79. člen ZTuj-2

Sodišče meni, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega v smislu določbe 68. člena ZTuj-2, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju Evropske unije. Njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države nujna, saj je sicer ni mogoče izvršiti, kar pa se lahko, ob upoštevanju pojasnjenih dejanskih okoliščin, zagotovi le s podaljšanjem tožnikove nastanitve v Centru za tujce.

V zadevi ni sporno, da je tožnik med letom 2019, ko je v RS prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in letom 2024, najmanj dvakrat samovoljno zapustil RS. Navedeno izhaja tudi iz nespornih dejstev, da je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe v RS dne 5. 10. 2021 vrnjen iz Švice, dne 13. 2. 2024 pa iz Nizozemske. RS je tožnik samovoljno zapustil, ko so bili v teku postopki v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih je sprožil tožnik sam, in ki so bili prav zaradi njegovega postopanja ustavljeni. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev, ob tem, da tožnik ves čas postopka, tako pred upravnimi organi kot pred sodiščem, vztrajno zavrača vrnitev v Alžirijo, sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru izkazana nevarnost pobega tožnika v smislu citiranih določb 68. člena ZTuj-2.

Tožnik je bil med trajanjem postopka izpuščen iz Centra za tujce. Zato si z vloženo tožbo, s katero je zahteval, naj se izpodbijana odločba odpravi ter se mu izreče milejši ukrep z nastanitvijo na zasebnem naslovu ter določi obveznost javljanja, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. To pomeni, da tožnik nima več pravnega interesa za vloženi tožbeni zahtevek, kar je potrdil tudi sam, drugačnega (ugotovitvenega) zahtevka pa ni vložil, niti svojega zahtevka po nastopu novih okoliščin, to je po odpustu iz Centra za tujce v Postojni, ni spremenil v ugotovitvenega. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Že obstoj ene od okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 je lahko podlaga za zaključek o obstoju nevarnosti pobega, pri tožniku pa je podanih več takšnih okoliščin. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (in med strankama ni sporno), da je bila tožniku pred izdajo odločbe o vrnitvi v letu 2020 že izdana takšna odločba v letu 2019. Odločba o vrnitvi pa se izda tujcu, ki nezakonito prebiva v RS. To pomeni, da je izkazan obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega iz 1. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Poleg tega je že toženka pravilno ugotovila, da tožnikovo dosedanje ravnanje (zapustitev RS po izdani prvi odločbi o vrnitvi v letu 2019 na nedovoljen način in nadaljnje potovanje po Evropi brez veljavne potne listine, kot tudi dejstvo, da si tožnik nove potne listine ni skušal pridobiti) kaže, da RS ne bi prostovoljno zapustil na zakonit način, kar pomeni, da je izkazana tudi okoliščina iz 6. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Podana je tudi okoliščina iz 3. alineje navedene določbe, saj tožnik ni izkazal dejanskih možnosti bivanja v RS; nekonkretizirano sklicevanje na prijatelje in splošna trditev, da bi lahko delal karkoli, za to ne zadošča.

Tožena stranka je obstoj nevarnosti tožnikovega pobega in sorazmernosti izrečenega ukrepa v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložila v zadostnem obsegu. Prvostopenjski organ je ustrezno obrazložil, da zaradi omejitve gibanja na podlagi v odločbi citiranih odlokov vlade in zaradi omejitve širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 ni mogoča ureditev milejšega ukrepa, zato je nastanitev v Centru za tujce sorazmeren ukrep. Dodatno navaja, da istovetnost tujca ni znana, kar je pomembna okoliščina. Tožnik je v dosedanjih postopkih v Republiki Sloveniji podal lažne osebne podatke, poleg tega je bil v EU že evidentiran s svojimi prstnimi odtisi, in sicer na Malti in v Italiji in se je vsakič predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. V Italiji mu je bila tudi priznana mednarodna zaščita, zato je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavržena. Poleg navedenega je v postopku pred prvostopenjskim organom tožnik podal izjavo, da je tudi v Italiji že pobegnil. Vse navedeno kaže na to, da so ostale individualne okoliščine tožnika takšne, da je nastanitev v Centru za tujce do ureditve njegove vrnitve edina ustrezna.

Iz oblikovane sodne prakse izhaja, da je potrebno ZTuj-2 razlagati skladno z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Iz določb izhaja, da morajo biti že v odločbi, s katero je odrejeno pridržanje, kar je tudi nastanitev v Centru za tujce, konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, ob upoštevanju načela sorazmernosti, pa mora biti uporaba ukrepa za namen odstranitve omejena. Nobenega dvoma ni, da je tožnik pred pristojnimi avstrijskimi in nemškimi organi navajal različne osebne podatke, kar je potrdil na zaslišanju dne 12. 10. 2020. Iz podatkov upravnega spisa ter zaslišanja priče na glavni obravnavi utemeljeno izhaja, da tudi v tem postopku podani osebni podatki niso pravi in ga na podlagi njih ni bilo mogoče identificirati in tako ni znana istovetnost tožnika, ki z dajanjem napačnih osebnih podatkov ovira oziroma onemogoča postopek priprave njegove vrnitve oziroma njegove odstranitve iz države. Glede na navedeno je ukrep omejitve gibanja tožnika, glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi

V tožnikovem primeru podaljšanje omejitve gibanja utemeljuje njegovo nesodelovanje v postopku, postopek ugotavljanja njegove identitete ter s tem dolgotrajnost postopkov pridobivanja ustreznih podatkov in dokumentov iz Alžirije, prav tako tudi okoliščine, ki kažejo, da bi tožnik, kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno, pobegnil in se nadalje nezakonito zadrževal na območju EU, s čimer bi bila onemogočena izvršitev izrečenega ukrepa odstranitve iz države.