VSRS Sklep II DoR 408/2020

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo ugovor sočasne izpolnitve?

1Tožnica (prodajalka) in toženka (kupka) sta leta 2009 sklenili prodajno pogodbo za nakup nepremičnin, od katere je toženka zaradi stvarnih napak z dopisom 12. 9. 2011 odstopila. Na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 790/2011 (s katero ji je sodišče prisodilo vračilo 60.468,80 EUR kupnine), je toženka vložila predlog za izvršbo. 23. 1. 2014 je bil izdan sklep o izvršbi, vendar je bila v izvršilnem postopku toženkina terjatev le delno poplačana (v višini 43.882,83 EUR). Nad tožnico je bil 15. 6. 2015 uveden stečajni postopek. Stečajni upravitelj je v stečajnem postopku priznal neplačano terjatev toženke. Zoper toženko pa je vložil izbrisno tožbo (po 2. točki drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1) in zahteval vrnitev nepremičnin.

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke na podlagi prodajne pogodbe za nakup nepremičnin neveljavna. Odločilo je, da se pri nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (tako da se izbriše lastninska pravica v korist toženke in znova vpiše v korist tožnice) ter toženki naložilo izročitev nepremičnin v posest tožnici.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

4Zoper drugostopenjsko sodbo je toženka vložila predlog za dopustitev revizije glede vprašanj: 1. Ali je uporabno pravno pravilo, ki ga je na podlagi analognega sklepanja izoblikovalo Višje sodišče v Celju (v sklepu VSC Cpg 79/2014), da je priznanje zahtevka v stečajnem postopku analogno šteti kot izpolnitev zahtevka, kadar je očitno, da upnikova terjatev v stečajnem postopku ne bo (niti delno) poplačana? Ali lahko upnik uveljavlja ugovor istočasne izpolnitve zoper stečajnega dolžnika? in 2. Ali na podlagi dejstva, da je bila prodajna pogodba razvezana, ker je kupec od nje odstopil, nastopi „avtomatizem“, na podlagi katerega prodajalec postane lastnik nepremičnine in s tem pridobi stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara, ali pa prodajalec pridobi izključno obligacijski zahtevek, ki zastara v petih letih? V predlogu kot bistveno navaja, da tožnica na podlagi razvezane pogodbe ni postala lastnica nepremičnine (nima zahtevka na vrnitev nepremičnine na podlagi 92. člena SPZ), temveč ima le obligacijski (kondikcijski) zahtevek na vrnitev nepremičnine (ki zastara v splošnem petletnem roku). Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo 477. člena OZ. Po mnenju toženke je tožbeni zahtevek tožnice do vložitve tožbe dne 27. 2. 2019 absolutno zastaral, saj je toženka od pogodbe odstopila že 12. 9. 2011. Sodišču druge stopnje nadalje očita, da je nepravilno zavrnilo njen ugovor sočasne izpolnitve. Meni, da ni dolžna vrniti nepremičnin v last in posest dokler tožnica terjatve ne poplača v celoti. Sklicuje se na zadevo II Ips 253/2015 (tč. 8 in 9). Pojasnjuje, da ji je tožnica na dan vložitve tožbe dolgovala 56.899,77 EUR (tj. 43.882,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), vendar je iz Končnega seznama preizkušenih terjatev razvidno, da v stečajnem postopku ne bo prejela ničesar (DUTB ima priznani terjatvi v višini več kot 4,6 mio EUR, zavarovani s priznano ločitveno pravico na vseh nepremičninah v lasti tožnice). Poudarja, da je sodišče prve stopnje priznanje zahtevka toženke v stečajnem postopku zmotno štelo kot izpolnitev zahtevka. Sklepa VDSS Pdp 53/2014 in VSC Cpg 79/2014, na katera se je sklicevalo, obravnavata drugačen položaj.

5Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

6Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

7Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnikov in sodnice, ki so navedeni v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).