VSL Sodba II Cp 2235/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.301,13 EUR, stranski intervenientki pa pritožbene stroške v znesku 1.066,50 EUR, obema v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 132.006,55 EUR s pripadajočimi obrestmi in plačilo mesečne rente 561,01 EUR (točka I/I, II, III izreka) ter tožniku naložilo, da v roku 15 dni iz naslova pravdnih stroškov toženki povrne 5.189,66 EUR, stranski intervenientki pa 3.338,69 EUR (točka II izreka).

2Tožnik izpodbija sodbo zaradi pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očita napačno presojo glede revizijskega argumenta o (ne)pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V imenu tožnikovega delodajalca ne nastopa zgolj uprava družbe kot kolegijski organ, temveč tudi oseba, pooblaščena za ugotovitev razlogov za izredno odpoved. A. A. je skupaj s sodelavci (B. B., C. C. in D. D.) pregledovala škodne spise, angažirala detektiva in 17. 6. 2010 napisala Poročilo o ugotovljenih kršitvah. S strani delodajalca pooblaščena oseba za izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej kršitve ugotovila najkasneje 17. 6. 2010. Če bi bil v primeru kolegijskih organov zastopanja pričetek prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi vezan izključno na seje uprave, bi bila odločitev o tem, kdaj šteti, da je bil z očitanimi kršitvami seznanjen, prepuščena delodajalcu. Če uprava ne bi zasedala, rok ne bi mogel začeti teči. Sodišče zmotno tolmači, kdo je zakoniti/statutarni zastopnik delodajalca, oziroma kdo je organ odločanja delodajalca. Pomembno je, kdaj sta predsednik in član uprave tožnikovega delodajalca ugotovila razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakonski rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni vezan na odločanje organa zastopanja, temveč na njegovo ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe. Ugotovitve razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogoče enačiti z odločanjem o odpovedi. Razloge, s katerimi se je utemeljevala kršitev delovnih obveznosti, so predsednik in člani uprave ugotovili pred 25. 6. 2010, na seji uprave pa se je sprejemala odločitev o odpovedi. Na to, da so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovljeni že pred 29. 6. 2010, kaže dejstvo, da je uprava na seji odločala o tem, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati še do izteka odpovednega roka ali pa so podani pogoji za izredno odpoved. Redni delovni sodišči nista presojali dejstev, ki se nanašajo na domnevno porušeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Delodajalec je tožniku kljub odločitvi o izredni odpovedi dopustil, da je ostal na delu, dodeljeval mu je delo, izdajal potne naloge in mu omogočal uporabo službenega vozila. Tožnik v 23. letih ni kršil delovnih obveznosti. Delodajalec bi lahko tožniku vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi 3. 8. 2010, ko se je vrnil z dopusta. S tem, ko delodajalec kljub izredni odpovedi delavcu omogoči nadaljevanje delovnega razmerja, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

3Toženka in stranska intervenientka v svojih odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik zahteva plačilo odškodnine (za premoženjsko škodo) zaradi strokovne napake, ki naj bi jo odvetnica (toženkina zavarovanka) storila pri zastopanju tožnika v delovnem sporu. Reviziji, vloženi zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 494/2014 z dne 5. 11. 2014, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 210/2013 z dne 7. 3. 2014, je priložila pooblastilo, ki ni bilo novo, posledično je bila revizija zavržena. Tožnik trdi, da bi z revizijo, če bi bila meritorno obravnavana, uspel.

6Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi pravil o splošni poslovni (pogodbeni) odškodninski odgovornosti, pravil, ki urejajo mandatno pogodbo (prvi odstavek 768. člena OZ²) ter pravil odvetniške stroke, kot izhajajo iz ZOdv³ in Kodeksa odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpel (drugi odstavek 239. člena OZ). Za obstoj poslovne odškodninske obveznosti morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: - kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja, - vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, - nastanek škode drugi pogodbeni stranki, ter - vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo. Trditveno in dokazno breme glede kršitve pogodbene obveznosti (239. in 240. člen OZ), obstoja škode in vzročne zveze med njima (131. člen v zvezi z 246. členom OZ), je na pogodbi zvesti stranki (tožniku). Kot mandatar mora odvetnik prevzeti posel opraviti s skrbnostjo dobrega strokovnjak (drugi odstavek 6. člena OZ). Pri zastopanju stranke je dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike, v mejah zakona in pooblastila ima pravico uporabiti vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa (11. člen ZOdv). Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZOdv mora biti z zavarovanjem pred odgovornostjo krita škoda zaradi hude malomarnosti, napake ali opustitve poklicne dolžnosti odvetnika in pri njem zaposlenih.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik v delovnem sporu uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (poleg nezakonitosti izredne odpovedi je zahteval tudi priznanje obstoja delovnega razmerja, vrnitev nazaj na delo in izplačilo plač), - da je bil v prvem sojenju njegov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen (delovni sodišči prve in druge stopnje sta potrdili, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita), sodbi nižjih sodišč pa je Vrhovno sodišče razveljavilo (VIII Ips 139/2012), - da je bil v novem sojenju tožnikov tožbeni zahtevek ponovno pravnomočno zavrnjen, - da je odvetnica I. I. v tožnikovem imenu zoper sodbo pritožbenega sodišča, ki je bila tožniku vročena 17. 11. 2014, 9. 12. 2014 vložila revizijo, - da je reviziji priložila pooblastilo, datirano na dan 8. 11. 2014, in - da je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo.

8Materialnopravno presojo, da je odvetnica kršila svojo pogodbeno obveznost, je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko ugotovitev, da odvetnica reviziji ni priložila ustreznega pooblastila (tj. pooblastila, ki bi izviralo iz časa po izdaji oziroma vročitvi sodbe pritožbenega sodišča tožniku).⁴ Odvetnica, ki bi ji morale biti znane stroge posledice v primeru nepredložitve ustreznega pooblastila (takojšnje zavrženje revizije, brez predhodnega poziva k predložitvi ustreznega pooblastila), ni pokazala običajne skrbnosti povprečnega strokovnjaka. V posledici njenega ravnanja je bila revizija zavržena, tožnik pa je s tem izgubil možnost, da bi bila pravilnost in zakonitost sodb nižjih sodišč preizkušena pred revizijskim sodiščem. Kljub temu, da ravnanje toženkine zavarovanke ni ustrezalo standardu profesionalne skrbnosti, po presoji sodišča prve stopnje ni podlage za njeno odškodninsko odgovornost, saj tožnik ni dokazal, da bi z vloženo revizijo uspel.

9Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da ima opustitev dolžnega ravnanja pooblaščenca za posledico njegovo odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je opustil. Na tožniku je bilo trditveno in dokazno breme o tem, da bi v primeru, da ne bi bilo očitanega nedopustnega ravnanja njegove pooblaščenke, z revizijo v delovnem sporu uspel. Pri odločanju se je moralo sodišče prve stopnje postaviti v vlogo revizijskega sodišča, ki bi odločalo o reviziji.⁵

10Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30. dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR⁶). Če je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba (prvi odstavek 18. člena ZDR). V novem sojenju sta se delovni sodišči prve in druge stopnje po napotku Vrhovnega sodišča (VIII Ips 139/2012) ukvarjali z vprašanjem pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, konkretno z vprašanjem, kdo je v primeru tožnikovega delodajalca (Z., d. d.) oseba iz 18. člena ZDR, oziroma kdaj je ta oseba ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stališče delovnega sodišča prve in druge stopnje, da je tožnikov delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR (ta rok je začel teči 29. 6. 2010), je temeljilo na naslednjih ugotovljenih dejstvih:

A. A., ki jo je tožnikov delodajalec pooblastil za izvedbo postopka izredne odpovedi, je v sodelovanju s sodelavci (B. B., C. C.) opravila strokovni pregled tožnikovega dela ter o ugotovljenih kršitvah delovnih obveznosti pripravila poročilo z dne 17. 6. 2010. Člani uprave Z., d. d. so prejeli pisno gradivo o postopkih in tožnikovih kršitvah delovnih obveznosti nekaj dni pred sejo (24. 6. 2010), načrtovano 29. 6. 2010. Na seji 29. 6. 2010 so se seznanili z razlogi za izredno odpoved (s tožnikovimi kršitvami delovnih obveznosti), poročevalcem (A. A., B. B., C. C.), ki so na seji poročali o tožnikovih kršitvah, so zastavljali vprašanja, sledila je razprava in odločanje. Tožnik je bil 5. 7. 2010 vabljen na zagovor, ki ga je opravil 12. 7. 2010. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu višjega strokovnega sodelavca za škode, iz odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR,⁷ ki sta jo podpisala predsednik uprave E. E. in član uprave mag. F. F., je bila tožniku podana 26. 7. 2010. Pisna odpoved je bila tožniku poslana 27. 7. 2010, po pošti na naslov stalnega prebivališča (osebna vročitev na delovnem mestu ni bila mogoča, ker je bil tožnik v času od dne 19. 7. 2010 do 2. 8. 2010 na rednem letnem dopustu). Pošiljka je štela za vročeno 13. 8. 2010 (vročitev s fikcijo), s tem dnem je tožniku prenehalo delovno razmerje.

