UPRS Sklep in sodba III U 250/2020-29

1. Predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje se ugodi in se dovoli vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z njeno tožbo zoper odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. ... z dne 24. 10. 2020.

2. Tožba zoper odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. ... z dne 24. 10. 2020 se zavrne.

3. Tožba se v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, naj to sodišče, ker je bila tožeča stranka brez prisotnosti odvetnika hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici ..., ugotovi in prepove kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 19., 22., 32. in 34. člena Ustave Republike Slovenije, zavrže.

4. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Z odločbo št. ... z dne 24. 10. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Policija, in sicer Policijska postaja za izravnalne ukrepe (PPIU) Ljubljana (v nadaljevanju tudi: toženka), tožniku, roj. 1. 4. 1988, državljanu ..., ki je brez dokumentov in je v postopku odstranitve, odredila od 24. 10. 2020 od 8.10 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce ... (v nadaljevanju: center), ker obstaja nevarnost pobega.

2Toženka se v uvodu izpodbijane odločbe sklicuje na določbe 76. in 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), v obrazložitvi pa poudarja, da se tožnika nastani v centru, ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) in obstaja nevarnost pobega. Kot pojasnjuje, je bila 23. 10. 2020 obveščena, da je bil tožnikov (dne 18. 9. 2020 podani) prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito v RS zavržen s sklepom št. 2142-2588/2018/39 (1312-14) z dne 22. 9. 2020, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 19. 10. 2020, s sodbo Upravnega sodišča I U 1494/2020 z dne 19. 10. 2020. Tožnik je bil zato 24. 10. 2020 ob 8.10 prijet v azilnem domu v Ljubljani in priveden na PPIU Ljubljana, kjer je bil z njim ob prisotnosti prevajalke A.A. izveden postopek zaradi nezakonitega bivanja v RS. Po podatkih evidenc je bilo ugotovljeno, da je tožnik že 15. 11. 2018 v RS zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bila njegova prošnja 12. 9. 2019 zavrnjena z odločbo v zadevi št. 12052/2019. Toženka mu je nato 16. 9. 2019 izdala odločbo o vrnitvi št. ... s 30-dnevnim rokom za prostovoljno zapustitev RS (v nadaljevanju: prva odločba o vrnitvi), vendar si v tem času tožnik ni priskrbel dokumentov za vrnitev, ampak je na nedovoljen način odšel v Italijo, Nemčijo, na Nizozemsko in nato v Francijo, ki ga je vrnila v Italijo. Od tu je ponovno nedovoljeno vstopil v RS in bil zato 31. 8. 2020 obravnavan pri toženki, nakar je, kot povedano, ponovno neuspešno zaprosil za mednarodno zaščito. Toženka ugotavlja, da tožnik nezakonito prebiva v RS, sem je namreč nedovoljeno vstopil (4. alineja 12. člena ZTuj-2) na notranji meji v nasprotju s 7. in 8. členom tega zakona, to je brez veljavne potne listine in vizuma. Poleg tega je v RS vstopil v času veljavnosti ukrepa prepovedi vstopa v schengensko območje, ki mu ga je izrekla Italija za čas od 4. 12. 2018 do 4. 12. 2021. Pri tožniku obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, in sicer iz 1. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (saj je predhodno že nezakonito bival v RS, kar je razvidno iz prve odločbe o vrnitvi), iz 2. alineje te določbe (ker je v RS vstopil kljub prepovedi vstopa v schengensko območje) in iz 6. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj tožnikovo ravnanje kaže, da roka za prostovoljno vrnitev ne bi spoštoval, kar izhaja iz njegove izjave ob zaslišanju kot tudi iz tega, da je prvo možnost prostovoljne zapustitve RS uresničil na nedovoljen način, da ni ukrenil ničesar v smeri pridobitve potne listine oziroma iskanja dovoljene možnosti za zapustitev RS in da se torej nima namena vrniti v matično državo. Kot milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, pa toženka navaja, da je tožnik nedovoljeno vstopil v RS in da tu nima možnosti bivanja (1. in 3. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Glede na navedeno je bila tožniku izdana odločba o vrnitvi št. ... z dne 24. 10. 2020 (v nadaljevanju: odločba o vrnitvi z dne 24. 10. 2020), s katero mu je bila izrečena tudi prepoved vstopa v državo za dobo šestih mesecev. Ker tožnika ni bilo mogoče takoj odstraniti iz RS, mu je bila izdana tudi izpodbijana odločba o nastanitvi v center. V nadaljevanju obrazložitve toženka povzema določbe ZTuj-2, ki urejajo nastanitev v centru, ter še navede, da je bil tožnik z vsebino odločbe in poukom o pravnem sredstvu seznanjen preko prevajalke A.A..

3Tožnik je po pooblaščenki na Upravno sodišče RS v Ljubljani dne 15. 12. 2020 priporočeno po pošti vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo. V tožbi navaja, da bi naj mu bila izpodbijana odločba vročena 24. 10. 2020, vendar je vročitev nezakonita, ker odločba ni bila prevedena, ker mu ni bila vročena po pooblaščenki in ker je duševno bolan, zaradi česar ni mogel pravočasno uveljavljati svojih pravic, postopka odstranitve pa tudi ne spremlja nevladna organizacija. Ves čas mu je kršena pravica do prevajanja, izpodbijana odločba je bila na zahtevo pooblaščenki vročena šele 18. 11. 2020, nato pa je začel veljati Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Uradni list RS, št. 167/2020, v nadaljevanju: Sklep), zato je tožba pravočasna. Nakar tožnik dodaja, da je sicer zamudil rok za vložitev tožbe, vendar je pravočasno podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati tožbo kot zamujeno dejanje. Odločbo o nastanitvi v center izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 3., 5. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter zaradi kršitve prvega odstavka 88. člena ZUP; zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer določb ZTuj-2 (tretji odstavek 64. člena, peti do sedmi odstavek 69. člena, 68. člen, 72. člen in 3. alineja drugega odstavka 73. člena) ter Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1, 84. člen) in neskladja s sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 226/ 2017 in X Ips 1/2019; toži pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

