1. člen ZUP

Obrazložitev izpodbijanega sklepa ni razkrila razlogov za ugotovitev, da je bila disciplinska preiskava pravočasno končana. Z drugimi besedami, skopa razlaga tožene stranke je sodišču preprečila, da preveri ali je zaključek, da do zastaranja disciplinske preiskave ni prišlo, pravilen.

V postopku sofinanciranja iz javnih sredstev gre za odločanje o javnopravnih stvareh, ki sicer nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, vendar je treba v tovrstnih zadevah upravni postopek smiselno uporabljati. Po določilu 4. člena ZUP se pravila upravnega postopka uporabljajo tudi v javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve, v kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Posamezna vprašanja upravnega postopka za določeno upravno področje so sicer lahko v posebnem zakonu urejena drugače kot v ZUP (prvi odstavek 3. člena ZUP), vendar pa mora tudi v takih primerih organ ravnati po določbah ZUP v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom (drugi odstavek 3. člena ZUP). Javni poziv ni podzakonski akt in je namenjen obveščanju in ne določanju splošnih in abstraktnih norm, kar pomeni, da v javnem pozivu ni mogoče določati postopkovnih pravil, ki nimajo podlage v zakonu, oziroma takih pravil ni mogoče upoštevati oziroma na njihovi podlagi sprejeti odločitve. Sodišče pa vendar pripominja, da 34.a člen ZPOP-1, na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne izključuje uporabe določb ZUP. Ne glede na namen novele ZPOP-1 z uvedbo 3

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da tožnik za dopolnjeno zavarovalno dobo v Nemčiji, ki jo želi uveljaviti v obnovitvenem postopku, ni vedel že pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, to je pri izdaji odločbe z dne 27. 11. 2019. Tožnik je ob vložitvi zahteve z dne 21. 10. 2019 za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo vedel, da je bil predhodno zavarovan tudi pri nemškem nosilcu zavarovanja. Vendar te dobe v postopku priznanja te pravice ni uveljavljal in je celo izjavil, da bo podatke na obrazcu U1 pridobil sam. Zato je edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogoji iz drugega odstavka 261. člena ZUP niso izpolnjeni. Skladno s citirano določbo sme namreč stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde teh okoliščin ni mogla navesti. Pri tem pa ni relevantno, zakaj določenih dejstev ter okoliščin ni mogla navesti oziroma jih ni navedla.

Iz biti kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena in prvem oziroma drugem odstavku 235. člena KZ-1 je mogoče kot enega izmed temeljnih zakonskih znakov izluščiti lažnost nekega podatka, ki ga pristojni organ potrdi oziroma storilec vpiše v poslovno listino ali tako lažno listino uporabi kot resnično. Tako mora biti opis teh kaznivih dejanj usmerjen v zatrjevanje neresničnosti konkretno navedenega podatka ob spremljajočih okoliščinah (denimo navedba organa in vrste postopka, pomena tega podatka kot dokaza v predmetnem postopku oziroma opredelitev poslovne listine ter zakonske podlage za njeno izdajo). Ne zahteva pa se opredelitev tudi resničnega podatka, saj ni nujno lažna zgolj neka vrednost, temveč je lahko izmišljen celoten obstoj nekega dejstva. V takem primeru že pojmovno ni mogoče navesti pravega podatka. Upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije je tako bit predmetnega kaznivega dejanja izpolnjena zgolj v primeru, ko mora pristojni organi izdati javno listino izključno na podlagi podatkov, ki jih navaja stranka postopka, ne pa tudi v primeru, ko lahko organ te podatke ugotavlja oziroma preverja sam. V slednjem primeru je namreč dolžnost organa, da v ok

Toženka se glede uporabe postopkovnih pravil ne more sklicevati izključno na Javni poziv oziroma se lahko nanj sklicuje le toliko, kolikor njegove določbe temeljijo na prej navedenih predpisih, na podlagi katerih je bil objave. Toženka v nobenem od predpisov, na podlagi katerih je bil objavljen Javni poziv, ni imela podlage za zavrženje tožnikove prijave mimo določb ZUP. Poleg tega je toženka s tem, ko je prijavljeno napravo opredelila kot obnovljeno in ne kot novo, kar je navajal tožnik, ugotavljala (sporno) dejansko stanje, in to ne da bi tožniku kakorkoli omogočila, da se opredeli do njenih ugotovitev, pomembnih za odločitev, oziroma ne da bi obrazložila obstoj pogojev za odločanje v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke.

V zvezi s postopkom umeščanja dodatne kvalifikacije je najti podlage za opredelitev zadeve kot upravne zadeve. Glede na določbe 8. člena ZSOK je mogoče zaključevati, da gre za enostransko odločanje v posamični in konkretni zadevi. Odločitev CPI (strokovne komisije NKT v njegovem okviru) z dne 14. 5. 2018 se vsebinsko izrazi v obliki upravne odločbe kot oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je odločeno o (pravici, obveznosti oziroma) pravni koristi predlagatelja. Ob stališču, da odločitev strokovne komisije NKT o vlogi predlagatelja (četrti odstavek 8. člena ZSOK) po vsebini predstavlja upravno odločbo, izdano v upravni zadevi (2. člen ZUP), to pomeni, da je po prvem odstavku 13. člena ZUP zoper to odločitev dovoljena pritožba, kajti ZSOK pravice pritožbe ne izključuje.

V 118. členu ZUTD je sicer določen postopek uveljavljanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, vendar kot specialni predpis ZUTD vsebuje le nekatere postopkovne določbe, zato je potrebno na podlagi 1. odstavka 1. člena ZUP subsidiarno uporabiti določbe ZUP. Že ZUTD v 7. odstavku 118. člena eksplicitno določa, da organ odpravi odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila v primeru, ko gre za odločanje po uradni dolžnosti. ZUP pa v zvezi s pravnomočnimi odločbami predvideva izredna pravna sredstva, na podlagi katerih je dopustno poseči v tako odločbo. Seveda le pod pogoji in na način, ki ga določa zakon. Zaradi pravne varnosti je že v izreku potrebno odločiti o prejšnji odločbi, torej ali se le-ta odpravi, spremeni ali razveljavi.

Odločanje o revidentkini vlogi za sofinanciranje iz javnih sredstev ne predstavlja upravne zadeve (2. člen ZUP), temveč drugo javnopravno stvar (4. člen ZUP), zato se pravna pravila ZUP uporabljajo subsidiarno in smiselno. Poseben postopek, ki nadomesti smiselno uporabo ZUP, je lahko določen zgolj s predpisom, to je z zakonom ali na zakonu temelječim podzakonskim predpisom, ne pa tudi z javnim razpisom ali pozivom. Slednji namreč niso (niti podzakonski) predpisi. Z Javnim pozivom določen pogoj za formalno popolno vlogo, da mora biti tiskani vlogi priložena skenirana celotna vloga v elektronski obliki na USB ključku, nima pravnega učinka.

Pristojnost za izvajanje upravnih nalog je izključno zakonska materija, kar pomeni, da se s podzakonskim aktom lokalne skupnosti samostojno, izven okvirov zakona, ne sme urejati. Pristojnost na podlagi tretjega odstavka 161. člena SZ-1 bi na posamezno lokalno skupnost, kadar ne gre za vodenje registra upravnikov, morala prenesti neposredno država z aktom, izdanim na podlagi zakona, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Občinski odlok tako v nobenem primeru ne bi mogel določiti pristojnosti vodenja registra upravnikov v smislu tretjega odstavka 161. člena SZ-1, zato je kakršnakoli razlaga določb Odloka v izpodbijani sodbi za odločitev v obravnavani zadevi pravno nerelevantna.

V 7. odstavka 118. člena ZUTD je določeno, da organ v primeru, ko gre za odločanje po uradni dolžnosti, odpravi odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Ker prvostopenjski organ v odločbi, s katero je tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila prenehala zaradi posredovanja nepopolnih in neresničnih podatkov, izdani po uradni dolžnosti, ni odločil še, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, odločitev pa je potrdil tudi drugostopenjski organ in tudi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi kršitve 7. odstavka 118. člena ZUDT izpodbijani odločbi o prenehanju denarnega nadomestila odpravilo.

CSD bi moral tožnika, ki ima pooblaščenca (s tem dejstvom je bil CSD seznanjen, saj mu je bila vročena tožba), vabiti na svetovalni razgovor po njegovi pooblaščenki, ne pa da je vabilo poslal tožniku na njegov naslov. Če ima stranka pooblaščenca, se namreč šteje, da je dokument (vabilo) vročen stranki, kadar je vročen njenemu pooblaščencu (četrti odstavek 88. člena ZUP).

Tožena stranka tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora, pri čemer tudi niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku to omogoči. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Prenos opravljanja upravnih nalog na zasebne subjekte in njegov obseg mora biti določen v zakonu. Zato okoliščina, da je določena oseba nosilka javnega pooblastila, še ne pomeni, da celotna njena dejavnost pomeni izvajanje tega pooblastila. Ali drugače: če gre za ravnanja pravne osebe zasebnega prava, ki ne sodi v okvir danega pooblastila, od nje tudi ni mogoče zahtevati izdaje upravne odločbe, v primeru molka pa vložiti tožbe v upravnem sporu. Slovenski inštitut za revizijo nima javnega pooblastila za vodenje seznama aktivnih preizkušenih davčnikov, zato zaradi neizvedbe vpisa v ta seznam ni mogoče vložiti tožbe zaradi molka.

Na podlagi 12. člena Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (BBHZD) so delavci migranti upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države zaposlitve, zlasti glede delovnih pogojev, vključno s plačo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. S tem je bila tožniku kršena pravica do obrambe pred očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, pa pravilna.

Odpovednega razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela ne more predstavljati zgolj eno samo (vsebinsko in časovno opredeljeno) ravnanje delavca, tj. neupoštevanje predpisov o počitkih med vožnjo, ki bi lahko pomenilo kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in bi imelo za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Namen poskusnega dela je v preizkusu tožnikovega znanja in sposobnosti opravljanja dela voznika tovornjaka v mednarodnem prometu, pri čemer se mora delo tožnika ocenjevati kot celota in ne z vidika posamičnega ravnanja. V obravnavanem primeru sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili o trimesečnem poskusnem delu, ki se spremlja in ocenjuje po internem pravilniku o uspešnosti. Pravilnika, iz katerega bi bila razvidna merila za ugotavljanje uspešnosti delavca oziroma pričakovani delovni rezultati tožnika, tožena stranka v sodnem postopku ni predložila. Ker tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz 5. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 oziroma tretjega

Prvostopenjski upravni organ je pravilno ugotovil, da je razmerje med zapuščino in začasnim skrbnikom zapuščine urejeno z ZD ter s sklepom, ki ga izda zapuščinsko sodišče. Zato zahteva tožnice, da center za socialno delo poda soglasje k prodaji določene nepremičnine iz zapuščine, za katero naj bi ona skrbela, ter za porabo denarnih sredstev iz tega naslova, ni upravna stvar, kar narekuje zavrženje obravnavane vloge.

Ker gre za stečajno zadevo in ne za upravno zadevo, tretji odstavek 178. člena ZUP v obravnavanem primeru ni uporabljiv.

Predpisi lokalni akcijski skupini (LAS) ne podeljujejo javnega pooblastila za odločanje o dodeljevanju sredstev kot upravni zadevi, zato takega pooblastila tudi ne more pridobiti s Pogodbo o ustanovitvi ali s Pravilnikom o merilih in kriterijih za oceno in izbor projektov, upravičenih do nepovratnih sredstev LEADER. Tovrstno delovanje LAS predstavlja le podlago za odločitev pristojnega ministra o dodelitvi nepovratnih sredstev LAS za potrjene projekte in ne uživajo samostojnega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke ob predhodnem preizkusu zavrglo.

ZSPOZ (kot področni zakon) v osmem odstavku 12. člena sicer izključuje pritožbo zoper odločbo tožene stranke o višini odškodnine, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je pritožba izključena tudi v primeru, kakršen je obravnavani. ZSPOZ namreč posebnih (izrecnih) določb glede izdaje potrdil o pravnomočnosti in izvršljivosti nima, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZUP, ki predvidevajo pritožbo zoper zavrnitev zahteve za izdajo potrdila.