246. člen OZ

Pri zmanjševanju pogodbene kazni v zadevah, kot je ta, se zlasti upošteva, ali je dokazano, da je upnikova škoda znatno nižja od dogovorjene kazni, njena primerna velikost pa se glede na to razmerje oceni in lahko zniža na raven upnikove škode.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bil s sodbo na podlagi odpovedi v zadevi II P 757/2015 z dne 5. 10. 2016 zavrnjen zahtevek za ničnost in razveljavitev kreditnih pogodb, kar glede na trditveno podlago tožnikov v navedenem postopku pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta kreditni pogodbi veljavni.

Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek. Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke kot lastnikom fitnes centrov v pogodbenem razmerju.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, da je nepremoženjska škoda lahko predvidljiva posledica kršitve pogodbe tudi v primeru, ko je predmet izpolnitve stvar. Ni si težko zamisliti primera, ko pogodbeni stranki s tovrstno pogodbo zasledujeta tudi uresničitev nepremoženjskega interesa. Pogodba o nakupu nepremičnine, na kateri si bo kupec ustvaril dom, sodi mednje. Da ta interes ob sklenitvi pogodbe ne bi bil razviden tudi tožencema, iz procesnega gradiva ne izhaja. Bistven element obravnavane pogodbe je bil torej tudi v zagotovitvi nepremoženjske dobrine.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Znesek v višini 68.000 EUR je prejel na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe. Prepričljiv je argument sodišča, da v nasprotnem primeru ne bi imel dovolj sredstev za plačilo vseh varščin in kupnin. Dokaz nasprotnega - da je sredstva imel - je na tožniku. Da bi si denar izposojal drugje, tožnik ni izkazal; v zvezi s tem niti ni želel odgovarjati. Zato so zmotne pritožbene navedbe, da mu sodišče nalaga dokazovanje obstoja negativnih dejstev.

Tako Obligacijski zakonik, ki v 246. členu napotuje na smiselno uporabo določb o povrnitvi nepogodbene škode, torej tudi na uporabo 179. člena OZ, kot tudi pravna teorija (primerjaj dr. Damjan Možina: Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2/2016, stran 260) in sodna praksa (sodba in sklep VSRS II Ips 765/2007 z dne 30.10.2008) dajeta podlago za dosojo odškodnine, ko se nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe manifestira v eni od pravno priznanih oblik.

Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago svoje odločitve napačno upoštevalo določbo 131. člena OZ, ki določa obveznost posameznika, ki drugemu povzroči škodo, slednjo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za zakonsko pravico oškodovanca zahtevati povrnitev povzročene škode, kadar z njim ni v nikakršnem poslovnem oziroma pogodbenem razmerju (neposlovna odškodnina obveznost). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Toženec je z dvigom parkirnega listka jasno izrazil svojo voljo za sklenitev pogodbe s tožečo stranko za parkiranje na omenjenem parkirišču in se tudi seznanil s pogojem za izstop s parkirišča, ki je v plačilu parkirnine in registraciji (odčitku) parkirnega listka na izstopnem sistemu. Toženec je kršil pogodbo s tožečo stranko kot upravljalcem parkirišča, ko se je pred izstopom postavil tik za vozilo pred njim in skupaj z njim v času dvignjene zapornice zapeljal s parkirišča, ker ni odčital parkirnega listka na izstopnem sistemu in ker ni plačal parkirnine.

Toženka (banka) je res ravnala v nasprotju z dogovorom iz kreditne pogodbe, ko je nakazala kredit pred ureditvijo kreditojemalčevega življenjskega zavarovanja. Vendar pa med takšnim toženkinim ravnanjem in škodo, ki naj bi nastala tožnici, ni vzročne zveze. Tožnica bi trditve, da poroštva ne bi prevzela, če bi vedela, da kreditojemalec ni življenjsko zavarovan, lahko uveljavljala le kot podlago zahtevku za razveljavitev (poroštvene) pogodbe zaradi napak volje.

Ob tem, ko je izvedenec sicer ocenjeval, da pri tožniku ni bilo znakov za hitro, nenadno ishemijo, in je zapora arterije nastajala postopoma, kot tudi, da je bila prekrvavitev ocenjena kot dobra, po operaciji pa je prišlo do izboljšanja, zaradi česar se ni posumilo na možno zaporo, ker ni bilo nobenih kliničnih znakov, izvedenec pa tudi ni mogel natančno povedati, kdaj je prišlo do zapore poplitealne arterije, siceršnje pojasnilo izvedenca, da se stanje poškodovanca običajno preverja enkrat dnevno, in se pogosto, če ni sprememb, stanje ne zabeleži, ne pomeni nujno, da se tožnikove prekrvavitve ni spremljalo na način, kot je potreben v skladu z medicinsko doktrino. Ker pa je sodišče sledilo tudi njegovi nadaljnji oceni, da pri delovanju drugotoženke ni šlo za ravnanje v nasprotju z zdravniškimi pravili, ampak za napačno presojo lečečih zdravnikov (zaključek torej ne potrjuje pravilnosti ravnanja), ne da bi razjasnilo, ali je takšno napačno presojo zdravnikov šteti za opravičljivo zmoto ali ne (kar v slednjem primeru pomeni zdravniško napako), je preuranjeno štelo, da toženkama v tem delu ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in da z

Tožnik pravilno opozarja, da pritožbeno sodišče odločitve o tem, zakaj ni moglo odločiti samo, ni prepričljivo obrazložilo. Navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe o pogodbeni odškodninski odgovornosti namesto določb o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, ne zadošča. Po 246. členu OZ se namreč za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode. Zato bi sodišče druge stopnje moralo utemeljiti, kateri ugovori toženke se nanašajo na tiste predpostavke odškodninske obveznosti, ki se pri pogodbenih tako razlikujejo od nepogodbenih, da pomembnih dejstev v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tudi ugotovitev sodišča druge stopnje o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pri razlogih o odmeri pravične odškodnine sama po sebi ne zadošča za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik pravilno opozarja, da je iz tožbenega zahtevka razvidno, kolikšno odškodnino je zahteval za posamezno obliko škode. Ker je sodišče zahtevku v celoti ugodilo, je razvidno tudi, koliko mu je sodišče prve stopnje prisodilo. Sodišče druge stopnje pa ni utemeljilo, zakaj dejans

Člen 165 OZ ureja zapadlost odškodninske obveznosti; odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Od nastanka škode ima načeloma oškodovanec pravico zahtevati njeno povrnitev. Zamude to določilo ne ureja. Pogoj, da lahko nezanikana dejstva štejejo za priznana (afirmativna litiskontestacija; drugi odstavek 214. člena ZPP), je, da jih tisti, v čigar trditveno breme relevantna dejstva spadajo, najprej zatrjuje.

Za čas od nezakonite razrešitve do ukinitve AUKN je toženka po obrazloženem dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini plač, ki bi jih prejel, upoštevati pa je treba tudi že izplačano odpravnino, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Presoja sodišč v upravnem sporu, da je bil akt o razrešitvi tožnika nezakonit, temelji na ugotovitvah, da v postopku razrešitve v DZ tožnik ni imel možnosti sodelovanja, saj na sejo Mandatno-volilne komisije ni bil vabljen, vabljeni predstavniki Vlade pa so na seji pisni predlog za tožnikovo razrešitev (s katerim je bil tožnik seznanjen in je nanj podal pripombe) še dodatno obrazložili, Mandatno-volilna komisija se do dodatnih očitkov ni opredelila in sklep o razrešitvi ni bil obrazložen. Dolžnost obrazložitve upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v pravno varovani položaj tožnika, izhaja iz določb ZUP, ravnanje DZ pa tudi ni bilo skladno z določbami Poslovnika DZ; DZ je kršil 22. člen Ustave.

Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da toženka ni pasivno legitimirana v tem sporu zato, ker storitve garancije opravlja za družbo A., d. d. kot njen pooblaščeni serviser. Ni namreč ta delniška družba tista, ki je izgubila aparat, pač pa pooblaščenec toženke. Če stranka v dokaz zatrjevanih dejstev priloži listino, ki njenih navedb ne potrjuje, zatrjevanega dejstva pač ne dokaže. Pozivanje sodišča k predložitvi tistih listin, ki zatrjevana dejstva dokazujejo, pa bi utegnilo pomeniti kršitev načela enakega obravnavanja strank. Za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti bi morala toženka dokazati, da je bil vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene pravne sfere. Oškodovanec ima pravico do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode, razen kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi. Teh pa toženka ni zatrjevala.

Predlog se zavrne.

Pritožba neustrezno navaja, da naj bi toženka tožniku po predčasnem odpoklicu ponudila dve možnosti: bodisi sprejem nove pogodbe o zaposlitvi bodisi plačilo odpravnine. Tožnik je namreč v odgovoru z dne 31. 5. 2013 izrecno odklonil ponujeno zaposlitev in sam zahteval plačilo odpravnine, ki mu jo je toženka izplačala. Ekonomski motivi takšne odločitve tožnika za odločitev v tej zadevi niso pomembni, zato tudi raziskovanje ekonomskih vidikov ponujene pogodbe z izvedencem ni bilo potrebno. Sprejem ustrezne pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica je razumen ukrep iz četrtega odstavka 243. člena OZ (VIII Ips 14/2004). Tožnik bi z dolžno skrbnostjo lahko zmanjšal obseg škode, če bi sprejel ponujeno zaposlitev in za opravljeno delo pooblaščenca uprave prejel plačilo. V takšnem primeru ne bi bil sicer upravičen do odpravnine, pač pa na podlagi določb 239. in 243. člena OZ do škode v višini razlike med prejemki iz ponujene pogodbe o zaposlitvi in prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe o nesorazmernem naporu ali žrtvovanju in tudi glede odgovornosti za izbiro.

Škodni dogodek - poškodba ahilove tetive. Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014 in gre za vrsto (podtip) gostinske pogodbe, ki je kot izpolnitveno ravnanje vsebovala tudi izvedbo koncerta. V okoliščinah konkretnega primera je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varnost njegovih gostov. vsebina pogodbene obveznosti zavarovanca toženke je bila prepoved uporabe steklenic (izročanje gostom pijače v steklenicah) na prireditvenem prostoru. Sodišče druge stopnje ureditev v OZ, določbe o poslovni odškodninski obveznosti, razlaga tako, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je kršitev pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, povzročena po osebi, za katero odgovarja, pomenila poseg v telesno integriteto tožnice (v telo in zdravje) in so nastale tudi t.i. sekundarne posledice, ki so urejene kot pravno priznane vrste nepremoženjskih škod, odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, v skladu z 246. členom OZ, dopustno. Ravnanje oškodovanca (upnika) se načeloma presoja po enakih predpostavkah, kot ravnanje povzročitelja (dolžnika). Ker pa ne obstaja pravilo, ki bi za lastna