100. člen ZLS

Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev. Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih. Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega

Volilni rezultat v volilni enoti 2, v kateri je pritožnik nastopal s svojo listo in dobil 143 glasov, ne omogoča izvolitve pritožnika za člana občinskega sveta.

Prvi odstavek 88. člena ZDen določa prepoved razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Ker ZDen ni opredelil pojma „razpolaganje“, ga je treba razlagati po splošnih pravilih civilnega prava, in sicer kot pravni promet z lastninsko pravico na stvari (odsvojitev oziroma prenos lastninske pravice na stvari) in kot obremenjevanje lastninske pravice z omejenimi stvarnimi pravicami (zastavna pravica, zemljiški dolg, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica – 2. člen SPZ).

Nasprotna udeleženka je pravna naslednica nekdanje Občine Domžale glede predmetnih nepremičnin. Ne le, da je zavezanka za plačilo odškodnine, ker je nanjo prešlo razlaščeno premoženje predlagateljice (izročene predmetne nepremičnine), temveč tudi ker je nanjo prešla obveznost nekdanje Občine Domžale nadomestiti vrednost izročenih nepremičnin. Ker lastninska pravica ne zastara, ne zastara niti zahtevek za plačilo odškodnine za v razlastitvenem postopku odvzete nepremičnine.

Med pravdnima strankama (občini) torej ni spora o obsegu njunega skupnega premoženja, pač pa, ali se določilo 12. odst. dodatka k dogovoru o delitvi premoženja nanaša tudi na delnice. Ker pa to predstavlja „spor iz obligacijskega civilnopravnega razmerja“, kot pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče, je pritožbeno stališče, da je za odločitev o predmetnem sporu pristojno upravno sodišče, pravno zmotno.

Izvršilno sodišče ne sme meritorno ugotavljati legitimacije strank. Neutemeljen je ugovor dolžnice, da ni več pasivno legitimirana zaradi prehoda obveznosti na Občino G., na podlagi delitvene bilance oz. sporazuma med občinama. Ureditev medsebojnih premoženjskopravnih razmerij iz 100. člena ZLS ne vpliva na potek tega izvršilnega postopka, niti na stvarno in s tem procesno legitimacijo druge pogodbene stranke (dolžnice), saj sprememba predpisov o lokalni samoupravi oz. o drugačni organiziranosti občin v času sodnega postopka ne more iti v škodo upniku.

Po 26.členu URS, ki vsakomur omogoča pravico do povračila škode, je na pasivni strani določen tisti organ, ki je povzročil škodo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti. Če gre za dejavnost države, je zanj odgovorna Republika Slovenija, za organe lokalnih skupnosti organizacija lokalne samouprave, za nosilca javnih pooblastil pa tisti, ki jih izvaja. Ker je funkcijo prejšnjega Izvršnega sveta SRS in Zveznega izvršnega sveta prevzela vlada Republike Slovenije, torej državni organ, je za njeno delo odgovorna Republika Slovenija in ne občina oziroma druga lokalna skupnost, ker odločanje o nacionalizaciji oziroma denacionalizaciji ni opravljala samostojno in ker se te zadeve niso nanašale samo na prebivalce občine (140. člen URS).

Pri zahtevkih iz naslova nemožnosti upravljanja denacionaliziranega premoženja ne gre za nujno sosporništvo občin naslednic občine, ki je denacionalizicijska zavezanka, oziroma občine, na katere območju leži nepremičnina.

Za obveznosti "bivših občin" , ki niso v povezavi s prevzetim premoženjem na podlagi 100.čl. Zakona o lokalni samoupravi in ki so nastale pri opravljanju funkcij, ki po ZLS niso funkcije občine, "nove občine" ne odgovarjajo. Na podlagi 24.čl. Zakona o blagovnih rezervah se na Zavod RS za blagovne rezerve prenese le dejansko obstoječe blago, ne pa tudi denarne vrednosti odtujenega blaga ali terjatev na pridobitev in nato izročitev ustrezne količine in vrste blaga.

Sporazum o ureditvi medsebojnih premoženjskopravnih razmerjih, ki so ga na podlagi 100. čl. Zakona o lokalni samoupravi dne 10.9.1998 podpisale Občina K., Občina O., Občina D. in Občina L., dokazuje, da so pritožnice pravne naslednice prvotno tožene Občine K.

Proračun Mesta Ljubljane ni posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o konkretni pravici ali obveznosti. Tudi ne gre za predpis, ki bi urejal posamična razmerja, ampak za predpis lokalne skupnosti. Spora tudi ni možno opredeliti kot spor med občinami, saj Zakon o lokalni samoupravi upravni spor dopušča le, če arbitraže ni bilo možno oblikovati, ali če spora ni bilo možno rešiti v arbitražnem postopku.

Z odlokom Mestne občine Ljubljana (MOL) in dopolnitvijo odloka o gospodarskih javnih službah je MOL na splošno določila način opravljanja gospodarskih javnih služb, zato ne gre za spor iz 4. odstavka 1. člena ZUS in zadeva ne spada v sodno pristojnost. Tožba zoper odlok, ki vsebuje predlog za njegovo odpravo, ni tožba, s katero bi bil začet spor med lokalnimi skupnostmi po 3. odstavku 2. člena ZUS oz. 5. odstavku 100. člena ZUS.

ZLS je z določbami 51.b in 2. in 3. odst. 100. člena posebej predpisal način razdelitve premoženja med novo nastalimi občinami. Najprej je predviden sporazum, če sporazum ni možen, o sporu odloča arbitraža in če tudi ta ni uspešna, o sporu meritorno odloči upravno sodišče. Ker je za sam spor o delitvi premoženja med novo nastalimi občinami predvidena pristojnost upravnega sodišča kot končnega razsodnika, je logično, da je to sodišče tudi pristojno odločati v postopku pred arbitražo po določbah 466. člen do 479. člen ZPP, kadar se nanaša na arbitražo, ki odloča o razdelitvi istega premoženja. Pri tem namreč gre le za eno od faz istega procesa delitve premoženja. V zvezi s tem tudi ni procesnih ovir, saj upravno sodišče primerno uporablja določbe ZPP za vprašanja, ki niso posebej urejena v ZUS (16. člen ZUS).

Le v primerih velikega povečanja vrednosti nepremičnin zaradi novih investicijskih vlaganj ali povečanja, ki ima za posledico zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj, bistveno spremenjeno zunanjost, namembnost ali površino podržavljenega objekta, nepremičnine ni mogoče vrniti po določbi 3. alinee 2. odstavka 25. člena ZDen.

Občina je solidarno zavezana k izpolnitvi obveznosti bivše občine, katere ena od pravnih naslednic je.

Nove občine (lokalne skupnosti), nastale na območju prejšnje občine (družbeno-politične skupnosti), ki delitvene bilance niso sklenile, so nerazdelno odgovorne za obveznosti prejšnje občine.

Mestna občina je bila ustanovljena na podlagi ZUODNO in ne na podlagi ZLS. Revizija, ki meni, da bi morale biti tožene še vse druge naslednice nekdanjih ljubljanskih občin, s čimer očitno meri na nujno sosporništvo (201. člen ZPP), dasiravno tega naravnost ne pove, torej nima prav.

Kadar je celotno območje prejšnje občine in s tem tudi podržavljeno nepremično premoženje prešlo v novo občino (4. točka 3. člena ZUO), za tako premoženje nova občina nima podlage (niti nima s kom skleniti sporazuma o delitvi premoženja po 100. členu ZLS in zato je nova občina zavezanka za vrnitev po 1. odstavku 51. člena ZDen. Tudi če bi katera druga prejšnja občina imela kakšna soinvestitorska vlaganja v podržavljene nepremičnine, ki so predmet vračanja, zaradi tega in glede na naravo premoženja (je predmet denacionalizacijskega postopka), to ni premoženje, ki je predmet sporazumevanja po 100. členu ZLS.

Mestna občina je solidarno zavezana za plačilo terjatev bivših občin, katerih ena od pravnih naslednic je.