VSC Sklep in sodba Cp 319/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka delno spremeni, tako da sodba v tem delu spremenjena glasi:

″I. Prodajna pogodba z dne 9. 3. 2004, sklenjena med Občino ... in S. L., je delno nična in sicer v delu, ki se nanaša na prodajo oziroma nakup parc. št. 572/83 k.o ... v delu, ki je nastal iz prvotne parc. št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...), v izmeri 452 m2.″,

- v izpodbijanih II., III. in V. točki pa razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je prodajna pogodba z dne 9. 3. 2004, sklenjena med Občino ... in S. L., delno nična, in sicer glede prenosa lastninske pravice občine ... in S. L. v deležu 452/860-tin nepremičnine parcela 572/83 k. o. ..., pod točko II. izreka je razsodilo, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parcela št. 572/83, k. o. ..., dovoljena na podlagi delno nične prodajne pogodbe z dne 9. 3. 2004 na ime drugo toženke S. L., neveljavna v deležu 452/860-tin celote te nepremičnine, pod točko III. izreka je razsodilo, da se pri nepremičnini parcela št. 572/83 k. o. ..., ID znak parcela ... 572/83 vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis v korist Občine ..., matična številka: ..., v deležu 452/860-tin celote, pod točko IV. izreka je v presežku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in pod točko V. izreka še razsodilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

2Zoper to sodbo sta se s skupno pritožbo pritožili toženi stranki, sodbo izpodbijata v točkah I., II., III. in V. izreka iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da razpiše obravnavo in po njeni opravi njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, ter posledično vse stroške postopka prisodi v plačilo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku), podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa soglašata z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je sedanja parcela št. 572/3 nastala s parcelacijo v letu 2003, pa tudi, da je predmetna parcela le deloma nastala iz P. podržavljene parcele št. 572/1 in sicer le v delu 452 m2, v preostalem obsegu v izmeri 408 m2 pa je predmetna nepremičnina nastala iz izvorne parcele 572/2, ki nikoli ni bila last denacionalizacijskega upravičenca P. - pravnega prednika tožnika. Izpostavljata še, da je tožnik sicer med postopkom spremenil tožbo, čemur sta v celoti ugovarjali, sodišče pa je tudi del spremembe tožbe, v kateri je tožnik predlagal ničnost pravnega posla, neveljavnost vknjižene lastninske pravice v korist drugo toženke in vzpostavitev v prejšnje stanje v manjšem obsegu, torej le za 452/860-tin celote nepremičnine, takšen njegov predlog smatralo kot delni umik tožbe, ker toženi stranki vanj nista privolili, je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločalo v celoti. Toženi stranki opozarjata, da je predmetna nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami, kot to določa tudi 18. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), kar pomeni, da je ena sama celota in ni morebiti razdeljena na posamezne deleže, dele in tudi ni razparcelirana. Iz tega razloga je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje po mnenju toženih strank neizvršljiva, saj je ni možno ne pravno ne dejansko realizirati. Nadalje še opozarjata, da je lahko predmet stvarnih pravic in s tem tudi stvarnopravnih razpolaganj samo individualno določena samostojna stvar - ne pa del stvari. Del zemljiške parcele, četudi je opredeljen z velikostjo v m2, brez ustreznega načrta parcelacije ne more biti predmet pravic, saj delitev parcele na m2 ne gre enačiti z delitvijo parcele na posamezne dele ali celo več manjših parcel. Ker v izpodbijanem delu izpodbijana sodba ne vsebuje podatkov, ki bi omogočali njeno realizacijo, je po oceni toženih strank takšna odločitev nepravilna oziroma celo nedopustna. Konkretna parcela namreč ne pravno ne dejansko ni razdeljena na način, ki bi ga glede na izpodbijano odločitev sodišča bilo možno tudi dejansko realizirati, saj nima določenih morebiti lastniških ali solastniških deležev, posameznih delov, ipd. in tako opredeljena pavšalna ″delitev″ parcele na 860-ine nikakor ni ne pravilna ne utemeljena. Glede ne nestrinjanje toženih strank z delnim umikom tožbe, je sodišče prve stopnje zato z izpodbijano odločitvijo odločalo ne le vsebinsko neupravičeno in neutemeljeno, temveč tudi izven meja postavljenih zahtevkov. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pa po mnenju toženih strank pomeni tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki botruje tudi bistvenim kršitvam postopka in napačni uporabi materialnega prava. Bistvena kršitev pravil postopka in s tem nepravilna uporaba materialnopravnih in procesnopravnih pravil sta tekom predmetnega postopka bili po pritožbenih navedbah toženih strank storjeni s tem, ko je prvostopno sodišče neutemeljeno dovolilo spremembo tožbe in ob tem zmotno interpretiralo določila o izbrisni tožbi. Toženi stranki izpostavljata, da je neprerekano dejstvo, da je prvotožena stranka med drugim predmetno nepremičnino bremen prosto pridobila z delitveno bilanco od prejšnje občine, iz tega pa sledi, da se predmetna prodajna pogodba nedvomno navezuje na nadaljnjega pridobitelja, za katerega pa je izkazana dobrovernost (kar tudi ni prerekano in tako šteje za nesporno dejstvo) in je tako vložitev izbrisne tožbe v tem primeru celo prepovedana. Iz navedenega razloga pa dovolitev spremembe tožbe nikakor ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj je jedro spora predmetne pravde skladno s specialnim predpisom Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ugotovitev ničnosti izpodbijane pogodbe, ne pa morebiti tudi oblikovanje oziroma vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, sploh pa ne v konkretnem, zelo specifičnem primeru (ko nepremičnina sploh ni v celoti zajeta v denacionalizacijo P.). Vezano na izbrisno tožbo, toženi stranki pojasnjujeta še, da izpodbijana odločitev v ničemer ne izboljša pravnega položaja tožnika v odnosu do obravnavane nepremičnine. Iz tega razloga, skupaj z dejstvom izkazane dobrovernosti toženih strank, je zato po njunem mnenju izpodbijana sodba tudi v tem delu obremenjena z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem in nepravilno uporabo materialnega prava. Ob tem še izpostavljata, da Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) glede izbrisne tožbe med drugim v svojem 244. členu določa, da se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe sicer lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice, 3. odstavek taistega člena pa določa, da, ne glede na prejšnji odstavek, zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v korist katerih je bila pridobitev oziroma izbris pravice vknjižen oziroma predznamovan z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe. Ker je v predmetni zadevi nedvomno šlo za dobrovernost toženih strank, kar je vseskozi zatrjevano (sprva že v odgovoru na tožbo z dne 28. 10. 2010) in po mnenju toženih strank tudi izkazano, bi, četudi bi tožbeni zahtevek bil sklepčen oziroma pravilen, še vedno bil v nasprotju s citiranim predpisom in bi ga sodišče moralo kot neutemeljenega zavrniti. Nasprotno stališče po mnenju toženih strank odstopa od veljavne sodne prakse oziroma le-ta ni enotna (judikat opr. št. II DoR 28/2012 z dne 24.10.2012, II Ips 167/2014 z dne 17.12.2015,..). Glede na izkazano dejstvo, da predmetna nepremičnina sploh ni bila v celoti podržavljena pravnemu predniku tožnika in tako ne more biti ugodeno predmetnemu tožbenemu zahtevku, pa toženi stranki še menita, da je prvostopno sodišče ravnalo nepravilno in zagrešilo bistveno kršitev postopka tudi s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog toženih strank po pribavi izvedenskega mnenja izvedenca urbanista, saj bi le-ta za del nepremičnine, ki bi lahko bila predmet denacionalizacije po P., ugotavljal status nepremičnine in s tem obstoj po toženih strankah zatrjevanih ovir za vračilo. Tu se po njuni oceni kaže prejudiciranje prvostopnega sodišča pri sprejemanju predmetne odločitve, s čimer pa je nedvomno povzročilo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Urbanist bi namreč znal ugotoviti status obravnavane nepremičnine, tudi skladno z določili zakona v smislu ugotavljanja ovir za vračilo v naravi, česar sodišče prve stopnje samo ni ugotavljalo oziroma je celo brez pravilne ocene vseh dokazov skupaj in vsakega posebej ocenjevalo le, ali morebiti na predmetni parceli stoji kak objekt, kar pa vsekakor ne zadošča za utemeljeno in popolno ugotovitev obstoja ovir po ZDen. Obstoj zakonskih ovir za vračilo v naravi je bil po mnenju toženih strank skozi dosedanji postopek izkazan, upoštevanje le-teh pri ugotavljanju ničnosti prodajne pogodbe pa je določeno tudi s strani sodne prakse, ki zagovarja stališče, da morebitna ničnost po začetku veljavnosti ZDen sklenjenih pravnih poslov ne vpliva na pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, saj ta tudi v predmetni zadevi že na podlagi ovir po samem ZDen (32. člen) ni upravičen do vračila nepremičnine v naravi (npr. sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 80/2013 z dne 02.10.2013 ter opr. št. II Ips 741/2009 z dne 14.01.2010, idr.). Sodišče bi moralo zato, da bi lahko odgovorilo na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka v smislu ugotavljanja možnosti vrnitve po ZDen, po mnenju toženih strank ugotoviti pomembne okoliščine glede obstoja ovir za vračilo v naravi, vendar temu nepravilno ni sledilo, zmotno sklicujoč se, da naj pravdno sodišče sploh ne bi bilo pristojno presojati navedenih okoliščin. Sodišču prve stopnje zato toženi stranki očitata, da ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti oziroma jih ni uporabilo pravilno, izpodbijana odločitev pa tudi ne da jasnega stališča, kakšen je potem sploh namen tovrstnih pravdnih postopkov, sproženih v denacionalizacijskih postopkih. Če vračilo v naravi ni možno, potem tudi 88. člen ZDen ni upošteven. Za to pa je potrebno prvotno ugotoviti, ali je vračilo v naravi sploh možno oziroma ali zanj obstajajo kakšne zakonske ovire. Toženi stranki se v nadaljevanju pritožbe sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-195/00 z dne 15. 11. 2001, kjer je le-to poudarilo, da gre pri tem za pravno pomembne trditve, o katerih se mora izreči sodišče v pravdnem postopku v takem sporu, ko se zatrjuje ničnost v smislu 88. člena ZDen, pa tudi na veljavno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in ostalih sodišč (npr. sodba opr. št. II Ips 391/2001 z dne 4. 4. 2002, sodba in sklep opr. št. II Ips 180/2013 z dne 28. 8. 2014, sklep opr. št. II Ips 67/99 z dne 16. 3. 2000, sklep opr. št. II Ips 78/2011 z dne 6. 10. 2011, sklep opr. št. II Ips 144/2002 z dne 24. 10. 2002, sklep II DoR 28/2012 z dne 24. 10. 2012, sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 1118/2005 z dne 11. 10. 2006, idr.), ki je zavzela drugačno materialno pravno stališče glede ugotavljanja obstoja ovir za vračilo v naravi, kot sodišče prve stopnje. Menita, da je odgovor na vprašanje, ali je izpodbijana pogodba nična, mogoče dati šele potem, ko se razjasni dejansko stanje v smeri zatrjevanih pravno odločilnih dejstev. Glede na vse navedeno niti ni jasno, kakšen je sploh namen celotne pravde zaradi ugotavljanja ničnosti pravnih poslov, skupaj z izvedbami številnih dokazov, ko pa bi se sledeč takšnemu stališču sodišča v tovrstnih pravnih postopkih odločalo zgolj na podlagi vpogleda v datum sklenjene pogodbe. Toženi stranki menita, da je ravnanje sodišča prve stopnje, ko zaključi zgolj, da, ker je bila predmetna pogodba sklenjena po uveljavitvi ZDen, je iz tega razloga tudi avtomatično nična, napačno, saj 88. člen ZDen omogoča tožbo na ugotovitev ničnosti zgolj v primeru, če obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku - torej vrnitve v naravi. Na toženi stranki pa je v pravdnem postopku trditveno in dokazno breme, da gre lahko le za odškodninsko obliko denacionalizacije, ko seveda ničnosti ni mogoče uspešno uveljavljati. Iz tega razloga je v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno, saj je bilo v dokaznem postopku pravilno ugotovljeno, da so ugovori toženih strank glede izvora lastništva nepremičnine in posledično tudi obstoja ovir za vračilo v naravi utemeljeni ter da vračilo v naravi ni možno, zaradi česar 88. člen ZDen ne more obveljati in izpodbijana pogodba ne more biti nična. Gre za pravno pomembne trditve, o katerih se mora izreči sodišče v pravdnem postopku v takem