126. člen OZ

Do odpravnine, ki jo je družba C. d.o.o. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z družbo C. d.o.o. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v družbi C. d.o.o.

XIX. začasna situacija, kamor so bila vključena dodatna dela tožnice dne 4. 5. 2018, je bila utemeljeno zavrnjena, ker je nadzor ni potrdil (26. točka obrazložitve). Zloraba 631. člena OZ v zvezi z zavrnitvijo navedene začasne situacije ni bila ugotovljena, s tem pa tudi ne odškodninska odgovornost tožene stranke.

Pritrditi je namreč argumentaciji pritožbe, da velja splošni del obligacijskega zakonika, torej tudi določbe o institutu pogodbe v korist tretjega, za pogodbe, ki so urejene v posebnem delu OZ. Drži tudi, da nobena izmed določb OZ, ki ureja darilno pogodbo (določbe od 533. do 545. člena OZ) ne določa, da za darilno pogodbo ni mogoče uporabiti instituta pogodbe v korist tretjega oziroma, da je njegova uporaba izključena.

Po mnenju pritožbe z izpovedbami odpuščenih delavcev ni mogoče utemeljevati obstoja pravice do dodatne odpravnine, ker so se v zvezi s tem sklicevali le na ustne pogovore, ne pa na pisno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za ustanovitev navedene pravice ni predpisana pisna oblika, zato jo je mogoče ustanoviti tudi v ustni obliki. Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, do odpravnine, ki jo je B. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z B. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v B. Iz ugotovljenih okoliščin tako izhaja, da je bila z dogovorom med B. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnika, katero ta utemeljeno vtožuje v tem sporu (prvi odstavek 126. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.

Aneks k pogodbi deli usodo glavne pogodbe. Zato uporabljena dikcija, da aneks velja do konca leta 2022, nedvomno pomeni, da sta stranki podaljšali trajanje najemne pogodbe. Po prenosu lastninske pravice na predmetu najema, nov lastnik vstopi v položaj najemodajalca. Sklenitev novega aneksa med prejšnjim lastnikom oz. najemodajalcem in najemnikom, ki je bil sklenjen nekaj mesecev po prenosu lastninske pravice, in s katerim sta stranki določili, da prekinjata uporabo zadevne nepremičnine, nima narave pogodbe v korist tretjega (novega lastnika). Ima le relativni učinek med strankama aneksa. Iz aneksa je razvidno, da sta stranki uredili razmerje za nazaj, saj tožena stranka še vedno uporablja določene nepremičnine tožeče stranke.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila pogodbena kazen dogovorjena prav s ciljem utrditi pogodbeno zavezo kupca, da bo nadaljeval z lesno proizvodnjo na območju bivšega stečajnega dolžnika, da jo bo revitaliziral ter dodatno zaposloval delavce v tej industriji. Celoten kompleks nepremičnin z objekti in opremo je bil zato prodan enemu kupcu. V ta namen je bila s pogodbo za obdobje petih let zahtevana tudi prepoved nadaljnje prodaje kompleksa brez soglasja ločitvenega upnika. Kot izhaja iz besedila drugega odstavka 8. člena Prodajne pogodbe, da tožena stranka tega premoženja ne bo odtujila "niti delno niti v celoti," sta stranki šteli ohranitev predmeta prodaje kot celote za bistveno obveznost tožene stranke. Namen ohranitev predmeta prodaje kot celote, ki je v naravi predstavljal proizvodni obrat na lokaciji N., v katerem se je vršila dejavnost proizvodnje lesne industrije, je razviden tudi iz drugih predloženih listin v spisu (pisma o nameri, ki ga je tožena stranka podala dne 20. 11. 2013, izrednega poročila upraviteljice, zapisnikov o sejah upniškega odbora). Sodišče prve stopnje je zato, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presodilo, da je bil

Če torej tudi za obravnavani primer lahko rečemo, da tožnik v bistvu zahteva plačilo prispevkov ter sledimo stališču o čisti denarni terjatvi iz delovnega razmerja, nas to privede do hitre rešitve o upoštevanju 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kar posledično odpravlja dileme o nezastarljivosti, ki jih uveljavlja pritožba tožnika. Tudi sodišče prve stopnje je pojasnilo kontrahirno dolžnost - skleniti pogodbo v korist tožnika kot tretjega (126. člen OZ), da toženka s KAD sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta in tožnika prijavi v poklicno zavarovanje oziroma ga vključi v pokojninski načrt. Vendar pa ne gre za problematiko, ki bi bila odločilna za sprejem odločitve v obravnavanem primeru - ne glede temelja, ne glede zastaranja. V obravnavanem primeru plačilo prispevkov temelji na prehodni določbi ZPIZ-2, ne na zahtevi za sklenitev pogodbe, v posledici katere naj bi šele nastala obveznost plačila prispevkov. Zato načeloma pravilno poudarjanje pritožbe, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena, v tem sporu ni odločilno. Prav tako v tovrstnih sporih, predmet katerih je (tudi) plačilo prispevkov, ne

Solidarnost obveznosti pride v poštev le, če je dogovorjena ali z zakonom določena. Solidarnost se torej nikoli ne presumira in je za njen obstoj vedno potreben poseben pravni temelj. Pri obravnavani adaptaciji ni šlo za prehod premoženjske vrednosti brez pravnega temelja; prehod dela in materiala, ki je bil s strani tožeče stranke vgrajen pri prenovi stanovanjske hiše, je imel podlago v podjemni pogodbi. Stranka, ki je na podlagi veljavne pogodbe opravila izpolnitev v korist tretje osebe, sama pa od sopogodbenika ni prejela izpolnitve, izpolnitvenega zahtevka ne more nadomestiti z zahtevkom iz neupravičene obogatitve zoper tretjo osebo. Tretjemu, ki ni stranka pogodbenega razmera, je mogoče priznati obogatitveni (verzijski) zahtevek, čeprav je krit z zahtevkom iz kontrakta med dvema drugima osebama, če zahtevka iz kontrakta stranka ne doseže.

Tožeča stranka ni pridobila materialnopravnega upravičenja terjati od toženke odvetniških stroškov na podlagi mandatne pogodbe, saj ni dokazala, da bi bila takšna pogodba sklenjena.

Toženec (odvetnik) je odškodninsko odgovoren zato, ker njegovo ravnanje ni ustrezalo standardu profesionalne skrbnosti. Po lastnih navedbah se je zavedal očitne neutemeljenosti vložene tožbe, prav tako tudi vseh (stroškovnih) posledic vložitve takšne tožbe. V takšnih okoliščinah bi toženec kot odvetnik tožnice moral poskrbeti, da bi tožnica razumela, da je tožba neutemeljena, zakaj je neutemeljena ter kakšne so posledice vložitve očitno neutemeljene tožbe (plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke in sodne takse).

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Na tretjo osebo, ki ni pogodbena stranka, lahko pogodba vpliva le na način, da se njej v korist ustanovi kakšna pravica. Obljuba tretje osebe eni od pogodbenih strank ne vzpostavlja obveznosti tretje osebe do druge pogodbene stranke.

Ob ugotovitvi, da je bila s sodno poravnavo v korist tožnika ustanovljena pravica, da kot dedič (od toženca) prejme del dogovorjene odmene, je bistveno le še to, da nobena od strank ni trdila, da bi denacionalizacijski zavezanec v korist tožnika ustanovljeno pravico preklical, še preden je tožnik le-to sprejel. V konkretnem primeru v času podpisa poravnave, to je v letu 2005, dediči po pok. denacionalizacijski upravičenki še niso bili ugotovljeni. Sklep o dedovanju, s katerim je bilo ugotovljeno, kdo je dedič denacionaliziranih nepremičnin, je bil izdan šele 23. 3. 2015, pravnomočen pa je postal 4. 10. 2015. Drži sicer, da se dedovanje po pok. denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, premoženje pok. upravičenca (na katerega se navezuje tudi terjatev iz 72. člena ZDen) pa preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (glej 78. člen ZDen), vendar pa to na presojo ugovora zastaranja ne vpliva. Tožnik namreč plačila svojega deleža pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ni mogel zahtevati, toženec pa mu ga tudi ni bil dolžan plačati. Do takrat namreč ni bilo (dokončno) jasno, kdo je dedič in s tem upravičenec do upo

Prva toženka, ki svoje evidence skladiščenega blaga ni vodila, čeprav bi jo skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka morala, in je s tem sebi (pa tudi drugi toženki) bistveno otežila dokazni položaj, ni uspela z ničemer omajati dokazne vrednosti evidence tožeče stranke glede količine njenega blaga v zadevnem skladišču na dan 10. 5. 2013. Trditveno in dokazno breme, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice), je na toženi stranki, pri čemer pa je tožeča stranka tista, ki mora dokazati svojo trditev, da je zavarovalni primer nastal (212. člen ZPP). Potrebno je torej upoštevati, da je pravna usodnost odločitve porazdeljena med obe stranki, zaradi česar mora biti enako porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti pa ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti, temveč le z dokaznim standardom verjetnosti. Solidarna obveznost se ne tiče neposredno pravne podlage obveznosti toženk. Solidarna obveznost pomeni zgolj to, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena. Skratka, pri solidarnosti dolžni

SPZ kot zavezanca za plačilo stroškov uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na celo stvar, določa solastnike v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (primerjaj 68. in 115. člen SPZ) oziroma v konkretnem primeru lastnika in ne najemnika. Nesporno je, da toženec ni lastnik poslovnega prostora, pač pa le najemnik oziroma dejanski uporabnik prostora. V postopku na prvi stopnji je bilo sicer ugotovljeno, da sta se najemnik, tj. toženec in lastnik sporne nepremičnine v Pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 11. 2. 2016 (Najemna pogodba) dogovorila, da stroški obratovanja bremenijo najemnika (9. in 10. Najemne pogodbe). Vendar navedena pogodba ureja le razmerje med najemnikom in lastnikom, določa njune medsebojne pravice in obveznosti (inter partes), ne ureja pa razmerja oz. obveznosti najemnika do upravnika oz. tretjih oseb. Posledično tudi ne drži stališče tožeče stranke, da naj bi šlo pri sklepanju Najemne pogodbe za pogodbo v korist tretjega (126. člen OZ). Korist tretjega se namreč kaže v pridobitvi lastne in neposredne pravice tretjega zahtevati od dolžnika izpolnitev pogodbe, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj sta najemnik in najemodajalec zg

Kljub temu, da je bila pogodba nična, predstavlja plačilo (notarskih) stroškov realizacijo dogovora, zaradi česar je dogovor o plačilu teh stroškov konvalidiral.

Pogodbene stranke so sklenile pogodbo, po kateri se pogodbene pravice iz obligacijskega razmerja priznajo tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Namen pogodbe je bil namreč zagotoviti nemoten prehod vsem (tudi kasnejšim) lastnikom novonastalih parcel. Služnostna pogodba se je torej raztezala na vsakokratne lastnike gospodujočih nepremičnin, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti. Toženci z nakupom služečih nepremičnin, ob že zgrajeni dovozni poti, teh niso mogli pridobiti brez bremen. Na načelo zaupanja v zemljiški knjigi in pridobitev neobremenjenih nepremičnin se ne morejo sklicevati, saj bi morali vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z resničnim. Ni torej dvoma, da je treba nuditi varstvo tožnici, saj ji nasproti stoji nepoštena stranka - toženci, ki so za služnost poti (in s tem za pravico tožnice) morali vedeti. Sklenjena in realizirana pogodba zato zavezuje tudi tožence, ki niso univerzalni pravni nasledniki pogodbenih strank. Drugačna razlaga bi namreč pomenila izigravanje dogovora, doseženega v služnostni pogodbi, ki je bil namenjen ureditvi dosto

Šestmesečni rok za podajo zahteve za sklenitev glavne pogodbe iz petega odstavka 33. člena OZ je materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti (in ne za zastaralni rok). V primerih, ko je rok določen kot prekluzivni rok, pa se pravila o zastaranju ne uporabljajo (345. člen OZ).

Predmet priznanja so le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki ali pravna kvalifikacija.

Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi Pogodb ali bančne garancije, pa vendarle ni dvoma, da je bil smisel in namen določb Pogodb prav v tem, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi varstvo in neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile namreč posledica dolžnosti toženke, vzpostavljene (tudi v javnem interesu) z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2000), sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, 78/1999, 39/2000), ki bi bile v primeru drugačnega materialnopravnega stališča izvotljene ter zgolj gola črka na papirju. Ratio ureditve položaja podizvajalcev v sistemu javnega naročanja je namreč tako v varovanju njihovega položaja kot (tudi) v javnem interesu. Ne velja, da odškodninska obveznost zapade šele, ko je znan obseg škode, kar naj bi bilo v primeru stečajnih postopkov šele z zaključkom postopka, saj naj bi (navadni) upniki stečajnega dolžnika šele takrat izvedeli, v kolikšni meri bodo njihove terjatve ostale neplačane.