79.a člen ZTuj-2

Kot pravilno izpostavlja tožnik in je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je bila sicer tekom dosedanjega pridržanja ugotovljena njegova istovetnost. Ta razlog za omejitev gibanja torej ni več podan in zato ni več utemeljeno sklicevanje na drugi odstavek 76. člena ZTuj-2. Vendar podlaga za ukrep omejitve gibanja ni podana le v primeru iz te zakonske določbe, pač pa je podana tudi po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2, ki ga je treba uporabiti ob hkratnem upoštevanju določb Direktive o vračanju. To pomeni, da je omejitev gibanja tujcu, ki je v postopku vračanja po določbah ZTuj-2, (še) utemeljena, kolikor to zahteva priprava vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve, zlasti če obstaja nevarnost tujčevega pobega ali se tujec izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.

Dejstvo, da je bil tožnik v preteklosti že obravnavan zaradi kaznivega dejanja, kaže na nespoštovanje pravnega reda, to pa predstavlja resno grožnjo javnemu redu in varnosti. Poleg tega tožnik spregleda, da izpodbijana odločba ni utemeljena zgolj na okoliščini iz šeste alineje 68. člena ZTuj-2, temveč na več okoliščinah iz tega člena, ki jih tožnik obrazloženo ne zanika. Tožnik (in ne policija in tožena stranka!) je tisti, ki lahko brez vsakega odlašanja poskrbi, da bi predmetni postopek hitro stekel in da bi bila omejitev njegovega gibanja čim krajša. Če bi že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito pristojnemu organu dal resnične podatke o svojem imenu, priimku in rojstnem datumu ter bi pravilnost le-teh potrdilo Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti, bi bil ta postopek lahko zaključen že bistveno prej, tožnikovo gibanje pa ne bi bilo več omejeno, saj za to ne bi bilo potrebe. Vendar je tožnik ravnal drugače in je skozi različne postopke spreminjal svoje osebne podatke, to pa je posledično privedlo tudi do podaljšanja predmetnega postopka.

Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje ugotovitvam tožene stranke (tožnik je že samovoljno zapustil azilni dom; ni spoštoval roka za prostovoljni odhod; zavrnil je možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora; ni sodeloval v postopku odstranitve; nima osebnih dokumentov za potrditev svoje identitete, ki je po razgovoru s tožnikom ni uspelo ugotoviti niti veleposlaništvo; tožnik nasprotuje vrnitvi). Nevarnost tožnikovega pobega je z vidika prve in pete alineje 68. člena ZTuj-2 še vedno izkazana.

Stališče, da Upravno sodišče preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravi (še)le v primeru, ko je bila tujcu omejitev gibanja podaljšana, in sicer pred potekom devetih mesecev skupne omejitve gibanja, je jasno razvidno tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-75/21-17 (glej zlasti 26. točko, pa tudi nadaljnje točke obrazložitve te odločbe), v kateri Ustavno sodišče nejasnosti in protiustavnosti zakonske ureditve s tega vidika ni izpostavilo. Opisana razlaga zakona je tudi sistemsko ustreznejša od dosedanje prakse (po kateri je Upravno sodišče preizkus omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravilo pred iztekom obdobja prvih šestih mesecev omejitve gibanja) ter omogoča periodični sodni nadzor nad tujcu izrečeno omejitvijo gibanja in podaljšanjem omejitve gibanja (na podlagi tožb tujca in sodnega preizkusa utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja po uradni dolžnosti) skozi celotno obdobje trajanja ukrepa.

Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve. Pritožnik glede na lastno izrecno izjavo ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo

V obravnavani zadevi pritožnik nima pravnega interesa za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje. Zaradi izdaje odločbe o dovolitvi zadrževanja je prenehal ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe zato ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede zatrjevanega posega v svobodo gibanja.

V zadevi ni sporno, da je tožnik med letom 2019, ko je v RS prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in letom 2024, najmanj dvakrat samovoljno zapustil RS. Navedeno izhaja tudi iz nespornih dejstev, da je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe v RS dne 5. 10. 2021 vrnjen iz Švice, dne 13. 2. 2024 pa iz Nizozemske. RS je tožnik samovoljno zapustil, ko so bili v teku postopki v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih je sprožil tožnik sam, in ki so bili prav zaradi njegovega postopanja ustavljeni. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev, ob tem, da tožnik ves čas postopka, tako pred upravnimi organi kot pred sodiščem, vztrajno zavrača vrnitev v Alžirijo, sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru izkazana nevarnost pobega tožnika v smislu citiranih določb 68. člena ZTuj-2.

Sodišče na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih je presodilo na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, sodi, da je omejitev gibanja udeležencu še vedno utemeljena. Ukrep mu je bil namreč odrejen zaradi nevarnosti pobega, iz države pa ga ni bilo mogoče odstraniti takoj.

Ukrep omejitve gibanja in namestitve v Center za tujce je bil udeležencu odrejen z odločbo o omejitvi gibanja z dne 5. 2. 2024, zaradi izvedbe postopka njegove odstranitve iz države, saj odstranitve ni bilo mogoče izvesti takoj, ker je tujec brez potrebne potne listine in ni izkazana njegova identiteta; obenem pa iz podatkov primera izhaja obstoj nevarnosti, da bo pobegnil in se s tem poskušal odstranitvi izogniti, odstranitve tujca iz države pa ni (bilo) mogoče doseči z uporabo milejših ukrepov.

Sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da je omejitev gibanja (kot poseg v pravico do osebne svobode) v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave dopustna v primerih, ki jih dovoljuje Ustava, oziroma kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist. Če torej obstaja ustavno dopusten cilj (test legitimnosti), je treba oceniti še, ali je tak poseg v skladu z načelom sorazmernosti (test sorazmernosti). Sodišče na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, in dokazov, ki jih je v soglasju s strankama pridobilo po njenem zaključku, ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, ki je presodila, da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena, pravilna in zakonita. Ukrep omejitve gibanja je bil tožniku odrejen zaradi nevarnosti pobega, iz države pa ga ni bilo mogoče odstraniti takoj.

Če Vrhovno sodišče meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek v vseh zadevah, pri katerih mora pri odločanju o pravnih sredstvih uporabiti takšen zakon ali del zakona, in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Vrhovno sodišče je že vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79. a člena ZTuj-2, ki je tedaj določal, da ima tujec zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, pravico do pritožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije. Po vložitvi zahteve je bila izpodbijana zakonska določba spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 57/2021 – ZTuj-2F) tako, da je za odločanje o pritožbi zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, določena pristojnost Vrhovnega sodišča in ne več Upravnega sodišča. Ker je Vrhovno sodišče menilo, da je drugi stavek petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 tudi po spremembi, uveljavljeni z ZTuj-2F, v neskladju z Ustavo iz istih razlogov, kot navedeno v že vloženi zahtevi, je dne 2. 6. 2021 podalo dopolnitev zahteve za oceno ustavnosti. Ustavno sodišče zahtev

Če se okoliščine, ki so bile podlaga za izrek ukrepa omejitve gibanja tujcu, niso v ničemer spremenile, je izvajanje ukrepa še naprej utemeljeno, o čemer odloči Ministrstvo pristojno za notranje zadeve po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru.

Ni sporno, da tožnik v postopku ni dokazal identitete, ni sporno, da tožnik nasprotuje vračanju v matično državo, kar izrecno navede tudi v tožbi in potrdi zaslišan na glavni obravnavi. S strani tožnika so neprerekane ugotovitve toženke: (i) da v postopku identifikacije tožnik ne sodeluje, (ii) da ni aktiven pri pridobivanju kakršnekoli dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo identiteto, zato se ta dejstva na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) štejejo za priznana. Tožnik ne prereka niti ugotovitev toženke: (i) da svojo identiteto prikriva; (ii) da se je v več državah predstavljal z različnimi podatki (v Grčiji se je predstavljal s podatki B. B., rojen ... 11. 1986 in A. A., rojen ... 11. 1991 v Libiji; na Madžarskem s podatki C. C., rojen ... 5. 1985 v Alžiriji); (iii) da je v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način; (iv) da nima možnosti za bivanje v Sloveniji, kjer nima sorodnikov ali drugih znancev, pri katerih bi lahko bival; (v) da tožnik ni spoštoval odločbe o vrnitvi. Upoštevaje te neprerekane ugotovitve toženke in nesporno dejstvo, da se tožnik nima namena in ne želi vrn

Sodišče na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih je presodilo na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, sodi, da je omejitev gibanja udeležencu še vedno utemeljena. Ukrep mu je bil odrejen zaradi nevarnosti pobega, vendar ga iz države ni bilo mogoče odstraniti takoj. Te okoliščine, ki so narekovale udeleženčevo nastanitev v Centru za tujce, se niso spremenile.

Po presoji tukajšnjega sodišča so razlogi za omejitev gibanja tujcu še vedno podani. Na nevarnost njegovega pobega kaže dejstvo, da je bil že v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Obenem je ne le iz prejete dokumentacije, temveč tudi njegovih navedb na glavni obravnavi pred tukajšnjim sodiščem očitno razviden tudi obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega, to je jasno izražena namera tujca o nespoštovanju odločbe o vrnitvi oziroma s sodbo izrečene stranske kazni izgona iz države, saj je na glavni obravnavi večkrat izjavil, da se v Maroko ne želi in ne namerava vrniti.

Toženka v postopku izdaje odločbe po 79.a členu ZTuj-2 preveri, ali so še podane okoliščine iz odločbe o nastanitvi ali pa so po njeni izdaji morebiti nastopile kakšne takšne nove okoliščine, zaradi katerih predhodno obstoječi razlogi za ukrep omejitve gibanja niso več podani. Takšen je tudi okvir sodne presoje v tem upravnem sporu.

Pritožbeni postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79.a člena Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 9/18 – popr. in 62/19 – odl. US).

Ker je v konkretnem primeru izrečeni ukrep omejitve gibanja nujen z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter nacionalne varnosti, kar je sicer splošen namen izrečenega ukrepa omejitve gibanja, je po presoji sodišča tudi zakonit, saj gre za ukrep, ki je preventivne narave, da se prepreči nastop morebitnih v naprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu in ki posredno lahko izhajajo že iz same ugotovitve določenih dejanskih stanj, kar še zlasti lahko velja za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti in daje pristojnim organom, pa tudi sodišču različne podatke o svoji istovetnosti.

V 81. členu ZTuj-2 je določeno, da lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev tujca v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev tujca iz države. V konkretnem primeru je Policijska postaja Ljubljana Center z odločbo o nastanitvi imenovanemu tujcu odredila omejitev gibanja v centru, ker obstaja nevarnost pobega, ker ni znana istovetnost, in ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, da je omejitev gibanja tujca iz navedenih razlogov še vedno utemeljena. Pri tem pa tožena stranka ni upoštevala načela sorazmernosti in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možnost postopek odstranitve tujce učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov v skladu s 15. členom Direktive o vračanju in 81. členu ZTuj-2, oziroma ali je izrečeni ukrep v skladu z Direktivo o vračanju ustrezen po dolžini.