72. člen ZTuj-2

Utemeljen je tožbeni očitek, da je toženka kršila pravila postopka, ker se je oprla na koncept varne izvorne države, ne da bi dala tožniku možnost izjave. Sodišče opozarja, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Utemeljen je (tudi) ugovor procesne kršitve, da se toženka ni izjavila o tožnikovih dokaznih predlogih (članki in film), ki jih je predložil v upravnem postopku. Sodišče še pojasnjuje, da toženka ne more odpraviti navedene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu (z navedbo, da se članki, ki jih ni dobro razumela, ker so v tujem jeziku, ne nanašajo na tožnika, ker v njih tožnik ni omenjen in da gre za novejše članke, kot trdi v tem upravnem sporu), ker obrazložitev toženke v odločbi in njene navedbe v upravnem sporu ne morejo nadomestiti razlogov za odločitev prvostopnega organa. Na tem mestu sodišče pojasnjuje, da je utemeljena tudi tožb

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 judiciralo, da t. i. pogoji PCT niso bili v neskladju z Ustavo. Testiranje na COVID-19 sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave), vendar je tak poseg ustavno dopusten, sej prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Zahteva, da obdolženec pred navzočnostjo na pritožbeni seji v navzočnosti strank opravi testiranje, ni bila nezakonita ali diskriminatorna. Ob odklonitvi testiranja, ki je onemogočila njegovo navzočnost na pritožbeni seji, se je obdolženec zavedal razumno utemeljenih posledic, ki so njegovi (prostovoljni) odločitvi sledile. Ne obstoj katerega koli statusa mednarodne zaščite (begunca ali subsidiarne zaščite) niti postopek za priznanje tega statusa ne predstavljata pravne ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.

Tujci iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pravic ne dobijo avtomatično, ampak le ob izpolnjevanju pogojev iz področnih zakonov. V obravnavani zadevi tako ne gre za primer, ko bi se odločalo o pravicah predlagateljev do zaposlitve ali opravljanja dela, do nujnega zdravstvenega varstva in do izplačila denarne pomoči, bodisi po uradni dolžnosti ali na zahtevo, niti ne za primer, ko bi bilo to predlagateljem zaradi različne zakonske ureditve v postopku izdaje dovoljenj za začasno prebivanje onemogočeno, tujcem iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pa ne. Zato bodo svoje ustavnopravne ugovore glede pravic, urejenih s področnimi zakoni, lahko uveljavljali šele, če bo pristojni organ vlogo za njihovo priznanje zavrnil iz razloga, ker v ZTuj-2 niso posebej določene (tako kot pri imetnikih dovoljenj iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2).

Niti obstoj nevarnosti iz 72. člena ZTuj-2, niti obstoj mednarodne zaščite (status begunca ali status subsidiarne zaščite po 20. členu ZMZ-1), ne predstavljajo ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države, ki se izvrši v skladu z zakonom, ki ureja tujce (peti odstavek 127. člena ZIKS-1).

Tožnik kot razlog, zaradi katerega zaproša za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, navaja svojo etnično pripadnost ter dejstvo, da v domačem kraju B. nima več doma, niti sorodnikov, ki bi ga podpirali. Hkrati poudarja svoje dolgoletno odsotnost iz Nigerije in ponovni vzpon odcepitvenih skupin, ki želijo v regiji ustanoviti samostojno državo Biafro. Sodišče pritrjuje upravnima organoma obeh stopenj, da iz navedb, ki jih je tožnik podal v postopku ter iz v postopku predloženih in pridobljenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bilo tožnikovo življenje ali njegova svoboda v Nigeriji ogrožena zgolj iz razloga, ker je pripadnik plemena Igbo ter zato, ker je dalj časa odsoten iz države (po njegovih navedbah od leta 2008) in ker nima več sorodnikov oziroma socialnega zaledja. Da bi bil tožnik podpornik oziroma privrženec Biafre, pa v postopku ni navajal. Iz informacij o izvorni državi prav tako ne izhaja, da tožnik zaradi svoje etnične pripadnosti ne bi mogel računati na pomoč policije in drugih javnih institucij. Zgolj dejstvo, da je tožnik pripadnik plemena Igbo, glede na v postopku pridobljene informacije o izvorni državi še ne predstavlja grožnje za tožnikov

Navedba prvostopenjskega organa, da je napravil varnostno oceno stanja v Ukrajini, čeprav le-ta ni v obrazložitvi odločbe razvidna, pa ne more biti odločilna napaka, da bi sodišče moralo odločbo odpraviti in jo vrniti v ponovni postopek z namenom dopolnitve ugotovitvenega postopka, kajti tožnica od vložitve pripravljalne vloge z dne 14. 4. 2016 ni sodišču predložila nobenega novega dokumenta, listine ali drugega dokaza, ki bi kazal na to, da se je situacija v Ukrajini bodisi na splošno, bodisi samo v njenem primeru, spremenila glede na že razsojene okoliščine v takšni meri, da bi bila potrebna aktualna ocena stanja v izvorni državi.

Po določbi drugega odstavka 60. člena ZTuj-2 sme tujec, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja (da so tožniki takšno prošnjo vložili pravočasno ni sporno), ostati v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno, o čemer se izda posebno potrdilo, ki po poteku veljavnosti dovoljenja za prebivanje velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Glede na navedeno so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča nastopile okoliščine za zakonito prebivanje tožnikov v državi in torej razlogov za njihovo odstranitev ni več. Postopek po 73. členu ZTuj-2 pa se nanaša na situacijo, ko tujec prebiva v Republiki Sloveniji brez dovoljenja in ga je zato treba odstraniti. Ker pa v obravnavanem primeru glede na to, da je tožnikom izdano dovoljenje za začasno prebivanje, ni razlogov za njihovo odstranitev, so s tem postali nerelevantni tudi razlogi za dovolitev zadrževanja. Tožniki si torej pravnega položaja v tem upravnem sporu ne morejo izboljšati, saj izpodbijani akt očitno več ne posega v njihove pravice in pravne koristi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne temelji le na razlogih o vprašljivi razumnosti pričakovanja, da se bo tožnik naselil v Kabulu, ampak najprej na ugotovitvi, da toženka pri odločanju o zavrnitvi subsidiarne zaščite zaradi možnosti notranje zaščite v Kabulu ni upoštevala aktualnih poročil o stanju (tako varnostnem kot glede socialno-ekonomskih razmer) v Afganistanu in Kabulu, ki jih je tožnik predložil pred izdajo odločbe. Pritožnica temu ne oporeka in ne trdi, da poročil ni spregledala oziroma da se je z njimi seznanila in jih presodila v okviru ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja ter o tem navedla razloge v svoji odločbi. To pa pomeni, da je toženka kršila tožnikovo pravico do dokazovanja odločilnih dejstev za odločitev kot sestavnega dela strankine pravice do izjave, konkretizirane v 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Že to pa zadošča za zavrnitev pritožbe, saj ta s svojo vsebino, usmerjeno le zoper enega od več razlogov, na katerih temelji izpodbijana sodba, namreč ne more vplivati na odločitev v zadevi.

Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji. Če država meni, da prosilec sploh ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in da je iz tega razloga treba prošnjo zavrniti, se tudi ne bo postavilo vprašanje notranje zaščite kot nadomestka mednarodne zaščite. V takem primeru se bodo pogoji glede tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije oziroma možnosti njegovega vračanja v drugo državo presojali v okviru določb ZTuj-2 ob upoštevanju načela nevračanja iz 72. člena tega zakona.

Ni pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na nedopustnost presoje dovoljenosti revizije po ZUS-1 po kriterijih za dopustnost revizije. Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje. Ni pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na pravilnost in zakonitost postopka izdaje dokončnega upravnega akta. V postopku, ko se podaljšuje veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje, izdanega zaradi povsem določnega razloga, ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje na drugi dejanski in pravni podlagi. Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu, ki mora pravni standard zelo hudih posledic izkazati individualno.