sporu, ko se zatrjuje ničnost v smislu 88. člena ZDen. Ker je tudi v konkretni zadevi podana takšna dejanska situacija, sodišče prve stopnje zaradi očitno zmotnega materialnopravnega stališča, da tovrstni ugovori niso pravno pomembni, po mnenju toženih strank nepravilno ni upoštevalo ugotovljenih dejanskih okoliščin in je posledično sprejelo neutemeljeno in celo nezakonito odločbo. Glede na izkazano dejstvo, da predmetna nepremičnina sploh ni bila v celoti podržavljena pravnemu predniku tožnika in tako ne more biti ugodeno predmetnemu tožbenemu zahtevku, ki zajema celotno nepremičnino, pa bi sodišče moralo v obliki predhodnega vprašanja odločati o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi, ki je temeljnega pomena za ocenitev, ali je neko ravnanje nično v smislu 88. člena ZDen, kajti, če vračilo v naravi ni možno, potem tudi 88. člen ni upošteven. Tudi sodna praksa (npr. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 391/2001 in II Ips 447/2000) določa, da pravdno sodišče skladno z določili ZPP (13. člen) samo reši kakšno vprašanje o obstoju pravice ali pravnega razmerja kot predhodno in tako pravilno uporabi procesno in materialno pravo, čemur pa prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi neupravičeno oporeka. Toženima strankama se tudi poraja vprašanje, zakaj je potem sploh bilo potrebno izvajanje dokaznega postopka, če se sodišče sploh ni ukvarjalo s pravno izredno pomembnimi in relevantnimi okoliščinami glede obstoja ovir za vračilo v naravi. Menita, da je glede na določba 1. odstavka 88. člena ZDen, ki z dnem uveljavitve zakona prepoveduje zavezancem za vračilo (kar prvotožena stranka ni) razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve oziroma možnost vrnitve po določbah ZDen, ob jezikovni razlagi te določbe in ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodba in sklep opr. št. II Ips 8/2014 z dne 30. 10. 2014 in sodba II Ips 741/2009 z dne 14. 1. 2010), od katere izpodbijana sodba odstopa, zmotno stališče, podano v izpodbijani sodbi, da kršitev določbe 88. člena ZDen (torej nedovoljeno razpolaganje z nepremičninami, za katere je bila vložena zahteva za denacionalizacijo) pomeni, da se ni več mogoče sklicevati na ovire za vrnitev v naravi (npr. oviro po 32. členu ZDen), saj bi to bilo mogoče le v primeru, če bi sam ZDen imel tako določbo, ki pa je nima in je zato takšno stališče sodišča neutemeljeno. Sledeč npr. sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. II DoR 377/2014 z dne 29. 1. 2015 in opr. št. II DoR 147/2013 z dne 26. 9. 2013 pa gre po mnenju toženih strank v tem primeru očitno za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa ni enotna. Toženi stranki se v nadaljevanju pritožbe sklicujeta še na Zakon o lokalni samoupravi, ki določa, da se v primeru delitve premoženja med nove občine določba 88. člena ZDen uporabi le, če se pravni položaj upravičenca do denacionalizacije poslabša, kar pa nikakor ni primer v konkretni zadevi in kaj takega tudi ni bilo nikoli zatrjevanega s strani tožnika. Zanj namreč sam specialni materialni zakon (Zakon o denacionalizaciji - ZDen) določa tudi drugačne, zakonsko povsem enakovredne oblike vračil, s čimer položaj denacionalizacijskega upravičenca oziroma tožnika ne bi bil v ničemer poslabšan, sploh upoštevajoč pomembno okoliščino, da predmetna nepremičnina ni v celoti predmet denacionalizacije po predniku tožnika. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče po mnenju toženih strank nepravilno poseglo v lastninsko pravico drugotožene stranke, saj odločanja ni usmerilo k varovanju ene temeljnih ustavnopravno varovanih pravic - lastninske pravice, katero ima na predmetni nepremičnini drugotožena stranka kot fizična oseba, ki jo tudi že vrsto let uporablja. Prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo ravna nezakonito, saj ne sledi osnovnemu namenu ZDen, ta pa je, da se z denacionalizacijo ne sme povzročati novih krivic, ker namen poprave krivic ni v kršenju pridobljenih pravic in delanju novih krivic, kar pa s posegom v ustavno pravico do zasebne lastnine prvostopno sodišče nedvomno stori, sploh upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, kjer obravnavana nepremičnina sploh ni v celoti zajeta v obravnavano denacionalizacijo, obenem pa se je tudi ne da kar razdeliti na deleže, kot je to pavšalno odločilo sodišče pri ničnosti. Vse navedeno pa po prepričanju toženih strank vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Upoštevajoč uspeh v pravdi glede na gornje pritožbene navedbe pa toženi stranki izpodbijata tudi nepravilno odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov. Poleg tega pa je po njuni oceni tožniku neupravičeno priznana tudi priglašena nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, saj je tožnik tožbo oziroma vlogo, s katero se je začel postopek (z dne 25. 8. 2010) vložil sam in ne morebiti po pooblaščenki, ki bi ji šla nagrada po ZOdvT. Obenem pa ugovarjata tudi preostalim po pooblaščenki tožnika priglašenim stroškom (potni stroški, administrativni stroški...) kot nepravilnim in pretiranim (ni jasno, od kje vrednost nagrade 341, ipd), glede na pritožbo glede vsebine same tožbe, pa tudi neutemeljenim. Sodišču prve stopnje toženi stranki očitata tudi zmotnost ugotovitve oziroma ocene uspeha strank v tem postopku »približno« v višini 50%, ki po njunem mnenju ni zadostno argumentirana. Tudi upoštevaje 50% uspeh, pa glede na pretirano in pa neutemeljeno priglašene stroške tožnika, po mnenju toženih strank ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

3Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba toženih strank je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Tožnik je v tej pravdni zadevi od toženih strank prvotno zahteval ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 9. 3. 2004 in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na drugo toženo stranko, tekom postopka pa je svojo tožbo spremenil tako, da je poleg obstoječih zahtevkov postavil še zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičnini parc. št. 572/83 k.o. ... . Trdil je, da kot pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca pok. A. P. v denacionalizacijskem postopku, ki se vodi pred Upravno enoto ..., zahteva vračilo posestva in graščine P., tudi del parcele št. 572/83 k.o. ..., ki je predmet tega postopka, pa je predstavljal del parcele, glede katere zahteva v denacionalizacijskem postopku vrnitev v naravi. Toženima strankama je očital, da sta s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 9. 3. 2004 kršili prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen, po katerem ni dopustno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, zaradi navedene kršitve pa je ta kupoprodajna pogodba nična.

7Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je pokojni A. P. upravičenec do denacionalizacije, da je tožnik njegov sin in s tem pravni naslednik upravičenca do denacionalizacije, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo in je kot tak tudi aktivno legitimiran za vložitev tožbe v tej zadevi. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnik dne 9. 2. 1993 vložil pravočasni zahtevek za denacionalizacijo kot pravni naslednik upravičenca pok. A. P. za vračilo v naravi med drugim parcele št. 572/83, ki se je ob podržavljenju vodila kot parc. št. 572/1, takrat ... (sedaj k.o. ...), v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je del nepremičnine parc. št. 572/83 k.o. ... v izmeri 452 m2 predmet podržavljenja, saj je v tem obsegu bil v času nacionalizacije del pok. A. P. podržavljene parcele 572/1 k.o. ..., v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje ugotovilo, da je ta del parcele št. 572/83 k.o. ... tudi predmet vračila v denacionalizacijskem postopku in da o tej nepremičnini v denacionalizacijskem postopku še ni bilo odločeno, saj je le-ta prekinjen do pravnomočnosti odločitve o zahtevku na ugotovitev ničnosti pred sodiščem. V točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje nadalje še ugotovilo, da sta toženi stranki dne 9. 3. 2004 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je denacionalizacijska zavezanka za vračilo, t.j. prvo tožena stranka prodala nepremičnino parc. št. 572/83 k.o. ... v izmeri 860 m2 kupki, t.j. drugo toženi stranki ter da je drugo tožena stranka uspela vknjižiti lastninsko pravico na podlagi te kupne pogodbe dne 26. 1. 2006 in zaključilo, da je bila ta pogodba sklenjena po uveljavitvi ZDen, ki je začel veljati 7. 12. 1991. V točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje glede na to, da je bil del parcele št. 572/83 k.o. ... v izmeri 452 m2 podržavljen in je za ta del tudi bila podana zahteva v denacionalizacijskem postopku po pokojnem A. P. za vračilo nepremičnine v naravi, da o vračilu tega dela nepremičnine parc. št. 572/83 k.o. ... v denacionalizacijskem postopku še ni bilo odločeno ter da je bila kupoprodajna pogodba z dne 9. 3. 2004, sklenjena po uveljavitvi ZDen, zaključilo, da je ta kupoprodajna pogodba v skladu z 88. členom ZDen delno nična in sicer glede 452/860-tin celote navedene nepremičnine, saj je predmetna nepremičnina v izmeri 452 m2 zajeta v postopek denacionalizacije, kar predstavlja 452/860-tin celote te nepremičnine, zato je razsodilo, da je prodajna pogodba z dne 9. 3. 2004, sklenjena med Občino ... in S. L., delno nična, in sicer glede prenosa lastninske pravice občine .. in S. L. v deležu 452/860-tin nepremičnine parcela 572/83 k. o. ... . Zaradi delne ničnosti te pogodbe je v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe še zaključilo, da je v tem obsegu (torej za 452/860-tin nepremičnine parc. št. 572/83 k.o. ...) neveljaven tudi vpis lastninske pravice na podlagi navedene pogodbe na drugo toženo stranko, saj je zakonska posledica ničnosti vzpostavitev prejšnjega stanja. Ker je vknjižba lastninske pravice v deležu 452/860-tin celote parcele št. 572/83 k.o. ... v korist drugo tožene stranke na podlagi delno nične kupoprodajne pogodbe z dne 9. 3. 2004 neveljavna po 88. členu ZDen, je v točki 30. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje še odločilo, da je na podlagi 1. odstavka 244. člena ZZK-1 utemeljen tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa pri 452/860-tin celote nepremičnine parc. št. 572/83 k.o. ... v korist prvo tožene stranke kot odsvojiteljice nepremičnine. V točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot nedopusten zavrnilo ugovor toženih strank o dobrovernosti ob sklenitvi pogodbe, v točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe je kot nerelevantne označilo navedbe toženih strank, da iz razloga, ker pri predmetni nepremičnini ni bila zaznamovana nobena omejitev ali prepoved glede razpolaganja, zahtevek ni utemeljen. V zvezi z ugovori toženih strank, da v konkretnem primeru obstajajo ovire za vračanje nepremičnine v naravi po 2. odstavku 32. člen ZDen in 19. členu ZDen, saj naj bi bila podržavljena kmetijska zemljišča po podržavljenju pozidana, pa je sodišče prve stopnje v točki 34. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je glede na obstoječo sodno prakso tudi ta ugovor pravno neupošteven, saj je odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi v pristojnosti upravnega organa, pred katerim teče denacionalizacijski postopek in upoštevajoč načelo prirejenosti postopka sodišče o tem ne more odločati kot o predhodnem vprašanju.

8Toženi stranki v pritožbi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, ne konkretizirata. Če pa sta imeli s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog toženih strank z izvedencem urbanistom, v mislih absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa le-ta ni podana. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena. Sodišče lahko njen dokazni predlog zavrne, če je ta nesubstanciran, če gre za neprimeren dokaz ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati (na primer zato, ker je stranka svojo trditev dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi ali ker z njim dokazuje pravno neodločilno dejstvo). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi zato ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, lahko pa gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kadar zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena z razumnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je v tem konkretnem primeru zavrnitev dokaznega predloga toženih strank z izvedencem urbanistom povsem ustrezno in z razumnimi razlogi obrazložilo v točki 14. izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da ta dokazni predlog ni bil podan v zvezi z ugotovitvijo kakšnega pravno relevantnega dejstva v tem postopku, saj sta ga toženi stranki predlagali v zvezi z ugotavljanjem statusa predmetne parcele in v povezavi s tem zatrjevanimi ovirami za vračanje v naravi, odločanje o tem pa spada v izključno pristojnost upravnega organa.

9Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 12. 2019 dovolilo spremembo tožbe, ki jo je podala tožeča stranka dne 11. 2. 2019, ko je poleg že obstoječih zahtevkov podala še zahtevka, da se pri nepremičnini parc. št. 572/83 k.o. ... ID znak ...-572/83-0 vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis v korist Občine ... in da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačilne zamude dalje do plačila, pod izvršbo. Ker zoper ta sklep ni posebne pritožbe, sta toženi stranki svoje nestrinjanje s sklepom izrazili v predmetni pritožbi, kot je povzeto zgoraj. Pritožbeno sodišče se s toženima strankama ne strinja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dovolilo spremembo tožbe, saj je pravilno štelo in obrazložilo, da se s postavljenim zahtevkom za izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1 lahko v primeru ugotovljene ničnosti prodajne pogodbe vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisa iz sedaj vknjižene lastninske pravice pri nepremičnini nazaj na prvo toženo stranko. Pravilno je navedlo, da spremenjen zahtevek izvira tudi iz iste dejanske podlage za razsojo spora, zato je sprememba smotrna. Po obrazloženem je torej sodišče prve stopnje odločitev sprejelo skladno z določbo 1. odstavka 185. člena ZPP. Z dovolitvijo spremembe tožbe se je preprečila vložitev nove tožbe in s tem nastanek novih stroškov. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, kot je očitano v pritožbi in ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

10Prav tako tudi ni pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo v izpodbijani sodbi odločilo izven meja postavljenih zahtevkov, t.j. kršilo določilo 2. člena ZPP in posledično zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na način, da mu je ugodilo glede določenega deleža na nepremičnini, saj mu je na takšen način prisodilo nekaj manj, kot je zahteval, odločitev pa je še vedno znotraj postavljenega zahtevka, ki se je glasil na celoto nepremičnine.

11Ne drži, da je bila tožba ob vložitvi nesklepčna in da bi jo moralo sodišče zavreči oziroma zavrniti oziroma da je bila pomanjkljiva in da s tožbo v takšni obliki ni podana pravna korist tožeče stranke, saj je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na celotno nepremičnino (in ne morebiti le na del, ki dejansko je zajet v denacionalizacijo) nepravilen, neutemeljen in nenazadnje nasprotuje listinski dokumentaciji, predloženi v predmetni spis. Slednje se namreč nanaša že na utemeljenost tožbenega zahtevka. Ne drži, da je sodišče tudi zmotno interpretiralo določila o izbrisni tožbi. Toženi stranki si zmotno razlagata, da se predmetna prodajna pogodba nedvomno navezuje na nadaljnjega pridobitelja, za katerega pa je izkazana dobrovernost in da je tako vložitev izbrisne tožbe v tem primeru celo prepovedana. Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.

12Pogodbena delitev premoženja med novimi občinami, ki jo je predpisal Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS), je pravno poslovno razpolaganje s premoženjem. Vendar je že Ustavno sodišče RS pri presoji ustavnosti 100. člena ZLS opozorilo na namensko razlago nasprotujočih si določb 100. člena ZLS in 88. člena ZDen. Namen 88. člena ZDen je v tem, da se do dokončne odločitve o denacionalizacijskem zahtevku ne poslabšuje pravnega položaja upravičenca do denacionalizacije. Namen ZLS pa je urediti premoženjska razmerja med občinami. Za ugotovitev, katera od nasprotujočih si določb 100. člena ZLS in 88. člena ZDen velja za sporno kategorijo premoženja, pa je bistveno vprašanje, ali se z delitvijo premoženja, glede katerega obstaja verjetna dolžnost vrnitve, poslabša pravni položaj upravičenca do denacionalizacije. Le v primeru, če se z delitvijo premoženja med nove občine njegov pravni položaj poslabša, se uporablja določba 88. člena ZDen tudi že za akt o delitvi premoženja po 100. členu ZLS. V obravnavanem postopku ni bilo trditev, da je zaradi delitve premoženja med občine prišlo do poslabšanega položaja upravičencev do denacionalizacije. Dejstvo, da je prva tožena stranka zavezanka za vračilo v postopku denacionalizacije in da je v njem tudi sodelovala, pa niso bila sporna . Po prvem odstavku 88. člena ZDen velja le prepoved nadaljnjih prenosov lastninske pravice na nove subjekte in za tak primer gre v tej zadevi.

13Toženi stranki zmotno menita, da izbrisna tožba z ničemer ne izboljša pravnega položaja tožnika v odnosu do obravnavanih nepremičnin. Neutemeljeno se tudi sklicujeta na izkazano dobrovernost. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe, je svoje stališče v zvezi s tem vprašanjem sodna praksa že zavzela. Tako je iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 123/2015 jasno razvidno, da je dobrovernost v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je s prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Stvari, izvzete iz pravnega prometa (res extra commercium,) pa nimajo sposobnosti biti objekt stvarnih pravic. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Ali drugače: gre za lastnost stvari kot take in ne za lastnost oseb, ki bi s to stvarjo želele razpolagati. Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih. Pri nedopustnem razpolaganju z nepremičnino, glede katere je vložena zahteva za denacionalizacijo, mora torej tudi zemljiškoknjižni pridobitelj trpeti učinke ničnosti pravnega posla, saj za nastop teh zadostuje že samo razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem.

14Toženi stranki v pritožbi prav tako neutemeljeno vztrajata tudi pri svojem ugovoru, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen ob (pravilni) uporabi določila 32. člena ZDen, ker obstaja ovira za vračilo nepremičnine v naravi in pri svojem stališču, da gre pri tem vprašanju za predhodno vprašanje, o katerem se mora izreči sodišče v pravdnem postopku v sporu, ko se zatrjuje ničnost v smislu 88. člena ZDen. Sodišče prve stopnje je v točki 34. obrazložitve izpodbijane sodbe, sklicujoč se tudi na sedaj že (vsaj novejšo) prevladujočo sodno prakso, povsem pravilno pojasnilo, da je odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek in da upoštevajoč načelo prirejenosti postopka sodišče o tem ne more odločati kot o predhodnem vprašanju. Sodna praksa glede tega vprašanja sicer res ni povsem enotna tako, da obstajajo tudi sodne odločbe, v katerih je zavzeto drugačno stališče, stališče, za katerega se v pritožbi zavzemata tudi toženi stranki, sklicujoč se na takšno sodno prakso, vendar je po pregledu te sodne prakse pritožbeno sodišče ugotovilo, da je vsaj v novejši sodni praksi stališče, za katerega se zavzemata toženi stranki, manjšinsko, prevladuje pa stališče, ki ga je v tem postopku za pravilnega sprejelo tudi sodišče prve stopnje, z njim pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. S tem, ko sodišče prve stopnje vprašanja obstoja ovir za vračanje v naravi ni obravnavalo kot predhodnega vprašanja za odločitev v tej zadevi, tako ni kršilo določila 13. člena ZPP oz. posledično zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja in zmotno uporabilo določil 88. in 32. člena ZDen, kar vse mu neutemeljeno očitata toženi stranki v pritožbi.

