69. člen ZTuj-2

Ukrep omejitve gibanja in namestitve v Center za tujce je bil udeležencu odrejen z odločbo o omejitvi gibanja z dne 5. 2. 2024, zaradi izvedbe postopka njegove odstranitve iz države, saj odstranitve ni bilo mogoče izvesti takoj, ker je tujec brez potrebne potne listine in ni izkazana njegova identiteta; obenem pa iz podatkov primera izhaja obstoj nevarnosti, da bo pobegnil in se s tem poskušal odstranitvi izogniti, odstranitve tujca iz države pa ni (bilo) mogoče doseči z uporabo milejših ukrepov.

Sodišče meni, da ni mogoče z gotovostjo izključiti tožnikovega zatrjevanja, da mu ni povsem jasno, za kaj je v obravnavanem postopku (in drugih postopkih) pravzaprav šlo in kakšne odločitve je tožena stranka sprejela. Dvom v potek postopka pa ne ustvarja samo tožnikova izpoved na glavni obravnavi, pač pa tudi dejstvo, da je izpodbijana odločba datirana z dnem 16. 1. 2024, medtem ko je na izvodu izpodbijane odločbe, ki je bila kot priloga priložena tožbi, odtis prejemne štampiljke datiran z dnem 17. 1. 2024. Četudi se iz te predložene odločbe, ki je fotografija, ne vidi, čigava je prejemna štampiljka, gre sklepati, da gre za odločbo, ki je bila posredovana Centru. Zato se tudi zastavlja vprašanje, seveda če ta predpostavka drži (sodišče dopušča možnost, da gre tudi za kakšnega drugega prejemnika, kar pa bi bilo treba raziskati), na kakšni podlagi je Center izvrševal omejitev gibanja tožniku v času od 16. 1. 2024 od 13.00 ure do 17. 1. 2024, torej ali na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ali na podlagi izpodbijane odločbe. Sodišče se je zato odločilo, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne t

Z odločbo o odstranitvi tujcu se ne odloča o tujčevi pravici ali obveznosti, temveč le o izvršitvi že naložene obveznosti z odločbo o vrnitvi, torej o nastanku obveznosti države, da tujca odstrani iz države. 69. člen ZTuj-2 je treba v skladu z Direktivo 2008/115/ES o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v zvezi s 125. členom ZUP razlagati tako, da se postopek odstranitve tujca, ki se zaključi z izdajo odločbe o odstranitvi, lahko uvede tudi na njegovo prošnjo. Ta odločitev glede na stališče SEU v zadevi LM ne sme biti odvisna od diskrecijske odločitve pristojnega organa.

Tožnik sicer načeloma izjavlja, da bo spoštoval vse odločbe in ukrepe slovenskih organov, vendar pa obenem navaja, da ne želi zapustiti Republike Slovenije in da si želi tu ostati, pa četudi ve in razume, da v Sloveniji biva brez ustreznega dovoljenja in da bi zato moral oditi. O tem, ali bi tožnik, če bi bilo to potrebno, v resnici spoštoval odločitve slovenskih organov, lahko v trenutni situaciji le sklepamo, vsekakor pa je mogoče že sedaj ugotoviti, da je s svojimi dosedanjimi ravnanji vendarle pokazal, da si je način in pravila gibanja prilagajal zgolj lastnim potrebam. Tako je tožnik, po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, odšel v Italijo, nato pa se znova vrnil v Slovenijo. S tem je pokazal, da se je želel izogniti posledicam zavrnjene prošnje, z bivanjem v Sloveniji pa nadaljeval tako, da je (brez dvoma neprijavljen) bival na različnih lokacijah in se preživljal z delom na črno. Doslej je torej tožnik iskal načine, da bi ostal v Republiki Sloveniji mimo veljavnih pravil, šele s tem, ko se je poškodoval in bil v bolnišnici, od koder so ga nato odpeljali policisti, pa pričel zatrjevati, da bo ravnal tako, kot bo od njega zahtevano. Nač

Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU, njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države nujna, s tem pa izrečeni ukrep podaljšanja omejitve gibanju v centru za tujce utemeljen.