Z revizijo izpodbijano stališče upošteva prvič, vezanost upravnega organa na postavljeni zahtevek, ki se je nanašal na podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje iz specifičnega razloga (zaradi spoštovanja načela nevračanja in s tem povezane nezmožnosti odstranitve revidenta iz Republike Slovenije zaradi razmer v državi, katere državljan je), ter drugič, revidentovo možnost, da lahko v tožbi izpostavljene okoliščine svojega bivanja predstavi v okviru postopka iz 47. člena Ztuj-2. Ob takem pravnem stanju zadeve in zakonske ureditve ZTuj-2 revident zgolj s primerjavo nekaterih svojih okoliščin bivanja v Sloveniji s tistimi, na katere se nanaša primer Butt proti Norveški, v katerem je odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice, ne utemeljuje, zakaj je sodišče prve stopnje vprašanje rešilo nezakonito oziroma zakaj bi morala država tudi v postopkih, kot je obravnavani, dopustiti obravnavo okoliščin, ki niso pomembna z vidika načela nevračanja.

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 sprejelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.

Revident skopih in zelo splošnih navedb o premoženjski in nepremoženjski škodi ni konkretiziral in izkazal. Tudi navedbe, kolikor jih je mogoče šteti, da se nanašajo na njegovo pravico do družinskega življenja, izkazujejo zgolj sorodstvena ne pa družinska razmerja. Poleg tega revident za nobeno od navedenih nekonkretiziranih škod ne trdi, da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča (npr. da se v primeru uspeha v sodnem postopku v Republiko Slovenijo ne bi mogel vrniti in nadaljevati življenja s sorodniki).

Neutemeljen je tožbeni ugovor o pomanjkanju tožnikove poslovne sposobnosti zaradi njegove nepismenosti. Navedena okoliščina sama po sebi še ne pomeni, da takšna oseba ni procesno sposobna.

Glede na določbo drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 je pristojni organ v postopku za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vezan na podano mnenje policije o dovoljenosti oz. nedovoljenosti tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije. In v primeru tožeče stranke je policijska uprava Maribor nesporno potrdila dovoljenost odstranitve tožeče stranke iz Republike Slovenije, kar potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa. Trditve policije temeljijo na poročilu Evropskega centra za manjšinska vprašanja Romov v jugoslovanskih državah naslednicah in Poročilu komisije EU o napredku držav zahodnega Balkana, ki ga je predstavil Informacijski center za azil in migracije. Zato je izpodbijana odločitev, da se iz tega razloga dovoljenje za začasno prebivanje ne podaljša, pravilna.

Sodišče se lahko pridruži ugotovitvi, da se razmere na Kosovu izboljšujejo do te mere, da ni mogoče trditi, da bi bila vrnitev tožnikov v omenjeno državo nedopustna, ker bi bili tožniki tam izpostavljeni krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Ob tem je potrebno poudariti, da so pojmi „kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje“ nedoločni pravni pojmi, katerih vsebino je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Vnaprejšnja posplošena opredelitev, kaj zajemajo, ni mogoča in je odvisna od specifičnih okoliščin konkretnega primera.

Tožniki so obstoj razlogov za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje utemeljevali predvsem s sklicevanjem na subjektivne okoliščine (porušenje hiše v domači vasi, slabo zdravstveno stanje prvega tožnika ter šolanje druge in tretje tožnice), ki naj bi jim preprečevale vrnitev v državo izvora. Zaradi teh okoliščin pa ni mogoče zaključiti, da bi bila svoboda in življenje tožnikov v Republiki Kosovo ogrožena oziroma, da bi tožniki zaradi teh okoliščin bili lahko v Republiki Kosovo podvrženi mučenju ali drugemu krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu kaznovanju ali ravnanju v smislu 72. člena ZTuj-2 (načelo nevračanja).

Po ugotovitvi policije za Rome, državljane Srbije, ne obstajajo razlogi, ki bi preprečevali njihovo odstranitev iz Republike Slovenije. Zato je izpodbijana odločitev, da se dovoljenje za začasno prebivanje iz tega razloga ne podaljša, pravilna.