4Kot obrazlaga tožnik, ga je toženka z izpodbijano odločbo nastanila v center, kar pomeni omejitev gibanja tožniku. Da mu je (bilo) gibanje omejeno, je razvidno tudi iz potrdila Psihiatrične bolnišnice (v nadaljevanju: PB) ... (kjer je bil hospitaliziran proti svoji volji, brez prisotnosti odvetnika in prevajalca) z dne 30. 10. 2020, iz katerega med drugim izhaja, da težko prenaša, da je zaprt. Navedeno pomeni grob poseg v tožnikove pravice in bi moralo biti predmet postopka po sedmem odstavku 69. člena ZTuj-2. Ves čas postopka vrnitve mu je bila kršena pravica do prevajanja, glede prevodov dela odločbe v tožnikov jezik in možnosti, da bi se v jeziku, ki ga razume, posvetoval z odvetnikom. Nobeno dejanje v postopku ni bilo opravljeno po njegovi pooblaščenki, zavrnjena, in to dvakrat z dopisom, mu je bila pravica do tolmačenja posveta z njo. Ker je bil tožnik hospitaliziran in bolan, obenem pa ni ničesar razumel, ni bil sposoben o procesnem dejanju obvestiti pooblaščenke niti je ni nevladna organizacija, ki bi morala spremljati postopek vrnitve. Sicer pa iz omenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da omejitev gibanja iz razlogov begosumnosti po pravni podlagi, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, ni (več) možna, o čemer izpodbijana odločba nima razlogov. Neraziskano je ostalo dejansko stanje o psihičnem stanju tožnika, saj je že iz predhodnih postopkov razvidno, da je imel psihične težave (zbolel je prav zaradi "terorja" v izvorni državi), namesto da bi toženka to preučila, pa je narobe zaključila, da je tožnik begosumen in roka za prostovoljno vrnitev ne bi spoštoval, ter mu omejila gibanje na center in ga nato hospitalizirala v PB. Glede razloga, da ga ni mogoče takoj odstraniti iz RS, tožnik dodaja, da je pri toženki podal predlog za dovolitev zadrževanja, ker bi njegova takojšna odstranitev iz RS lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, poleg tega vrnitev v matično državo ne bi bila skladna z načelom nevračanja. Tožnik ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v azilnem domu. Nesorazmerna je tudi časovna odrejenost ukrepa, saj ni določena, zato tožnik podredno (če izpodbijana odločba ne bo odpravljena) predlaga opravo nadzora nad izvajanjem ukrepa.

5Hkrati s tožbo je tožnik podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem poudarja, da je rok za vložitev tožbe zamudil iz upravičenih razlogov. Izpodbijana odločba mu je bila po pooblaščenki vročena šele 18. 11. 2020, dne 20. 11. 2020 pa je začel veljati Sklep. Zato je predlog vložen pravočasno, v okviru subjektivnega 8-dnevnega in objektivnega 3-mesečnega roka iz 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Poleg tega je šele 9. 12. 2020 po pooblaščenki prejel čitljivo dokumentacijo o svojem zdravstvenem stanju in odločitev o pravici do pomoči tolmača. Tožnik namreč ne razume slovenskega jezika, pa tudi angleškega bolj malo, in se zato ne more sporazumevati s pooblaščenko, njeno zahtevo za postavitev tolmača pa je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) zavrnilo z dopisom. Tožnik v predlogu ponavlja očitke o nezakoniti vročitvi izpodbijane odločbe in o tem, da mu ni bil zagotovljen njen prevod v tožnikov jezik; poleg tega je duševno bolan, zaradi česar je bil hospitaliziran v PB, kar je botrovalo temu, da ni zmogel pravočasno obvestiti pooblaščenke o vročitvi izpodbijane odločbe in premestitvi v Postojno. Ponavlja, da je v postopku vračanja pasivna tudi izbrana nevladna organizacija (PIC, Karitas), saj še ni prejel nikakršne njene pomoči oziroma nasveta. Sodišču predlaga, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

6Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in povzema njene razloge. Dodaja, da je iz uradnega zaznamka o privedbi z dne 24. 10. 2020, ki ga je tožnik podpisal, razvidno, da je bil že ob privedbi v prostore PPIU Ljubljana s pomočjo prevajalke A.A. v arabskem jeziku seznanjen z razlogi za odvzem prostosti in svojimi pravicami, tudi pravico do pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Izkoristil je pravico do tolmačenja in bil tako preko omenjene prevajalke seznanjen tudi z vsebino izpodbijane odločbe in pravnim poukom. Organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, ni predložil nobenega pooblastila, zato je neutemeljen ugovor o nezakoniti vročitvi odločbe o vrnitvi z dne 24. 10. 2020 in izpodbijane odločbe. Obe sta bili tožniku, kot izhaja iz vročilnice, vročeni 24. 10. 2020. Kot izhaja iz povedanega, so neutemeljene navedbe o kršeni pravici do prevajanja. Trditve, da naj bi bil tožnik bolan in hospitaliziran, iz spisa ne izhajajo ter pomenijo nedovoljene novote. Nesporno pa v času postopka 24. 10. 2020 tožnik ni bil bolan ali hospitaliziran. Malo verjetna je trditev, da naj bi psihično zbolel zaradi terorja v izvorni državi, saj na zaslišanju s prevajalko ni izpostavil nobenih zdravstvenih težav in ne izkoristil pravice do zdravnika.

7V dopolnitvi odgovora na tožbo toženka kot pavšalen zavrača očitek, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Ponavlja, da je bil tožnik v postopku izdaje odločbe o vrnitvi z dne 24. 10. 2020 in izpodbijane odločbe zaslišan v prisotnosti prevajalke za arabski jezik. Preko nje je bil v jeziku, ki ga razume (arabskem), tudi seznanjen o pravici do brezplačnega svetovanja, ki je ni izkoristil. Očitek o kršitvi določb petega do sedmega odstavka 69. člena ZTuj-2 je nerelevanten. Toženka zavrača tudi ugovor o kršitvi načela nevračanja, pri čemer navaja, da tožnik ob zaslišanju ni izpostavil, da bi bila v matični državi ... njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja ali da bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanja. V zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje toženka poudarja, da sta bili odločba o vrnitvi in izpodbijana odločba tožniku vročeni 24. 10. 2020 in je tako izpodbijana odločba postala pravnomočna in izvršljiva. Napačno je razlogovanje, da je tožniku rok za vložitev tožbe začel teči šele 18. 11. 2020. Da ni izkoristil pravice do zastopanja po poooblaščencu, ni opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sklep za tožnikov primer ne velja, ker gre pri nastanitvi v center za nujno zadevo, v kateri procesni roki tečejo dalje. Toženka predlaga, da sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže oziroma zavrne ter da tožbo zoper izpodbijano odločbo kot prepozno zavrže, oziroma podrejeno kot neutemeljeno zavrne.

8Tukajšnje sodišče je s sklepom št. III U 250/2020-13 z dne 21. 12. 2020, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

9Sodišče je v upravnem sporu 23. 12. 2020 opravilo narok za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje in narok za glavno obravnavo, ki sta se ga udeležila tožnik osebno in njegova uvodoma navedena pooblaščenka. Spremljanje naroka je bilo tožniku omogočeno s prevajanjem iz slovenskega v arabski jezik (ki ga tožnik razume) in obratno preko sodnega tolmača za arabski jezik g. B.B.. Na ta način je sodišče navzočim predstavilo vsebino predloženih upravnih spisov zadeve in listin, ki jih je po pooblaščenki predložil tožnik, ter pojasnilo, da je pridobilo tudi izvod v zadevi Upravnega sodišča RS št. I U 1494/2020 dne 19. 10. 2020 izdane sodbe z vročilnicami.