Tožnikovo dosedanje ravnanje, to je izvršitev večjega števila kaznivih dejanj in odklanjanje vsakega sodelovanja pri pridobivanju potne listine in vrnitvi v matično državo, kar je stalnica tožnikovega vedenja v vsem času in v vseh postopkih, kar se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, po presoji sodišča kaže, da njegovemu zatrjevanju, da je pripravljen spoštovati pravni red v državi, se javljati na policijski postaji in si od staršev pridobiti določena sredstva za preživljanje, ne gre slediti in ostajajo te izjave zgolj na ravni z ničemer izkazanega zatrjevanja. Tožnik namreč doslej ni z ničemer izkazal, da bi mu bilo mogoče verjeti, da bi bi bila njegova odstranitev iz Republike Slovenije in vrnitev v matično državo lahko uspešna z milejšim ukrepom, pač pa ravno nasprotno, da s tem tega ne bi bilo mogoče doseči.

Sodišče na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih je presodilo na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, sodi, da je omejitev gibanja udeležencu še vedno utemeljena. Ukrep mu je bil odrejen zaradi nevarnosti pobega, vendar ga iz države ni bilo mogoče odstraniti takoj. Te okoliščine, ki so narekovale udeleženčevo nastanitev v Centru za tujce, se niso spremenile.

Po presoji tukajšnjega sodišča so razlogi za omejitev gibanja tujcu še vedno podani. Na nevarnost njegovega pobega kaže dejstvo, da je bil že v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Obenem je ne le iz prejete dokumentacije, temveč tudi njegovih navedb na glavni obravnavi pred tukajšnjim sodiščem očitno razviden tudi obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega, to je jasno izražena namera tujca o nespoštovanju odločbe o vrnitvi oziroma s sodbo izrečene stranske kazni izgona iz države, saj je na glavni obravnavi večkrat izjavil, da se v Maroko ne želi in ne namerava vrniti.

Sodišče ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni utemeljila temeljne predpostavke za odločanje o dovolitvi zadrževanja po 73. členu ZTuj-2, to je, da so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca (tožnika) iz 69. člena ZTuj-2. Toženka namreč v sklepu ni navedla vseh relevantnih okoliščin tožnikovega primera in tudi ne za to pomembne zakonske podlage, zato s tega vidika sklepa ni mogoče preizkusiti. Toženka je to skušala sanirati z navedbami v upravnem sporu, vendar s tem po ustaljeni sodni praksi bistveno pomanjkljive obrazložitve upravnega akta ni mogoče nadomestiti.

Vročena odločba o odstranitvi je postopkovna zahteva za odločanje o dovolitvi zadrževanja tujcu. Izpolnjena mora biti za uvedbo postopka odločanja, zaradi česar ima funkcijo procesne predpostavke za vsebinsko presojo tujčeve prošnje. Ker poleg tega šele okoliščina izdane in vročene odločbe o odstranitvi vzpostavlja tujčevo pravico po odložitvi izvedbe navedenega ukrepa, pomeni, da gre v nasprotnem primeru za uveljavljanje pravice, ki tujcu očitno ne pripada. Pri vlogi za podaljšanje dovoljenja za dovolitev zadrževanja gre za novo zadevo, o kateri se odloča v posebnem, od prejšnjih ločenem postopku. Zaradi tega je treba in je tudi dopustno vsakokratno preverjanje, ali so za postopek odločanja izpolnjene procesne predpostavke, ki jih predpisuje zakon, veljaven v času odločanja (načelo zakonitosti).

Tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, ker je v njej predlagal, da se odloži izvršitev odločbe, ki se ne izvršuje po določbah ZUP. Odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v tej zadevi izrecno zahteva pritožnik tako po vsebini kot z navedbo pravne podlage, je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba ni takšen upravni akt, saj pritožniku kot tujcu zgolj določa tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Šele v primeru, če tujec države ne zapusti v roku določenem za prostovoljno vrnitev, izda nato policija v skladu z 69. členom Zakona o tujcih odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, na podlagi katere (ko postane izvršljiva) se ga odstrani iz države. Policija torej odstrani tujca iz države šele po tem, ko postane izvršljiva odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev in takšno odločbo je

Čas, v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, začne teči z dnem izvršitve odločbe, s katero je bila tujcu izrečena prepoved vstopa. Pomemben je torej podatek o izvršljivosti sporne odločbe (in ne morebiti njena pravnomočnost), s katero je bila tožnici izrečena prepoved vstopa v državo in čas, določen v odločbi, kako dolgo slednja v državo ne sme vstopiti.

Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna uredite

Po prvem odstavku 64. člena ZTuj-2 bi morala biti tožniku izdana odločba o vrnitvi, saj drugače po zakonski ureditvi sploh ni mogoče govoriti o „izvedbi in izvršitvi“ postopka vračanja oziroma odstranitve po tem zakonu, ki bi jo tožnik lahko oviral z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Izdane odločbe o nastanitvi tožnika v centru do njegove odstranitve iz države po mnenju sodišča v opisani situaciji dometa ni mogoče širiti tako, da bi kakor koli nadomeščala odločbo o vrnitvi.

ZMZ-1 s tem, ko je v besedilo tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Ker je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je izvedel za vrnitev v Pakistan, pa je tudi po oceni sodišča podana utemeljena domneva, da je prošnjo vložil zaradi zadržanja oziroma oviranja odstranitve iz države. Za izrek ukrepa omejitve gibanja zadošča, da je izpolnjen eden izmed razlogov po prvem odstavku 84. členu ZMZ-1, zato se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb v zvezi z uporabo merila po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Z določbo 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja tudi v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-25 in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Zakon je sklep, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je bila prošnja vložena zaradi oviranja postopka vračanja, vezal na okoliščino, da je imel prosilec že možnost zaprositi za mednarodno zaščito (a tega ni storil), v ostalem pa je ugotavljanje in presojo okoliščin, iz katerih naj bi sledila ta utemeljena domneva, prepustil toženki. Po presoji sodišča iz citirane določbe direktive izhaja, da je v takih okoliščinah nadaljnje pridržanje oziroma omejitev gibanja prosilcu za azil dopustna le, če bi lahko toženka sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prošnja vložena zaradi oviranja oziroma otežitve odločbe o vrnitvi, na podlagi splošnih, vnaprej določenih in za vse prosilce veljavnih objektivnih meril (poleg objektivnega merila, da je prosilec že imel priložnost vložiti prošnjo za

Po presoji sodišča niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo predmetne prošnje, saj je predpogoj za dovolitev zadrževanja predhodno izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev (oziroma odločba o odstranitvi brez roka), kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno. Zato je prvostopenjski organ s tem, ko je ugotavljal, ali prva tožnica izpolnjuje pogoje za dovolitev zadrževanja, čeprav o prošnji ni bilo mogoče vsebinsko odločati, kršil pravila postopka ZUP o odločanju.

Dejstvo, da državni organi kljub pravnomočnosti odločbe o vrnitvi niso nadaljevali postopka z izdajo odločbe o vrnitvi brez določenega roka, ne predstavlja podlage za izdajo odločbe o dovolitvi zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2. Ker je tožnik vložil predlog za zadrževanje še preden mu je bil določen rok za prostovoljno zapustitev države zaradi nezakonitega prebivanja - torej pogoji za odstranitev po 69. členu ZTuj-2 še niso bili podani - je odločitev upravnega organa o zavrženju tožnikove prošnje, vložene na podlagi 73. člena ZTuj-2, pravilna in zakonita.

Odstranitev tujca ne predvideva izvedbe dvostopenjskega postopka. Določba 66. člena ZTuj-2 vsebinsko ustreza razlogom Direktive o vračanju, kolikor določa izdajo posebne odločbe o prepovedi vstopa, potem, ko je odločba o vrnitvi po 64. v zvezi s 67. členom ZTuj-2 že izvršljiva. Zakonodajalec ni predvidel posebne odločbe za odstranitev, ki bi sledila izvršljivi odločbi o vrnitvi z možnostjo prostovoljne vrnitve. Izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu. Ni pravilna presoja, da tožniku nastaja škoda, ki je težko popravljiva že zaradi tega, ker ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, kljub morebitnemu tožnikovemu uspehu v tem upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.

Okoliščina, da tožnik ne namerava zapustiti RS, bo predstavljala le podlago za začetek postopka njegove odstranitve iz RS, kar pomeni izdajo odločbe z določitvijo roka za prostovoljno zapustitev države. Posledično to pomeni, da bo lahko šele po izdaji navedene odločbe zaprosil za dovolitev zadrževanja iz razlogov, določenih v 73. členu ZTuj-2.