11V reviziji je tožnik nezakonitost odpovedi utemeljeval z razlogom nepravočasnosti (razlog nepravilne uporabe drugega odstavka 110. člena v zvezi z 18. členom ZDR). Nasprotoval je stališču delovnega sodišča prve in druge stopnje, da je pri presoji pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi relevantno, kdaj je uprava kot kolegijski organ ugotovila razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Menil je, da je rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči najkasneje 24. 6. 2010, ko so se člani uprave seznanili s poročilom o tožnikovih kršitvah delovnih obveznostih, oziroma glede na dana delovnopravna pooblastila v zvezi z ugotavljanjem kršitev, celo prej, z dnem poročila o strokovnem pregledu - 17. 6. 2010 (gradivo za sejo je vsebovalo že predloge sklepov). Glede na to, da sta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisala predsednik in član uprave, po tožnikovem mnenju ni relevantno, kdaj je razlog za izredno odpoved ugotovila celotna uprava.

12Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v katerih sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom obeh delovnih sodišč glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi pritožbeno sodišče šteje za odločilno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila uprava tožnikovega delodajalca. Pravna oseba izjavlja oziroma sprejema izjave volje po svojih organih. Organ, ki je po zakonu upravičen sprejemati oziroma izjavljati voljo, ustvarja pravne posledice za pravno osebo - je njen zakoniti zastopnik. Delniško družbo zastopa in predstavlja uprava (prvi odstavek 266. člena ZGD-1⁸). To pomeni, da kot zakoniti zastopnik ustvarja pravne posledice za družbo in nastopa v imenu družbe. Če ima uprava več članov, zastopajo družbo skupno, če statut ne določa drugače (drugi odstavek 266. člena ZGD-1). Uprava vodi posle družbe (253. člen, prvi odstavek 265. člena ZGD-1), v sklop teh poslov pa sodijo tudi kadrovski postopki (zaposlovanje, odpuščanje).

13Po ugotovitvah prvostopenjskega delovnega sodišča je imela v času sporne izredne odpovedi uprava štiri člane (predsednika E. E. in člane G. G., F. F. in B. B.), statut Z., d. d. pa je določal, da upravo v pravnem prometu zastopata in predstavljata dva člana uprave skupaj, in sicer predsednik in član. Okoliščina, na katero opozarja pritožba, da sta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisala le predsednik in član uprave, ne pomeni, da sta izključno onadva oblikovala voljo uprave kot organa družbe, temveč, da sta predhodno oblikovano voljo celotne uprave izrazila navzven. Pritožba pravilno opozarja, da odločanja o izredni odpovedi ni mogoče enačiti z ugotovitvijo razlogov za izredno odpoved, vendar pri tem ignorira dejstvo, da so lahko podlaga za odločanje o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi le predhodno ugotovljeni (utemeljeni) razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da mora razloge za izredno odpoved ugotoviti organ odločanja, oziroma organ, po katerem družba izjavlja svojo voljo, v konkretnem primeru uprava kot kolegijski organ. Začetek teka roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more biti vezan na trenutek, ko je tožnikove kršitve delovnih obveznosti ugotovila oseba, ki ni imela pooblastila oziroma pristojnosti za odločanje o prenehanju delovnega razmerja. Védenje te osebe o odpovednem razlogu ni pravno odločilno dejstvo.⁹ To velja tako glede pripravljavcev poročila o tožnikovih kršitvah delovnih obveznosti (in poročevalcev na seji) kot tudi glede posameznih članov uprave, oziroma njihove individualne seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pred sejo uprave. Velja še poudariti, da so člani uprave svojo voljo (da tožnika vabijo na zagovor) lahko oblikovali šele na seji, ko so prejeli vse potrebne informacije (na podlagi poročanja, dodatnih pojasnil poročevalcev in razprave).¹⁰ Glede na kronološki potek dogodkov v obravnavanem primeru (poročilo o kršitvah 17. 6. 2010, priprava gradiva za sejo 23. oziroma 24. 6. 2010, seja 29. 6. 2010) pritožba neutemeljeno problematizira dejstvo, da je v primeru odločanja kolegijskega organa začetek teka roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezan na sejo uprave.

14Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). Po napotku Vrhovnega sodišča (VIII Ips 139/2012) sta delovni sodišči prve in druge stopnje v novem sojenju ugotavljali, ali je obstajal pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Stališče, da je bilo medsebojno zaupanje med tožnikom in njegovim delodajalcem porušeno do te mere, da ni bilo možnosti za njuno nadaljnje sodelovanje, sta sodišči utemeljevali predvsem s težo in posledicami kršitev delovnih obveznosti (tožniku so bile dokazane kršitve pri reševanju škodnih primerov, zaradi neupoštevanja pravil zavarovalniške stroke in internih navodil). Odsotnosti prepovedi opravljanja dela (v obdobju do vročitve odpovedi) nista šteli kot izkaz delodajalčevega zaupanja. Upoštevali sta, da je bil tožnikov delodajalec v svojih ravnanjih vezan na učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (od vročitve dalje). Prav tako okoliščine, da zoper tožnika v 23. letih dela ni tekel noben disciplinski postopek, nista šteli kot dokaz o njegovem vzornem delu. Nasprotno, glede na tožnikove trditve v delovnem sporu, da je delo opravljal ves čas enako, sta ocenili, da je pravila zavarovalniške stroke kršil že prej, le da delodajalec tega ni vedel.