10Tožnikova pooblaščenka je na naroku pojasnila, da je zahtevo za posredovanje listin z dne 28. 10. 2020 centru poslala po tem, ko so ji po telefonu povedali, da tožnika ni tam, ker je v PB, omenjeni zahtevi je bilo verjetno priloženo pooblastilo z dne 14. 10. 2020, katerega kopijo je predložila tudi na naroku. Ko se je navzočim predočil v postopku izdaje odločbe o vrnitvi in izpodbijane odločbe sestavljeni zapisnik št. 2255-347/2020/12 (3E651-03) z dne 24. 10. 2020 (v nadaljevanju zapisnik z dne 24. 10. 2020) o zaslišanju tožnika, pri katerem je bila poleg slednjega in pooblaščene uradne osebe tudi tolmačka za arabski jezik A.A., je tožnikova pooblaščenka navedla, da tožnik ne osporava, da je bila pri zaslišanju navzoča omenjena tolmačka, pač pa ugovarja, da mu izpodbijana odločba ni bila pravilno vročena ter da mu odločba oziroma njeni deli niso bili prevedeni, tam pa tudi ni bilo nevladne organizacije, da bi spremljala postopek. Ko se je tožniku predočil zapisnik z dne 24. 10. 2020, je navedel, da je na njem njegov podpis, da pa ne ve, kaj je podpisal. Enako je navedel ob predočenju izpodbijani odločbi priložene vročilnice. Ko se mu je predočil uradni zaznamek o privedbi z dne 24. 10. 2020, pa je navedel, da to ni njegov podpis, njegov podpis je tak kot na vročilnici. Tožnikova pooblaščenka je še pojasnila, da je pooblastilo za zastopanje tožnika z dne 14. 10. 2020 predložila v sodni zadevi I U 1494/2020, ki jo je prevzela po zaprosilu kolegice C.C., tožnika pa je že prej enkrat zastopala, in sicer v upravnem sporu I U 1209/2019. Najprej je menila, da je z narokom v zadevi I U 1494/2020 stvar končana, ko pa je potem želela tožnika seznaniti z izidom postopka, je ugotovila, da je pridržan v PB, in je zato podala zahtevo za vročitev odločb. Podala je tudi zahtevo za pomoč prevajalca, ki ji ni bilo ugodeno, v zvezi s tem je vložila tožbo v upravnem sporu, katere kopijo je predložila sodišču. Dodala je, da še vedno nima podatka o nevladni organizaciji, ki naj bi spremljala zadevni postopek, poizvedbo o tem je poslala po pošti 15. 12. 2020 in še ni prejela odgovora.

11Sodišče je na naroku v zvezi z obravnavanjem predloga za vrnitev v prejšnje stanje vpogledalo listine v predloženih upravnih spisih (med katerimi so tudi uradni zaznamek o privedbi z dne 24. 10. 2020, zapisnik o zaslišanju z dne 24. 10. 2020, odločba o vrnitvi z dne 24. 10. 2020 in izpodbijana odločba z vročilnico z dne 24. 10. 2020, zahteva tožnikove pooblaščenke za vročitev odločb z dne 10. 11. 2020 s priloženo kopijo pooblastila in odgovor PPIU Ljubljana z dne 16. 11. 2020 z vročilnico), nadalje je vpogledalo listine, ki jih je sodišču v tem upravnem sporu predložil tožnik (to so poleg izpodbijane odločbe ter predloga za vrnitev v prejšnje stanje in tožbe še: pooblastilo z dne 14. 10. 2020, obvestilo zdravniku oziroma odpustno pismo PB z dne 30. 10. 2020 in zdravniško potrdilo z dne 27. 10. 2020, na center naslovljena zahteva tožnikove pooblaščenke za posredovanje listin z dne 28. 10. 2020, njena zahteva za vročitev odločb z dne 10. 11. 2020, odgovor PPIU Ljubljana z dne 16. 11. 2020, na center naslovljena zahteva tožnikove pooblaščenke za posredovanje listin z dne 2. 12. 2020, odgovor centra z dne 9. 12. 2020, zahtevi tožnikove pooblaščenke za zagotovitev pomoči tolmača z dne 2. 12. 2020 in 8. 12. 2020 ter odgovora MNZ z dne 3. 12. 2020 in 9. 12. 2020, elektronski sporočili tožnikove pooblaščenke Karitasu z dne 10. 12. 2020 in PIC z dne 11. 12. 2020, prošnja za dovolitev zadrževanja tožniku in zahteva za njegovo premestitev z dne 15. 12. 2020, tožnikova tožba z dne 15. 12. 2020 zoper odločbo MNZ, izdano v obliki dopisa z dne 9. 12. 2020, ter na center naslovljena zahteva za posredovanje podatka z dne 15. 12. 2020) ter sodbo I U 1494/2020-23 z dne 19. 10. 2020 z vročilnicami. Pri drugih dokaznih predlogih v zvezi z obravnavanjem predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožnik ni vztrajal.

12Po sprejetem sklepu, da se predlogu ugodi in se dovoli vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s tožbo zoper izpodbijano odločbo o nastanitvi, je tožnik po pooblaščenki na naroku za glavno obravnavo navedel, da vztraja pri svojih stališčih, prereka navedbe toženke iz odgovora na tožbo in njegove dopolnitve ter dodaja, da glede dejstva hospitalizacije ne more biti prekludiran, saj tega dejstva ni imel možnosti omeniti prej, ker se je pojavilo šele naknadno, bolezen pa je omenjal že v upravnih sporih I U 1494/2020 in I U 1209/2019. Nadalje je tožnik po pooblaščenki navedel, da spreminja tožbo, ker je bil hospitaliziran brez prisotnosti odvetnika v PB, in sicer tožbo razširja tako, da poleg odprave izpodbijane odločbe predlaga še, da sodišče ugotovi in prepove kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 19., 22., 32. in 34. člena Ustave RS. Tožbo razširja zato, ker mora biti zaradi morebitne ustavne pritožbe podano formalno in materialno izčrpanje vseh pravnih sredstev. Ob svojem zdravstvenem stanju po tem, ko je bil hospitaliziran in prejema terapijo, ne bi bil več zmožen pobegniti, saj nima te volje niti moči. Tožnik je predlagal še dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke - zdravnika, in sicer za dokazovanje tega, ali bi bila takojšnja tožnikova odstranitev iz države škodljiva za njegovo zdravstveno stanje. Predlagal je tudi, naj sodišče določi organizacijo za spremljanje postopka tožnikove odstranitve ter da v primeru, če bo tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, določi drugo primerno nastanitev tožnika.

13Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo listine, kot je navedeno že v 11. točki te obrazložitve, to je predložene upravne spise zadeve, listine, ki jih je v tem upravnem sporu predložil tožnik, in sodbo I U 1494/2020-23 z dne 19. 10. 2020 z vročilnicami. Izvedlo je tudi dokaz z zaslišanjem tožnika. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke - zdravnika, s čimer naj bi se dokazovalo zgoraj navedeno dejstvo. Prav tako ni sledilo dokaznemu predlogu za vpogled v postopek pri tem sodišču I U 1209/2019 glede že takrat zatrjevanih dejstev o tožnikovi duševni bolezni ter predlogu, formuliranemu kot "sodni preudarek glede dejstva, da je tožnik predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke na naroku 19. 10. 2020 opr. št. I U 1494/2020 in ugovarjal zoper dokazni sklep o zavrnitvi tega dokaza, zoper sodno odločbo v omenjeni zadevi pa ni več rednega pravnega sredstva". Tožnik je po pooblaščenki ugovarjal zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker meni, da je bil ukrep prisilne hospitalizacije sprejet v okviru postopka izdaje odločbe o vrnitvi in ne odločbe o nastanitvi.

14Tožnik je zaslišan pred sodiščem navedel, da v ... nima naslova, trenutno je nastanjen v centru v Postojni. Izpovedal je, da je iz ... z letalom odpotoval v Istanbul, od tam je šel v Grčijo, nato v Albanijo, na Kosovo, v Črno goro, Bosno, od tam na Hrvaško in nato v Slovenijo, vse peš. Iz Slovenije, kjer so mu vzeli prstne odtise, pa je šel v Italijo, od tam v Švico, na Nizozemsko, bil je tudi v Nemčiji in Franciji. Letos avgusta je v Slovenijo prišel iz Italije, nameraval je iti v Švico, vendar je zaspal na vlaku, ki ga je pripeljal v Gorico. Na vprašanje, ali je seznanjen, da je Italija zoper njega razpisala ukrep prepovedi vstopa na območje schengenskega prostora, je odgovoril, da so mu na policiji rekli, da je razpisan takšen ukrep. Na vprašanje, kaj je storil, ko mu je bila izdana prva odločba o vrnitvi, je povedal, da je takrat dobil odlok, da mora zapustiti RS v 30 dneh in to je storil, šel je v Italijo. Potnega lista nima, že v Turčiji so mu ukradli torbo, v kateri ga je imel. Na vprašanje, ali je po tej kraji kdaj ponovno skušal pridobiti potni list, je ponovil, da ga je v Turčiji nasilno napadla skupina huliganov, poškodovali so mu arkado in vzeli torbo, v kateri je imel zdravila, denar in dokumente, tudi potni list. Torbe ni prepustil prostovoljno, ampak so ga napadli in mu zagrozili, naj gre naprej, ker ga bodo sicer ubili. Tako je zapustil Turčijo in šel v Grčijo. Na vprašanje, ali bi se bil pripravljen prostovoljno vrniti v matično državo ..., je odgovoril, da nikakor ne, ker bi ga tam takoj ubili. V ... je namreč imel trgovino z žganjem, ki je tam strogo prepovedano, trgovino so napadli in zažgali, tudi mafija ga je spremljala in hotela ubiti, ubili pa bi ga tudi zato, ker je ateist. Zato je moral takoj zapustiti ... Na vprašanje, ali je ves čas potoval brez potnega lista, je ponovil, da je v Turčijo prišel s potnim listom, kjer pa so mu ga ukradli in je zato nato potoval brez njega, takšno potovanje po Evropski uniji ni noben problem, v Nemčiji, Franciji, Angliji je bil brez težav brez potnega lista. Na vprašanje, ali ima v RS kakšno možnost bivanja oziroma nastanitve, je povedal, da ima tu prijatelje, to so D.D., E.E., F.F. in G.G., ki so ... in .... Pripravljen je opravljati vsakršno delo in bi tako lahko prišel do denarja za preživljanje, saj se je povsod, kjer je bil, znašel in je delal. Na vprašanje svoje pooblaščenke, ali bi v primeru odprave izpodbijane odločbe pobegnil, je odgovoril, da ni nikoli pobegnil, če je odšel, je odšel po pomoti, pobegnil ne bi, šel bi samo iskat delo. Na vprašanje, ali odkar je bil hospitaliziran, jemlje terapijo, je odgovoril, da jemlje zdravila, če jih jemlje, se počuti zelo dobro, če jih ne, pa se počuti slabo in ne more spati. V centru zanj ni dobro, počuti se utesnjen, ne mara biti zaprt, zato dela probleme in se krega z drugimi, bolje bi se počutil pri prijateljih. Na vprašanje pooblaščenke, ali in kako bi njegova takojšnja odstranitev iz RS vplivala na njegovo zdravje, je tožnik odgovoril, da če bi Slovenija želela, da tu ostane in dela, bi ostal, če pa Slovenija tega ne bo želela, jo bo moral zapustiti, ne glede na to, kako bo to vplivalo na njegovo zdravje. Na vprašanje sodnice, ali v centru prejema terapijo, je ponovil, da je, kadar jemlje zdravila, zelo v redu, nima težav, če jih ne jemlje, pa ima težave. Na vprašanje pooblaščenke, ali je zdravila jemal že pred hospitalizacijo, je odgovoril, da jih prej ni jemal, nato je šel v bolnišnico v ..., kjer so mu jih predpisali, in zdaj se, ko jih jemlje, počuti veliko bolje. V centru prejema zdravila, po katerih se dobro počuti, če bi moral zapustiti Slovenijo, pa bi moral zdravila sam iskati.

15V tem upravnem sporu je sodišče odločilo, kot je navedeno v izreku te sodne odločbe, iz sledečih razlogov:

16Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila na sedež Upravnega sodišča RS v Ljubljani naslovljena tožba zoper izpodbijano odločbo, od tam poslana v reševanje na tukajšnji oddelek ob upoštevanju, da gre za izpodbijanje odločbe, izdane po določbah ZTuj-2 (in ne za zadevo azila oziroma mednarodne zaščite, v katerih po šestem odstavku 9. člena ZUS-1 sodi sodišče na sedežu v Ljubljani), tožnik pa je v tožbi kot naslov svoje začasne nastanitve v RS navedel center za tujce v Postojni, ki je na območju tukajšnjega oddelka. Pri tem gre za situacijo, ki se po v zadnjem času ustaljeni praksi Upravnega sodišča obravnava kot vsebinsko primerljiva situaciji, ko ima tožnik, ki je tujec brez stalnega prebivališča v RS, tu začasno prebivališče (prim. 5. točko 2. člena Zakona o prijavi prebivališča, ZPPreb-1) ter se zato pri določanju pristojnega oddelka uporabi četrti in ne peti odstavek 9. člena ZUS-1. Kot izhaja navedenega člena ZUS-1, je Upravno sodišče RS organizirano tako, da sodi na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih, pri čemer pa gre za eno(tno) sodišče in ne več sodišč, zato poseben sklep o odstopu zadeve ni bil izdan.