15Pritrditi pa je toženima strankama, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ob dejanski ugotovitvi, da tožnikov denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega le del nepremičnine s sedanjo parc. št. 572/83 k.o. ... in sicer v tistem delu, ki je bila denacionalizacijskemu upravičencu podržavljena v sklopu tedanje parc. št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...) v obsegu 452 m2, ne pa tudi v preostalem delu, t.j. v obsegu 402 m2, ki je nastala iz druge parcelne številke, ki je izvorno nastala iz parcele št. 572/2 k.o. ... (sedaj k.o. ....), ki pa ni bil v lasti denacionalizacijskega upravičenca in tako tudi ni predmet denacionalizacijskega postopka po denacionalizacijskem upravičencu pok. A. P., zaključilo, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo toženi stranki sklenili 9. 3. 2004, v skladu z 88. členom ZDen delno nična v obsegu 452/860-tin in da so zato vsi tožbeni zahtevki tožnika delno utemeljeni v takem obsegu. Toženi stranki imata prav, da je sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 18. člena SPZ, saj pravilno izpostavljata, da je bil denacionalizacijskemu upravičencu podržavljen prostorsko odmerjen del zemeljske površine prvotne parcele št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...) v izmeri 452 m2, ki sedaj predstavlja del ozemlja današnje parc. št. 572/83 k.o. ... in da je to povsem nekaj drugega kot solastniški delež na omenjeni nepremičnini, ki ga je s svojo odločitvijo dejansko brez pravne podlage ustvarilo sodišče prve stopnje. Ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 88. člena ZDen in 18. člena SPZ, je upoštevaje zgoraj izpostavljene dejanske ugotovitve zaključiti, da je prodajna pogodba z dne 9. 3. 2004, sklenjena med Občino ... in S. L., delno nična in sicer v delu, ki se nanaša na prodajo oziroma nakup parc. št. 572/83 k.o ... v delu, ki je nastal iz prvotne parc. št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...), v izmeri 452 m2. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo v točki I. izreka delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (5. alineja 358. člena ZPP).

16Odločitev sodišča prve stopnje v točkah II. in III. izreka (posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških v točki V.) pa je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker je zmoten zaključek, da je prodajna pogodba delno nična v deležu 452/860-tin parcele št. 572/83 k.o. ..., sta namreč posledično zmotna tudi zaključka, da je v tem deležu nepremičnine neveljavna tudi vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 572/83 k.o. ..., dovoljena na podlagi delno nične prodajne pogodbe z dne 9. 3. 2004 na ime drugo toženke S. L., in da se pri tem deležu nepremičnine parc. št. 572/83 k.o. ... ID znak ...-572/83-0 vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis v korist Občine ... . Sodišče prve stopnje bo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da v primeru vztrajanja pri tožbenih zahtevkih na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na drugega toženca in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega vpisa v korist Občine ..., tožbena zahtevka oblikuje tako, da bosta postavljena ustrezno spremenjeni odločitvi o ničnosti pogodbe v tč. I. izpodbijane sodbe in da bosta zadostila pogojem za vpis v zemljiško knjigo. V zemljiško knjigo se vpisujejo samo nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic (prvi odstavek 11. člena ZZK-1). Katere nepremičnine so lahko samostojen predmet stvarnih pravic, določa SPZ. Nepremičnina je v skladu z 18. členom SPZ prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. V skladu z načelom specialnosti (7. člen SPZ) je lahko predmet stvarnih pravic in s tem tudi stvarnopravnih razpolaganj samo individualno določena samostojna stvar (ne pa del stvari). Del zemljiške parcele (četudi opredeljen z velikostjo v m2), brez ustreznega načrta parcelacije (glej Zakon o evidentiranju nepremičnin, Ur. l. RS št.47/2006 s spremembami) ne more biti predmet lastninske pravice ali njenega prenosa oziroma vknjižbe. Zemljiška parcela mora biti v sodni odločbi, na podlagi katere se opravijo vpisi v zemljiški knjigi, označena z ustreznim identifikacijskim znakom, kar pomeni, da ni zemljiškoknjižno izvedljiva, če ne vsebuje podatkov, ki omogočajo zemljiškoknjižni vpis.

17Ker bo znan končni uspeh pravdnih strank šele po koncu ponovnega sojenja, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tudi v delu, v katerem je izpodbijala odločitev o pravdnih stroških, odločitev točki V. izreka sodbe razveljavilo in tudi v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu (t.j. v točki IV. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

18Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper to odločbo (sklep) je v delu pod drugo alinejo točke I. izreka dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (člen 343/3 ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (člen 105.a/3 ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (člen 87/3 ZPP).

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.