15Tožnik je v reviziji nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeval tudi z razlogom (ne)možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Izpostavil je svoje dolgoletno delo brez disciplinskih prekrškov in delo po podani odpovedi, ter delovnima sodiščema očital, da pri presoji možnosti nadaljevanja delovnega razmerja teh okoliščin ni upoštevalo.

16Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z izčrpnimi razlogi izpodbijane sodbe (nanizanimi v točkah 38 do 45 obrazložitve), v katerih sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom obeh delovnih sodišč glede obstoja pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR. Upoštevajoč zgoraj navedeno je neutemeljen pritožbeni (ki je hkrati tudi revizijski) očitek, da se delovni sodišči nista opredelili do okoliščin, pomembnih za presojo, ali je bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati. Okoliščine, ki jih je tožnik izpostavil v reviziji in ki jih izpostavlja tudi v pritožbi (nadaljevanje dela v obdobju od vrnitve z dopusta do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, 23 letno vzorno delo), tudi po oceni pritožbenega sodišča ne omajejo pravilnosti materialnopravne presoje delovnih sodišč, da delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče nadaljevati, saj je bilo delodajalčevo zaupanje v tožnika porušeno. Pri tej oceni je odločilnega pomena dejstvo, da tožnik v reviziji ni nasprotoval ugotovitvam obeh delovnih sodišč glede teže in posledic delovnih kršitev. Ni torej nasprotoval razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Povedano drugače: ni trdil, da so bili podani pogoji le za redno odpoved (tj. odpoved pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ZDR delodajalcu daje možnost (ne pa zapoveduje), da v primeru izredne odpovedi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka (tretji odstavek 111. člena ZDR). Okoliščina, da delodajalec tožniku ob vrnitvi z dopusta ni prepovedal opravljanja dela, oziroma da je svoja ravnanja vezal šele na učinkovanje izredne odpovedi (delovno razmerje mu je zaključil takoj, ko je bil seznanjen z vročitvijo izredne odpovedi), ne omogoča presoje, da je delodajalec tožniku še zaupal (da bo škodne primere reševal skladno s pravili zavarovalniške stroke in internimi navodili). Ker tožnik v reviziji ni zanikal, da je pri reševanju zahtevnih škodnih primerov huje kršil svoje delovne obveznosti, tudi njegovo preteklo dolgoletno dela brez disciplinskih prekrškov ne more biti podlaga za presojo, da so bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

17Ker torej tožnik v pravdi ni uspel dokazati vseh predpostavk odškodninske obveznosti toženca (ni dokazal vzročne zveze med opustitvijo dolžnega ravnanja toženkine zavarovanke in škodo - ni dokazal, da bi v delovnem sporu z revizijo uspel), je izpodbijana odločitev pravilna. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, toženki in stranski intervenientki pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njune pritožbene stroške, in sicer toženki v višini 1.301,13 EUR (1750 točk za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/2 OT,¹¹ povečano za 2 % materialne stroške (27,5 točk oziroma 16,50 EUR) in 22 % DDV), stranski intervenientki pa v višini 1.066,50 EUR (1750 točk za odgovor na pritožbo, povečano za 2 % materialne stroške). Priznane stroške jima mora plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa jima od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami
³ Zakon o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 18/93, s spremembami in dopolnitvami
⁴ Novo je pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, to je po pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Pooblastilo z datumom pred izdajo pritožbene odločbe ni novo in posebno pooblastilo v smislu procesnega pravila iz drugega odstavka 95. člena ZPP.
⁵ Skladno s (v času vložitve sporne revizije veljavnim) prvim odstavkom 370. člena ZPP se revizija vloži: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona, razen če se kršitev nanaša na krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 339. člena) ali na pristojnost arbitraže (5. točka drugega odstavka 339. člena), če je sodnik sodišča prve stopnje izdal sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moral opraviti (10. točka drugega odstavka 339. člena), če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (12. točka drugega odstavka 339. člena) ali če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave (13. točka drugega odstavka 339. člena); 2. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370.člena ZPP).
⁶ Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 42/02, s spremembami in dopolnitvami št. 79/06, 46/07, 103/07, 45/08, 65/08, 83/09
⁷ Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
⁸ Zakon o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006
⁹ Primerjaj VIII Ips 85/2013.
¹⁰ Primerjaj VIII Ips 221/2013: „...Trenutek ugotovitve razloga za izredno odpoved nastopi, ko delodajalec spozna, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi...“ in VIII Ips 85/2013:„...Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le - te...“
¹¹ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015