17Tožnik je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati tudi tožbo zoper izpodbijano odločbo kot zamujeno dejanje. V skladu s prvim odstavkom 78. člena ZTuj-2 je tožbo zoper odločbo, kot je izpodbijana, treba vložiti v roku treh dni po vročitvi odločbe. ZUS-1 pa v prvem odstavku 24. člena določa, da stranka, če iz opravičenega vzroka zamudi rok za vložitev tožbe ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok, če je šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (drugi odstavek istega člena ZUS-1). Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga in v roku za vložitev predloga tudi opraviti zamujeno dejanje (tretji odstavek 24. člena ZUS-1). Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje (četrti odstavek 24. člena ZUS-1).

18Glede na navedeno je bilo najprej treba ugotoviti, ali je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe ali pa ga ni zamudil, kot tudi zatrjuje v svojih vlogah. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da je bila, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, izpodbijana odločba izdana 24. 10. 2020 in da je bila istega dne osebno vročena tožniku neposredno, kar izhaja iz vročilnice z navedenim datumom vročitve 24. 10. 2020 in podpisom, za katerega je tožnik na sodnem naroku potrdil, da je njegov. Sodišče ne sledi razlogovanju, da opisana vročitev ni zakonita, ker bi izpodbijana odločba morala biti tožniku vročena po odvetnici H.H. kot njegovi pooblaščenki. Pri tem se tožnik, kot se je izkazalo na sodnem naroku, sklicuje na pooblastilo z dne 14. 10. 2020. To pooblastilo je bilo, kot je pojasnila njegova pooblaščenka, predloženo sodišču v postopku upravnega spora, ki se je pred Upravnim sodiščem RS v Ljubljani vodil pod št. I U 1494/2020 zaradi presoje sklepa o zavrženju tožnikovega prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito z dne 22. 9. 2020. Postopek izdaje izpodbijane odločbe pa je nov, samostojen, po ZTuj-2 voden upravni postopek, ki je ločen od postopka odločanja o omenjenem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito in od sodnega postopka I U 1494/2020. Toženka bi v postopku izdaje in vročanja izpodbijane odločbe v smislu prvega odstavka 88. člena ZUP morala (splošno) pooblastilo z dne 14. 10. 2020 upoštevati, če bi ji bilo predloženo v omenjenem postopku oziroma če bi ji tožnik ali njegova pooblaščenka kako drugače sporočila, da je pooblastilo dano tudi za zadevni upravni postopek. Iz določb ZUP (55. do 58.člen) v zvezi s 85. členom ZTuj-2 namreč izhaja dolžnost stranke, da v primeru, če se odloči za postavitev pooblaščenca (ki sicer v upravnem postopku, tudi takšnem, kot je obravnavani, ni obvezen), sama ali preko pooblaščenca poskrbi, da je upravni organ s tem jasno seznanjen (prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 230/2015 z dne 11. 2. 2016). Pooblastilo z dne 14. 10. 2020 je bilo kot relevantno tudi za postopek vrnitve in postopek tožnikove namestitve v center toženki izkazano predloženo s pooblaščenkino zahtevo za vročitev odločb z dne 16. 11. 2020, oziroma pred tem kvečjemu z njeno zahtevo centru za posredovanje listin z dne 28. 10. 2020, kar pa je vse po izdaji izpodbijane odločbe. Zato je bila njena vročitev 24. 10. 2020 utemeljeno opravljena neposredno tožniku. Glede na nadaljnje tožnikove ugovore sodišče dodaja, da iz upravnih spisov zadeve, zlasti zapisnika o zaslišanju z dne 24. 10. 2020, ki ga je tožnik lastnoročno podpisal, izhaja (navedeno pa je tudi v sami odločbi), da je bilo tožniku v postopku izdaje izpodbijane odločbe zagotovljeno tolmačenje po prevajalki za arabski jezik (ki ga tožnik razume) A.A., preko katere je bil seznanjen tudi z vsebino izpodbijane odločbe. Zato navedbi, da ni vedel, kaj podpisuje, sodišče ne sledi.

19Ker se tožnik sklicuje tudi na svoje zdravstveno stanje, je (tudi v zvezi z vročitvijo izpodbijane odločbe) še treba povedati, da iz ugotovitev postopka ne izhaja, da bi bilo tožnikovo stanje ob izdaji izpodbijane odločbe (ali sedaj) takšno, da tožnik ne bi imel procesne sposobnosti (prim. 46. in 47. člen ZUP v zvezi s 85. členom ZTuj-2 ter 77. in 78. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in da bi zato namesto tožnika dejanja zanj moral opravljati zakoniti zastopnik. Sodišče ugotavlja, da iz vsebine zapisnika o zaslišanju z dne 24. 10. 2020 izhaja, da je bil tožnik preko prevajalke sposoben podati svojo izjavo in odgovarjati na vprašanja uradne osebe, pri čemer je v bistvenem izpovedal tako, kot je nato na naroku pri tem sodišču dne 23. 12. 2020, na katerem je bil sposoben sodelovati. Iz predloženega zdravniškega potrdila prof. dr. I.I., dr. med, specialista psihiatrije, z dne 27. 10. 2020 je sicer razvidno, da so po namestitvi v centru pri tožniku opazili nenavadno vedenje, odklanjal je hrano, bil je prestrašen, izražal samomorilne misli in imel optične halucinacije, ki jih je blodnjavo interpretiral, zaradi česar je bil napoten v PB. Iz obvestila zdravniku oziroma odpustnega pisma PB z dne 30. 10. 2020, ki ga je podpisala J.J., dr. med., spec. psihiatrije, pa je nadalje razvidno, da je bil tožnik tam hospitaliziran od 28. 10. 2020 do 31. 10. 2020. Ob sprejemu je bilo ugotovljeno, da je pozitiven na THC. Postavljena mu je bila diagnoza s šifro F43.2 (po na spletu dostopnih podatkih je to prilagoditvena motnja), kot terapija so mu bila predpisana zdravila. Ob prihodu v bolnišnico je sprejemni zdravnik ugotavljal, da je tožnik lucidne zavesti, komunikacija je bila zaradi jezikovne bariere borna, deloval je miselno urejen, čustvovanje je bilo primerno modulirano; ker je tujec in ni razumel namena hospitalizacije, je bil sprožen sodni postopek za zadržanje na oddelku pod posebnimi pogoji. Tam je bil tožnik umirjen, brez vedenjskih težav, držal se je navodil, ob pogovoru, ki je bil opravljen s pomočjo prevajalca, ni kazal znakov psihične dezintegracije v smislu psihotičnosti ali globje depresivnosti, povedal je, da je imel v preteklosti pogosto glavobol in je zato dobival zdravila ter da težko prenaša, da je zaprt v centru, ko je bil v azilnem domu v Ljubljani, je namreč imel izhode. Po pogovoru s sodnim izvedencem psihiatrične stroke dne 30. 10. 2020 je na podlagi njegovega mnenja sodišče izdalo sklep, da se tožnika odpusti oziroma vrne nazaj v center. Glede na vse navedeno povsem splošna navedba, da je tožnik bolezen omenjal že v upravnih sporih I U 1494/2020 in I U 1209/2019, podlage za drugačno presojo ne daje. Zato sodišče tudi ni sledilo prav tako presplošno podanemu dokaznemu predlogu za vpogled v postopek I U 1209/2019 in ne predlogu, formuliranemu kot "sodni preudarek glede dejstva, da je tožnik predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke na naroku 19. 10. 2020 opr. št. I U 1494/2020 in ugovarjal zoper dokazni sklep o zavrnitvi tega dokaza, zoper sodno odločbo o omenjeni zadevi pa ni več rednega pravnega sredstva". Prav tako ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke - zdravnika, saj naj bi se s tem dokazovalo, ali bi bila takojšnja tožnikova odstranitev iz države škodljiva za njegovo zdravstveno stanje, kar pa ni stvar odločitve iz izpodbijane odločbe o nastanitvi in s tem tega upravnega spora, pač pa odločitve iz odločbe o vrnitvi in odločitve o prošnji za dovolitev zadrževanja.

20Izpodbijana odločba je bila torej tožniku pravilno vročena 24. 10. 2020. V tem smislu je razumeti tudi dopis PPIU Ljubljana z dne 16. 11. 2020, s katerim so bile tožnikovi pooblaščenki po njeni zahtevi poslane kopije odločbe o vrnitvi z dne 24. 10. 2020 in izpodbijane odločbe z vročilnico, torej le kot posredovanje in ne kot vročitev omenjenih odločb.

21Tožniku je 3-dnevni rok za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo začel teči 25. 10. 2020 in se je iztekel 27. 10. 2020. Kot je razvidno iz predhodno povedanega, so bile pri tožniku po namestitvi v center dne 27. 10. 2020 ugotovljene zdravstvene težave, zaradi katerih je bil napoten v PB, kjer je bil hospitaliziran od 28. 10. 2020 do 31. 10. 2020. Zato v zakonsko določenem roku tožbe iz opravičenih vzrokov ni mogel vložiti. Obenem je iz listin, ki jih je predložil v tem sodnem postopku, razvidno, da je zato tožnikova pooblaščenka z dopisom z dne 28. 10. 2020 center zaprosila za posredovanje izpodbijane odločbe ter listine, ki izkazuje razloge, zaradi katerih je bil tožnik 28. 10. 2020 premeščen v PB. Iz listin nadalje izhaja, da je tožnikova pooblaščenka z izpodbijano odločbo razpolagala 10. 11. 2020 (v zahtevi za vročitev s tem datumom namreč navaja, kaj izhaja iz "pridobljene" odločbe o nastanitvi). Ob tem, da toženka ni navedla ali izkazala kaj drugega, sodišče šteje 10. 11. 2020 kot čas, ko je odpadel vzrok, zaradi katerega tožnik ni mogel vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo, ter ocenjuje, da je glede na navedeno predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je treba vložiti v roku 8 dni, pravočasen. V 2. točki Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča pod št. Su 407/2020 dne 13. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 165/2020) in ki velja od 16. 11. 2020 (v nadaljevanju: Odredba), je namreč določeno, da procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom 2. točke Odredbe ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) ne tečejo. Kaj so nujne zadeve, je opredeljeno v tretjem odstavku 84. člena ZS, in sicer so to tam izrecno naštete zadeve ter druge zadeve, za katere tako določa zakon. Čeprav so v 78. členu ZTuj-2 določeni kratki roki za vložitev tožbe zoper odločbo o nastanitvi v center in za odločitev sodišča o njej, pa niti ZS niti ZTuj-2 izrecno ne določata, da gre za nujno zadevo. Zato sodišče šteje, da tožniku procesni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje od 16. 11. 2020 dalje ni tekel in je torej glede na predhodno obrazložitev utemeljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje tudi podan pravočasno. Sodišče je zato sklenilo, da se predlogu ugodi in se tožniku dovoli vrnitev v prejšnje stanje (zaradi zamude roka) v zvezi z vloženo tožbo zoper izpodbijano odločbo o nastanitvi (I. točka izreka te sodne odločbe).

22Sodišče je torej tožbo zoper izpodbijano odločbo vzelo v vsebinsko obravnavo. Predmet sodne presoje je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev, da se tožniku kot tujcu odredi od 24. 10. 2020 od 8.10 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v centru, in sicer zato, ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz države in obstaja nevarnost pobega. Odločitev se presoja glede na stanje ob izdaji izpodbijane odločbe.

23Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe so določbe ZTuj-2, ki v prvem odstavku 76. člena določa, da za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev. Namestitev tujca v center ali izven centra odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico vložiti tožbo, ki ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2). Obstoj nevarnosti pobega se presoja glede na ureditev iz ZTuj-2. Ta pojem nevarnosti pobega oziroma okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, opredeljuje v 68. členu. V skladu s prvim odstavkom tega člena ZTuj-2 so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, zlasti: - tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v RS, - vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa, - tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja, - posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine, - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, - tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da RS v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil. Kot milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, pa drugi odstavek istega člena ZTuj-2 opredeljuje zlasti: - nedovoljen vstop tujca v RS, - prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni, - nima možnosti bivanja v RS, - druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave. Če iz objektivnih razlogov tujca tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija pod (dodatnimi) pogoji, ki so določeni v 79. členu ZTuj-2, omejitev gibanja podaljša. V skladu z 81. členom ZTuj-2 lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev iz države (prvi odstavek); na tej podlagi lahko policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja (drugi odstavek); v primeru tega ukrepa lahko policija tujcu z odločbo omeji gibanje samo na kraj bivanja in mu določi obveznost rednega javljanja na najbližji policijski postaji (tretji odstavek 81. člena ZTuj-2). Po prvem odstavku 83. člena ZTuj-2 nastanitev tujca v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanjo, oziroma ko je dosežen njen namen. V skladu z drugim odstavkom istega člena lahko policija z odločbo, s katero dovoli tujcu zadrževanje v RS, namesto nastanitve v centru določi kraj bivanja na določenem naslovu. Nastanitev v centru lahko, kot izhaja iz tretjega odstavka 83. člena ZTuj-2, preneha tudi na prošnjo tujca, če policija ugotovi, da so podani pogoji za milejše ukrepe po tem zakonu. Po 85. členu Ztuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z njim ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP.

24Z določbami ZTuj-2 se, kot je razvidno iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, v nacionalno zakonodajo prenaša tudi pravo Evropske unije, med drugim Direktiva o vračanju.¹ Iz uvodnih določb (glej točko 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in da mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti ter da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V skladu z opredelitvijo iz 7. točke 3. člena Direktive o vračanju "nevarnost pobega" pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. V prvem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je določeno, da razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve; obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno. Iz drugega odstavka istega člena Direktive o vračanju izhaja, da mora biti odredba o pridržanju pisna in da morajo biti v njej navedeni dejanski in pravni razlogi ter da se, če je pridržanje nezakonito, zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti. ZTuj-2 je treba razlagati skladno s citiranimi določbami Direktive o vračanju.

25Po presoji sodišča je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev pravilna ter ima podlago v zakonu in Direktivi o vračanju. Iz obrazložitve odločbe so razvidni razlogi za sprejeto odločitev, vključno z okoliščinami, ki utemeljujejo zaključek, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega v smislu določb ZTuj-2.

26Glede na prvi odstavek 76. člena ZTuj-2 sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik tujec. Da bi (na dan izdaje izpodbijane odločbe 24. 10. 2020) v RS prebival zakonito, konkretizirano niti ne trdi. Kot ni sporno, tožnik, državljan ..., nima veljavne potne listine in ne vizuma ali dovoljenja za prebivanje (prim. 7. in 8. člen ZTuj-2). Prav tako ni podlage za zaključek, da bi ob izdaji izpodbijane odločbe v RS zakonito prebival kot prosilec za mednarodno zaščito. Kot je pojasnjeno v izpodbijani odločbi in je razvidno tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS v zadevi I U 1494/2020 z dne 19. 10. 2020, je bil namreč tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito v RS zavržen s sklepom z dne 22. 9. 2020, ki je pravnomočen in izvršljiv, saj je bila tožnikova tožba zoper sklep zavrnjena z navedeno sodbo, pravnomočno 19. 10. 2020, ki je bila tožniku po pooblaščenki vročena 23. 10. 2020. Glede na navedeno (prim. drugi in tretji odstavek 34. člena ZMZ-1) se tožnik (tudi v primeru morebitnih nadaljnjih ponovnih zahtevkov za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito) obravnava po ZTuj-2 in ne po ZMZ-1. Na določbe 84. člena ZMZ-1, ki urejajo omejitev gibanja prosilcem za mednarodno zaščito, se tako tožnik ne more z uspehom sklicevati.

27Iz predloženih spisov zadeve je nadalje razvidno, da je bila tožniku 24. 10. 2020 izdana odločba o vrnitvi, s katero mu je izrečena odstranitev iz države, brez roka za prostovoljno vrnitev, in prepovedan vstop v RS za čas šestih mesecev. Pravilnost in zakonitost odločbe o vrnitvi ni predmet presoje v tem upravnem sporu, ampak je to stvar samostojnega postopka. Zoper takšno odločbo je namreč po četrtem odstavku 64. člena ZTuj-2 dovoljena pritožba v roku treh dni, nato pa upravni spor. S pravnimi sredstvi zoper odločbo o vrnitvi je treba uveljavljati vse tiste ugovore, ki se nanašajo na odločitev o odstranitvi tožnika iz RS, vključno z ugovorom o prepovedi odstranitve zaradi načela nevračanja iz 72. člena ZTuj-2. V tem upravnem sporu, v katerem se izpodbija in presoja (samo) odločba o nastanitvi v centru, ti ugovori niso relevantni. Obenem iz navedenega izhaja, da v času izdaje izpodbijane odločbe o nastanitvi, odločba o vrnitvi z dne 24. 10. 2020 še ni bila dokončna ter izvršljiva in torej že iz tega razloga tožnika ni bilo mogoče takoj odstraniti iz RS, poleg tega tožnik, kot rečeno, nima veljavne potne listine. Zato je bil izpolnjen pogoj za omejitev gibanja iz prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, da tujca iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti.

28V postopku ugotovljene dejanske okoliščine pa utemeljujejo tudi zaključek, da gre v tožnikovem primeru za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega. Obstoj te nevarnosti se presoja glede na 68. člen ZTuj-2, v katerem so opredeljene objektivne okoliščine kot merila v smislu 7. točke 3. člena Direktive o vračanju, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. Ko tožnik ugovarja, da določb 68. člena ZTuj-2 v obravnavanem postopku ni dopustno uporabiti in se pri tem sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019, mu sodišče ne more slediti. V navedeni sodbi je namreč Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v ZMZ-1 ni ustrezne podlage za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III. V tu obravnavani zadevi pa ne gre za takšno situacijo.

29Že obstoj ene od okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 je lahko podlaga za zaključek o obstoju nevarnosti pobega, pri tožniku pa je podanih več takšnih okoliščin. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter ni sporno, je bila tožniku pred izdajo odločbe o vrnitvi z dne 24. 10. 2020 že enkrat izdana odločba o vrnitvi, to je odločba z dne 16. 9. 2019 z danim rokom za prostovoljno vrnitev 30 dni. Da mu je bila izdana takšna odločba, je potrdil tudi sam tožnik ob zaslišanju pred sodiščem. Odločba o vrnitvi se izda tujcu, ki nezakonito prebiva v RS (64. člen ZTuj-2). To pomeni, da je izkazan obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega, iz 1. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Poleg tega je že toženka pravilno ugotovila, da tožnikovo dosedanje ravnanje (zapustitev RS po izdani prvi odločbi o vrnitvi v letu 2019 na nedovoljen način in nadaljnje potovanje po Evropi brez veljavne potne listine, kot tudi dejstvo, da si tožnik nove potne listine ni skušal pridobiti) kaže, da RS ne bi prostovoljno zapustil na zakonit način, kar pomeni, da je izkazana tudi okoliščina iz 6. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navedeno potrjuje tudi vsebina tožnikove izpovedbe ob zaslišanju v tem sodnem postopku. Nadalje, tožnik je v avgustu letos ponovno nedovoljeno vstopil v RS, kar pomeni, da je izkazana okoliščina iz 1. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Podana je tudi okoliščina iz 3. alineje navedene določbe, saj tožnik ni izkazal dejanskih možnosti bivanja v RS (nekonkretizirano sklicevanje na prijatelje in splošna trditev, da bi lahko delal karkoli, za to ne zadošča; ker se, tudi glede na ZMZ-1, obravnava kot tujec po ZTuj-2, pa se tožnik v tem postopku tudi ne more sklicevati na možnost namestitve v azilnem domu). Zatrjevanje, da pri tožniku ni izkazan obstoj nevarnosti pobega, torej ni utemeljeno.

