83. člen ZTuj-2

Že obstoj ene od okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 je lahko podlaga za zaključek o obstoju nevarnosti pobega, pri tožniku pa je podanih več takšnih okoliščin. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (in med strankama ni sporno), da je bila tožniku pred izdajo odločbe o vrnitvi v letu 2020 že izdana takšna odločba v letu 2019. Odločba o vrnitvi pa se izda tujcu, ki nezakonito prebiva v RS. To pomeni, da je izkazan obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega iz 1. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Poleg tega je že toženka pravilno ugotovila, da tožnikovo dosedanje ravnanje (zapustitev RS po izdani prvi odločbi o vrnitvi v letu 2019 na nedovoljen način in nadaljnje potovanje po Evropi brez veljavne potne listine, kot tudi dejstvo, da si tožnik nove potne listine ni skušal pridobiti) kaže, da RS ne bi prostovoljno zapustil na zakonit način, kar pomeni, da je izkazana tudi okoliščina iz 6. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Podana je tudi okoliščina iz 3. alineje navedene določbe, saj tožnik ni izkazal dejanskih možnosti bivanja v RS; nekonkretizirano sklicevanje na prijatelje in splošna trditev, da bi lahko delal karkoli, za to ne zadošča.

Tožena stranka je obstoj nevarnosti tožnikovega pobega in sorazmernosti izrečenega ukrepa v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložila v zadostnem obsegu. Prvostopenjski organ je ustrezno obrazložil, da zaradi omejitve gibanja na podlagi v odločbi citiranih odlokov vlade in zaradi omejitve širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 ni mogoča ureditev milejšega ukrepa, zato je nastanitev v Centru za tujce sorazmeren ukrep. Dodatno navaja, da istovetnost tujca ni znana, kar je pomembna okoliščina. Tožnik je v dosedanjih postopkih v Republiki Sloveniji podal lažne osebne podatke, poleg tega je bil v EU že evidentiran s svojimi prstnimi odtisi, in sicer na Malti in v Italiji in se je vsakič predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. V Italiji mu je bila tudi priznana mednarodna zaščita, zato je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavržena. Poleg navedenega je v postopku pred prvostopenjskim organom tožnik podal izjavo, da je tudi v Italiji že pobegnil. Vse navedeno kaže na to, da so ostale individualne okoliščine tožnika takšne, da je nastanitev v Centru za tujce do ureditve njegove vrnitve edina ustrezna.

Iz oblikovane sodne prakse izhaja, da je potrebno ZTuj-2 razlagati skladno z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Iz določb izhaja, da morajo biti že v odločbi, s katero je odrejeno pridržanje, kar je tudi nastanitev v Centru za tujce, konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, ob upoštevanju načela sorazmernosti, pa mora biti uporaba ukrepa za namen odstranitve omejena. Nobenega dvoma ni, da je tožnik pred pristojnimi avstrijskimi in nemškimi organi navajal različne osebne podatke, kar je potrdil na zaslišanju dne 12. 10. 2020. Iz podatkov upravnega spisa ter zaslišanja priče na glavni obravnavi utemeljeno izhaja, da tudi v tem postopku podani osebni podatki niso pravi in ga na podlagi njih ni bilo mogoče identificirati in tako ni znana istovetnost tožnika, ki z dajanjem napačnih osebnih podatkov ovira oziroma onemogoča postopek priprave njegove vrnitve oziroma njegove odstranitve iz države. Glede na navedeno je ukrep omejitve gibanja tožnika, glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi