266. člen ZGD-1

Posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Oceniti je torej treba posamezne lobistične stike (oziroma njihove dele) na podlagi njihove konkretne vsebine oziroma dejanskih predlogov in zahtev lobista, torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na to, da je izvoljeni predstavnik intersne organizacije kot izjema določen skupaj z zakonitim zastopnikom (58. člen ZIntPK), je po presoji Vrhovnega sodišča tudi tukaj na mestu ozka, restriktivna razlaga, da se ta izjema nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (npr. razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed njih nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja. Z uzakonitvijo te izjeme je bila taki interesni organizaciji dana možnost, da ji za izvajanje lobiranja ni treba najemati registriranega lobista, ampak lobiranje lahko izvaja

Odvetnica, ki bi ji morale biti znane stroge posledice v primeru nepredložitve ustreznega pooblastila (takojšnje zavrženje revizije, brez predhodnega poziva k predložitvi ustreznega pooblastila), ni pokazala običajne skrbnosti povprečnega strokovnjaka. V posledici njenega ravnanja je bila revizija zavržena, tožnik pa je s tem izgubil možnost, da bi bila pravilnost in zakonitost sodb nižjih sodišč preizkušena pred revizijskim sodiščem. Kljub temu, da ravnanje toženkine zavarovanke ni ustrezalo standardu profesionalne skrbnosti, po presoji sodišča prve stopnje ni podlage za njeno odškodninsko odgovornost, saj tožnik ni dokazal, da bi z vloženo revizijo uspel.

Pooblastila za vložitev predloga za dopustitev revizije ni podpisala oseba, ki bi bila upravičena za zastopanje tožeče stranke. Odvetnika, ki sta vložila predlog, za njegovo vložitev torej nista imela pooblastila tožeče stranke.

V ZGD-1 je izrecno določeno, da o sklicu skupščine odloči uprava z navadno večino in ne soglasno. Tudi stališče pravne teorije je, da je navedena določba o navadni večini kogentna in je s Statutom družbe ni dopustno določiti drugače. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na statutarne določbe o soglasnem odločanju uprave. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni sprejemljivo pritožbeno vztrajanje, da bi sam sklic skupščine moral podpisati poleg predsednika uprave tudi preostali član dvočlanske uprave, ker predsednik uprave po Statutu družbe ni pooblaščen za samostojen sklic skupščine. Če za odločitev o sklicu skupščine že po zakonu zadostuje navadna večina glasov celotne uprave, ni logična zahteva, da mora sam sklic skupščine kot izvedbeni akt take odločitve podpisati celotna uprava, torej tudi tisti člani uprave v manjšini, ki s sklicem skupščine ne soglašajo. Ni sporno, da pri subjektu vpisa delavski svet, ki je po zakonu pooblaščen za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet, sploh ni konstituiran, to pa pomeni, da niso bili vzpostavljeni pogoji za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet in da glede na tako stanje v subjektu vpisa tudi ni mogoče sk

Po določbi četrtega odstavka 266. člena ZGD-1 lahko statut ali pa nadzorni svet, če je to s statutom predvideno, določi, da so za zastopanje pooblaščeni člani uprave posamično ali skupaj vsaj dva člana uprave ali član uprave skupaj s prokuristom. Ta določba se sicer nanaša na delniško družbo, vendar jo je smiselno uporabiti tudi pri družbi z omejeno odgovornostjo. Tako zastopanje je mogoče v primeru, če ima družba (d.o.o.) dva ali več poslovodij, za katere velja skupno zastopanje za vse ali za nekatere od njih. V takem primeru se lahko določi, da direktor zastopa družbo skupaj z drugim direktorjem ali skupaj s prokuristom in v tem smislu nepravo mešano zastopanje olajšuje zastopanje zakonitih zastopnikov, ki so vezani na skupno zastopanje.

Pravilno je stališče sodišč, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 nezakonita, ker je ni podana upravičena oseba, zaradi česar delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo z dnem 10. 3. 2011, temveč je trajalo do 31. 5. 2011, ko bi se tožniku iztekel mandat člana uprave toženke. Nadzorni svet je tožnikov odpoklic s funkcije člana uprave dne 9. 2. 2011 v zapisniku utemeljil le s sklicevanjem na drugi odstavek 268. člena ZGD-1 (zaradi hujših kršitev obveznosti). Gre za splošen prepis zakonske določbe 1. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1, brez kakršnekoli vsebinske opredelitve tako opredeljenega razloga za odpoklic, zaradi česar se šteje, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga in v nasprotju z drugim odstavka 268. člena ZGD-1.

Odškodninska terjatev po 263. členu ZGD-1 je sui generis korporacijska terjatev. Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). V konkretnem primeru gre tako za poslovno odškodninsko obveznost, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zastaralni rok znaša pet let in je začel teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev. Določbo 283. člena ZGD-1 je na podlagi jezikovne, kot tudi namenske razlage mogoče tolmačiti le na ta način, da se nanaša zgolj na člane uprave, ko so ti v funkciji in ne na bivše člane uprave. Namen navedenega člena je v preprečitvi kolizije interesov med družbo in članom uprave, ki družbo praviloma zastopa. Med aktualnim članom uprave kot zastopnikom družbe in bivšim članom uprave pa ni kolizije interesov, zaradi katere bi bilo potrebno zastopanje družbe s strani predsednika nadzornega sveta. Iz navedenega sledi, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom obstoječe uprave, ne pa tudi proti bivšim članom uprave, ki jim je mandat že prenehal. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da j

Iz prvega odstavka 526. člena ZGD-1 namreč izhaja, da mora družbenik vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v sodni register. Vsi sklepi (edinega) družbenika morajo biti dokumentirani, namen vpisovanja sklepov pa ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, ampak zlasti varstvo tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe. V skladu s citirano določbo ZGD-1 sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Zakon omenjeno družbenikovo dolžnost zelo strogo sankcionira in ne pušča dvomov o (ne)veljavnosti takšnega sklepa. To pa pomeni, da sklep (edinega) družbenika tožnice z dne 5. 1. 2015 nima pravnega učinka, kot takšen pa ne more predstavljati ustrezne pravne podlage za odobritev že vložene tožbe po 263. členu ZGD-1.

Pravdni stranki sta se v šestem odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima tožena stranka pravico, da tožniku v primeru odpoklica ob upoštevanju odpovednih razlogov iz ZDR oziroma, ob upoštevanju razlogov iz 250. člena ZGD, nemudoma odpove delovno razmerje. Glede na tako dogovorjeno določilo v pogodbi o zaposlitvi je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožniku z odpoklicem prenehalo tudi delovno razmerje. Ne glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ki je urejala delovno razmerje s poslovodno osebo) je bil tožnik v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi s funkcije člana uprave že odpoklican, zato bi mu kot vsakemu drugemu neposlovodnemu delavcu upravičeno lahko podal odpoved pogodbe o zaposlitvi tisti, ki v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR nastopa v imenu tožene stranke kot delodajalca. To pa je bila v konkretnem primeru začasna uprava tožene stranke (prvi odstavek 266. člena ZGD-1). Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločanje o odškodnini zaradi neutemeljenega odpoklica. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki to pravico (in tudi pravico do odpravn

V primeru, če ima sklep nadzornega sveta oblikovalni učinek, pride lahko v poštev analogna (in na podlagi 14. člena OZ smiselna) uporaba določb OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb. Če sklepu nadzornega sveta ZGD-1 (ali statut) pripiše učinek nastanka, spremembe ali prenehanja pravic in dolžnosti v konkretnem pravnem razmerju, je takšen sklep lahko podvržen tudi civilnopravnim sankcijam za primer njegove morebitne neveljavnosti. To zahtevajo že razlogi pravne varnosti. Vrhovno sodišče pritrjuje toženi stranki, da ničnost načeloma res učinkuje ex tunc. Vendar pa je treba njene učinke v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ob odsotnosti zakonskega razloga za njegov odpoklic, iz razlogov pravne varnosti izjemoma omejiti. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že sprejelo stališče, da je odpoklic člana uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. To pomeni, da se novo imenovani član uprave, ki je bil veljavno imenovan in je nadomestil odpoklicanega člana uprave, lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije, prav tako tudi družba sama in tretji v pravnem prometu. V vsakem trenutku mora biti jasno, kdo je pristojen za sprejemanje odločit

Določba drugega odstavka 268. člena ZGD-1 je prisilni predpis, ki ni namenjen zgolj varstvu člana uprave pred odpoklicem, za katerega ne obstaja zakonski razlog, temveč je uzakonjen tudi v korist delniške družbe z namenom utrjevanja jasnih razmerij med njenimi organi. Upoštevati je tudi treba, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave (podobno kot sklep nadzornega sveta o imenovanju člana uprave) eden izmed redkejših sklepov nadzornega sveta, ki imajo ne le notranji učinek, ampak učinkujejo tudi navzven v razmerju do uprave in preko nje tudi v razmerju do tretjih, saj je ravno uprava tista, ki zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 266. člena ZGD-1) ter vzpostavlja pravna razmerja med delniško družbo in tretjimi. Sodišče je pri odločanju vezano na meje postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), ničnost in izpodbojnost pa sta različni obliki neveljavnosti, za kateri je predpisan različen način uveljavljanja.

Pravna oseba lahko svojo voljo v pravnem prometu izraža prek zakonitega zastopnika, prokurista ali pooblaščenca. Ponudbo za prodajo stanovanja pa je v obravnavanem primeru dala/odobrila oseba, ki ni bila nič od navedenega, zato taka ponudba, četudi jo je naslovnik sprejel, ponudnika ne veže.

Sklic skupščine, ki ga je sicer v širšem smislu šteti med posle vodenja, je namenjen predvsem funkcioniranju družbe kot take in zato gre v ožjem smislu za samostojen korporacijski akt in ne za akt vodenja poslov. Ob taki pravni naravi sklica skupščine in ob smiselni uporabi drugega odstavka 295. člena ZGD-1, ki drugače kot za vodenje družbe ter zastopanje in predstavljanje, pri katerih je za primer, če gre za veččlansko upravo, predpisano soglasno sprejemanje odločitev (tretji odstavek 265. člena ZGD-1) in skupno zastopanje (drugi odstavek 266. člena ZGD-1), kolikor statut ne določa drugače, izrecno določa, da o sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino in drugačne ureditve ne dopušča, lahko skupščino skliče tudi v primeru skupnega zastopanja vsak izmed poslovodij posamično. Za razliko od ureditve za delniško družbo po ZGD-1, kjer kvorum za veljavno odločanje ni predpisan in je določanje kvoruma povsem prepuščena statutarni ureditvi, je v družbi z omejeno odgovornostjo določen zakonski kvorum, ki pa ga sme družbena pogodba določiti drugače. Pri ugotavljanju sklepčnosti je potrebno ločiti med pravico prisostvovanja na skupščini od pravice glasovan

Pravilo, da je uprava pristojna za izjavljanje in sprejemanje volje družbe, pomeni le, da je vsako pisanje, ki je naslovljeno na družbo kot pravno osebo (in ne vsebuje imena in priimka fizične osebe kot naslovnika), naslovljeno na njeno upravo. Ni pomembno, kakšna je dejanska notranja organizacija družbe v zvezi s sprejemanjem pisnih sporočil in pošte, pač pa, kakšen videz te notranje organizacije družba kaže tretjim osebam, ki želijo z njo stopiti v stik. Dolžnost tožene stranke, da sprejema pošiljke na svojem poslovnem naslovu, je dolžnost aktivnega ravnanja, ki se mu tožena stranka ne more izogniti. Če bi to svojo dolžnost odklonila in sprejem pošiljke zavrnila, ne da bi obenem kurirju tožeče stranke jasno in določno povedala, komu mora izročiti pisanje, bi se štela vročitev za pravilno opravljeno že s tem, ko bi izročevalec pisanje pustil v poslovnih prostorih tožene stranke. Skladno s 73. členom OZ tudi izjava, ki jo da neupravičena oseba, veže naslovnika, kar pomeni, da celo morebiten dvom, ali je izjavo dala upravičena oseba, naslovnika ne upravičuje, da se sam enostransko odloči, da takšne izjave ne bo upošteval.

Pogodba, tudi gospodarska, se lahko sklene po zastopniku. Pogodba, ki jo sklene pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila (falsus procurator), zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (izrecno ali s konkludentnimi ravnanji). Sodišče prve stopnje je zato upravičeno presojalo, ali je uprava tožene stranke sporni pogodbi naknadno odobrila. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno presojalo, ali je uprava tožene stranke sporni pogodbi naknadno odobrila.

Glede na ureditev v 265. čl. ZGD-1 je bila sprejemanje odločitev obveznost (tudi) tožnice kot članice uprave. ZGD-1 v 1. odst. 263. čl. organu vodenja nalaga, da mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. V skladu s tem določilom je mogoče zaključiti, da je bila tožnica neskrbna, če odločitev ni sprejemala oziroma če ni sodelovala pri njihovem sprejemu, zaradi česar je odgovorna za opustitev.

Glede na to, da je podpisnik revizije omejen s skupnim zastopanjem, revizijo pa je podpisal in vložil sam, to njegovo pravdno dejanje ni upoštevno. Revizija, ki jo je vložil nekdo, ki nima te pravice, je nedovoljena.

Če je terjatev sporna, to ni razlog, da je toženec ne bi mogel uveljavljati v pravdi pobot v obliki pobotnega ugovora. Ker je odločitev o pobotnem ugovoru obrazložena v razlogih sodbe, je odločitev sodišča prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Dejstvo, da sta iz izreka izpadli ugotovitvi o obstoju oziroma neobstoju terjatev, pa je očitna pisna pomota, ki jo bo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli odpravilo s popravnim sklepom. Z dopolnilno sodbo ne more dopolnjevati odločitev o pobotnem ugovoru, saj je ta odločitev neločljivo povezana z odločitvijo o zahtevku, zato je potrebno, kadar sodišče pobotnega ugovora v sodbi sploh ni obravnavalo, v primeru vložene pritožbe zoper sodbo, le-to razveljaviti. Subjekt, ki opravlja poslovodstvo, je lahko tudi pravna oseba, pri tem pa ne more biti nobenega dvoma, da pravno osebo, ki bo opravljala poslovodenje, pri sklepanju pogodbe o poslovodenju, zastopa uprava. Predsednik nadzornega sveta je pristojen podpisovati pogodbe o poslovodenju, ki jih sklene družba zgolj v primerih, kadar gre za pogodbe, ki jih sklene družba s člani uprave. Pobot zaradi ekvivalentosti terjatev ne more biti predmet izpodbijanja dolžnik

Ker je podpisnik revizije omejen s skupnim zastopanjem, revizijo pa je podpisal in jo vložil sam, njegovo pravdno dejanje (vložitev revizije) ni upoštevno.