253. člen ZGD-1

Odvetnica, ki bi ji morale biti znane stroge posledice v primeru nepredložitve ustreznega pooblastila (takojšnje zavrženje revizije, brez predhodnega poziva k predložitvi ustreznega pooblastila), ni pokazala običajne skrbnosti povprečnega strokovnjaka. V posledici njenega ravnanja je bila revizija zavržena, tožnik pa je s tem izgubil možnost, da bi bila pravilnost in zakonitost sodb nižjih sodišč preizkušena pred revizijskim sodiščem. Kljub temu, da ravnanje toženkine zavarovanke ni ustrezalo standardu profesionalne skrbnosti, po presoji sodišča prve stopnje ni podlage za njeno odškodninsko odgovornost, saj tožnik ni dokazal, da bi z vloženo revizijo uspel.

Na podlagi pravila podjetniške presoje (business judgement rule) vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Obveznost članov organov vodenja in nadzora je namreč mogoče opredeliti kot obligacijo prizadevanja in ne kot obligacijo rezultata. Tožencem v konkretnem primeru ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja zgolj iz razloga, ker niso najprej pridobili gradbenega dovoljenja in šele nato najeli nepremičnin ter pričeli z gradnjo. Drugače pa je glede dela zahtevka, ki se nanaša na povrnitev škode zaradi plačila denarnih kazni, ki jih je tožeči stranki v plačilo naložil inšpekcijski organ. Protipravno ravnanje, ki ga tožeča stranka v zvezi s tem očita tožencem, je nespoštovanje odločb državnega organa o prenehanju uporabe ter odstranitvi parkirišča. Protipravnost ravnanja tožencev je podana, saj ni mogoče govoriti o podjetniški presoji, če je določeno ravnanje družbi naloženo z oblastno odločbo.

Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi z ugovorom zastaranja zakonskih zamudnih obresti od mesečnih zneskov upoštevati, da je zamudne obresti treba šteti za občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih. Gre namreč za terjatve, ki dospevajo dnevno, torej v krajših časovnih presledkih, kar pa pomeni, da gre za stranske občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih, če ne zastarajo v krajšem zastaralnem roku skupaj z glavno terjatvijo, za katero velja krajši zastaralni rok. Tožena stranka je z imenovanjem tožeče stranke na mesto članice uprave slednji podelila mandat za opravljanje nalog iz pristojnosti člana uprave, tožeča stranka pa je s tem pridobila pravico te naloge opraviti. Odplačnost dela člana uprave domneva, medtem ko bi morala biti neodplačnost kot izjema izrecno dogovorjena. Odločitev na podlagi 216. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči po prostem preudarku, če ugotovi, da ima stranka pravico do denarnega zneska, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, sodišča namreč ne odvezuje dolžnosti, da navede razloge oziroma okoliščine, ki predstavljajo podlago za njegovo odločitev o višini vtoževanega znes