno.

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju temeljito proučiti pritožbenega izvajanja ter ugotoviti, zoper kateri PN je storilec vložil ZSV dne 27. 12. 2018 in na kateri PN se nanaša plačilo 400,00 EUR, ki je priloženo vloženi ZSV storilca, v ta namen bo moralo vpogledati tudi prekrškovni spis prekrškovnega organa v zvezi z izdajo PN št 182130000668 z dne 1. 10. 2018, za katerega prekrškovni organ trdi, da je ta PN postal pravnomočen in da naj bi globo v tem postopku storilec poravnal, odprta pa naj bi ostajala zadeva po izdani PN 182330000106 z dne 13. 12. 2018. Če se bo izkazalo, da zoper PN št. 182330000106 z dne 13. 12. 2018 storilec ni plačal globe v polovički, bo potrebno njegovo ZSV, za katero prekrškovni organ trdi, da je vložena pravočasno, obravnavati vsebinsko.

Če storilec zahtevo za sodno varstvo umakne, sodišče za vsebinsko odločanje o zahtevi za sodno varstvo nima pravne podlage, kar pomeni, da se ne sme in ne more spuščati niti v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnega naloga, niti v presojo izrečenih sankcij.

Za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil storilec hkrati z zahtevo za sodno varstvo, je stvarno pristojen prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku.