VSL Sklep VII Kp 51063/2018

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba spremeni po uradni dolžnosti glede dejanj pod točko I. tako, da se zoper

obdolženega A. A.,

ki je sin E. in I., rojene K., rojenega ..., EMŠO..., s stalnim bivališčem ..., po narodnosti Albanec, državljan Kosova, po poklicu zidar, zaposlen pri S., d.o.o., z mesečno plačo v višini 860,00 EUR v zadnjih treh mesecih, končal 8 razredov osnovne šole, poročen, oče dveh nepreskrbljenih otrok, žena je zaposlena, brez premoženja, ni bil obsojen, ni v drugem kazenskem postopku,

in

obdolženega B. B.

ki je sin G. in N., rojene K., rojenega ..., EMŠO ..., s stalnim bivališčem ..., po narodnosti Albanec, državljan Republike Slovenije, po poklicu gradbeni tehnik, končal osnovno šolo in 4-letno za gradbenega tehnika, zaposlen pri S., s.p., z mesečno plačo v višini 2.500 EUR v zadnjih treh mesecih, lastnik stanovanjske hiše, dveh kombiniranih vozil, dveh osebnih avtomobilov, lastnik dveh stanovanj in lastnik družbe S., d.o.o., poročen, oče štirih otrok, od teh trije nepreskrbljeni, že obsojen, je v drugih kazenskih postopkih

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je A. A. spravil pristojni organ v zmoto in s tem dosegel, da je ta v javni listini potrdil nekaj lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu, B. B. pa mu je pri tem naklepoma pomagal s tem, da je:

A. A. dne 24. 9. 2010, v K. na Upravni enoti K. podal tri prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine, in sicer pod št.:

214-0000/2010 za ženo C. C.;

214-0000/2010 za otroka D. D.

214-0000/2010 za otroka E. E.

ter kot dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje družine, priložil plačilno listo delodajalca družbe N. d.o.o. za mesec junij, julij in avgust 2010, z lažno navedenimi podatki (višjimi od resničnih) o višini izplačila za posamezen mesec, s čimer vse je pristojne na Upravni enoti K. spravil v zmoto, da so zmotno misleč, da je kot vir sredstev za preživljanje prejemal prihodke iz naslova delovnega razmerja v skupni višini navedeni na plačilnih listah v povprečni višini 676,94 EUR ob upoštevanju otroškega dodatka v višini 284,63 EUR mesečno 961,57 EUR in da tako presega zahtevani cenzus 229,52 EUR na člana družine oziroma skupno 918,08 EUR za 4-člansko družino in da je tako izpolnjen pogoj zadostnih sredstev za preživljanje družinskih članov, čeprav temu ni bilo tako, saj dejansko ni imel zadostnih sredstev, njegovim družinskim članom dne 19. 10. 2010 podaljšali dovoljenja za začasno prebivanje;

B. B: pa mu je pri tem pomagal tako, da mu je v času od avgusta 2010 do vključno meseca septembra 2010, v K., kot direktor družbe N. d.o.o. (od 29. 11. 2012 preimenovana v S., d.o.o.) priskrbel in izročil zgoraj navedene lažne plačilne liste, vse z namenom dokazovanja zadostnih sredstev za preživljanje in podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje zaradi združitve družine v zgoraj navedenih postopkih na Upravni enoti K.;