30Ob vseh navedenih okoliščinah, ki izhajajo že iz obrazložitve izpodbijane odločbe in ki so se potrdile ob tožnikovem zaslišanju pred sodiščem, je tudi utemeljeno zaključiti, da z milejšimi ukrepi, brez nastanitve tožnika v centru, z ZTuj-2 zasledovanega cilja ni mogoče doseči. Sodišče tako kot neutemeljen zavrača ugovor, da pri sprejemu izpodbijane odločitve ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti, pri čemer dodaja, da je odrejeni ukrep časovno določen (in omejen) v skladu s prvim odstavkom 76. člena Ztuj-2, ki ni v neskladju z Direktivo o vračanju. Kot izhaja iz zdravniških potrdil z dne 27. 10. 2020 in 30. 10. 2020, ki jih je predložil sam tožnik, pa tudi iz njegove izjave ob zaslišanju pred sodiščem, se tožniku v centru zagotavlja zdravstveno varstvo v skladu s prvim odstavkom 75. člena v zvezi s šestim odstavkom 76. člena ZTuj-2.

31Kot neutemeljene sodišče ocenjuje tudi tožbene očitke o bistvenih kršitvah pravil postopka pri izdaji izpodbijane odločbe. Pri tem k že povedanemu dodaja, da se je tožnik že ob zaslišanju v postopku izdaje izpodbijane odločbe, nato pa še v upravnem sporu, imel možnost izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Kot izhaja iz predloženih spisov zadeve, je bilo tožniku v upravnem postopku zagotovljeno tolmačenje po prevajalki za arabski jezik A.A., preko katere je bil seznanjen tudi z vsebino izpodbijane odločbe. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na zahteve po zagotovitvi pomoči tolmača z dne 2. 12. 2020 in 8. 12. 2020, njihovo zavrnitev z dopisoma MNZ z dne 3. 12. 2020 in 9. 12. 2020, v tej zvezi vloženo tožbo in tožnikovim sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 226/2017 z dne 22. 11. 2017, je treba povedati, da se omenjeni sklep Vrhovnega sodišča nanaša na pomoč tolmača za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločitev, ki se nanaša na mednarodno zaščito, ter da se tudi tožnikovi zahtevi z dne 2. 12. 2020 in 8. 12. 2020 nanašata na zagotovitev tolmača za posvet z odvetnikom glede vložitve revizije zoper sodbo v zadevi I U 1494/2020, izdano v zadevi mednarodne zaščite, in ne za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 24. 10. 2020 izhaja, da je bil tožnik seznanjen z določbami VI. poglavja ZTuj-2, pa tudi iz odločbe o vrnitvi z dne 24. 10. 2020, z vsebino katere je bil seznanjen po prevajalki, sledi, da je bil seznanjen s pravicami iz tretjega odstavka 64. člena ZTuj-2. Določbe petega do sedmega odstavka 69. člena ZTuj-2 pa se nanašajo na sodelovanje nevladne organizacije pri spremljanju odstranjevanja tujca iz države, to je na izvrševanje odločb o vrnitvi in nastanitvi in ne na postopek izdaje teh odločb. Sodišče pa na tem mestu toženko poziva, da tožnika obvesti o za spremljanje odstranjevanja tujcev izbrani nevladni organizaciji, le-to pa o tožnikovem primeru.

32Za sprejem upravne odločbe ter posledično za presojo njene pravilnosti in zakonitosti je pomembno dejansko in pravno stanje ob njeni izdaji. Po tem nastale okoliščine zato za odločitev o tožbi zoper izpodbijano odločbo niso relevantne, ampak je to stvar drugih, nadaljnjih postopkov. V tej zvezi je treba tožniku pojasniti, da mora o prošnji za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2, o prošnji za izrek milejših ukrepov v smislu 81. člena ZTuj-2 in o prošnji za prenehanje nastanitve v centru v smislu 83. člena ZTuj-2 najprej odločiti policija, šele njena odločitev je nato, po izpolnitvi procesnih predpostavk, lahko predmet sodne presoje. V pojasnilo sodišče še dodaja, da se v predpisanih obdobjih skladno z 79.a členom ZTuj-2 opravi tudi preizkus utemeljenosti gibanja v centru po uradni dolžnosti, ugotovitve takšnega preizkusa pa lahko tujec izpodbija s pravnimi sredstvi iz petega odstavka navedenega člena ZTuj-2.

33Glede na vse navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor, da je bila v obravnavanem postopku tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kot tudi sicer zgolj splošno podane očitke, da so bile z izdajo izpodbijane odločbe kršene tožnikove pravice in temeljne svoboščine iz 19. člena (varstvo osebne svobode), 32. člena (svoboda gibanja) in 34. člena (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) Ustave.

34Ker so bili torej izpolnjeni pogoji iz ZTuj-2 in Direktive o vračanju za sprejem odločitve o namestitvi tožnika v center, je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (II. točka izreka te sodne odločbe).

35Tožnik je na naroku za glavno obravnavo navedel, da spreminja tožbo, ker je bil hospitaliziran brez prisotnosti odvetnika v PB, in sicer tožbo razširja tako, da poleg odprave izpodbijane odločbe predlaga še, da sodišče ugotovi in prepove kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 19., 22., 32. in 34. člena Ustave RS. Razširitve tožbe sodišče ni dopustilo, saj pri tem po presoji sodišča ne gre za spremembo tožbe, ki je bila vložena na odpravo izpodbijane odločbe, ampak za (novo) tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki pa ni dopustna.

36Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pogoj za dopustnost upravnega spora na tej podlagi je, da v zadevi ni drugega sodnega varstva. Kot je razvidno predhodne obrazložitve, je zoper odločitev iz izpodbijane odločbe o namestitvi v center takšno drugo sodno varstvo tožniku zagotovljeno v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, v katerem se v okviru preizkusa zakonitosti izpodbijanega upravnega akta preizkusi tudi ugovore, ki se nanašajo zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker pa tožnik uveljavlja tudi, da mu je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine s prisilno hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici brez prisotnosti odvetnika, je treba pojasniti, da po 30. členu Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr) o zadevah po tem zakonu odloča pristojno sodišče v nepravdnem postopku; postopki pred sodiščem po ZDZDr pa so tudi postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča ter postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih. Sodišče pripominja, da iz obvestila PB z dne 30. 10. 2020 izhaja, da je bil tovrsten sodni postopek sprožen tudi v tožnikovem primeru. Sodno varstvo v opisanih zadevah se torej zagotavlja v nepravdnem postopku po določbah ZDZdr v zvezi z določbami Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1); odločitev pristojnega prvostopenjskega sodišča pa se lahko izpodbija s pritožbo, v kateri lahko stranka uveljavlja tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka. Ker je torej v zadevah prisilne hospitalizacije zagotovljeno drugo sodno varstvo, je sodišče tožbo v upravnem sporu v tem delu kot nedopustno zavrglo ob uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (III. točka izreka te sodne odločbe).

37Odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka te sodne odločbe) temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav