85. člen ZTuj-2

Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.

Toženka v odločbi navaja določene okoliščine tožnikovega primera in povzema posamezne določbe ZTuj-2 (predvsem tiste, ki se nanašajo na izvajanje in trajanje izrečenega ukrepa ter možnost izreka milejšega ukrepa), pri čemer pa ne navede vsebine tistih zakonskih določb, ki urejajo, kdaj se sploh lahko tujcu izreče ukrep omejitve gibanja in namestitve v center, kar je za preizkus odločbe bistveno. Le tako je namreč mogoče razvideti tudi, katere okoliščine so ključne za izrek odrejenega ukrepa, ter preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolnoma ter ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Kadar je obrazložitev upravne odločbe glede katere od navedenih sestavin pomembno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravne odločbe pomeni tudi kršitev pravice stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč predpogoj za to, da lahko stranka odločbo učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato pomanjkljive obrazložitve odločbe to

Odločba o izdaji enotnega dovoljenja je t.i. zbirna odločba, ki jo izda pristojna upravna enota s sodelovanjem drugega organa, to je Zavoda. Soglasje kot dejanje, s katerim drug organ sodeluje v postopku, je v odnosu do odločbe o izdaji enotnega dovoljenja akcesorni akt, ki nima lastnosti upravne odločbe, saj se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi, in tudi nima neposrednega učinka nasproti stranki. Takšen učinek ima šele odločba o ne/izdaji enotnega dovoljenja. Ta je kot zbirna odločba lahko izpodbojna tudi zato, ker je podana kakšna nepravilnost ali nezakonitost, povezana z akcesornim aktom. Pisna zbirna odločba, s katero se odloči v upravni zadevi, mora zato imeti obrazložitev, kot jo predpisuje zakon. To pomeni, da mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (prvi ods

V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po ZTuj-2, če ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP. To pomeni, da mora obrazložitev odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP obsegati: obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev upravne odločbe nima predpisane vsebine, odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V primeru takšne kršitve se lahko stranka utemeljeno sklicuje tudi na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč pogoj za to, da jo lahko stranka učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato bistveno pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo in nadaljnjimi vlogami v upravnem sporu.

Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Upravni organ je tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka. Še posebej velja, da pritožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev. To bi namreč glede na njegov položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali pooblaščena oseba kot izvrševalec vročanja, zanj predstavljalo nesorazmerno breme pri uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zadošča, da pritožnik s svojimi navedbami in preloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.

Stališča, ki jih zagovarja toženka, so v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP in Ustave, ki ne le dajejo pravico stranki, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in dokazih, na katere se opira upravna odločitev, pač pa na drugi strani organu nalagajo dolžnost, da se konkretno opredeli do navedb in ugovorov stranke in dokazov, ki jih je predlagala (te mora izvesti in obrazloženo presoditi, sicer pa navesti dopustne razloge za neizvedbo posameznih dokazov). V obravnavanem postopku bi torej morala toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno presoditi navedbe, ki jih je podal tožnik v pisni izjavi, in se opredeliti do vseh tam predlaganih dokazov. Glede na predložena zdravniška potrdila psihiatra ter opisano pravno ureditev in stališča sodne prakse, je treba v predpisanem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na tožnikovo zdravstveno stanje. Pri tem se mora toženka konkretno opredeliti do tožnikovih navedb in dokazov z vidika učinka odstranitve na njegovo zdravstveno stanje. Pomembna je tudi presoja, ali je morebiti treba sprejeti kakšne preventivne ukrepe, da bo odstranitev izvedena na način, ki bo omogočil ustrezno in zadostno var

Toženka mora v odločbi, kot je izpodbijana, konkretno utemeljiti tudi, katere dejanske okoliščine in katere zakonske določbe so podlaga za zaključek, da je v konkretnem primeru soglasje zavoda nujen pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Stališče, da mora biti odločba tudi s tega vidika obrazložena, je Upravno sodišče zavzelo že v sodbah v zadevah I U 1219/2016 in I U 1806/2016.

Med razlogi iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 za dovolitev zadrževanja tujca v državi nesporno ni razloga (varstva) družinskega oz. zasebnega življenja, kot sicer izhaja iz 8. člena EKČP, in ne varovanja največje otrokove koristi, kot sicer izhaja iz 3. člena KOP in drugega odstavka 7. člena KOI. Toženo stranko k temu zavezuje 5. člen Direktive o vračanju v zvezi s 47. členom Listine EU ter 7. členom Listine EU. Direktiva o vračanju zavezuje tako tudi organe RS, in sicer tudi v zvezi s presojo določb ZTuj-2, kar vključuje tudi 73. člen ZTuj-2. Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je pridobila izjavo tožnikove partnerke, vendar pa tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika o navedenem ni seznanila. Tožnik v postopku ni imel možnosti, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev upravnega postopka, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP. Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve.

Pridržanje tujca upravičeno samo, če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Zato mora policija, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, vedno presoditi tudi sorazmernost izrečenega ukrepa, takšna presoja pa mora biti v odločbi o pridržanju ustrezno obrazložena, opravljena pa mora biti tudi brez posebne prošnje tujca. Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva že zato, ker v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni vsebovana presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa oziroma niso navedeni konkretni razlogi, zaradi katerih je mogoče šteti, da je izrek takega ukrepa v tožnikovem utemeljen glede na individualne konkretne okoliščine na strani samega tožnika ter da je tak ukrep v tožnikovem primeru tudi nujen in sorazmeren v ožjem pomenu te besede.

V izreku izpodbijane odločbe je navedeno, da je ukrep omejitve gibanja tožniku in njegove namestitve v center za tujce odrejen na podlagi druge alineje prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ker je tožnika v skladu z mednarodno pogodbo treba izročiti pristojnemu organu, in sicer italijanskim varnostnim organom, ta izročitev pa ni izvedljiva takoj. To toženka ponovi tudi v obrazložitvi odločbe, iz nadaljevanja obrazložitve pa nato izhaja, da je iz EURODAC izpisa razvidno, da je bil tožnik nazadnje obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito v Švici in da bo zato vračan po Dublinski uredbi. Tega toženka ne obrazloži oziroma ne utemelji.

Toženka je v izrek izpodbijane odločbe zajela obširno navedbo dejanskih okoliščin, ki sicer lahko pomenijo dejansko stanje, torej dejansko podlago za odločanje v zadevi, ne sodi pa to v sam izrek kot tisti del upravne odločbe, ki postane dokončen in pravnomočen. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni jasno razvidno, kateri razlog je bil podlaga za odreditev omejitve gibanja tožniku v konkretnem primeru.

V primeru odreditve ukrepa odstranitve tujca iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločene nastanitve v posebej varovani sobi, kot je bil tožniku izrečen z izpodbijano odločbo, mora toženka v obrazložitvi pisne odločbe utemeljiti, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 76.c člena ZTuj-2, ter pri izbiri ukrepa upoštevati tudi tretji odstavek 76.c člena ZTuj-2 in vse to v odločbi tudi konkretno obrazložiti.

Že obstoj ene od okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 je lahko podlaga za zaključek o obstoju nevarnosti pobega, pri tožniku pa je podanih več takšnih okoliščin. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (in med strankama ni sporno), da je bila tožniku pred izdajo odločbe o vrnitvi v letu 2020 že izdana takšna odločba v letu 2019. Odločba o vrnitvi pa se izda tujcu, ki nezakonito prebiva v RS. To pomeni, da je izkazan obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega iz 1. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Poleg tega je že toženka pravilno ugotovila, da tožnikovo dosedanje ravnanje (zapustitev RS po izdani prvi odločbi o vrnitvi v letu 2019 na nedovoljen način in nadaljnje potovanje po Evropi brez veljavne potne listine, kot tudi dejstvo, da si tožnik nove potne listine ni skušal pridobiti) kaže, da RS ne bi prostovoljno zapustil na zakonit način, kar pomeni, da je izkazana tudi okoliščina iz 6. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Podana je tudi okoliščina iz 3. alineje navedene določbe, saj tožnik ni izkazal dejanskih možnosti bivanja v RS; nekonkretizirano sklicevanje na prijatelje in splošna trditev, da bi lahko delal karkoli, za to ne zadošča.

Tožena stranka je obstoj nevarnosti tožnikovega pobega in sorazmernosti izrečenega ukrepa v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložila v zadostnem obsegu. Prvostopenjski organ je ustrezno obrazložil, da zaradi omejitve gibanja na podlagi v odločbi citiranih odlokov vlade in zaradi omejitve širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 ni mogoča ureditev milejšega ukrepa, zato je nastanitev v Centru za tujce sorazmeren ukrep. Dodatno navaja, da istovetnost tujca ni znana, kar je pomembna okoliščina. Tožnik je v dosedanjih postopkih v Republiki Sloveniji podal lažne osebne podatke, poleg tega je bil v EU že evidentiran s svojimi prstnimi odtisi, in sicer na Malti in v Italiji in se je vsakič predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. V Italiji mu je bila tudi priznana mednarodna zaščita, zato je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavržena. Poleg navedenega je v postopku pred prvostopenjskim organom tožnik podal izjavo, da je tudi v Italiji že pobegnil. Vse navedeno kaže na to, da so ostale individualne okoliščine tožnika takšne, da je nastanitev v Centru za tujce do ureditve njegove vrnitve edina ustrezna.

Iz oblikovane sodne prakse izhaja, da je potrebno ZTuj-2 razlagati skladno z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Iz določb izhaja, da morajo biti že v odločbi, s katero je odrejeno pridržanje, kar je tudi nastanitev v Centru za tujce, konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, ob upoštevanju načela sorazmernosti, pa mora biti uporaba ukrepa za namen odstranitve omejena. Nobenega dvoma ni, da je tožnik pred pristojnimi avstrijskimi in nemškimi organi navajal različne osebne podatke, kar je potrdil na zaslišanju dne 12. 10. 2020. Iz podatkov upravnega spisa ter zaslišanja priče na glavni obravnavi utemeljeno izhaja, da tudi v tem postopku podani osebni podatki niso pravi in ga na podlagi njih ni bilo mogoče identificirati in tako ni znana istovetnost tožnika, ki z dajanjem napačnih osebnih podatkov ovira oziroma onemogoča postopek priprave njegove vrnitve oziroma njegove odstranitve iz države. Glede na navedeno je ukrep omejitve gibanja tožnika, glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi

V odločbi, s katero je odrejeno pridržanje (kar predstavlja tudi nastanitev v Center), morajo biti konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, uporaba takšnega ukrepa za namen odstranitve pa mora biti omejena, pri tem se mora upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve in le, če ni možno uporabiti drugih milejših prisilnih ukrepov. Glede na navedeno mora policija že pri omejevanju svobode gibanja vedno opraviti tudi presojo, ali bi bilo zasledovani cilj mogoče doseči z milejšim ukrepom oziroma vedno utemeljiti, zakaj je za dosego legitimnega cilja nujno pridržanje. Obveznost policije, da presodi možnost uporabe milejšega ukrepa, se ne nanaša le na nadaljnji tek izvrševanja ukrepa, temveč že na trenutek odreditve ukrepa omejitve gibanja. Takšna presoja mora biti torej narejena in obrazložena že v odločbi, kot je izpodbijana, v kateri mora biti tudi sicer jasno obrazloženo, katere dejanske okoliščine konkretnega primera in, katere pravne določbe so podlaga za sprejeto odločitev (kot to zahteva tudi prvi odstavek 214. člena ZUP).

Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve ter, če uporaba milejših ukrepov ni zadostna. To pa pomeni, da je treba pri omejevanju svobode gibanja sprejti milejše ukrepe, in sicer vedno, kadar je tudi na tak način mogoče doseči želen namen. Policija mora, glede na okoliščine primera, vedno presoditi kateri ukrep je primeren in nujen, oziroma s katerim ukrepom bi v najmanjši meri posegla v osebno svobodo tujca, tako da je mogoče zagotoviti njegovo uspešno odstranitev iz države.

Utemeljen je ugovor tožeče stranke, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala načela sorazmernosti in ni presojala možnosti izreka milejšega ukrepa. Izpodbijana odločba v tem pogledu namreč nima obrazložitve. Tožena stranka ni navedla, zakaj je izrečen ukrep nujen ter ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožeče stranke iz države izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov.

Ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba o nastanitvi pritožniku (pravilno) vročena 15. 12. 2019. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, po tem, ko bo pritožniku dalo možnost, da se izjavi o novih dokazih toženke, te dokaze izvede in ponovno preveri pravilnost in datum vročitve ter posledično pravočasnost tožbe.