642. člen OZ

V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje). Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil. Tožnica je garancijo za toženca neus

Že v zgornji obrazložitvi je izpostavljeno, da se plačilo za izdelavo strokovne ekspertize s strani strokovne organizacije, ki nima statusa sodnega izvedenca, določi z dogovorom (pogodbo) med sodiščem kot naročnikom in strokovno organizacijo na osnovi njenega predračuna oziroma ponudbe.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo. Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoje

Prevzem del po podjemni pogodbi lahko naročnik opravi tudi s konkludentnim ravnanjem, ne da bi pred tem prišlo do formalne izročitve in prevzema (enako velja za prevzem del po gradbeni pogodbi). Stranki sta se dogovorili za plačevanje opravljenih del na podlagi začasnih situacij, to je po delih; takšen dogovor je po svoji pravni naravi dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del, na njegovi podlagi nastane samostojna denarna obveznost, ki zapade v plačilo v dogovorjenem roku.

Glede na ugotovljen neobstoj dogovora glede cene dodatno dogovorjenih del je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo drugega odstavka 642. člena OZ. Vendar je pritrditi tožeči stranki, da navedene določbe ne bi smelo uporabiti tudi glede prvotno dogovorjenih del, ki so že bila plačana, saj sta se glede cene teh del stranki dogovorili.

Sodišče prve stopnje je sklenjeni dogovor med pravdnima strankama o izvedbi del tudi pravilno opredelilo kot pogodbo o delu, ki je opredeljena z določbami XI. poglavja OZ. Neutemeljeno je zato toženčevo sklicevanje na napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določb GZ-1. Ta ureja pogoje za graditev objektov in druga vprašanja povezana z graditvijo objektov z namenom zaščite javnega interesa (1. in 2. člen GZ-1), ki zajema varnost gradnje, varstvo okolja, ohranjanje narave, …, ne pa pogodbenih razmerij.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na dikcijo drugega odstavka 242. člena v zvezi z 249. členom ZPP sankcija izgube pravice do nagrade pride v poštev zgolj, če je bila strokovna institucija na to posebej opozorjena. Kajti določbe Pravilnika veljajo le za v Sloveniji imenovane sodne izvedence (1. člen Pravilnika), ne pa za strokovne institucije, ki jim je zaupana izdelava izvedenskega mnenja. Pravica strokovne institucije do plačila za opravljeno delo in povrnitev stroškov se presoja po splošnih načelih obligacijskega prava in se nagrada odmeri v višini, dogovorjeni med sodiščem (kot naročnikom) in strokovno institucijo ali se določi po vnaprej znanem ceniku ali v višini, ki se običajno plačuje za tako delo, pri čemer se glede plačila uporabijo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi.

Plačilo je bistveni element podjemne pogodbe, dogovor o višini plačila za delo pa ni bistvena sestavina take pogodbe in je ta lahko veljavno sklenjena tudi, če se pogodbeni stranki o ceni ne zedinita. Vendar mora v primeru, ko plačilo med pogodbenima strankama ni bilo dogovorjeno, toženec pa konkretno ugovarja višini tožbenega zahtevka, tožnik za svoj uspeh v pravdi zahtevek za plačilo opravljenega dela utemeljiti v smislu drugega odstavka 642. člena OZ. Če dogovor o višini ni bil dosežen, bi tožnica morala zatrjevati in dokazati, da znesek iztoževanih storitev ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. Če ne razpolaga s podatki, na podlagi katerih bi bila določitev mogoča, sodišče določitev cene odreče.

Ni pomembno, da sta dokaz z izvedencem predlagali obe stranki. Tožnik ga je predlagal, saj je bilo dokazno breme spornega dogovora o ceni na njem, in če mu ne bi uspel po svoji naravi tvegani dokaz z zaslišanjem strank (odločilen s stališča prvega odstavka 642. člena OZ), bi si prisojo iztoževanega plačila lahko obetal s pomočjo dokaza z izvedencem (toda v tem primeru s stališča drugega odstavka 642. člena OZ). Ker pa je bila tožnikova trditev o vsebini dogovora dokazana, običajno plačilo ni postalo pravno odločilno. Zavrnitev dokaza, ker dejstvo, ki se s tem dokazom dokazuje, ni pravno odločilno, spada k dovoljenim in praktično najpogostejšim razlogom za neizvedbo predlaganih dokazov.

Tožeča stranka je opredelila dejansko podlago toženčeve obveznosti na podlagi dogovora o poslovnem sodelovanju ter za svoje trditve ponudila ustrezne dokaze. Trditveno in dokazno breme v postopku se je s tem prevalilo na toženo stranko, ki pa svojega trditvenega bremena v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zmogla.

Ne drži, da je bila tožnica predujem primorana plačati, ker v nasprotnem primeru sodišče ne bi izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Če bi tožnica dejansko nasprotovala odločitvi sodišča, da se opravo izvedenskega dela zaupa strokovni instituciji in da založi dodatni (manjkajoči) predujem, bi se temu lahko uprla tako, da bi izrecno zahtevala postavitev izvedenca gradbene stroke s seznama sodnih izvedencev ter manjkajočega predujma za postavitev strokovne institucije ne bi založila. Lahko bi tudi zaprosila za podaljšanje roka za plačilo manjkajočega predujma, dokler sodišče ne bi odločilo o njeni vlogi z dne 17. 8. 2023 (primerjaj drugi in tretji odstavek 110. člena ZPP). V konkretnem primeru je malo verjetno, da bi tožničino neplačilo predujma imelo za posledico njen avtomatičen neuspeh v pravdi.

Tožeča stranka je upravičena do vtoževanega plačila (tretji odstavek 642. člena OZ). Po prejemu poziva k prevzemu (izstavitvi računov), ki mu ni nemudoma sledilo grajanje napak, je nastala fikcija prevzema. Z obljubo plačila je tožena stranka izvedeno delo odobrila - potrdila kot delo brez očitnih napak.

Pravica do izjave ni sama sebi namen, temveč je njen namen v možnosti vpliva stranke na odločitev sodišča. Zato mora stranka pri uveljavljanju kršitve te pravice pojasniti, v čem konkretno je bila prikrajšana za svojo obravnavo pred sodiščem. V skladu s šestim odstavkom 236.a člena ZPP lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je bila pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki navedenega člena ZPP. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v obravnavanem primeru nobena ni zahtevala neposrednega zaslišanja te priče, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ni izvedlo njenega zaslišanja, saj se je lahko oprlo na pisno izjavo. Če dogovor o plačilu ni bil dosežen, potem je višino tožbenega zahtevka mogoče utemeljiti na podlagi meril iz drugega odstavka 642. člena OZ: glede na čas, ki je običajno potreben, da se tak posel opravi, in glede na plačilo, ki je običajno za tako vrsto posla. Da bi lahko sodišče določilo običajno ceno, bi morala tožnica v svojih tožbenih trditvah natančno opredeliti, katero storitev je opravila, koliko časa je zanjo porabila, kolikšna je običajna cena takšne

Tožnik ugotovljenemu dejstvu o višini dogovorjenega plačila nasprotuje tudi z navedbo, da bi moral dejansko (tržno) vrednost opravljenega dela ugotoviti izvedenec. Glede na to, da sta se za ceno oziroma plačilo pravdni stranki dogovorili že s pogodbo (prvi odstavek 642. člena OZ), sodišču prve stopnje višine plačila ni bilo treba določiti po kriterijih iz drugega odstavka 642. člena OZ in v tem okviru s pomočjo izvedenca ugotavljati dejstev, ki bi mu omogočala njegovo določitev.

Morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti izvedenskega mnenja se odpravijo z zaslišanjem izvedenca, vsekakor se lahko zahteva tudi dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je izvedenko zaslišalo. Če je toženka menila, da naj bi bilo mnenje še vedno pomanjkljivo, je bilo na njej, da po zaslišanju predlaga novega izvedenca in takrat tudi pojasni, katere konkretne nejasnosti in pomanjkljivosti naj ne bi bile odpravljene z zaslišanjem. Ob tem je izvedenka strokovnjakinja na svojem področju in njeno mnenje ni sestavljeno le "po občutku in z ugibanjem". Zato je pravilno, da je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju in je izvedenko postavilo ravno zato, ker samo nima potrebnega strokovnega znanja, da bi samo določilo običajno in primerno ceno v smislu drugega odstavka 642. člena OZ.

Šele če bi tožeča stranka postavila trditve, ki omogočajo presojo, da vtoževano plačilo ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu, bi sodišče prve stopnje lahko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožba po višini ostala nesklepčna, in tožbeni zahtevek zavrnilo. Opustitev materialnega procesnega vodstva preraste v kršitev pravice do izjave, če sodišče stranke ne seznani s svojimi pravnimi stališči, ki jih stranka kljub vsej skrbnosti ni mogla predvideti. Sodišče mora stranko opozoriti samo na tiste spregledane vidike spora, ki jih kljub vsej skrbnosti ni mogla predvideti. Za tiste, ki bi jih mogla predvideti, ni mogoče reči, da se o njih ni imela možnosti izjaviti.

V obravnavanem primeru tožnica na pogodbeni podlagi uveljavlja plačilo za izvedena gradbena dela. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je morala podati zadostne trditve o predmetu obveznosti in ceni, pri čemer je glede na pogodbeni dogovor o plačilu del po fiksnih enotnih cenah bila dolžna opredeliti tudi količine posameznih enot in ceno na enoto. Vse navedeno je tožnica navedla. Presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede dogovorjenih cen na enoto posameznih gradbenih del, ker je navedla le katera gradbena dela, količine in cene na enoto je zaračunala z vtoževanimi računi, ne pa tudi kakšne cene so bile med strankama dogovorjene, je prestroga. S tem, ko je navedla, da so zatrjevane cene na enoto enake tistim po ponudbi, je zatrjevala ravno obstoj dogovora strank o navedenih cenah. Tožba je torej v tem delu sklepčna. Vprašanje, ali je zatrjevane dogovorjene in zaračunane cene na enoto posameznih del, tožnica tudi izkazala, pa je vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini, ne pa sklepčnosti tožbe. V zvezi z deli, ki so bila zaračunana na osnovi zatrjevane ponudbe in glede katerih obstoj dogovora o ceni med pravdnima strankama

Da s Pogodbo dogovorjena dela (tesarska in krovska dela) niso bila ustrezno opravljena, toženka ne zatrjuje. Če je s podjemno pogodbo dogovorjeno delo izvršeno po določilih pogodbe, ga je naročnik dolžan prevzeti in plačati, kot je bilo dogovorjeno (641. in prvi odstavek 642. člena OZ).

OZ ne vsebuje izrecne določbe o tem, kdaj pridobi podjemnik pravico do plačila. Drži, da jo sodna praksa izpeljuje iz osrednje značilnosti podjemnikove storitvene obveznosti kot obligacije rezultata. Podjemnik ne pridobi pravice do plačila za opravljen posel le z dokončanjem posla, temveč z izročitvijo posla naročniku oziroma, ko mu omogoči, da opravljeni posel uporabi za namen, zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo. Posel je opravljen, če je naročnik prevzel izvršeno delo. To pomeni, da ga je potrdil (tretji odstavek 642. člena OZ) ali prevzem zavrnil brez utemeljenega razloga. Sklepčnost tožbe je materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka, ki pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Za sklepčnost tožbe pri podjemni pogodbi na podlagi 619. člena OZ zadošča, da tožeča stranka navede, da ji je tožena stranka naročila opravo določenega posla, da je tožeča stranka posel opravila in da tožena stranka ni izpolnila zaveze o plačilu. Ker tožeča stranka plačila za neizvedena dela ne vtožuje, pač pa zahteva le

V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve,