VSL Sodba II Cp 1389/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53732/2018 z dne 3. 7. 2018 v 2. in 4. odstavku ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v višini 2.071,35 EUR.

2Tožeča stranka zoper navedeno sodbo vlaga zelo obsežno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ni opravilo ogleda, ocenilo izpovedi prič in ni postavilo izvedenca. Z ogledom in izvedencem bi se ugotovila, katera dela so bila opravljena. Sodba ne vsebuje razlogov o tem, na kakšni podlagi naj navedena dela, kot izhajajo iz končnega specificiranega in obrazloženega računa, ne bi bila opravljena. Ni raziskano, za katera dela je bilo dogovorjeno plačilo in kakšno plačilo. Vsebine vseh opravljenih del in vsebine podjemne pogodbe sploh ni raziskalo. Dejstvo je, da je bil toženec vseskozi prisoten ob dogovorih kot ob plačilu in je vedel, kaj se bo delalo in kako se bodo dela in material financiral. Če dogovora s tožencem ne bi bilo, naknadno ne bi predložil popis napak opravljenih del. Neargumentirano je mnenje sodišča, da naj dela ne bi bila opravljena. V izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, zakaj je toženec ob izročitvi denarja tožniku za delno plačilo opravljenih del podpisal potrdilo namesto očeta. Vsebinsko odločanje je pomanjkljivo tudi zato, ker sodišče ni ovrednotilo izpovedi priče Z. J. Ne vzdrži ocena sodišča, da je izpoved te priče nerelevantna. Priča je zastopala tožnika v izvršilnem postopku in pozna vsa dejstva in okoliščine primera. Jasno je, da je priča povedala, kar ji je tožnik povedal, tega pa sodišče v obrazložitvi ni povzelo v dokazno oceno in tudi ni opravilo primerjavo izpovedi med pričami. Toženec je bil prisoten ob opravljanju del na svoji nepremičnini, kar so izpovedale priče. Nesporno je tudi, da je toženec sam nabavljal potreben material, katerega je uporabil pri obnovi nepremičnine. Tako toženec kot njegov oče B. U. sta prejela račun. Ne gre verjeti tožencu in očetu glede dogovarjanj s tožnikom kot tudi glede plačila za opravljena dela. Glede na zdravstvene težave B. U. je nelogično njegovo izpovedovanje v zvezi z delnim plačilom za dogovorjeno delo. Da je toženec bil pogodbena stranka, je potrdila priča J. G., ki je potrdil, da se je toženec pogovarjal z zakonitim zastopnikom tožnika. Toženec je tudi bil tisti, ki je nabavljal material za adaptacijo, kar dodatno dokazuje obstoj dogovora toženca z očetom, kako bo potekala adaptacija in kako naj bi se ta financirala. Sodišče tudi ne poda nobene obrazložitve o tem, zakaj meni, da med tožencem in B. U. ni bil sklenjen dogovor o solidarni zavezi. Izpoved toženčeve matere potrjuje solidarno zavezo toženca. Solidarno zavezo toženca in očeta je potrdila tudi priča M. G., ki je izpovedal, da sta lastnika dva, ne ve pa, kateri je tisti pravi. Priče toženca so okužene, saj je njihovo pričanje prirejeno potrebam tega postopka. Sodišče sploh ni opravilo analize vsakega dokaza in navedlo argumentov njihove dokazne (ne)vrednosti. V izpodbijani sodbi ni navedlo okoliščin, na podlagi katerih sklepa, da med tožencem in starši ni bil sklenjen ustni dogovor, v skladu s katerim je nato tožnik opravil adaptacijo. Zgolj navedba, da dogovora ni bilo, ne zadošča. Iz izpovedi prič izhaja, da je razmerje med tožencem in njegovimi starši obstajalo. Toženec je tudi sam povedal, da denarnih sredstev za adaptacijo ni imel, zaradi česar se je s starši dogovoril za nakup in adaptacijo hiše. Toženec je bil ves čas prisoten ob dogovarjanjih s tožnikom in ob izvedbi del, kar pomeni, da je seznanjen z izvajanjem del. Sodišče se tudi ni opredelilo, ali je bil toženec z dokazi, ki jih je vložil tekom postopka, prekludiran. To se nanaša predvsem na predloženo cenitev oziroma predpravdno izvedensko mnenje glede napak pri adaptaciji nepremičnine. Sodišče pritrjuje, da je bila sklenjena podjemna pogodba, ne opredeli pa se o tem, kakšna je bila pravna narava in vsebina le-te. Ker je toženec lastnik nepremičnine, ki jo je tožnik adaptiral, je utemeljeno sklepati, da je bila pogodba dejansko sklenjena v korist toženca, ki nepremičnino uporablja, saj v njej živi. Tožnik je svojo pogodbeno obveznost izpolnil, toženec pa ne. Pravna razmerja med družinskimi člani ne posegajo v dogovor med tožencem, njegovim očetom in tožnikom o tem, katera dela naj se opravijo na toženčevi nepremičnini. Vsi so vedeli, da B. U. ni oseba, ki ekonomsko izkorišča nepremičnino. V OZ s komentarjem je zaslediti stališče, da dejstvo, da ima korist iz adaptirane nepremičnine toženec, vzpostavlja pogodbeno razmerje med tožnikom in tožencem. Sodišče se je opredelilo o zahtevku le na pogodbeni podlagi, ne pa tudi na podlagi neupravičene obogatitve. S tem pravnim temeljem se sploh ni ukvarjalo. Omejilo se je zgolj na trditveno podlago toženca, ne pa tudi tožnika, pri čemer je vezano na načelo materialno-procesnega vodstva, ki ga ni pravilno uporabilo, zaradi česar je izpodbijana odločba sodba presenečenja. V izpodbijani sodbi je tudi izostala ocena o tem, da je bil izdan račun, prejemu katerega toženec ni ugovarjal z utemeljitvijo, da ni pogodbena stranka. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je toženec zaradi dogovora s starši o financiranju adaptacije sodeloval pri naročilu, kar dokazuje njegov podpis ob izročitvi denarja. Toženec je skupaj z očetom pri tožniku naročila sporna dela, zaradi česar sta tudi plačala avans. Po stališču pravne teorije je v primeru odsotnosti pogodbenega razmerja med tožnikom in tožencem mogoče priznati obogatitveni zahtevek »ex alienu contractu«. Pogoj za priznanje takšnega zahtevka je, da pogodbena stranka zahtevka iz pogodbe ne more doseči. To namreč povzroči, da je tretja oseba okoriščena na računa pogodbenega partnerja tuje pogodbe. Hiša toženca je z adaptacijo, ki je ne bi bilo, če je tožnik ne bi opravil, več vredna. Toženec je zato tožniku dolžan nadomestiti vrednost koristi, ki ustreza vrednosti opravljenega dela, kar se ugotavlja z izvedencem in ogledom (tako tudi sodbi VSK Cpg 409/2014 in VSL I Cpg 52/2013). Ni dvoma, da je toženec obogaten na račun tožnika. Tožnik plačila ni prejel, ne od enega ne od drugega dolžnika. Sodišče bi moralo zavrniti toženčev ugovor pasivne legitimacije, saj je postopek pokazal, da sta toženec in njegov oče B. U. solidarno odgovorna zavezanca za plačilo obveznosti. Naročilo za adaptacijo toženčeve hiše je tožnik sprejel najmanj konkludentno s tem, ko je začel izvajati dela na hiši in od njega prejel avans, saj je toženec podpisnik plačanega avansa. S tem je tožnik prevzel pogodbene obveznosti do toženca kot lastnika hiše, lastnik hiše pa solidarno skupaj z B. U. Za obstoj pasivne legitimacije niti ni bilo odločilno, kdo konkretno je naročnik storitve. Odločilno je, da se je storitev naročala za adaptacijo toženčeve hiše, s čimer je bil ta obogaten. Tudi v zadevi VSL I Cpg 710/2016 je zavzeto stališče, da, če nekdo prejme neko korist iz pogodbenega razmerja med drugima dvema in ne prejme plačila, lahko uveljavlja zahtevek na obogatitveni podlagi zoper tretjega. Iz celotnega konteksta izpovedi tožnika izhaja, da je bil naročnik del toženec. Ker je šlo za izvajanje del na njegovi hiši, je po običajnem teku stvari verjetneje, da je bil ravno on naročnik del oziroma oba z očetom. Zakaj naj bi bil naročnik del le toženčev oče B. U., sodišče ne pojasni. Če bi bil res le oče edini naročnik in za to toženec ne bi vedel in ne odobril, bi moral ob dolžnem skrbnem ravnanju tožnika na to opozoriti in ne dovoliti opravljanje del. Sodišče je dolžno izvesti vse predlagane dokaze in se obrazloženo opredeliti do vprašanja obstoja dogovora o naročilu in plačilu del. Splošno znano dejstvo je, da samo plačilo opravljenih del s strani tretje osebe ne more biti dokaz, da toženec ne bi bil nosilec v konkretnem pogodbenem razmerju. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče ugotoviti, da je toženec solidarni naročnik del. S tem, ko sodišče pritrjuje dejstvu, da je toženec na račun opravljenih del obogaten, hkrati pa navaja, da tožniku ni ničesar dolžan plačati, kaže naklonjenost tožencu. Iz celotne spisovne dokumentacije izhaja nesporno dejstvo, da je med tožencem in njegovimi starši obstajal dogovor o adaptaciji hiše in o financiranju le te. Sodišče je ravnalo v nasprotju s 213. členom ZPP in se pri dokazovanju ni omejilo na pravno pomembna dejstva. Zaradi zmotnega izhodišča ni ugotavljalo celovitega sklopa dejstev, ki vplivajo na odločitev. Nekritično je ocenjevalo procesno gradivo tožnika. Prav tako sodišče tekom postopka tožniku ni naznanilo, še manj obrazložilo, na kateri pravni podlagi se bo gradil pravdni postopek. Tožniku je bilo onemogočeno, da predstavi oziroma dopolni svoje procesno gradivo. Sodišče je dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo oziroma bistvenih ni izvedlo, razlogov za to pa ni navedlo. Gre za sodbo presenečanja, saj je postopek potekal v popolnem nasprotju z navedbami strank in vsebino opravljenega dokaznega postopka.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je uveljavljala plačilo zneska 62.449,74 EUR na dveh pravnih podlagah, na pogodbeni podlagi (in sicer podjemne pogodbe) in na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (več v nadaljevanju).¹ V zvezi z obstojem pogodbenega razmerja je tožeča stranka trdila, da je bila med njo in tožencem ter njegovim očetom B. U. sklenjena ustna pogodba o opravi obnovitvenih del na stanovanjski hiši v K. in plačilu tega. Navajala je tudi, da sta se toženec in njegov oče solidarno zavezala plačati opravljene storitve. Toženec je zanikal, da bi bil z njo v pogodbenem razmerju ali se solidarno zavezal k plačilu. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka izvajala obnovitvena dela na stanovanjski hiši, katere lastnik je toženec. Pravilno je v izpodbijani sodbi tudi ugotovljeno, da ni bilo sporno, da je bila sklenjena ustna pogodba za opravo del in dogovorjeno plačilo med tožečo stranko in B. U. Sporno je bilo, ali je bilo poslovno razmerje sklenjeno med tožečo stranko, B. U. in tožencem, ali samo med njo in B. U.

6Sodišče prve stopnje se je opredelilo do ugovora pasivne legitimacije toženca in upoštevalo trditveno podlago obeh pravdnih strank. To je jasno razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe. V okviru materialno-procesnega vodstva (285. člen ZPP) tudi ni bilo dolžno pozivati tožeče stranke na dodatno podajanje trditev in predlaganje dokazov. Stranki, na katerih je trditveno in dokazno breme, sta z navedbami opredelili in utemeljevali dejansko in pravno podlago zahtevka.²³ Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je/bi bilo pogodbeno razmerje sklenjeno tudi s tožencem kot tudi ne, da se ji je toženec solidarno zavezal plačati za opravljena dela. Ob izhodišču, da med pravdnima strankama ni bilo pogodbenega razmerja, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ker ni opravilo ogleda, ni postavilo izvedenca, in se ni opredelilo do popisa napak in v računu opisanih opravljenih del, za katera je bilo dogovorjeno plačilo. Skupno temu očitku je, da sodišče ni podrobno raziskalo vsebine pravnega posla/pogodbe med pravdnima strankama oziroma, kaj je bilo opravljeno, pa neplačano. Ker je bilo ugotovljeno, da med pravdnima strankama pogodbenega pravnega razmerja sploh ni bilo, sodišče prve stopnje upravičeno ni izvedlo dokazov, ki niso bili predlagani za dokazovanje obstoja tega razmerja. V izpodbijani sodbi so podani razlogi za zavrnitev neizvedenih dokazov. Med njimi je bil zavrnjen tudi dokazni predlog - cenitev izvedenca glede opravljenih del, ki jo je toženec pridobil pred pravdo, ki ga je sodišče prve stopnje kljub ugovoru tožeče stranke o prekluziji utemeljeno dopustilo, saj ga je toženec predlagal v prvi pripravljalni vlogi, ki jo je vložil na prvem naroku za glavno obravnavo, v skladu s 286. členom ZPP. V nasprotju s pritožbenim naziranjem so razlogi o tem v izpodbijani sodbi vsebovani (v tč. 9 obrazložitve). Odgovori na vprašanja, katera dela so bila opravljena oziroma kakšna je bila vsebina opravljenih del in za katera dela je bilo dogovorjeno plačilo (med tožečo stranko in B. U.), ali so obstajale napaka ali ne, in podobno, se izkažejo za nepotrebna. To velja tudi za izvedbo dokazov v smeri ugotavljanja cene opravljenih obnovitvenih del. Velja le pojasniti, da je ustna pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Bistvena sestavina podjemne pogodbe je soglasje volj glede predmeta naročila in njegovega plačila. Cena naročila (višina plačila) pa ni bistvena sestavina, saj jo v primeru, da s pogodbo ni določena, določi sodišče (drugi odstavek 642. člena OZ).

7Pritožbeno sodišče nima nobenim pomislekov niti v dokazno oceno sodišča prve stopnje, na kateri temelji zaključek, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila v pogodbenem razmerju, poleg B. U., tudi s tožencem. Ravnalo je v skladu s 213. členom ZPP, saj se je pri dokazovanju omejilo na pomembna dejstva, ki sta jih pravdni stranki podali. Dokazna ocena izvedenih dokazov je celovita, skrbna in analitična (oziroma v skladu s 8. členom ZPP). Sodišče prve stopnje je navedlo, katerim pričam in strankam verjame in zakaj. Povzemanje (celotnih) izjav posamezne priče v sodbi ni potrebno, pač pa njihova bistvena in odločilna vsebina (kar je v izpodbijani sodbi tudi storjeno). Razlogi o (ne)verodostojnosti prič so prepričljivi, zaradi česar jim pritožbeno sodišče sledi. Sodišče prve stopnje je v dokazno oceno vključilo ne le izpovedi prič B. U., N. U. in J. E., ampak tudi izpovedi Z. J.in J. ter M. G. Ker priča Z. J. ni bil zraven pri sklepanju dogovora med zakonitim zastopnikom in B. U. (ob prisotnosti toženca in priče J. E.) in o sami vsebini dogovora ni vedel ničesar povedati, njegovi izpovedi sodišče prve stopnje utemeljeno ni dalo posebne teže. Tudi priči J. in M. G. nista znali povedati, kdo se je dogovarjal glede cene in katera dela se bo izvajala, saj pri dogovorih prav tako nista bila prisotna. Njuna izpoved o tem, da jima je zakoniti zastopnik tožeče stranke povedal, katera dela morata izvesti na toženčevi hiši, ne pove ničesar o kakršnemkoli dogovoru pravdnih strank. Nobena od teh prič o vsebini dogovora ni izpovedovala na osnovi lastnega zaznavanja. Kaj naj bi priča Z. J. izpovedal v zvezi z dogovorom med pravdnima strankama, pa sodišče prve stopnje tega pri dokazni oceni ni upoštevalo, pritožba konkretno niti ne navede. Izpoved omenjene priče o tem, katera dela so bila opravljena na objektu, in da je bil izdan račun na toženca in njegovega očeta, ne meri na to, da bi bila tudi s tožencem sklenjena podjemna pogodba. Račun oziroma izstavitev računa ni pogoj za nastanek obveznosti, njegova izdaja pa (sama za sebe) tudi še ne pomeni, da obstoji temelj terjatve/zahtevka (oziroma dolžniško razmerje). Absolutna bistvena kršitev določba pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki jo pritožba sicer očita v zvezi z izpovedjo priče Z. J.), je podana, kadar sodišče napačno povzame vsebino listine ali izpovedi priče, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Samo razlogovanje pritožbe kaže na izpodbijanje dokazne ocene, pri čemer pa izpoved konkretne priče upravičuje dokazno oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

8V 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo dogajanje v času ogleda hiše in dogovarjanja o njeni obnovi. Ugotovilo je, da je toženčev oče B. U., predno se je kupila toženčeva hiša, poklical zakonitega zastopnika tožeče stranke M. V., s katerim je bil prijatelj več kot 30 let, če bi lahko šli skupaj pogledat hišo, zato da bi povedal, preden jo kupijo, koliko bo prišla prenova. Ko so si zadnjič ogledali hišo, so odšli zastopnik M. V., B. U., toženec in J. E. v pub, kjer sta se M. V. in toženčev oče dogovorila glede prenove hiše ter oprave del in plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med družinskimi člani U. (torej tožencem in njegovimi starši) obstajal dogovor, da toženec kupi hišo, starši pa financirajo prenovo hiše, saj toženec za to ni imel denarja. Denar za prenovo sta zagotovila toženčeva starša (nasprotnega tožeča stranka niti ni ustrezno zatrjevala). Tudi zakoniti zastopnik tekom postopka ni zanikal, da za dogovor ne bi vedel. Oporo za ugotovitev takšnega dejanskega stanja je imelo sodišče prve stopnje v izpovedbi strank in zaslišanih prič. Sodišče je pojasnilo, zakaj verjame posamezni priči, predvsem priči B. U., N. U. in J. E., ki je bil prisoten ob sklepanju dogovora glede prenove hiše in plačila. V dokazno oceno pritožbeno sodišče nima pomislekov in je pritožba z izpostavljanjem dela izpovedi posameznih prič ne uspe ovreči. Izpoved priče J. G., da je videl toženca, ki se je večkrat pogovarjal med obnovo z zakonitim zastopnikom tožeče stranke M. V., ni nič neobičajnega, saj je toženec sam potrdil, da se je z zakonitim zastopnikom pogovarjal, ko ga je ob izvedbi del vprašal, kje bo kaj imel, kar je ob tem, da je bil kupec nepremičnine, povsem življenjsko, ne dokazuje pa, da se je toženec z njim dogovoril glede renovacije hiše in plačila zanj, ob tem, da je obstajal dogovor o financiranju del s strani toženčevih staršev. Omenjena priča pa je tudi izpovedala, da ni bila prisotna pri dogovorih o konkretnem poslu, koliko bo stalo in kaj se bo delalo. Okoliščina, da je bil vtoževani račun poslan tožencu in njegovemu očetu, še ne dokazuje, da je bil tudi toženec pogodbena stranka pogodbe o delu. Gre za šibek indic, ki ne omogoča nasprotnega (drugačnega) zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi opravljeno delno plačilo kot akontacijo za opravljena dela s strani toženca, ko je zakonitemu zastopniku M. V. izročil v pubu 20.000 EUR, ob tem, ko sta se zastopnik M. V. in toženčev oče pred tem dogovarjala glede prenove hiše in plačilu, ne zadošča za zaključek, da je toženec nastopal kot pogodbena stranka v razmerju s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, zakaj je toženec predal denar, ki sploh ni bil njegov (saj ga sam ni imel), in podpisal potrdilo. Neprepričljivo je pritožbeno navajanje, da je s takšnim ravnanjem toženec izkazal, da sklepa s tožečo stranko ustno pogodbo. Priči B. U. poslovna sposobnost ni bila omejena v posledici hude nesreče zaradi invalidnosti, torej je še vedno lahko sklepal pogodbe. Je pa na podlagi izpovedi vseh deležnikov v takratnem času življenjsko sprejemljiv zaključek prvega sodišča, da je očeta glede na njegovo invalidnost ob izročitvi tako velike vsote spremljal sin, ki ga je dejansko izročil, in sinov prijatelj J. E. Da je bil B. U. tisti, ki je tožeči stranki izplačal delno plačilo, potrjuje tudi izpoved zastopnika M. V., ki je izrecno izpovedal, da je dobil plačano od B. U. okrog 30.000 EUR, kar pa se ujema z zneskom, ki ga je tožeča stranka upoštevala v vtoževanem računu, glede preostanka plačila pa mu je Brane rekel, da dobi plačilo, ko proda vikend. Takšna izpoved dodatno potrjuje dejstvo, da je bil B. U. tisti, ki se je kot pogodbenik dogovarjal z zakonitim zastopnikom V. Ob tem velja dodati, da lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi tretji (271. člen OZ). Toženčevo izročitev denarja in podpis potrdila se lahko šteje v tem okviru za izpolnitev tuje obveznosti, kar glede na okoliščine primera ne omogoča zaključka, da je toženec zato v pogodbenem razmerju s tožečo stranko in ji dolžan izpolniti obveznost, ki jo je prevzel njegov oče. Prisotnosti toženca ob dogovarjanju v pubu tudi ni mogoče zanesljivo šteti za njegovo konkludentno sprejetje oziroma soglasje za izpolnitev obveznosti (18. člen OZ), ki jo je z naročilom dogovoril njegov oče. Lastništvo nepremičnine prav tako ni dokaz vstopa v pogodbeno razmerje s tožečo stranko, ali za soglasje k prevzemu pogodbenih obveznosti. Ni bilo konkretnih trditev, ki bi jih bilo moč subsumirati pod zakonsko normo, ki ureja pristop k dolgu, v skladu s katero se tretji z upnikom pogodbeno dogovori, da bo izpolnil njegovo terjatev do pravega dolžnika (432. in 433. člen OZ). Trditev, da je toženec kupoval material za adaptacijo, pred nižjim sodiščem ni bila podana, zaradi česar so te pritožbene novote neupoštvene (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe nasprotno trdila, da je nabavila celotno blago in material za gradnjo in v dokaz tega predložila račune izdane na svoje ime.

9Pritožbeno vztrajanje, da se je toženec solidarno zavezal k plačilu za opravljena dela, nima podlage v dokaznem postopku, niti v samih tožbenih trditvah. Pri deljeni obveznosti, kamor bi lahko sodila obveznost plačila iz naslova opravljenih del, se domneva delitev obveznosti na enake dele (393. člen OZ). Solidarnost obveznosti pride v poštev le, če je dogovorjena ali z zakonom določena. Solidarnost se torej nikoli ne presumira in je za njen obstoj vedno potreben poseben pravni temelj.⁴ Tega tožeča stranka ni konkretizirano (ustezno) zatrjevala. Zgolj okoliščini o toženčevi izročitvi denarja in njegovo lastništvo nepremičnine, ki se jo je na podlagi pogodbenega razmerja med tožečo stranko in toženčevim očetom obnavljalo, ne moreta voditi do zaključka o solidarni zavezi toženca k plačilu (preostanka) dolga za opravljena dela na hiši. Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je iz izpovedi priče N. U. razvidno, da je šlo za dogovor o solidarni zavezi. Četudi bi bilo med tožencem in staršema dogovorjeno, da jima bo toženec kasneje povrnil strošek adaptacije, to ne pomeni, da je sam vstopil v razmerje do tožeče stranke, ki je to adaptacijo izvedla, in ji je zato dolžan solidarno plačati to storitev. Pritožbeno zavzemanje glede obstoja solidarne zaveze nima podlage v izpovedi priče,⁵ ki je jasno izpovedala, da sta posel sklenila tožeča stranka in njen mož, opisala pa tudi, kako je potekal nakup in dogovarjanje glede obnove hiše in plačila s tožečo stranko. Čeprav je izpovedovala v množini, kaj so se družinski člani ob tem dogovorili, to ni bistveno za odgovor na vprašanje, kdo je bil v pogodbenem razmerju.

10Ker pogodbenega temelja med pravdnima strankama ni bilo, kot tudi ne solidarne odgovornosti toženca, je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbeni zahtevek še na drugi pravni podlagi, in sicer v okviru pravil o neupravičenih obogatitvi.⁶ Tožeča stranka je namreč zatrjevala (v drugi pripravljalni vlogi list. št. 82), da je bil toženec zaradi z njene strani opravljenih del na njegovi nepremičnini obogaten, zaradi česar ji mora nadomestiti vrednost dosežene koristi, ki se kaže v večvrednosti nepremičnine. Terjatev na tej pravni podlagi naj bi po njenem mnenju nastala v trenutku, ko se je vrednost nepremičnine povečala, to je s končanjem del. Tedaj naj bi prišlo do okoriščenja toženca, ki v nepremičnini biva in jo uporablja.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožbeni zahtevek tudi na tej podlagi upravičeno zavrnjen. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je osnovna predpostavka neupravičene obogatitve prehod premoženjske vrednosti brez pravnega temelja. Strinjati se je moč z razlogi izpodbijane sodbe, da pri obravnavani adaptaciji ni šlo za tak prehod premoženjske vrednosti; prehod dela in materiala, ki je bil s strani tožeče stranke vgrajen pri prenovi stanovanjske hiše, je imel podlago v podjemni pogodbi. Podjemna pogodba, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in B. U., je pravni temelj za obe izpolnitvi pogodbenih strank. Pogodba predstavlja pravno podlago za opravo prenovitvenih del in terjatev za plačilo te storitve. Kvečjemu v posledici le-te je toženec pridobil korist in ne v posledici neobstoja pravnega temelja. V izhodišču velja, da je treba v večosebnih razmerjih zahtevek uveljavljati zoper pravega dolžnika. S tem naj bi se preprečilo, da bi se upnik zahtevku zoper pravega dolžnika izognil tako, da bi povračilo zahteval od bolj oddaljenih prejemnikov, za katere je mogoče tako ali drugače sklepati, da so tudi okoriščeni na njegov račun.⁷ Tako denimo stranka, ki je na podlagi veljavne pogodbe opravila izpolnitev v korist tretje osebe, sama pa od sopogodbenika ni prejela izpolnitve, izpolnitvenega zahtevka ne more nadomestiti z zahtevkom iz neupravičene obogatitve zoper tretjo osebo.⁸ Za podobno situacijo bi lahko šlo v konkretnem primeru. V obravnavani zadevi ni sporno, da je koristnik storitve na podlagi pogodbenega razmerja med tožečo stranko in B. U. toženec, ki je lastnik obnovljene nepremičnine in jo uživa. A zgolj to, kdo je dejanski koristnik, (kot rečeno) ne zadošča za zaključek o obstoju dejanskega stana neupravičene obogatitve. Ključno je, da je pravno podlago za pridobitev koristi toženca zaradi adaptacije stanovanjske hiše predstavljala pogodba oziroma pogodbeno razmerje med tožečo stranko in toženčevim očetom. V nekaterih primerih je obogatitveni zahtevek zoper tretjega vendarle mogoč, če gre za primer asignacije, cesije in pogodbe v korist tretjega.⁹ Vendar v obravnavanem primeru tožeča stranka ni podala trditev, da bi bila sklenjena takšna pogodba; ni bilo trditev v smeri sklenitve pogodbe v korist tretje osebe v smislu 126. člena OZ.¹⁰ Tudi v pritožbi ni konkretizirano zatrjevano, da bi se tožeča stranka in B. U. kot sklenitelja podjemne pogodbe hkrati dogovorila, da bo izpolnitev pogodbe upravičena zahtevati tretja oseba, torej toženec. Gre za izjemo od načela relativnosti pogodbenega razmerja, ko se pogodbeni učinki priznavajo v korist tretjih, ki pri sklepanju pogodbe niso sodelovali.¹¹ Zgolj trditev, da je lastnik adaptirane nepremičnine toženec, ki jo uporablja, ne zadošča za subsumpcijo pod omenjeno pravno normo. A tudi če bi sodišče lahko štelo, da je bila v konkretnem primeru sklenjena pogodba v korist tretjega, pa je tako iz mnenja pravne teorije¹², kot tudi sodne prakse¹³ (kar omenja in izpostavlja tudi pritožba) razvidno, da je mogoče tretjemu, ki ni stranka pogodbenega razmera, priznati obogatitveni (verzijski) zahtevek, čeprav je krit z zahtevkom iz kontrakta med dvema drugima osebama, če zahtevka iz kontrakta stranka ne doseže. Kot rečeno, je pogoj za priznanje takšnega zahtevka ta, da pogodbena stranka zahtevka iz pogodbe ne more doseči (npr. brezuspešnost izvršilnega postopka zoper sopogodbenika ali da je sopogodbenik iz kakšnega drugega razloga neplačevit).¹⁴ V pritožbi tožeča stranka ne navaja okoliščin, ki bi kazale na izpolnitev tega pogoja (ne trdi, da bi poskušala doseči, kaj šele, da ga ni mogla doseči). Trditev, da ji sopogodbenik iz podjemne pogodbe ni plačal dolga, ne zadostuje. Tudi sicer ni izkazano, da bi bila neuspešna pri uveljavljanju pogodbene terjatve. Iz zapisnika zadnje glavne obravnave z dne 12. 2. 2020 je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil predlog za izvršbo zoper B. U. zavržen, ker ga tožeča stranka ni ustrezno popravila oziroma dopolnila (ne pa da bi bilo o njem odločeno zaradi neuspešnosti/nemožnosti izterjave). Ker je bil tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zavrnjen že po temelju, sodišče prve stopnje utemeljeno tudi ni ugotavljalo vrednosti obogatitve oziroma koristi z angažiranjem izvedenca in ogledom nepremičnine.

12Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo uradoma upoštevanih kršitev procesne in materialne narave (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za toženca, ki z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Pritožba zmotno trdi, da gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje z uporabo določb o podjemni pogodbi in neupravičeni obogatitvi ni uporabilo pravne podlage, na katero tožeča stranka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla računati nanjo in se o njej izjaviti.
² Pomoč sodišča v okviru njegove razjasnjevalne dolžnosti (kot tudi v okviru materialno procesnega vodstva) pa ne sme iti tako daleč, da bi sodnik stranki pomagal uveljavljati določen institut materialnega prava, saj mora biti pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in vse stranke postopka obravnavati enakopravno (glej sklep tega sodišča I Cp 4021/2009 z dne 3. 2. 2010).
³ Glede na izrecen ugovor toženca in upoštevanju dejstva, da je tožečo stranko zastopal odvetnik, prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno opraviti materialnega procesnega vodstva (glej npr. odločbo VS RS III Ips 45/2012 z dne 19. 11. 2013).
⁴ Glej Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del (2. knjiga), GV Založba, 2003, str. 552.
⁵ Glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Na pripravljalnem naroku z dne 16. 10. 2019 je sodišče prve stopnje na podlagi do tedaj podanega procesnega gradiva strank, seznanilo stranki, da so podlaga zahtevka določbe pogodbe o delu. Tožeča stranka je naknadno po tem naroku podala dodatne navedbe, s katerimi je utemeljevala drugi, to je obogatitveni temelj. Po obeh pravnih podlagah se je vodil predmetni postopek, kar je jasno razvidno iz samega spisa. Posplošeni pritožbeni očitek, da je postopek potekal v nasprotju z navedbami in opravljenimi dokazi, je zato neutemeljen.
⁷ Glej Karmen Lutman, Neupravičena obogatitev v večosebnih razmerjih, Pravni letopis, GV Založba, 2019, str. 199, 200.
⁸ Tako VS RS v sodbi II Ips 4/2015 z dne 26. 5. 2016.
⁹ Glej delo pod op. 7, str. 209 - 211.
¹⁰ Kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist nekoga tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega (126. člen OZ).
¹¹ Glej Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del (1. knjiga), GV Založba, 2003, str. 658.
¹² Glej Stojan Cigoj v: Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, ČZUL SRS, 1989, str. 267 in 268.
¹³ Glej VSL sodbo I Cpg 710/2016 z dne 19. 4. 2017.
¹⁴ Druga dva v pritožbi omenjena judikatna primera (VSK Cpg 409/2014 in VSL I Cpg 52/2013) po dejanskem stanju nista primerljiva z obravnavano zadevo.