s čimer naj bi obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, obdolženi B. B. pa pomoč pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. oprostilo obtožbe, da naj bi storil tri kazniva dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, devet kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1, obdolženega B. B. oprostilo obtožbe, da naj bi storil pomoč pri treh kaznivih dejanjih overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, pet kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 ter družbo S. d.o.o. oprostilo obtožbe, da naj bi bila na podlagi 1. točke 4. člena v zvezi z 9. točko 25. člena ZOPOKD odgovorna za pet kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 ter na podlagi 1. točke 4. člena v zvezi z 10. točko 25. člena ZOPOKD odgovorna za pomoč pri dveh kaznivih dejanjih overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, vse iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in obdolžene pravne osebe ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice obdolženega A. A. ter zagovornika obdolženega B. B., proračun.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Meni, da so očitana kazniva dejanja po 253. členu KZ-1 ustrezno konkretizirana, saj je naveden mesečni cenzus in zahtevano povprečje prihodkov. Resnična višina izplačila naj ne bi bila nujna sestavina opisa kaznivega dejanja. Ustrezno naj bi bil konkretiziran tudi opis kaznivih dejanj po 235. členu KZ-1, saj naj bi vseboval vse zakonske znake: izdajatelja plačilnih listin, blanketni (pravilno dopolnilni) predpis, kraj, čas in osebo, kateri so bile dostavljene ter tudi njihovo lažno vsebino. Pojasnjuje, da naj ne bi bilo treba navesti višine resničnih zneskov, zadostovala naj bi navedba, da navedeni zneski na plačilnih listih niso resnični, saj zakonski opis tega kaznivega dejanja ne določa navedbe pravilnih podatkov, kajti tega vedno tudi ni možno ugotoviti. Podatki o višini bruto plače in neto izplačil na navedenih plačilnih listih naj bi bili lažni oziroma prirejeni potrebam upravnega postopka, kar naj bi bilo razvidno iz izvedenih dokazov, to pa naj bi bila stvar obrazložitve in ne opisa izreka očitanega kaznivega dejanja.

3Obdolženi A. A. se v odgovoru na pritožbo, podanem po svoji zagovornici, pridružuje razlogom izpodbijane sodbe ter poudarja, da glede na nekonkretiziran opis dejanja ne more vedeti, kaj se mu sploh očita ter kaj, zakaj, in koliko naj bi bilo lažno. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Obdolženi B. B. v odgovoru na pritožbo podanem po svojih zagovornikih poudarja, da naj bi mu bila zaradi nekonkretizirane višine izplačila za posamezen mesec (navedena je le povprečna višina izplačila) onemogočena obramba, sodišču pa onemogočena presoja kaznivih dejanj. Prav tako naj ne bi bilo opisano, v čem je listina lažna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ter da se obdolženemu povrnejo vsi stroški odgovora na pritožbo.

5Izpodbijana sodba se glede I. točke obtožbenega očitka spremeni po uradni dolžnosti, sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

O zastaranju kazenskega pregona

6V I. točki opisa dejanja iz obtožbe je kot čas storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 naveden datum 24. 9. 2010, čas storitve pomoči pri navedenem kaznivem dejanju pa od avgusta 2010 do vključno septembra 2010, torej najkasneje 30. 9. 2010. Upoštevaje določbe 4. točke prvega odstavka 90. člena, 36.a člena ter prvega odstavka 253. člena KZ-1 znaša zastaralni rok za obravnavani kaznivi dejanji deset let. Ob tem ne gre spregledati, da so bili v tem času sprejeti ukrepi v zvezi z epidemijo koronavirusne bolezni COVID-19: Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), odredbe predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije¹ (Odredbe) ter Sklepi o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 19. 11. 2020, 16. 12. 2020 in 8. 1. 2021 (Sklepi). Vendar pa ne glede na navedeno, je upoštevaje tudi najbolj ekstenzivno možno razlago navedenih ukrepov mogoče sklepati, da je kazenski pregon za navedena kazniva dejanja, očitana pod I. točko obtožbe, zastaral. Če se namreč hipotetično upošteva, da je bil tek zastaranja kazenskega pregona zadržan v spomladanskem obdobju na podlagi 3. člena ZZUSUDJZ za 64 dni (zakon je pričel veljati dne 29. 3. 2020 – 15. člen tega zakona, prenehal pa je veljati dne 31. 5. 2020 na podlagi Sklepa o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19)²) ter v jesenskem obdobju na podlagi Sklepov za 73 dni (določbe Sklepov so veljale od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021), tako skupaj za 137 dni, je zastaranje skladno s prvim odstavkom 91. člena KZ-1 za očitano kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 iz I. točke obtožbe nastopilo dne 8. 2. 2021, za očitano kaznivo dejanje pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju iz I. točke obtožbe pa dne 14. 2. 2021.

7Na podlagi povedanega je pritožbeni senat pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugo točko prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovil, da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje zastaral (po izdaji izpodbijane sodbe dne 4. 9. 2020, a pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču dne 3. 3. 2021), zato je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenil izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti tako, da je zoper obdolžena po 4. točki 357. člena ZKP zavrnil obtožbo glede kaznivih dejanj pod točko I.

O zavrnitvi pritožbe

8Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče obdolžene oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP zaradi nekonkretiziranega opisa očitanih kaznivih dejanj. V opisu dejanj namreč ni navedeno, kakšna je bila resnična višina izplačila za posamezni mesec v predloženih plačilnih listah oziroma kolikšna je bila resnična bruto plača obdolženega A. A. (2. in 3. točka obrazložitve). Temu razlogovanju pritožbeni senat ne pritrjuje. Iz biti kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena in prvem oziroma drugem odstavku 235. člena KZ-1 je mogoče kot enega izmed temeljnih zakonskih znakov izluščiti lažnost nekega podatka, ki ga pristojni organ potrdi oziroma storilec vpiše v poslovno listino ali tako lažno listino uporabi kot resnično. Tako mora biti opis teh kaznivih dejanj usmerjen v zatrjevanje neresničnosti konkretno navedenega podatka ob spremljajočih okoliščinah (denimo navedba organa in vrste postopka, pomena tega podatka kot dokaza v predmetnem postopku oziroma opredelitev poslovne listine ter zakonske podlage za njeno izdajo). Ne zahteva pa se opredelitev tudi resničnega podatka, saj ni nujno lažna zgolj neka vrednost, temveč je lahko izmišljen celoten obstoj nekega dejstva. V takem primeru že pojmovno ni mogoče navesti pravega podatka.

9Raven konkretizacije opisa očitanih kaznivih dejanj glede zakonskega znaka lažnosti je tako ustrezna, saj je izrecno navedeno, da naj bi obdolženi A. A. z navedbo višjih podatkov od resničnih spravil v zmoto pristojne na Upravni enoti K. v postopku za podaljšanje oziroma izdajo dovoljenja za bivanje, ker ni bil izpolnjen pogoj zadostnih sredstev za preživljanje družinskih članov, saj dejansko ni imel zadostnih sredstev, obdolženi B. B. pa naj bi mu pri tem s pridobitvijo in izročitvijo teh lažnih listin pomagal oziroma naj bi v te listine vpisal lažne podatke in omogočil sestavo lažne listine. Ustrezna je tudi navedba zgolj povprečne domnevno lažne višine dohodka, saj v konkretnem upravnem postopku predstavlja pravno relevantno dejstvo trimesečno povprečje prihodka in ne dohodek vsakega posameznega meseca.

10Vendar pa je pritožbeni senat kljub navedenemu potrdil izpodbijano sodbo, saj očitano dejanje ni kaznivo oziroma so podane druge pomanjkljivosti opisa kaznivih dejanj, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Glede kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1

11V splošnem je kot kazenskopravno dobrino predmetnega delikta mogoče prepoznati varnost pravnega prometa v okviru dokazovanja z javnimi listinami ter s tem posledično tudi resnicoljubnost v postopku pred javnimi organi. Vendar pa se s tem deliktom ne zasleduje dolžnost, da mora biti vsakršna izjava v tovrstnih postopkih resnična, temveč le tista, kjer bi organ tako dejstvo potrdil v javni listini, s čimer bi ta listina kot javna posledično imela večjo dokazno vrednost.³ Navedeno predstavlja pomembno ločnico med drugimi kaznivi dejanji falsifikacije listin (na primer splošno ponarejanje listin po 251. členu ali ponareditev ali uničenje poslovnih listin po 235. členu KZ-1), saj se lahko nanaša le na podajanje neresnične izjave pred javnimi organi v okviru izdaje listine z določeno dokazno močjo. Tako to kaznivo dejanje predstavlja lex specialis v odnosu do drugih prej omenjenih deliktov. Zaradi navezave na postopke pred javnimi organi, ki so določeni s posebnimi predpisi, vsebuje obravnavano kaznivo dejanje blanketno dispozicijo.

12V konkretni zadevi je kot dopolnilne norme (med drugim) mogoče šteti 36. člen Zakona o tujcih (Ztuj-1 – glede obtožbenega očitka pod točko II.), 47. in 52. člen Zakona o tujcih (Ztuj-2 – glede preostalih obtožbenih očitkov) ter na podlagi 1. in 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tudi vse ostale relevantne določbe ZUP. Ob tem ne gre spregledati možnosti oziroma celo dolžnosti upravnega organa v ugotovitvenem postopku preverjati resničnosti dejstev, ki jih navaja stranka (139. člen ZUP). Navedeno je bistvenega pomena v okviru navezave kazenskopravnega varstva na potek upravnega postopka. Upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije je tako bit predmetnega kaznivega dejanja izpolnjena zgolj v primeru, ko mora pristojni organi izdati javno listino izključno na podlagi podatkov, ki jih navaja stranka postopka, ne pa tudi v primeru, ko lahko organ te podatke ugotavlja oziroma preverja sam. V slednjem primeru je namreč dolžnost organa, da v okviru svoje pristojnosti po uradni dolžnosti ugotovi ali preveri pravilnost podatkov in tako prepreči izdajo listine z lažno vsebino. Po ustaljeni sodni praksi kaznivo dejanje overitve lažne vsebine ni podano, če je za izdajo listine predviden kakršenkoli dokazni postopek, preveritev navedb in ocena.⁴ Kazensko pravo namreč ne more biti branik upravnih postopkov pred vsakršno neresnično izjavo stranke.

13Pritožbeni senat ugotavlja, da je v predmetnih upravnih postopkih za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine oziroma izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskih članov predviden ugotovitveni postopek, saj gre za podatke (povprečna višina mesečnega dohodka), ki jih upravni organ nedvomno lahko sam ugotavlja oziroma preverja, kar je v primeru C. C. (št. zadeve 214 – 1538 / 2010, št. upravnega postopka MNZ-UE0147-P2 – priloga C3) tudi storil. Glede na vse navedeno to pomeni, da očitana dejanja pojmovno ne morejo biti kazniva.

Glede kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1

14Tudi to kaznivo dejanje vsebuje blanketno dispozicijo, saj v KZ-1 niso neposredno navedene konkretne poslovne listine, ki jih mora storilec voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor.

15Skladno s kazenskopravno teorijo⁵ kakor tudi sodno prakso mora biti norma dopolnilnega predpisa tako konkretizirana, da je jasno razvidno, za katero normo gre. V IV. točki obtožbe je vsebina plačilne liste povzeta iz drugega odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Vendar pa je tožilec ob tem očitno spregledal, da je v času od 24. 9. 2010 do dne 16. 5. 2012, kakor je v tej točki naveden čas izvršitve očitanih kaznivih dejanj, veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) in ne ZDR-1 – slednji je pričel veljati šele dne 12. 4. 2013. Dopolnilna norma tako v opisu dejanja ni navedena pravilno. Pritožbeni senat poudarja, da v konkretni zadevi ne gre zgolj za napačno navajanje številke zakona,⁶ temveč gre predvsem za bistvene vsebinske razlike med normama 135. člena ZDR in 135. člena ZDR-1. Novi ZDR-1 daje pisnemu obračunu razširjen in večji pomen kot ZDR, ki je veljal v času izvršitve kaznivih dejanj – opredeljuje ga denimo tudi kot verodostojno listino, na podlagi katere lahko delavec predlaga sodno izvršbo (tretji odstavek 135. člena ZDR-1). ZDR takega pomena obračunu plače ne pripisuje. Po oceni pritožbenega senata tako blanketna dispozicija v smislu poslovne listine ni ustrezno zapolnjena z dopolnilnim predpisom, saj je konkretna poslovna listina (plačilna lista) opredeljena napačno. Blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje, opis dejanja pa mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo.⁷ Napačna navedba dopolnilne norme ima tako za posledico, da dejanje, opisano pod točko IV. obtožbe, ni kaznivo.

Glede kaznivih dejanj pod točkama V. in VI. obtožbe

16Upoštevaje, da je kazenski pregon za kazniva dejanja pod točko I. obtožbe zastaral ter, da dejanja pod točkami II., III. in IV. niso kazniva, je posledično izključen tudi kazenski pregon za kazniva dejanja pod točkama V. in VI., oziroma tudi ta dejanja ne morejo biti kazniva. Ob tem pritožbeni senat še pripominja, da sta opisa dejanj tudi pod točkama V. in VI., kjer se očita izvršitev kaznivih dejanj pravni osebi S. d.o.o., pomanjkljiva. Opis se v V. točki namreč sklicuje na ravnanje opisano pod točko V. (torej sam nase), opis v VI. točki pa na ravnanja opisana pod točkami II. in III., pri čemer se opisano ravnanje pod točko III. sploh ne nanaša na navedeno pravno osebo, temveč na S., s.p., pri čemer gre jasno za obdolženca kot fizično osebo.

17Na podlagi prvega odstavka 19. člena ZKP je v našem kazenskem postopku uveljavljeno obtožno oziroma akuzatorno načelo. S tem je dosledno vpeljana osnovna delitev procesnih funkcij, in sicer funkcija obtožbe, funkcija sojenja in funkcija obrambe. Upoštevaje še 16. člen ZKP je naloga izključno tožilca, da z obtožbo očitano dejanje ustrezno konkretizira. Šele na podlagi ustrezno opredeljenega opisa dejanja kot predmeta obtožbe bo sodišče lahko opravilo funkcijo sojenja. Nikakor pa ni namen sojenja, da sodišče sámo v postopku (pre)oblikuje opis in iz njega izlušči navedbe, ki naj bi opredeljevale zakonske znake. Ustrezno konkretiziran opis kaznivega dejanja je tudi bistvenega pomena za pripravo obdolženčeve obrambe. Obdolženec mora biti namreč popolnoma seznanjen tako z vsemi dejanskimi, kot tudi pravnimi vidiki obtožbe, da se lahko nanje ustrezno odzove in učinkovito brani. Pritožbeni senat zaključuje, da opisi dejanj v konkretni zadevi opredeljenemu standardu ne zadoščajo. To je skladno s 391. členom ZKP v delu, v katerem izpodbijana sodba zaradi zastaranja kazenskega pregona ni bila spremenjena, terjalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe, čeravno iz drugačnih razlogov, kot izhajajo iz njene obrazložitve, pri čemer pritožbeni senat tudi ni zaznal kršitev, na katere mora skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

¹ Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS), Ur. l. RS, št. 21/20 in nadaljnji, Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 165/20 in nadaljnji in Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 12/21 in nadaljnji.
² Uradni list RS, št. 74/20.
³ Stajnko, J., v Korošec, D. et al, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, str. 1206 – 1207.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 40938/2010 z dne 15. 6. 2010.
⁵ Kozina, J., v Korošec, D. et al, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, str. 899 – 900.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 18979/2012-142 z dne 1. 12. 2016.
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010.