106. člen ZUP

Tožnica je v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je vzrok za zamudo epidemija covida-19 in da je ta vzrok prenehal 30. 7. 2020. V skladu z 68. členom ZIL-1 bi morala toženka zato najprej presoditi, ali je tožnica vsaj verjetno izkazala, da je (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal 30. 7. 2020 ter nato (ob tej ugotovitvi) presoditi, ali je tožnica zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložila v 3-mesečnem roku od dneva, ko je ta (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal (subjektivni rok), in v enem letu letu od dneva zamude (objektivni rok). Namesto tega je toženka, za začetek teka 3-mesečnega subjektivnega roka vzela dan zamude, to je 15. 3. 2020. Pri tem se do tožničinega zatrjevanja, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020 ni opredelila. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka.

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja. Kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka ne more uveljavljati napak, za katere trdi, da jih je zagrešil organ. Razlog za vrnitev v prejšnje stanje torej ne more biti nepravilna vročitev upravnega akta. Če je bila vročitev nepravilna, do zamude namreč ni prišlo, pač pa je pravilnost vročitve lahko upoštevna pri presoji pravočasnosti pritožbe ali izrednega pravnega sredstva.

Prvostopenjski organ je na podlagi drugega in tretjega odstavka 106. člena ZUP v povezavi s prvim podstavkom 104. člena ZUP odločil o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tako, da je le-tega skladno z v uvodu navedenimi zakonskimi določbami ZUP v izreku zavrgel (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). V nasprotju s tem pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisal, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Ker stranka in strankina sestra v predlogu okoliščin ni verjetno izkazala, je RTV Slovenija odločila v skladu 106. člen ZUP. Takšna odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj se sklep ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Sodišče se ne strinja s tožbenim razlogovanjem, da je epidemija COVID-19 (že sama po sebi) predstavljala višjo silo, zaradi katere je treba šteti, da pooblaščenec tožnika ni zamudil subjektivnega roka za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. Ravnanje zastopnikov – strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z zastopanjem strank, mora biti na stopnji skrbnosti dobrega strokovnjaka. Tako je treba presojati tudi ravnanje pooblaščenca tožnika v zvezi z zamudo roka za vložitev zahteve (predloga) za vrnitev v prejšnje stanje.

Storilka je prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, zato pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« z odločitvijo sodišča o ugoditvi storilkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso gre pri pooblastilu s takšno vsebino, kot izhaja iz obravnavanega primera, za splošno pooblastilo, brez omejitev na posamezna procesna dejanja v upravnem postopku. Odpoved pooblastila pa velja šele od naznanitve organu, pred katerim teče postopek, zato odpovedi pooblastila pa tudi ni mogoče upoštevati za nazaj. Odločbi sta bili že vročeni pooblaščencu A. (o obeh odločbah je bil naslovnik, tj. ... obveščen že 18. 2. 2019, fikcija vročitve tako je nastopila 6. 3. 2019, kar vse izhaja iz povratnic vrnjenih pošiljk ter navedenega obvestila z dne 6. 3. 2019), torej je bila vročitev opravljena.

Vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, ker tožnici odločba prvostopenjskega organa ni bila vročena, kot je to navajala tožnica. Če pa zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, se tak predlog kot nedovoljen zavrže.

Navedene okoliščine (bolezen pooblaščenca v času od 8. 11. 2017 do 14. 11. 2017) ne izkazujejo opravičljivega razloga za zamudo, iz katerega bi bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, saj pooblaščenec tožnikov ni bil bolan ves čas teka pritožbenega roka.

Za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil storilec hkrati z zahtevo za sodno varstvo, je stvarno pristojen prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku.

Pristojni organ za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje bi bil prvostopni organ, pri katerem je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje tudi vložen in le-ta bi moral najprej s sklepom odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, šele nato bi lahko poslal pritožbo v reševanje drugostopenjskemu organu ali pa bi o njej odločil sam, če bi bili za to podani pogoji po ZUP.

Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti. Razloge, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja mora verjetno izkazati. Tožnik ni z verjetnostjo izkazal, da zaradi zdravstvenih razlogov (bil naj bi nezmožen premikanja) ni mogel pravočasno vložiti pritožbe zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, zato je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnjen, zamujena pritožba pa zavržena.

Razlogi za zamudo so opravičljivi le, če jih stranka ni zakrivila, tako na primer nepredvidljiv dogodek, ki je stranki preprečil, da bi procesno dejanje opravila v določenem roku ali pa dogodek, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Stranka mora glede na navedeno dokazati, da za zamudo ni kriva. Možnost vrnitve v prejšnje stanje pa je potrebno omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja.

Ker je po določbi prvega odstavka 103. člena ZUP vrnitev v prejšnje stanje možna le, če je stranka zamudila rok ali narok ali kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, ker tožnici inšpekcijska odločba, s katero ji je bil naložen ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1, ter sklep o dovolitvi izvršbe nista bila pravilno vročena.

Tožnik je zamudil rok, ki je bila za oddajo vloge za nadaljnje prejemanje državne štipendije določen v javnem pozivu. Skupaj s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo pri toženi stranki je vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. O tem predlogu bi moral odločiti prvostopenjski organ pri toženi stranki (in ne drugostopenjski, kot je bilo v tem primeru, s čimer je bil tožnik prikrajšan za pravico do pritožbe).

S tem, ko je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za oddajo vloge za nadaljnje prejemanje štipendije, odločil drugostopenjski organ, je bila kršena določba drugega odstavka 106. člena ZUP (da o predlogu odloča tisti organ, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje), ki ga sodišče v postopku obravnava kot materialno pravo. Zaradi kršitve materialnega prava pa je bila odločitev tožene stranke, da se tožnici ne dovoli vrnitev v prejšnje stanje, nepravilna in nezakonita

Pristojni organ za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje bi bil torej prvostopni organ, pri katerem je bil obravnavani predlog (oziroma zahteva) tudi vložen (razvidno iz dohodne štampiljke na vlogi), in le-ta bi moral najprej s sklepom odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, šele nato pa, upoštevajoč rezultat odločitve o tem predlogu, bi ali poslal pritožbo v reševanje na drugostopni organ ali pa bi o njej odločil sam, če bi bili za to podani pogoji po ZUP.

V zadevi gre za zamudo roka, določenega v 1. odstavku 91. člena ZIL-1, in torej za predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka, zaradi katerega je bila kot prepozna zavržena vloga tožeče stranke za izdajo ugotovitvene odločbe po 93. členu ZIL-1. Ker v določbi 67. člena ZIL-1 ni razlikovanja med materialnimi in procesnimi roki in ker v določbi 68. člena ZIL-1 to razlikovanje prav tako ni omenjeno, (tudi) po določbi 68. člena ZIL-1 razlikovanje med obema vrstama rokov ni upravičeno. Glede na povedano bi morala tožena stranka o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločati po vsebini.

Vrnitev v prejšnje stanje se lahko predlaga za zamujeno dejanje v postopku le pri organu, pri katerem bi bilo treba zamujeno dejanje opraviti. Ker je tožnik zamudil rok za pritožbo zoper prvostopni upravni akt, bi moral vrnitev v prejšnje stanje predlagati pri prvostopnem organu v določenem roku, ne pa v pritožbi zoper prvostopno sodbo, naslovljeni na vrhovno sodišče.

Tožnikova navedba, da je zamudil rok za vložitev pritožbe zoper prvostopno upravno odločbo zato, ker je na Hrvaškem zbiral dokumentacijo, ki jo je želel pritožbi priložiti, ni opravičljiv razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožbo zoper sklep organa prve stopnje, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, v zvezi z zamudo roka za vloženo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje (v davčnem postopku) zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker navedeni sklep, izpodbijan s tožbo, ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.