354. člen ZFPPIPP

Zakon kot stroške stečajnega postopka določa tudi pravdne stroške. Za plačilo teh obveznosti stečajni upravitelj potrebuje sklep sodišča o soglasju k plačilu stroškov. Za presojo utemeljenosti izdaje soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka zadošča, da je sodišče prve stopnje razpolagalo s podatkoma, za kateri konkretni postopek gre in ali gre za stroške iz 6. točke drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP.

Izjema od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper insolventnega dolžnika je izvršba na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Stroški stečajnega postopka so obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov.

Upravitelj v stečajnem postopku vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka (drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP), nagrada za delo upravitelja pa načeloma vključuje nadomestila za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo njegovih nalog. Iz nabora potrebnih storitev so med drugim izvzete tiste, ki zahtevajo posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja, ali ki jih je v posameznem postopku treba opraviti v takem obsegu, da jih ne more opraviti upravitelj sam (103. člen ZFPPIPP). Takšne storitve lahko upravitelj odda v delo drugi osebi, njihovo plačilo pa ima značilnost stroškov stečajnega postopka (354. člen ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju k njihovemu plačilu (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP) stečajno sodišče presoja namembnost in potrebnost stroškov, ki morajo biti v funkciji uresničevanja upraviteljevih nalog, ta pa mora presojo omogočiti z utemeljitvijo svojega predloga za soglasje k plačilu posameznega stroška. Zakon kot stroške stečajnega postopka določa tudi pravdne stroške. Zastopanje stečajnega dolžnika pred sodiščem ne spada v okvir storitev, ki so vključene v nagrado upravitelja, saj

Ni mogoče pritrditi pritožnici, da so stroški amortizacije njene opreme, stroški njenega poslovnega prostora (najemnina, elektrika, komunala ipd.) in strošek premije za zavarovanje njene odgovornosti „podobni izdatki“ iz 21. člena Pravilnika. V tem smislu navedenega pojma v skladu z določili ZFPPIPP in Pravilnika po presoji višjega sodišča ni mogoče razumeti. Vsi stroški, primeroma našteti v 21. členu Pravilnika, se namreč nanašajo na izdatke, ki so v neposredni povezavi z opravljanjem nalog in pristojnosti, ki jih ima upravitelj v posamičnem stečajnem postopku. Gre torej za izdatke, ki upravitelju nastanejo med oziroma zaradi posamičnega stečajnega postopka. Med primeroma naštetimi stroški ni nobenega takšnega izdatka, ki ga ima upravitelj zato, da lahko opravlja svojo dejavnost in mu nastaja neodvisno od posamičnega stečajnega postopka. Ker pravno urejen primer zajema drugo (in ne podobno) vrsto stroškov, pri razlagi pojma „podobni izdatki“, kot jo ponuja pritožnica, ni mogoče ostati v mejah pravnega pravila iz 21. člena Pravilnika in v teh mejah najti merila, ki utemeljuje sklepanje po podobnosti. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je potrebno četrti odstavek

Upravitelj v stečajnem postopku vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka (drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP), nagrada za delo upravitelja pa načeloma vključuje nadomestila za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo njegovih nalog. Iz nabora potrebnih storitev so med drugim izvzete tiste, ki zahtevajo posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja, ali ki jih je v posameznem postopku treba opraviti v takem obsegu, da jih ne more opraviti upravitelj sam (103. člen ZFPPIPP). Takšne storitve lahko upravitelj odda v delo drugi osebi, njihovo plačilo pa ima značilnost stroškov stečajnega postopka (354. člen ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju k njihovemu plačilu (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP) stečajno sodišče presoja namembnost in potrebnost stroškov, ki morajo biti v funkciji uresničevanja upraviteljevih nalog, ta pa mora presojo omogočiti z utemeljitvijo svojega predloga za soglasje k plačilu posameznega stroška.

Upniki stroškov stečajnega postopka niso stranke stečajnega postopka, saj je ta namenjen poplačilu upnikov za njihove terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Upnik stroškov stečajnega postopka pravnega varstva ne more iskati v stečajnem postopku, temveč lahko svojo terjatev uveljavlja zgolj v posebnem pravdnem postopku. Upravitelj v svoji pritožbi podrobno razlaga, kako je s tem, ko je angažiral odvetnika, dosegel, da se je stečajna masa tej zadevi povečala in so bili upniki sploh kaj poplačani. Pritožbeno sodišče odgovarja, da takšne navedbe niso bistvene. Določbe ZFPPIPP o občasnih stroških postopka so povsem jasne in upravitelj mora pridobiti predhodno soglasje sodišča, da takšne stroške kasneje lahko poplača.

V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.

Ker je družbeniška tožba vložena za račun družbe in je cilj tožbe izpolnitev v korist družbe, je zakonodajalec breme stroškov postopka naložil družbi, ki bi sicer sama morala skrbeti za dosledno izvajanje obveznosti družbenikov. Predujem je namenjen kritju stroškov, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in vključujejo stroške taks, zastopanja, prič in izvedencev. Sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in če družba predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Višino predujma sodišče določi glede na lastno oceno višine predvidenih pravdnih stroškov. Pritožbena navedba, da je pritožničina obveznost iz naslova založitve predujma za kritje stroškov družbeniške tožbe nastala z vložitvijo tožbe, je zmotna. Pritožnica do izdaje sklepa o predujmu ni bila udeležena v predmetnem pravdnem postopku po nasprotni tožbi. Njena obveznost založitve predujma za stroške postopka na račun sodišča prve stopnje je nastala z izdajo sklepa o predujmu, s katerim je sodišče prve stopnje tudi določilo višino predujma, ki ga je pritožnica dolžna založiti. Ker je bil sklep o predujmu izdan po začetku stečajnega postopka nad pritožnico, je pritožničina obvezn

Upravitelj mora pri razdelitvi (posebne razdelitvene mase) upoštevati vse stroške, ki bremenijo to posebno maso, kasneje pa si ne more v breme splošne stečajne mase poplačati stroškov, ki se nanašajo na to posebno maso. Upravitelj bi v obravnavanem primeru tako moral, če je menil, da je upravičen do plačila v predlogu opisanih stroškov, njihovo plačilo zahtevati v okviru predloga za odmero nagrade za unovčenje in razdelitev (posebne) razdelitvene mase. S (pravnomočno) razdelitvijo (posebne) razdelitvene mase je razdelitev in s tem tudi plačilo nagrade v tem delu zaključena in zato ni (več) mogoče dati soglasja za poplačilo teh stroškov.

Postopek ugovora proti odpustu obveznosti je postopek, ki je pridružen postopku osebnega stečaja, ugovor pa je naperjen proti stečajnemu dolžniku, ki za zastopanje lahko pooblasti odvetnika (in v tem postopku ga tudi je). Stroškov odvetnika v takem primeru ni dopustno plačevati iz stečajne mase, saj ti stroški ne predstavljajo stroškov stečajnega postopka v smislu 354. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP. Te stroške mora predhodno kriti stečajni dolžnik sam. V kolikor v postopku z ugovorom uspe, je on (in ne stečajna masa) upravičen do povračila stroškov. Fizična oseba in fizična oseba kot stečajni dolžnik imata enotno oziroma nerazdružljivo subjektiviteto.

Stroški prevoza na delo in prehrane, ki jih dolžniku izplačuje delodajalec, niso izvzeti iz stečajne mase po 2. točki drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP, niti ne gre za prejemke, ki bi spadali v stečajno maso le v omejenem obsegu po tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP v zvezi s 102. členom ZIZ. Stroške prevoza na delo in prehrane, ki mu v zvezi s tem nastajajo v teku stečajnega postopka, je zato treba opredeliti kot nujne stroške stečajnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena v zvezi z 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP.

Višino in plačilo (v tej zadevi spornega) nadomestila za opravo vpisa ureja 51. člen Uredbe. Za upravičence, ki lahko zahtevajo vpis v register, pa niso notarji, je višina nadomestila določena v tretjem odstavku 51. člena Uredbe, četrti odstavek istega člena pa določa, da nadomestilo plačajo upravičenci, ki so zahtevali opravo vpisa, in sicer enkrat mesečno po poteku meseca, v katerem so zahtevali vpis. Glede na navedene določbe se pritožbeno sodišča strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pasivna legitimacija toženca (stečajnega upravitelja) podana. Določbi četrtega odstavka 21. člena in četrtega odstavka 51. člena Uredbe sta jasni. Stečajni upravitelj je upravičenec za vložitev zahteve za izbris zastavne pravice, zato je tudi zavezanec za plačilo nadomestila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v Uredbi določena ureditev plačila za storitev izbrisa zastavne pravice tožencu ne nalaga končnega plačila nadomestil iz svojih sredstev, ampak gre kvečjemu za začasno naložitev plačil, dokler ti stroški ne bodo poplačani iz stečajne mase. Vsi stroški, ki nastanejo stečajnemu upravitelju, so stroški stečajnega postopka (prim. 354. člen in nadaljnje ZFPPIPP). Sodišče

Normativno postopek varstva in hrambe dokumentarnega in arhivskega gradiva urejata ZVDAGA in Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva. Iz obeh so razvidne različne faze arhiviranja poslovne dokumentacije: zajem in pretvorba dokumentarnega gradiva, urejanje, vrednotenje in odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva, izročitev arhivskega gradiva arhivu in uničenje dokumentarnega gradiva. Navedene storitve arhiviranja so tako strokovne, da jih je ZFPPIPP v 5. točki sedmega odstavka 103. člena izključil iz nadomestil, ki jih vključuje nagrada upravitelja. Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da gre glede na gornjo normativno ureditev zato, ker je upraviteljica po njenih lastnih navedbah pri svojem delu potrebovala vpogled v dokumentacijo (ki jo je začasno hranila pri računovodskem servisu) za stroške v zvezi z njenim izvajanjem nalog upravitelja, zato jih je dolžna upraviteljica kriti iz prejete nagrade. Izhajajoče iz navedenega zmotnega stališča je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da strošek začasnega arhiviranja predstečajne dokumentacije ni nujno potreben strošek. Pri tem se prvostopenjsko sodišče ni konkretno opredelilo do u

Pri določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka se upošteva stroške, ki so običajno potrebni za izvedbo dejanj v postopku, običajne zneske teh stroškov ter okoliščine, zaradi katerih posamezne vrste stroškov niso več potrebne ali zadostne za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v postopku. Pretirana pa je zahteva, da bi morali biti v predračunu stroškov stečajnega postopka pravdni stroški v postopkih iz oddelka 5.6. ZFPPIPP vnaprej natančno predvideni in izkazani z navedbo posameznih postopkov in dejanj.

Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča je stališču, da obratovalni stroški v zvezi z nepremičnino, katere lastnik je dolžnik v osebnem stečaju, bremenijo lastnika, mogoče pritrditi le v primeru, če ti stroški nastanejo stečajnemu dolžniku v zvezi z njegovim prebivanjem v nepremičnini, ki je sicer del stečajne mase oziroma dokler ima nepremičnino v posesti. Te stroške mora dolžnik pokrivati iz sredstev, ki so izvzeta iz stečajne mase po drugem odstavku 389. člena ZFPPIPP v zvezi s 101. členom ZIZ. Gre za sredstva, ki dolžniku ostanejo za pokrivanje stroškov za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb in v zvezi s tem delom sredstev dolžnik v celoti ohranja tako poslovno kot procesno sposobnost. Namen ureditve, po kateri obratovalne stroške bivanja dolžnika tudi v postopku osebnega stečaja nosi dolžnik osebno, je v tem, da ne bremenijo stečajne mase in posledično dolžnikovih upnikov. Poenostavljeno povedano: dolžnik naj v teku postopka osebnega stečaja ne živi na račun upnikov. V obravnavani situaciji, ko je dolžnik nepremičnino, katere lastnik je, skladno s sklepom sodišča izpraznil in izročil upravitelju dne 25. 2. 2022, pa dolžnik nepremičnine nima več v posesti in je zato ne

Po stališču pravne teorije in sodne prakse življenjski stroški, ki v postopku osebnega stečaja dolžniku nastajajo neodvisno od stečajnega postopka in s stečajno maso niso v nobeni pravno pomembni zvezi, ne predstavljajo stroškov v smislu prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP in se ne poplačajo iz stečajne mase.

Stroški prevoza na delo in prehrano, ki jih dolžniku izplačuje delodajalec, po 389. členu ZFPPIPP niso izvzeti iz stečajne mase po 2. točki drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP, niti ne gre za prejemke, ki bi spadali v stečajno maso le v omejenem obsegu po tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP ali po prvem odstavku 102. člena ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 389. člena ZFPPIPP. Kljub temu je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da dolžnik s svojo zaposlitvijo prispeva k oplemenitvi stečajne mase za poplačilo njegovih upnikov. Svojih obveznosti do delodajalca, ki jih ima kot zaposlena oseba po 1. točki prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP, pa ne more izpolnjevati brez nujnih stroškov prevoza na delo (pa tudi prehrano), z njihovim plačilom iz razpoložljivega obsega sredstev, ki mu preostanejo, pa je ogroženo tudi njegovo preživljanje. Stroške prevoza na delo in prehrane, ki mu v zvezi s tem nastajajo v teku stečajnega postopka, je zato treba opredeliti kot nujne stroške stečajnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena v zvezi z 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Vendar pa mora dolžnik predlog za plačilo stroškov prevoza na delo iz stečajne mase vložiti posebej za

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov, tako za tiste, ki nastanejo do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, kot tudi tiste, ki nastanejo po nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka, nastane šele z odločitvijo sodišča o pravdnih stroških. Upnik v trenutku, ko vloži predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, terjatve za do tedaj nastale pravdne stroške še nima. Pred začetkom stečajnega postopka je lahko tožnica v pravdi uveljavljala (določno) le terjatev v okviru glavnega zahtevka. Zato o vseh pravdnih stroških (tistih, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka in tistih, ki nastanejo v nadaljnjem pravdnem postopku) odloči pravdno sodišče na koncu pravdnega postopka z dajatvenim sklepom in se terjatev za plačilo pravdnih stroškov poplača kot strošek stečajnega postopka in ne kot upniška terjatev.